promet s kmetijskimi zemljišči - predkupni upravičenec - sprejem ponudbe - sklenitev pogodbe - stroški postopka
Upravni organ v trenutku, ko je o tožbi odločalo sodišče prve stopnje, o usodi pogodbe še ni odločil, zato tožnik ne more v tej pravdi uspeti z zahtevkom na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev take pogodbe z njim. Njegov položaj predkupnega upravičenca in v zvezi s tem spoštovanje določil ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči ter o prednostnem vrstnem redu kupcev po 23. čl. ZKZ, je v fazi presoje pred upravno enoto.
ZPP člen 8, 182, 192, 337, 8, 182, 192, 337. OZ člen 122, 432, 122, 432.
vračilo v posest - pogodba o poslovnem sodelovanju - kondikcijski zahtevek -sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na vsebino aneksa in navedbo tožene stranke v točki V tožbe, s katero je tožeča stranka utemeljevala zahtevek proti pogojno toženi stranki in navedla, da je toženec odstopil pravice in obveznosti iz vseh pogodb, sklenjenih s tožečo stranko, vendar do prenosa lastninske pravice še ni prišlo in aneks ne more biti podlaga za tak prenos, do drugih zatrjevanih dejstev in predlaganih in izvedenih dokazov pa se ni opredelilo, ker je očitno štelo, da daje določba 5. alineje točke I aneksa in omenjena navedba v tožbi dovolj podlage za odločitev. Po oceni pritožbenega sodišča samo to še ne daje zadostne podlage za zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo celovito dokazno oceno v smislu 8.čl. ZPP, kar bi omogočilo nedvoumen zaključek, kakšen je bil skupni namen pogodbenikov (kavza) in ali je šlo za prenos vseh pogodb ali za pristop k dolgu, saj je obravnavalo le posamezne dokaze in izpostavilo le določena dejstva, ki so v prid toženi stranki.
Pooblastilo po zaposlitvi predstavlja izjemo od splošnega pravila, po katerem izjava volje, ki jo poda pooblaščenec brez izrednega pooblastila, nima učinkov za zastopanega. Že iz tega razloga je treba določilo 80. čl. OZ tolmačiti restriktivno. Pooblaščenci po zaposlitvi ne smejo prenašati pooblastil na tretje osebe.
V obravnavni zadevi ni bilo pravne podlage za ustavitev izvršbe na podlagi 88.čl. ZIZ, ki govori o neuspešnem, ne pa o neopravljenem rubežu, kot je bilo v konkretnem primeru. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen upnikov očitek, da bi potem, ko je sodišče ugotovilo, da dolžnikov naslov ni pravilen, moral biti upnik s strani sodišča pozvan, da v določenem roku sodišču predloži nov naslov dolžnika.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – opravičba začasne odredbe
Sodišče je izdalo začasno odredbo v zavarovanje upnikove nedenarne terjatve. Pritožbi priložene listine pa izkazujejo, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine 21.614,42 EUR za škodo, ki mu je nastala do sedaj zaradi toženkinega odklanjanja prenosa lastninske pravice na parcelah. Le podrejeno je uveljavljal zoper toženko zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Odškodninska tožba torej ne opravičuje tistih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo.
načelo pomoči prava neuki stranki – skrbnost odvetnika – pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti
Za prava neuke stranke obveznost gotovo izhaja iz 12.čl. ZPP (načelo pomoči prava neuki stranki), v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tako situacijo. Tožnik je imel v postopku praktično ves čas pooblaščenca, ki je odvetnik - po njem je vložil predmetno tožbo in pooblaščenec je bil tudi vabljen na prvi narok za glavno obravnavo, res pa se pooblaščenec naroka za glavno obravnavo ni udeležil, niti ni poslal nobenega pojasnila v zvezi s svojim izostankom. Se je pa tožnik s svojim pooblaščencem očitno pred prvim narokom posvetoval, saj je modificiral zahtevek, umaknil predlog za zaslišanje priče, ker je le-ta umrla in predlog za opravo ogleda, vztrajal pri zaslišanju priče D.Š., katerega zaslišanje je predlagal že v tožbi ter predlagal še dodatno pričo za zaslišanje S.C.
kazniva dejanja zoper premoženje - kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje tatvine - konkretni dejanski stan
Da je bil v preiskavo na CFP poslan prav zaseženi izvijač, kljub različnim a nebistvenim navedbam barve njegovega ročaja, dokazuje tudi dejstvo, da kak drug izvijač ni bil zasežen in zato do zamenjave ni moglo priti. Verjeti je oškodovanki, da je v trgovini bil prav obtoženec, saj sam pove, da jo je spraševal po risalnem papirju, kar ta potrjuje. Zato ob dejstvu, da oškodovanka obtoženčevega brata pozna, je tej verjeti, da je obtoženca prepoznala kot storilca na pokazanih ji fotografijah na policiji, kar je potrdila na glavni obravnavi.
Šlo je za nevarno delo na višini, za škodo od take dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, ne glede na krivdo. Vsled ravnanja opustitve, ko tožnik tudi sam ni poskrbel za svojo varnost, nosi del odgovornosti za nastanek škode.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-A, Ur. l. RS, št. 23/99), ki je začel veljati 24.9.1999, opredelil kot storilca kaznivega dejanja po 1. odst. 183. člena KZ, v kolikor je izvrševal takšna spolna dejanja, ki so bila izvršena nad osebo mlajšo od 15 let, če je tudi obstajalo očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve. To pa pomeni, da je novela KZ-A vnesla nov in bistveni konstitutivni znak kaznivega dejanja po 1. odst. 183. člena, ki pa ga mora vsebovati tudi opis kaznivega dejanja. Na ta način, ko dejstveni opis ugotavlja "očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve" se šele lahko po noveli KZ-A razmeji meja med kaznivostjo in dovoljeno spolno praktiko med osebami drugega ali istega spola. Ker pa je novelirano kaznivo dejanje milejše za storilca zato pritožbeno sodišče zaradi pravila iz 2. odst. 3. člena KZ ni smelo poseči v izpodbijani krivdorek in eventualno presojati, ali so dokazana tista ravnanja obtožencu, ki naj bi jih storil v času od januarja 1997 do 24.4.1999 in ki so bila kazniva po prej veljavnem 1. odst. 183. člena KZ (Ur. l. RS, št. 63/94).
Neutemeljene so trditve v pritožbi, da je tožnik znal voziti, kljub temu, da vozniško dovoljenje formalno ni bilo veljavno. Vožnja v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja ni dovoljena. Poleg tega pa tudi citirani zavarovalni pogoji vežejo zavarovalne pravice izključno na veljavno vozniško dovoljenje.
obvezno zavarovanje v prometu – materialno in procesno dokazno breme
V času obravnavane nezgode (27.5.1997) veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) je določal pravico zavarovalnice do povračila izplačanega zneska, s katerim je poravnala škodo iz prometne nesreče oškodovancem, od sklenitelja pogodbe oz. tudi od odgovorne osebe, med drugim tudi v primeru, če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, pa so določali splošni pogoji, med drugim tudi, če odkloni preizkus alkoholiziranosti. To, da je toženec voznik, je dokazno breme tožeče stranke. Tožeči stranki je dokaz, da je toženec voznik, uspel. To je tudi tako imenovano materialno dokazno breme tožeče stranke in je to materialno dokazno breme ves čas postopka na strani tožeče stranke, procesno dokazno breme pa se med dokaznim postopkom spreminja. Navedeni uspeh dokazovanja je namreč dokazno breme (procesno) prevalil na toženca.
ZTPDR člen 14. ZDR/90 člen 16, 100, 100/1, 100/1-4.
stari ZDR – sklep o prenehanju delovnega razmerja – poskusno delo – akt o sistemizaciji delovnih mest
Ker tožnikovo delovno mesto, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi ter nato predmet spremljanja ter ocene poskusnega dela, ni bilo vsebovano v veljavni sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, tožena stranka zaradi negativne ocene poskusnega dela ni zakonito izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja.
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - bistveno zmanjšanje prištevnosti - silobran - putativni silobran - skrajna sila - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe na mah - naklep
Zaradi osebne spremenjenosti obtoženca v posledici razvoja sindroma odvisnosti od alkohola in alkoholnega psihoorganskega sindroma, vpliva odnosov v družini ter čustveno nasičenost situacije, katere ni načrtoval, je v celoti sprejemljiv zaključek, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V okviru te je ravnal z direktnim naklepom kar dokazuje uporabljeno sredstvo, moč zamaha in dejstvo, da oškodovancu - očetu ni pomagal.
Dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, saj manjka za to potreben element istočasnosti protipravnega napada in neizogibno potrebne obrambe. Po odvzemu palice očetu ta ni več bil v fazi napada in glede tega obtoženec tudi ni bil v zmoti (putativni silobran), saj oškodovanec ni storil ničesar več. Zaradi napada in ne odvračanja kakšne druge nezakrivljene nevarnosti pa ni mogoče govoriti tudi o skrajni sili. Zatrjevano ravnanje v smislu IV. odst. 135. čl. KZ - na mah pa izključuje okoliščina, da napad in žaljivke s strani oškodovanca pri normalno občutljivem človeku objektivno ne bi povzročile reakcije katero je izkazal obtoženec. To je pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju, v katerem se je takrat nahajal.
Stranke postopka niso upravičene podajati predloge za kaznovanje po 11.čl. ZPP. Določbe o kaznovanju namreč predstavljajo disciplinska pooblastila pravdnega sodišča, ki temeljijo na izvirni pristojnosti sodišča.
Preizkus stroškovne odločbe je mogoč, glede na v spis predložen stroškovnik iz katerega jasno izhaja katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo. Slednji pa so priznani v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. S tem je preizkus mogoč.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke je nedoločen oziroma nedoločljiv. Ker je osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah zemljiška parcela, kot to izhaja iz 1. tč. 2. odst. 11. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in je njen identifikacijski znak oznaka katastrske občine v kateri se nahaja in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. tč. 1. odst. 3. čl. ZZK-1), bi morala tožeča stranka v tožbenem zahtevku nepremičnino označiti s tem identifikacijskim znakom s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, torej navesti parcelne številke in ustrezno ime katastrske občine.
povrnitev škode - nesreča pri delu - varstvo pri delu - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu - delo z viličarjem - viličar - nevarna stvar - poškodba delavca - odgovornost delodajalca - delodajalčeva razbremenitev odgovornosti - regresni zahtevek zavoda - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - stroški zdravljenja - povrnitev stroškov zdravljenja - izstavitev računa - dokazovanje plačila
Odgovornost tožene stranke v smislu 87. člena ZZVZZ je podana zato, ker tožena stranka ni izvedla vseh ukrepov varstva pri delu, ker je delavca, ki ni bil usposobljen za delo z viličarjem niti opozorjen na morebitne nevarnosti, napotila k transportu tovora celo kot vodjo skupine, pri čemer je bilo delo z viličarjem (nalaganje tovora na vilice, dvigovanje bremena, razlaganje tovora) pravzaprav edina vsebina te delovne operacije. Tudi za vodjo (to je za osebo, ki naj bi delo zgolj organizirala in nadzirala, ne pa neposredno opravljala), tožena stranka ne bi smela zadolžiti osebe, ki dela z viličarjem ne obvlada in za to delo nima opravljenega ustreznega izpita za varstvo pri delu oz. predhodno ni bila poučena o pravilnem in varnem rokovanju z viličarjem in o nevarnostih, ki pri delu z viličarjem pretijo udeležencem.
Toženkina ocena situacije je bila več kot očitno neustrezna, če že ne lahkomiselna, saj kaže na to, da je po eni strani podcenjevala tveganja pri delu z delovnim strojem, ki nedvomno predstavlja nevarno stvar, po drugi strani pa precenjevala strokovno usposobljenost svojih delavcev. Svoje odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi izkazala, da je bil poškodovanec usposobljen za delo z viličarjem oz. da mu je dala povsem konkretizirana (in ne zgolj splošna) navodila o tem, kako naj delo organizira in opravi in da je pri tem izvedla vse ukrepe za varstvo pri delu.
Tudi pritožbeni ugovor, da tožeča stranka ni izkazala, da je stroške zdravljenja dejansko plačala in da se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo, ni utemeljen. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na s strani tožeče stranke izstavljene račune za zdravljenje, kar za odločitev v zadevi povsem zadostuje. Tožeča stranka je oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti so določene z zakonom. Ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi, niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti napram zavarovancem in tretjim osebam v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila le v primeru, če obstojijo kakršnekoli okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da je tožeča stranka svoje obveznosti do zavarovancev izpolnila. Takšnih okoliščin pa tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni zatrjevala.
ZIZ člen 29, 29/1, 29/2, 34, 34/2, 56, 56/1, 169. ZOR člen 277. OZ člen 376.
izvršilni postopek – narok – omejitev izvršbe – ugovor po izteku roka – tek zamudnih obresti
Odločba št. U-I-300/2004 ima za posledico, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ treba za čas po 1.1.2002 uporabljati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Glede 376. člena OZ je bil dan tudi predlog za oceno njegove ustavnosti in tudi v zvezi s tem vprašanjem je Ustavno sodišče RS že odločilo (odločba št. U-I-267/06) in sicer, da 376. člen OZ ni v neskladju z Ustavo. Dolžnik v rednem ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi višini terjatve ni mogel ugovarjati, ker je prišlo do izdaje omenjene Ustavne odločbe šele kasneje. Ker izvršilni postopek še ni pravnomočno zaključen temveč izvršba še teče je po oceni pritožbenega sodišča dolžnikov ugovor prvostopenjsko sodišče nepravilno obravnavalo in tega zavrglo kajti obravnavati bi ga moralo vsebinsko po 1. odst. 56. člena ZIZ kot dovoljen ugovor po izteku roka.
ZSZ člen 18, 18/2, 24, 24/2. ZUreP člen 177, 177/2.
razlastitev zemljišča – določitev odškodnine – odvzem ostalih nepremičnin – poslabšanje položaja razlaščenca
V razlastitvenem postopku mora sodišče določiti odškodnino, saj se lastninska pravica v postopku razlastitve lahko odvzame ali omeji le proti plačilu odškodnine (2.odst. 18.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ).
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom invalidu 2. kategorije
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je delodajalcu dolžan povrniti izplačano nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu II. kategorije, ki ni dejansko pričel z delom na drugem, primernem delovnem mestu zato, ker je zbolel (nastopil bolniški stalež).