CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035252
SPZ člen 48, 92. ZPP člen 8, 226, 226/1, 226/3, 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 56.
ugotovitev lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - lastninska pravica na premičninah - lastništvo premičnine - veljavnost pogodbe - očitek protispisnosti - vpogled v spis - substanciran dokazni predlog - vlaganje v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - povračilo vlaganj - obogatitev
Ravnanje sodišča, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da bi vpogledalo v spis sodišča in prebralo vse vloge in zapisnike, je pravilno. Listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe, mora predložiti stranka sama (prvi odstavek 226. člena ZPP), po uradni dolžnosti bi lahko sodišče spis pribavilo le, če bi stranka izkazala, da listin iz spisa sama ne more pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Poleg tega predlog, naj sodišče prebere praktično cel spis, ni primerno substanciran.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.. ZPIZ-2 člen 194.
preplačilo - predhodno vprašanje
Kadar je sodna odločba odvisna od predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja pa o njem še ni odločeno, lahko sodišče v skladu s 13. členom ZPP samo reši to vprašanje, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Če sodišče vprašanja, ki je temeljno za razsojo konkretne zadeve ne reši samo, postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja iz predhodnega vprašanja. Neuporaba navedenih določb ZPP v okoliščinah konkretnega primera predstavlja bistveno kršitev procesnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Zaradi odprave upravnih odločb ter vrnitve v ponovno upravno odločanje je namreč odpadla podlaga v tem sodnem postopku presojanih posamičnih upravnih aktov o preplačilu in vračilu pokojninskih prejemkov.
Toženi zavod bo o spornem preplačilu in višini vračila pokojninske dajatve na temelju 194. člena ZPIZ-2 lahko zakonito odločal šele po izdaji novih posamičnih upravnih aktov o tožničini upravičenosti do starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja zaradi njene vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja v skladu z napotili in usmeritvami pritožbenega sodišča v drugi sodni odločbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035668
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek sodbe - kršitev kazenskega zakona - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena - resnost grožnje - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - odločba o kazenski sankciji - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost je treba razumeti kot bodočo za oškodovanca nezaželjeno spremembo zunanjega sveta. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih dobrin in interesov, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - poškodba noge - huda telesna poškodba - načelo induvidualizacije odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - pravni standard pravične odškodnine - odmera pravdnih stroškov v odškodninskih zadevah - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Sodišče prve stopnje z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.
Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je 52.000 EUR.
Nevšečnosti med zdravljenjem se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, zato je neutemeljeno pritožbeno računanje zneska, ki tožniku pripada za vsak dan trajanja telesnih bolečin, saj ne upošteva nevšečnosti med zdravljenjem.
Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Glede na to, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na kazensko obsodilno sodbo, z ugotavljanjem temelja niso nastali znatni pravdni stroški.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženka podala le gole trditve o dejstvu, da je bila lestev povsem izpravna pred tožnikovo uporabo in dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, za take trditve pa ni predložila nobenega dokaza.
Toženkin zavarovanec pa se ni rešil odškodninske odgovornosti, ker toženka ni dokazala trditve, da je njen zavarovanec dal tožniku na razpolago izpravno lestev za varno opravljanje njegovega dela.
nepravdni postopek - krajevna pristojnost - splošna krajevna pristojnost - posebna krajevna pristojnost - prebivališče nasprotnega udeleženca - prebivališče otroka - stalno prebivališče - začasno prebivališče - postopek za ureditev stikov med starši in otroki
Pritožnik niti ne zatrjuje, da naj bi imeli mld. otroci poleg stalnega prebivališča, ki je pri nasprotni udeleženki, še (prijavljeno) začasno prebivališče v drugem kraju (pri njem v S...) in da se da po okoliščinah domnevati, da bodo tam prebivali daljši čas, to je vseh okoliščin, ki so zahtevane za uporabo prvega odstavka 13. člena ZNP-1. Gre za postopek za ureditev razmerja med starši in otroki (glej 93. člen ZNP-1), zato je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotne udeleženke za odločitev o krajevni pristojnosti pravilno uporabilo 11. in 13. člen ZNP-1. Zadnje skupno prebivališče nepravdnih strank in mld. otrok za presojo pristojnosti po navedenih določbah ZNP-1 ni pravno relevantna okoliščina, medtem ko je zavzemanje pritožnika za uporabo 14. člena ZNP-1 zmotno.
SPZ člen 12, 37, 37/1, 88, 90, 99, 99/1, 212, 212/2, 219, 219/1. ZPP člen 154, 154/3, 339, 339/2, 339/2-14.
varstvo služnostne pravice - konfesorna tožba - pravica do nujne poti - omejitev pravice - prepoved vznemirjanja - motilno dejanje - izvrševanje lastninske pravice - izvrševanje služnosti - omejen in otežen dostop - postavitev vrat na služnostno pot - parkiranje - dostop do javne ceste - nujnost dostopa preko sosednje nepremičnine - dopustnost posega - namen škodovati - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Toženec z namestitvijo vrat s ključavnico (in poskusom vročitve ključev tožniku, ki jih je zavrnil) svoje lastninske pravice ni izvrševal na način, da je tožniku preprečil ali bistveno otežil izvrševanje pravice nujne poti. Odklepanje/zaklepanje in odpiranje/zapiranje vrat na nujni poti za tožnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do varstva na podlagi konfesorne tožbe. Nasutje peska in parkiranje na trasi nujne poti pa je ravnanje, ki predstavlja nedopusten poseg v izvrševanje tožnikovih služnostnih upravičenj.
Ocenjevanje dokazov na način procesnega dejanja, ki ni bilo izvedeno, ni dopustno. Prilagojeno mora biti zahtevam faze kazenskega postopka, v kateri se posamezna zadeva nahaja in namenom, ki naj bodo v tej fazi z ocenjevanjem dokazov doseženi. Pri materialnem preizkusu obtožnega predloga kot t.i. vmesni fazi kazenskega postopka je namen v ugotovitvi zadostnosti podlag za zatrjevani opis odločilnih dejstev in ne že, ali so ta dejstva tudi ugotovljena (dokazana). To je stvar glavne obravnave, ki po naravi stvari kot samostojna faza kazenskega postopka pred materialnim preizkusom obtožnega predloga ne more biti izvedena.
I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic
Pri tožniku do dokončnosti upravnega postopka ni izkazan zakonski dejanski stan iz prve alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica, pa nimajo več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.
preložitev naroka - pravica do zaslišanja stranke - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Ker toženec tako do zaključka naroka in glavne obravnave ni pristopil, toženčev pooblaščenec pa sicer ni predlagal preložitve naroka, so neutemeljena pritožbena očitanja, da sodišče ni želelo počakati toženca in mu s tem omogočiti pravico do zaslišanja oziroma do učinkovite obrambe.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine toženčevega vabljenja na narok 25. 11. 2019, na katerega vse do njegovega zaključka toženec ni pristopil, navzoč pooblaščenec toženca pa ni predlagal preložitve naroka, ampak sodišču, ko je tekom naroka vzpostavil kontakt s tožencem, prenesel le njegovo sporočilo, da bo zamudil, pravilno pojasnilo, zakaj ni bila v predmetnem postopku tožencu kršena pravica biti zaslišan kot stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00036170
ZGO-1 člen 88, 88/1, 88/2. ZPP člen 70, 70-6, 254, 254/3. OZ člen 132, 168, 168/3, 182, 349, 349/1, 352, 352/3. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 79.
gradbena pogodba - nadzorni inženir - opustitev dolžnega nadzora - odgovorni projektant - odstopanje od načrtov - nepravilna izpolnitev - odgovornost nadzornika - pravno priznana škoda - bodoča škoda - dokaz z izvedencem - odločba ministrstva - razrešitev izvedenca
Nadzornik, ki se je zavedal, da je drug sistem sicer kvalitativno enakovreden projektiranemu, vendar zgolj ob predpostavki, da je pravilno projektiran in izveden, se ne more sklicevati na to, da sta bila investitor in projektant o zamenjavi obveščena. Za dopustitev nadaljevanja gradnje oziroma za vgraditev drugega sistema bi namreč moralo biti izkazano njuno strinjanje. Ker v konkretnem primeru ni bilo, bi nepravilno izpolnitev izvajalca tožeča stranka morala preprečiti.
Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, da je izvedenec svojo obveznost izdelave mnenja po presoji prvostopenjskega sodišča v celoti in pravilno izpolnil (odgovoril je na vsa vprašanja sodišča in strank), razrešen pa je bil šele naknadno, pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, tj. po tem ko je svoje mnenje že v celoti izdelal. Ker sodni izvedenec ni bil razrešen za nazaj (ex tunc), pritožnica ne more uspeti s popolnoma posplošenim očitkom, da je odločba Ministrstva za pravosodje dokaz o tem, da izvedenec v obdobju, ko je podajal izvedensko mnenje, ni izpolnjeval potrebnih strokovnih kriterijev.
Tožeča stranka niti trdila ni, da so ji stroški zamenjave in korekture vezave že nastali, s tem pa pravno priznana oblika škode v obliki zmanjšanja njenega premoženja. Trdila je le, da je (sedaj) primorana zamenjati vgrajene ekspanzijske sisteme X. za kompatibilni sistem Y. ter opraviti korekturo vezave. Ker v takšnem primeru ni gotovo, da bo za zamenjavo vgrajenega sistema s projektiranim sistemom in prevezavo akumulacijskih posod res poskrbela, prav tako ne, da ji bodo pri tem nastali stroški v vtoževani (in prisojeni) višini, sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča tožnici v tem delu zahtevka ne bi smelo ugoditi.
predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga - nova dejstva in dokazi
Namen obnovitvenega postopka je razveljavitev prejšnje pravnomočne sodbe. Institut obnove je izredno pravno sredstvo, ki ublaži institut pravnomočnosti. Vendar se obnova postopka dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno predpisane. Razlikovati moramo dovoljenost in utemeljenost predloga za obnovo postopka. Predlog je dopusten, če so podane vse predpostavke. Če te manjkajo, sodišče predlog zavrže. V predhodnem postopku sodišče preizkuša, ali je predlog sploh dovoljen. Določilo 394. člena ZPP uveljavlja tri predpostavke obnove. Najpomembnejši obnovitveni razlog, opredeljen v 394. členu so nova dejstva, ki jih zakon določa v 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga le, če so ta dejstva oziroma ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela. Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati. Prav tako morajo biti nova dejstva in dokazi taki, da bi bila lahko na njihovi podlagi izdana za predlagatelja obnove ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Podana mora biti kavzalnost med predlogom za ugotavljanje novih dejstev in izvedbo novih dokazov ter možnostjo ugodnejše sodne odločbe za predlagatelja obnove. Zaradi okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP se namreč sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo.
Res je, da ima vsaka stranka pravico do pravnega sredstva, vendar morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. Za sleherno aktivacijo pritožbenega sodišča, mora imeti stranka pravovarstveno potrebo. Pritožbena pravovarstvena potreba je zato procesna predpostavka brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena prinesla konkretno in neposredno pravno korist. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila sodba, s katero je sodišče odločilo o zahtevku tožeče stranke že pravnomočna in si tožeča stranka z vlaganjem pritožb, ki niso več dopustne, svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno štelo, da zamudna sodba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 74. členom ZMEPIZ-1.
izostanek trditvene podlage - trditveno breme - zaslišanje stranke - dokazna sredstva
Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo (257. člen ZPP), s katerim se ugotavljajo zatrjevana (sporna) dejstva. V pravdnem postopku morajo glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) sranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta zatrjevana dejstva dokazujejo. Z izvedbo zaslišanja stranke kot dokaza ne morejo stranke dopolnjevati ali nadomeščati svoje manjkajoče trditvene podlage.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00036149
SPZ člen 39, 95, 95/1, 96. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/7.
zadruga - sklad kmetijskih zemljišč - vrnitev plodov - verzija - uporaba tuje stvari - nedobroverni posestnik - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - družbena lastnina
Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To Navodilo v 5. členu določa katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožeči stranki. Ker tožeča stranka v pritožbi ni trdila, da je toženi stranki posredovala dokumentacijo o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, njene pritožbene navedbe, da je tožena stranka slaboverna ves čas oddajanja sporne nepremičnine v zakup, niso utemeljene.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le deklaratorni učinek.
ZPP člen 313, 313/3, 318, 318/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4.
odpoved najemne pogodbe - izselitev iz stanovanja - tožba na izselitev in izpraznitev nepremičnine - zamudna sodba - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - krivdni odpovedni razlog - izpolnitveni rok - začetek teka roka
Rok, v katerem je toženka dolžna izpolniti obveznost, ki ji jo nalaga sodba, začne teči prvi dan po vročitvi sodbe stranki in ne že od izdaje sodbe dalje. Ker je toženka zoper sodbo vložila pritožbo, ki zadrži njeno izvršitev, bo začel v toženkinem primeru izpolnitveni rok teči prvi dan po dnevu, ko bo prejela sodbo sodišča druge stopnje.
Pritožniku je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so v konkretni pravdi zaradi motenja posesti relevantne le okoliščine v zvezi z zadnjim posestnim stanjem in nastalim motenjem ter da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Pravilen je tudi posledični zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni pravdi lastništvo nepremičnin ni pravno relevantna okoliščina. Dejstva glede posesti nepremičnin in motilnih ravnanj so bila med pravdnima strankama nesporna, zato je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna.
postopek za ureditev stikov - sprememba ureditve stikov - pisna izdelava izvedenskega mnenja - založitev predujma za delo izvedenca - stroški izdelave izvedenskega mnenja - skupni stroški postopka - otrokova korist
Stroški izdelave izvedenskega mnenja nedvomno predstavljajo skupne stroške. Sodišče prve stopnje je odločilo o spremembi stikov, zato je pravilna odločitev, da udeleženca nosita vsak polovico teh stroškov. Dokazovanje z izvedencem ni bilo izvedeno izključno v interesu enega udeleženca, kajti nepravdni postopek je enovit in ne more biti zgolj delno izveden v korist enega od udeležencev. Postopek za ureditev stikov je izveden zlasti v korist otroka, zato so stroški, nastali v takšnem postopku, praviloma skupni.