kaznivo dejanje goljufije - konkretni dejanski stan
Čeprav v spisu ni najti materialnih dokazov, ki bi potrjevali da je oškodovanka dala denar v hrambo bratu, ta pa ga na prigovarjanje izročil njej, je navedeno in to da je slednja ravnala v goljufivem namenu, to dokazano z drugimi v spisu se nahajajočimi dokazi in dejstvi.
odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Protipravno ravnanje tožene stranke je sodišče prve stopnje videlo v tem, da sta bili odločbi njenega že omenjenega organa z dne 10.1.2002 in z dne 16.1.2002, s katerima je bila prvi tožeči stranki začasno prepovedana proizvodnja in embaliranje njenih izdelkov, izdani na podlagi Obveznih navodil, ki jih je izdala Veterinarska uprava RS, ta navodila pa niso bila veljavna. Pravilnosti te ugotovitve sodišče druge stopnje ni presojalo, saj za odločitev v tem odškodninskem sporu ni relevantna. Iz nje je namreč razvidno, da bi šlo lahko le za kršitve postopka, v katerem sta bili izdani sporni odločbi, zaradi takšnih kršitev pa bi prva tožeča stranka morala najprej uporabiti vsa redna in izredna pravna sredstva, ki jih ima na razpolago po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in po Zakonu o upravnem sporu (ZUS). Šele če bi s temi sredstvi uspela tako, da bi bili sporni odločbi odpravljeni, bi lahko od tožene stranke zahtevala, da ji povrne škodo, ki ji je nastala zaradi teh odločb.
Vendar pa je bilo treba pri reševanju pritožbe upoštevati še nekatere druge tožbene navedbe, v zvezi z njimi pa tudi pravno mnenje, sprejeto na Občni seji VSRS dne 14.12.1995, ki pravi, da "pravnomočnost odločbe sodišča ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu". Ni dvoma, da je to mnenje mogoče uporabiti tudi pri presoji o zatrjevani protipravnosti ravnanja upravnega organa, zlasti individualnega, v konkretnem primeru torej inšpektorice N.N.
razlogi o odločilnih dejstvih - sojenje v nenavzočnosti - pravica do obrambe
Prvostopenjsko sodišče obdolženki ni kršilo niti zgoraj navedenih določb ZKP, kot tudi ne določb Ustave. Pritožba ne pove, kateri so tisti nejasni razlogi, ki bi naj tudi bili v pretežni meri s seboj v nasprotju. Preizkus, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje pa je pokazal, da ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in da ti s seboj niso v nasprotju. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče obdolženki sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo pravice do obrambe, saj utemeljeno ni sprejelo obdolženkinega opravičila, kot tudi ne opravičila njenega zagovornika. Obdolženka opravičila ni podkrepila z nobenim zdravniškim potrdilom, zagovornik pa niti ni navedel, pred katerim sodiščem bi naj imel naroke, niti ni predložil pisnih dokazil (vabil za naroke). Sicer pa je obdolženka že bila zaslišana, tako obdolženka kot tudi njen zagovornik sta bila seznanjena z izvedenskimi mnenji in dala nanje pripombe. Ni moč zato zatrjevati, da obdolženka ni imela primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, saj je nenazadnje potrebno upoštevati še, da sta obdolženka in njen zagovornik že v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj bila seznanjena z zaključki izvedenca prometne stroke dr. R.K., da sta v ugovoru zoper kaznovalni nalog predložila izvedensko mnenje družbe D.E. d.o.o., kakor tudi, da sta tako izvedenec dr. R.K. kot tudi izvedenec dr. I.P. strokovno obrazložila, zakaj zaključkov izvedenskega mnenja, ki ga je predložila obdolženka, ni moč upoštevati. Tako se pokaže, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave v škodo obdolženke niso podane.