CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAPOSLOVANJE
VSL00021031
ZUTD člen 48. OZ člen 6, 96. ZPP člen 337, 452, 453, 458, 458/1, 495, 495/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pogodba o dodelitvi subvencije za samozaposlitev - pogoji za pridobitev subvencije - nenamenska poraba sredstev - vrnitev subvencije - pritožbene novote
Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, ter glede na povzete relevantne določbe zadevne pogodbe, se zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki od 21. 8. 2015 dalje ni bila več samozaposlena za polni delovni čas, dolžna tožeči stranki povrniti sorazmeren del prejete subvencije za samozaposlitev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, izkaže kot pravilen.
Pritožbene navedbe, da omenjeni spor ni spor majhne vrednosti, ker naj bi bila odločilna vrednost celotne zadevne pogodbe - t. j. 5.000,00 EUR, niso utemeljene. Tožeča stranka namreč ne zahteva vrnitve celotne izplačane subvencije, pač pa le njen sorazmeren del, in sicer 700,34 EUR. Skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP pa so v gospodarskih sporih spori majhne vrednosti tisti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato zadevni postopek pravilno vodilo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAPOSLOVANJE
VSL00004128
ZUTD člen 48, 141, 141/1, 141/2, 141/3, 142, 143. ZPP člen 237, 237/1.
pogodba o dodelitvi subvencije za samozaposlitev - pridobitev koncesije - pogoji za pridobitev subvencije - vrnitev subvencije - nenamenska poraba sredstev - zmota - obročno vračilo - odpis dolga
Ker subvencija in pridobitev koncesije nista bili povezani, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljala v okviru samozaposlitve, ne vpliva na njeno obveznost, da (zaradi predčasnega prenehanja opravljanja dejavnosti) vrne sorazmerni del subvencije.
Sodišče prve stopnje se je oprlo le na 9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev, v katerem je določeno, kaj se šteje za nenamensko porabo sredstev in da je posledica takšne porabe obveznost vračila sorazmernega dela subvencije. Pojasnilo je, da gre za nenamensko porabo sredstev vedno, ko pride do prenehanja samozaposlitve pred s pogodbo dogovorjenim časom, razen v primeru odjave zaradi uveljavljanja pravice do starševskega dopusta in nadomestila. V obravnavanem primeru navedena izjema ni bila zatrjevana, nesporno pa je bilo, da je samozaposlitev prenehala pred časom, dogovorjenim s pogodbo. Odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči vrniti sorazmeren del subvencije, je zato pravilna.
Vprašanje, ali bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o dodelitvi subvencije morala vedeti kakšni so pogoji za opravljanje dejavnosti, ki jo je želela opravljati, ali pa bi jo o tem morala poučiti tožeča stranka, na zgornjo odločitev ne more vplivati. Prav tako ne vprašanje, kaj je bil vzrok za neuspešno poslovanje tožene stranke in kdaj ter za kaj je ta porabila sredstva, pridobljena s subvencijo. V kolikor ocenjuje, da je bila s strani tožeče stranke zavedena in ji je zaradi njenega protipravnega ravnanja nastala škoda, bi to morala uveljavljati v posebnem postopku. Četudi bi se namreč izkazalo za resnično, da je tožena stranka pogodbo sklenila na podlagi napačnih podatkov, ki ji jih je posredovala tožeča stranka (torej v zmoti), to ne bi pomenilo, da lahko obdrži kar je s pogodbo prejela. V takšnih primerih lahko pride le do razveljavitve pogodbe, v posledici katere mora vsaka stranka vrniti vse, kar je s takšno pogodbo prejela.
Prav tako je za odločitev v predmetnem sporu irelevantno zakaj tožena stranka ni izpolnjevala prevzete obveznosti obročnega vračila dolga in da je večkrat predlagala odpis dolga. Nesporno je, da takšnemu predlogu ni bilo ugodeno (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni predložila dokumentacije, na podlagi katere bi ta predlogu lahko ugodila). Samo to pa bi lahko bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO - ZAPOSLOVANJE
VSL0081384
OZ člen 117, 190.
subvencija za zaposlitev brezposelne osebe – sodelovalna dolžnost – predčasna prekinitev pogodbe – neupravičena pridobitev – nemožnost izpolnitve
Dolžnost, da tožeča stranka v primeru predčasnega prenehanja pogodb o zaposlitvi dotedanjim delavcem, toženi stranki napoti drugo brezposelno osebo, je sodelovalna dolžnost tožeče stranke. Opustitev te dolžnosti sicer lahko povzroči nemožnost izpolnitve preostale pogodbene obveznosti tožene stranke (zaposlitev brezposelnih oseb), vendar pa ugasnitev obveznosti tožene stranke še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna vrniti sorazmernega dela sredstev, ki jih je po pogodbi prejela. Po ugasnitvi obveznosti tožene stranke namreč pomenijo ta sredstva koristi, ki jih je tožena stranka imela od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.
Škoda, ki jo ima tožeča stranka pravico zahtevati na podlagi 54. čl. ZZZPB obsega stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je izplačala brezposelni osebi in druge stroške, ki so nastali zaradi vključitve te osebe v program aktivne politike zaposlovanja (3. odst. 54. čl. ZZZPB).
ZZZPB člen 16 a, 16 a/1, 16 a/1-2, 16 a/3, 17 a, 17 a/1, 18, 18/1, 18/1, 18, 17 a/1, 17 a, 16 a/3, 16 a/1-2, 16 a/1, 16 a.
brezposelna oseba - denarno nadomestilo
Za brezposelno osebo se ne šteje oseba, ki ji je prenehalo delovno razmerje zaradi poteka ali prekinitve individualne pogodbe o zaposlitvi in je prejela ali bo prejela odškodnino oz. odpravnino zaradi prenehanja oziroma prekinitve pogodbe o zaposlitvi. Take osebe nimajo statusa brezposelne osebe toliko mesecev, kolikor mesečnih plač odškodnine ali odpravnine so prejele zaradi prenehanja delovnega razmerja.
ZZZPB člen 31, 31/1, 31/1-4, 31/1-4, 31/1, 31. ZUP člen 207.
evidenca brezposelnih - rok
Določbo o 30-dnevnem roku po prenehanju delovnega razmerja iz 31. člena ZZZPB za prijavo pri zavodu, je glede pričetka teka roka potrebno interpretirati tako, da prične teči od takrat, ko je bil zavarovanec pravilno obveščen o prenehanju delovnega razmerja.
Ker toženec ni ugotovil, kdaj je bil tožnik sploh obveščen o prenehanju delovnega razmerja, sta bili izpodbijani odločbi toženca utemeljeno odpravljeni ter zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 (Ur. l. RS št. 36/03) presojalo skladnost Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/2002) z Ustavo. Ugotovilo je, da je zakon v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanjih SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja (tč. 1 izreka odločbe US RS). V tč. 8 izreka odločbe je Ustavno sodišče odločilo : "Z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 44/97) ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99), se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v RS od 26.2.1992 dalje."
Za navedene osebe se stalno prebivanje v RS od 26.2.1992 dalje izkazuje na podlagi dopolnilnih odločb Ministrstva za notranje zadeve o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v RS od 26.2.1992 dalje. Ker tožnik take odločbe MNZ ni predložil, ni dokazila o stalnem prebivališču v RS od 26.2.1992, ki je eden od pogojev za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo. Potrdilo Upravne enote o tem, da ima tožnik od 13.12.2000 dalje stalno prebivališče na naslovu v RS, ne more nadomestiti navedene dopolnilne odločbe MNZ.
Dejstvo, da je tožnik zaprosil za razrešitev z delovnega mesta direktorja zaradi zdravstvenih težav, ne pomeni hkrati privolitve v prenehanje delovnega razmerja, ki mu je prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Gre le za odstop s funkcije direktorja, ne pa za pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja in tako mu pripada pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, saj mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji oz. krivdno.
ZZZPB člen 56, 56/2, 56/2-1, 56/2-2, 56, 56/2, 56/2-1, 56/2-2.
štipendijska pogodba
Ker tožnica ni dokazala, da se v šolo vozi (vpisana je bila v srednjo šolo v Črnomlju, kjer ima tudi stalno bivališče), je za odločitev o pravici do izplačevanja štipendije iz sredstev za zaposlovanje za leto 1996/97 odločilno le dejstvo, da je v tožničinem primeru prišlo do začasnega preseganja premoženjskega cenzusa iz 1. alinee 2. odst. 56. člena ZZZPB, ker so družinski prihodki presegali določen cenzus. Le v primeru, če bi se tožnica v šolo vozila, bi cenzus glede dohodka na družinskega člana znašal 130 % zajamčene plače po zakonu. Ker pa se tožnica v šolo ni vozila, je sodišče pravilno upoštevalo cenzus 100 % zajamčene plače, ki ga je tožnica presegala in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.
ZZZPB člen 1, 1/3, 16, 16-1, 18, 1, 1/3, 16, 16-1, 18. ZPP (1977) člen 370, 370.
prenehanje delovnega razmerja - nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev
Delovno razmerje ne obstoji že samo iz razloga, ker je delovno sodišče razveljavilo odločbe delodajalca in ugotvilo, da delavcu delovno razmerje sploh ni prenehalo in še traja. Izvršba po tej pravnomočni sodbi o vrnitvi delavca na delo ni bila izvršena, ker podjetje dejansko ne obstaja več, zato kljub pravnomočni sodbi o reintegraciji in vzpostavitvi delovnega razmerja tožniku pripada pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.
Brezposelne osebe - tuji državljani, ki so sicer pridobili pravico do denarnega nadomestila, vendar nimajo veljavnega delovnega dovoljenja, ne morejo uveljaviti pravice do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila niti po določbi 1. odstavka 26. člena v besedilu kot je veljal do 13.1.1994 Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Zaposlivost zavarovanca mora namreč obstajati ves čas prejemanja denarnega nadomestila, saj pravica do podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila temelji tudi na pogoju, da zavarovancu ni mogoče zagotoviti zaposlitve. Za zavarovance - tuje državljane, ki nimajo veljavnega delovnega dovoljenja, zaradi tega sploh ni moč ugotavljati, ali izpolnjujejo zakonski pogoj, da jim ni mogoče zagotoviti zaposlitve.
Res je, da je odločba z dne 4.5.1993 o prenehanju obratovalnice po samem zakonu z dnem 21.2.1993, deklaratorne narave. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo izdano začasno obrtno dovoljenje, z dne 7.11.1989, zato, ker poslovni prostor ni izpolnjeval vseh predpisanih pogojev. Ker tudi po preteku treh let tožnik ni dostavil uporabnega dovoljenja za nov poslovni prostor, je SO L., Oddelek za urejanje prostora, izdal navedeno odločbo o prenehanju poslovanja obratovalnice po samem zakonu z dnem 21.2.1993. V izreku je določil tudi, da se po pravnomočnosti te odločbe izvrši zaznamek v registru obratovalnic, ki se vodi pri navedenem organu pod zap. št. 714. Odločba je postala pravnomočna 21.5.1993 in prvostopno sodišče pravilno zaključuje, da je odločba šele s pravnomočnostjo postala izvršljiva. Sodišče pravilno zaključuje tudi, da v skladu z določbo 18. člena zakona začne v konkretnem primeru teči 30 dnevni rok za prijavo pri zavodu od 21.5.1993, ne pa od 21.2.1993. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogovanjem prvostopnega sodišča, ki se je na tako stališče postavilo zato, ker je bil tožnik šele z odločbo z 4.5.1993, ki jo je prejel dne 6.5.1993, lahko seznanjen z njeno vsebino, zaradi česar ne more vzdržati smiselno pritožbeno stališče, da bi se moral prijaviti v 30 dneh po prenehanju obratovalnice z dnem 21.2.1993, saj je bil ta datum postavljen v navedeni odločbi za nazaj. Nesporno pa se je prijavil pri zavodu 16.6.1993, torej v okviru 30 dnevnega roka, šteto od 21.5.1993 dalje.