OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00065974
URS člen 26. OZ člen 131, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost države - gradnja ceste - tržna manjvrednost nepremičnine - premoženjska škoda - imisije - zastaranje tožbenega zahtevka - vzrok nastanka škode - padanje kamenja na odseku cestišča
Temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen URS. Skladno z njim država odgovarja za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom.
Zmotno je pritožbeno stališče, da izgradnja novega viadukta sama po sebi predstavlja nov vir imisij, zaradi česar naj bi zastaranje z rušitvijo starega viadukta začelo teči znova. Ker os prenovljenega viadukta poteka po povsem enaki liniji kot os starega, oziroma ker lega sredinske osi novega viadukta ni drugačna od lege starega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vrsto in obseg imisij, ki so obstajale že v času postavitve (prvega) viadukta B. v letu 1967, v primerjavi z vrsto in obsegom imisij po izgradnji novega viadukta v letu 2011.
Tržna manjvrednost nepremičnine zaradi vpliva padanja predmetov na tožnikovo nepremičnino se je torej zmanjšala že ob postavitvi prvega viadukta. Že takrat je tožniku nastala premoženjska škoda zaradi navedene imisije, ki je njen vzrok, zaradi česar je tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo iz tega naslova zaradi zastaranja (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ) pravilno zavrnjen. Poleg navedenega ni tožnik niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka pretekle ali bodoče škode zaradi vpliva naleta in padca vozil z viadukta na nepremičnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je možnost padca vozila na tožnikovo nepremičnino zanemarljiva oziroma primerljiva z možnostjo naleta vozila v objekt na enaki oddaljenosti v nivoju ceste.
služnostna pravica - prenehanje služnostne pravice - povrnitev pravdnih stroškov - pripoznava zahtevka - pravdni stroški po uspehu
Po 157. členu ZPP mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo ali na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da toženca nista pripoznala zahtevka. Ker morata biti predpostavki iz 157. člena ZPP izpolnjeni kumulativno, za odločitev niti ni pomembno, ali sta toženca dala povod za tožbo. Za odločitev o stroških je treba uporabiti prvi odstavek 154. člena ZPP.
ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4. ZP-1 člen 55, 55/22-1, 55/3. ZNPPol člen 51, 52.
privilegij zoper samoobtožbo - izročitev predmetov - postopek pred policijo - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - izločitev nedovoljenih dokazov
Dolžnost policije, da osumljenca kaznivega dejanja oziroma storilca prekrška pouči o privilegiju zoper samoobtožbo po četrtem odstavku 148. člena ZKP ali drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 (t. i. opozorilo Miranda) se vzpostavi tisti hip, ko je bil sum zoper njega osredotočen (razlogi za sum storitve kaznivega dejanja ali zaznava prekrška).
umik tožbe - sklep o ustavitvi postopka - pravnomočnost sklepa - pravnomočno končan postopek - vstop v pravdo - predlog za dopustitev stranske intervencije - nedovoljen predlog
Postopek v zadevi je bil pravnomočno ustavljen zaradi umika tožbe. Priglasitev stranske intervencije ali predlog za vstop v pravdo namesto drugega sta zato prepozna in nedovoljena.
razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - dopolnitev tožbe - tožbeni zahtevek - konkretizacija tožbenega zahtevka - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - prekoračitev tožbenega zahtevka - začetek teka zamudnih obresti
Višje sodišče se strinja s tožečo stranko in stališčem sodišča prve stopnje, da je osnovni tožbeni zahtevek že postavljen, saj je del predloga za izvršbo. V primeru razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine se namreč predlog za izvršbo obravnava kot tožba, kar v praksi pomeni, da gre za nepopolno tožbo, ki jo je treba dopolniti z ustreznimi dejstvi o obstoju terjatve in dokazi o tem.
Res pa je, da bi ob delno nejasnih umikih tožbe, v katerih je tožeča stranka pojasnila le, kateri računi in v kakšnem znesku naj bi bili plačani, ter ob tem, da je tožeča stranka navajala tudi, da zahteva plačilo zamudnih obresti od med pravdo plačanih zneskov, sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo pozvalo h konkretizaciji tožbenega zahtevka; tako nekonkretiziranega umika tožbe pač ni mogoče obravnavati.
SPZ člen 33. ZUreP-2 člen 245. ZCes-1 člen 2, 2/1, 3, 3/2.
motenje posesti - javno dobro - izključitev posestnega varstva - grajeno javno dobro - pridobitev statusa javnega dobra - javna cesta - kategorizirana javna cesta
Sporno je, ali so zatrjevana motilna dejanja storjena na parceli 1 (v sklepu gre za parcelo 1111/13) ali na sosednji parceli 2 (v sklepu gre za parcelo 1111/11). Zaradi zmotne presoje, da parcela 2 nima statusa javnega dobra, se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem, kje poteka meja med njima. Kateri od parcel pripada del zemljišča, na katerem je prišlo do zatrjevanih posegov, je pomembno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00065363
ZASP člen 22, 22/2, 22/2-6, 146, 147, 147-1, 147-6, 164, 168. ZKUASP člen 4, 9, 9-4, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu člen 3, 3a. OZ člen 131, 189, 193, 198, 336, 346, 347. ZPP člen 212, 213.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - aktivna legitimacija - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - neupravičena obogatitev - odškodninska terjatev - občasna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - trditveno in dokazno breme - nedobrovernost - zamuda
Direktiva se ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu direktnega ali indirektnega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije. Zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti zapovedi, po kateri bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, ki nastopa "v njihovem imenu".
Ni mogoče prezreti očitnega namena nacionalnega in evropskega zakonodajalca, da se tudi v primerih kabelske retransmisije zaradi velikega števila avtorjev in razpršenosti s podelitvijo ustreznega pooblastila kolektivni organizaciji omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Ob dobesednem (in napačnem) upoštevanju določila 4. člena ZKUASP pa bi nastal ravno nasproten učinek.
Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma.
Trditveno in dokazno breme o številu naročnikov je v skladu z določilom 212. člena ZPP primarno na tožeči stranki. Ker je tožeča stranka v trditveni in dokazni stiski o tem pravno odločilnem dejstvu, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadosti že, če se sklicuje na podatke, ki jih objavlja AKOS. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (in dokazala) nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi razumno utemeljilo, zakaj je razhajanje med javno objavljenimi podatki s strani AKOS o številu njenih naročnikov in številu naročnikov, ki jih je zatrjevala v tem postopku.
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00065800
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-d. URS člen 29, 29-3. ZKP člen 18, 18/2, 178, 178/4, 371, 371/1-8. KZ-1 člen 190, 190/1, 190/2, 190/3.
pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - pravica do zaslišanja obremenilne priče - izvajanje dokazov v preiskavi - zaslišanje priče v nenavzočnosti obdolženca - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - ponovno zaslišanje priče - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - izločitev dokazov - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe - odvzem mladoletne osebe - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršljiva odločba - izključitev protipravnosti - največja korist otroka - status oškodovanca - mladoletni otrok kot oškodovanec - zastopanje oškodovanca po pooblaščencu - postavitev pooblaščenca - kolizija interesov - izbira kazenske sankcije - pogojna obsodba s posebnim pogojem - vrnitev otroka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Po četrtem odstavku 178. člena ZKP, je obdolženec lahko navzoč pri zaslišanju prič, kar je prepuščeno volji obdolženca. Zato preiskovalni sodnik krši pravico obdolženca do zaslišanja prič, če obdolžencu ne omogoči navzočnosti na naroku. Takšna kršitev je lahko v vzročni zvezi, zlasti v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo pripornih sklepov, ni pa izključeno, da lahko vpliva tudi na pravilnost in zakonitost sodbe, če le-to temelji na izpovedbi obremenilnih prič, ki jih obdolženec zaradi procesne kršitve ni mogel zaslišati.
spor o obsegu zapustnikovega premoženja - izločitev iz zapuščine - mešana pogodba - lastninska pravica tretjega - izvirna pridobitev lastninske pravice - denacionalizacijska odločba - poseg v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo - vezanost na odločitev upravnega organa - načelo delitve oblasti
Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten.
Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati.
Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika. Lastninska pravica na podlagi pravnega posla se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo; lastninska pravica v pričakovanju (če bi držalo, da je izročilna pogodba takšna, da bi omogočala vpis v zemljiško knjigo) pa je lahko kvečjemu razlog za to, da zapuščinsko sodišče z izdajo sklepa o dedovanju počaka (če je predlog za vpis v zemljiško knjigo že vložen), ne more pa ob izdaji sklepa o dedovanju nadomestiti pridobitnega načina.
popravni sklep sodišča druge stopnje - pritožbeni stroški - pridržanje odločitve o pravdnih stroških - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - izrek stroškovne odločitve - nepopoln izrek o stroških
Pojasnila, da bo o stroških odločeno s končno odločbo ali da se odločitev pridrži za končno odločbo ali da bo o stroških pritožbenega postopka odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo in podobni zapisi, niso odločitve pritožbenega sodišča, ampak zgolj pojasnilo o nečem, kar velja glede na zgoraj navedeno zakonsko ureditev. Del sodne prakse jih zapisuje v izrek, del pa (s stališčem, da pojasnila sodijo v obrazložitev sodne odločbe) ne.
Ker v nobenem primeru ne gre za odločitev pritožbenega sodišča o pravdnih stroških, zapis v izreku pa (tudi glede na določbe 163. člena ZPP) za stranko tudi ne more ničesar spremeniti, predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških pritožbenega postopka ni utemeljen.
ZN člen 46. ZD člen 59, 64, 67, 76. OZ člen 564, 565, 567.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - napake v obliki oporoke - napake volje oporočitelja - ničnost pogodbe o preužitku - glavni in podredni tožbeni zahtevek - zavrnitev tožbenega zahtevka - notarska oporoka - oporočna sposobnost zapustnika
Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč.
Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje.
Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bila več let v veliko oz. nujno pomoč, da mu je omogočala normalno življenje. Ugotovljeno je bilo, da je bil oporočitelj v času sklepanja pogodbe in zapisa oporoke povsem razsoden. Nasploh je bil bister in razgledan človek, zato je nedvomno razumel razliko med pogodbo o preužitku in oporoko.
SPZ člen 83, 83/1, 99. ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 149, 149/5, 224, 224/1, 318, 318/1.
negatorna tožba - zaščita pred vznemirjanjem - odstranitev dreves - sosedsko pravo - odstranitev vej sosedovega drevesa - pravica odstraniti veje sosedovega drevesa - odstranitev vej, ki segajo v zračni prostor - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - osebno vročanje - vročitev družinskemu članu - vročilnica - vročilnica kot javna listina - pravilnost vročitve - izpodbijanje pravilnosti vročilnice - pasivnost tožene stranke - sistem afirmativne litiskontestacije - dokazanost tožbenih trditev - domneva priznanja tožbenih trditev - sklepčnost tožbe - utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi - delna utemeljenost tožbenega zahtevka
Ker je bila vročitev opravljena na naslovu, kjer prva tožnica tudi po lastni navedbi (v pritožbi) živi, (sicer z ničemer izkazano) dejstvo, da je v naselju več oseb s priimkom A., na presojo ne more vplivati. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je prva toženka sporno vročilnico podpisala in da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.
Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem za preiskavo pisanj zavrnilo kot nepotreben, ker se je na podlagi drugih izvedenih dokazov v zadostni meri prepričalo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik sam. Do spornega zapisa z dne 12. 6. 2002, za katerega tožnica trdi, da je ponarejen, se je sodišče prve stopnje v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo zgolj obrobno. Tudi, če bi se izkazalo, da zapisa z dne 12. 6. 2002 ni naredil zapustnik, temveč je bil ponarejen, navedeno ne bi omajalo drugih dokazovo, ki v medsebojni sintezi prepričljivo kažejo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik.
pritožba zoper sklep o dedovanju - dedna izjava podana v pritožbenem roku - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost dedne izjave - opozorilo sodišča o nepreklicnosti dedne izjave
Pritožnikova izjava, da „odstopa od dedovanja“, je po vsebini dedna izjava, s katero se dedič odpoveduje dediščini. Ker v tej zadevi ni bilo zapuščinske obravnave, bi pritožnik takšno izjavo lahko podal najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Tega ni storil, čeprav je bil o tej možnosti ustrezno poučen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je dediščino sprejel. Po izdaji sklepa o dedovanju se, glede na nepreklicnost dednih izjav, dediščini ni več mogoče odpovedati. Pritožnikova naknadna izjava je torej neupoštevna, saj ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o dedovanju.
ZVEtL-1 člen 3, 42, 43. ZNP-1 člen 5, 5/1, 42. ZPP člen 270, 270/3, 300, 300/1, 363, 363/1.
pripadajoče zemljišče - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - pravica do izjave - pravočasno grajanje procesnih kršitev - razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba zoper sklep procesnega vodstva
Od vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča (ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji). V obravnavanem primeru je sodišče navedena pravna izhodišča v celoti pravilno upoštevalo in se oprlo zlasti na kriterije iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.
Pravica do izjave je izbirna pravica udeleženca. Njemu je prepuščena odločitev, ali in v kolikšni meri jo bo izkoristil. S pravilno in pravočasno vročenim vabilom za narok na kraju samem, na katerem so se izvajali dokazi, je sodišče pritožniku zagotovilo možnost, da sodeluje pri izvajanju dokazov in na ta način uresniči pravico do izjave.
ZNP-1 člen 9, 9/1, 9/2, 42, 155, 155/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
predlog za delitev skupnega premoženja - postopek za delitev skupnega premoženja - sklep o prekinitvi postopka - prekinitev postopka in napotitev na pravdo - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - sklep se ne da preizkusiti - manjkajoči razlogi - manj verjetna pravica - kdo mora biti napoten na pravdo - oseba, katere pravica je manj verjetna - obrazložitev sklepa o prekinitvi postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - standard obrazloženosti sklepa - pravica do pritožbe
Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne omogoča preizkusa, saj izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je na pravdo napotena nasprotna udeleženka. Ker dialog in polemika s takim sklepom nista mogoča, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 42. člena ZNP-1.
sklep o kaznovanju stranke - denarna kazen - zloraba pravic - zloraba (procesne) pravice - zavlačevanje postopka - predlog za preklic naroka
Drži, da bi toženka preklic lahko predlagala prej (iz predloga ne izhaja, da je šlo za nepričakovano službeno odsotnost) in da bi bila dolžna odsotnost ustrezno opravičiti, a to kaže kvečjemu na neskrbnost, ne pa na zlorabo oziroma namen zavleči postopek. Na to ne kaže niti njeno predhodno ravnanje, saj je pred tem preklic naroka predlagala le enkrat in še takrat zanj navedla (in izkazala) upravičen razlog.
dogovor o odpovedi neuvedenemu dedovanju - pogodba o preužitku - kasneje najdeno premoženje - pozneje najdeno premoženje zapustnika - denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah - premoženje zapustnika ob smrti - nedopustne pritožbene novote - nedovoljena pritožbena novota v zapuščinskem postopku - dodatni sklep o dedovanju
Odpoved velja za dediščino ali za dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu, kar pomeni, da pritožnik ni upravičen niti do uveljavljanja nujnega dednega deleža. Pritožnik torej iz zapuščine ne more dobiti ničesar, kar velja tudi za morebitna pozneje najdena denarna sredstva na zapustničinih računih. Prav tako v zapuščinskem postopku ne more uveljavljati svoje denarne terjatve zaradi zatrjevanih vlaganj v zapustničino nepremično premoženje. Če pritožnik meni, da je bila zapustnica kljub sklenjeni pogodbi o preužitku njegova dolžnica, bo moral svoje zahtevke naperiti zoper njene dediče v posebnem (pravdnem) postopku.
S posplošeno trditvijo, da je imela zapustnica tudi račun pri HKS L., pritožnica ne more uspeti. Iz pritožbe namreč ni razvidno, ali je bil ta račun odprt tudi v trenutku njene smrti, ko je bilo uvedeno dedovanje. Za povrh pritožnica niti poskuša ne pojasniti, da je za ta račun brez svoje krivde izvedela šele po izdaji sklepa o dedovanju, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi oziroma pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče upoštevati.
Kako je zapustnica gospodarila s svojimi sredstvi pred smrtjo, ni stvar zapuščinskega sodišča. Bistveno je, koliko premoženja je zapustnica ob smrti še imela.
ničnost prodajne pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o preužitku - določenost ali določljivost predmeta pogodbe - predpostavke za veljavnost pravnih poslov - oblika kot pogoj za veljavnost pogodbe - pomanjkljiva oblika - pogodba v notarskem zapisu - nična pogodba - prava pogodbena volja - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek - izbrisna tožba
Odločitev o zahtevku v točki II (neveljavnost vknjižbe in njen izbris) je odvisna od predhodnega vprašanja (veljavnost sklenjene pogodbe), ki je predmet zahtevka v točki I in gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene kupne pogodbe za vmesni ugotovitveni zahtevek in ne za samostojni ugotovitveni zahtevek. Za tak zahtevek pa tožnici pravnega interesa ni bilo treba posebej izkazovati.
Pravilen je materialnopraven zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena navidezna kupna pogodba, ki je prikrivala pogodbo o preužitku, ki pa zaradi pomanjkljive oblike (in nedoločljive obveznosti toženke) ni veljavna.