Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - vrednotenje zahtevnosti mnenja - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Zahtevnost mnenja se presoja ob upoštevanju teže, kompleksnosti in zahtevnosti strokovnih vprašanj, obsega dokumentacije in časa, potrebnega za izdelavo mnenja. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitev, da je izdelava mnenja temeljila na kliničnopsiholoških pregledih dveh odraslih in otroka ter odnosih med otrokom in vsakim od staršev, da so v mnenju podani izčrpna interpretacija ugotovitev in odgovori na vprašanja v zahtevni družinski situaciji. Del odgovorov je resda enak odgovorom, oblikovanim v predhodno podanem mnenju v vzporedno potekajočem postopku. Drži tudi pritožbena trditev, da se po ugotovitvah izvedenke situacija ni bistveno spremenila, a navedeno ne zmanjšuje stopnje zahtevnosti mnenja. Za izdelavo mnenja je morala namreč izvedenka interpretirati na novo pridobljene podatke in ugotovitve iz razgovorov in kliničnih testov, ta ugotovitev pa ob ostalih neizpodbijanih ugotovitvah utemeljuje sklep, da je bilo mnenje zelo zahtevno.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena ZDSS-1, ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Zgolj možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti pa ne daje stranki pravice postavljati priči še enkrat ista vprašanja, na katera je ta že odgovorila.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da aktivnosti tožnika spornega dne niso zloraba bolniškega staleža. Tožniku ni bilo izrecno odrejeno, da sme v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža zaradi simptomov kronične fibromialgije, zaradi katere je bil predhodno odsoten z dela že 3 leta, v nasprotju z dosedanjo prakso le (pasivno) počivati (v smislu mirovanja) oziroma se sprehajati. Glede na to je tožnik utemeljeno sklepal, da ima odrejen aktivni bolniški stalež, ki v njegovem primeru pomeni, da je smel opravljati tudi kmečka opravila, če jih je zmogel. Splošno znano dejstvo je, da je fibromialgija kronična bolezen, katere pravi vzroki še niso znani, zato njeno zdravljenje nima za cilj bolnikove ozdravitve, ampak le blaženje simptomov in znosnejše življenje. Glede na to v predmetni zadevi ni mogoč sklep, da bi bilo tožnikovo ukvarjanje s kmečkimi opravili, ki jih zmore, v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, že pojmovno v neskladju z 233. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker tožnik ni kršil navodil zdravnice, ni podan očitani razlog za redno odpoved iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Vsebinsko enako določilo o dolžnosti preživljanja otrok, kot je bilo uzakonjeno v 103. členu ZZZDR, vsebuje tudi 183. člen Družinskega zakonika - v primeru mladoletnega in polnoletnega otroka ima prednost preživljanje mladoletnega otroka.
Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na napako dejanske narave. Za uveljavljanje te kršitve mora pritožnik konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša in kateri konkretni listini nasprotuje pa tudi konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo.
Služnost rasti vej pojmovno ni mogoča. Rast vej preko meje na sosedovo zemljišče je naravna lastnost drevesa in ne način dejanskega izvrševanja služnosti. Veje so del drevesa, ki je v lasti tožnice, služnost na lastni stvari pa ni mogoča (210. člen in prvi odstavek 213. člena SPZ). S sámo (neovirano) rastjo vej drevesa čez mejo nepremičnine lastnik drevesa ne izvaja posesti nad tujo nepremičnino (oziroma nad njenim zračnim prostorom) in posledično na ta način ne more priposestvovati lastninske pravice na delu (ali zračnem prostoru) sosednje nepremičnine, nad katero segajo veje, niti pridobiti stvarne služnosti na sosednji nepremičnini kot služeči nepremičnini.
Prepoved oziroma opustitev posegov na sosednji nepremičnini je mogoče doseči šele, ko se sporni posegi že izvajajo (zakon govori o "prepovedi nadaljevanja del"), in še to le začasno (dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore nepremičnine) oziroma kot ultima ratio – po ugotovitvi, da ni mogoče izvesti primernih ukrepov (drugi odstavek 85. člena SPZ).
predlog za izvršbo - vsebina predloga za izvršbo - navedba tožene stranke - izjasnitev o navedbah nasprotne stranke - očitna pisna pomota - sprememba sodbe - odmera pravdnih stroškov - nepravilno odmerjeni stroški - sodna taksa - višina sodne takse
Tožeča stranka je v uvodu predloga za izdajo naloga za izpraznitev navedla toženo stranko (Z.), nato pa je v predlogu predlagala, da je tožena stranka B. B. dolžna izprazniti poslovni prostor.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz predloga ni bilo razvidno, na katero osebo se nanaša. Tožena stranka Z. se je v ugovoru zoper nalog za izpraznitev poslovnih prostorov spustila v obravnavanje glavne stvari, iz česar izhaja, da identiteta tožene stranke ni bila sporna oziroma jo je bilo mogoče jasno razbrati iz sodnega spisa. Tudi dokazno gradivo se je glasilo na Z. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da gre za očitno pomoto.
S popravkom na naroku tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP).
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki napačno odmerilo sodno takso. Ker je vrednost spornega predmeta 448,00 EUR, bi sodišče moralo odmeriti sodno takso za redni postopek v višini 78,00 EUR po tar. št. 1111 ZST-1 in ne v višini 126,00 EUR. Tožeča stranka je sicer plačala nepravilno odmerjeno sodno takso, vendar tožena stranka glede na to, da zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni imela možnosti ugovora, ni dolžna tožeči stranki povrniti razlike do višine nepravilno odmerjene sodne takse.
izostanek trditvene podlage - trditveno breme - zaslišanje stranke - dokazna sredstva
Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo (257. člen ZPP), s katerim se ugotavljajo zatrjevana (sporna) dejstva. V pravdnem postopku morajo glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) sranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta zatrjevana dejstva dokazujejo. Z izvedbo zaslišanja stranke kot dokaza ne morejo stranke dopolnjevati ali nadomeščati svoje manjkajoče trditvene podlage.
Pritožniku je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so v konkretni pravdi zaradi motenja posesti relevantne le okoliščine v zvezi z zadnjim posestnim stanjem in nastalim motenjem ter da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Pravilen je tudi posledični zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni pravdi lastništvo nepremičnin ni pravno relevantna okoliščina. Dejstva glede posesti nepremičnin in motilnih ravnanj so bila med pravdnima strankama nesporna, zato je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034632
ZPP člen 236a, 236a/2, 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 5, 6, 7, 190, 198.
najem agregata - najemna pogodba - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - prikrajšanje - obogatitev - načelo vestnosti in poštenja - trditvena podlaga - pisna izjava priče - dokazna ocena
Tožena stranka je pisne izjave prič predložila, tožeča stranka pa tega ni storila. V tem primeru bi bilo sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem teh prič dolžno izvesti le, če bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da je pisne izjave prič poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna (drugi odstavek 236.a člena ZPP), česar pa ni trdila.
Ker je torej tožeča stranka tako stanje s svojim nadomestnim agregatom pri toženi stranki tolerirala in ni nikoli zahtevala vrnitev nadomestnega agregata ali plačila uporabnine, pri čemer je še vedno za toženo stranko opravljala storitve servisiranja njenih agregatov, o neupravičeni obogatitvi v konkretnih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti.
Trditev, da je bil prejšnji agregat prešibak glede na potrebe, ni dokazala, prav tako ne obstoja dogovora o najemu nadomestnega agregata. Šlo je torej za stanje, za katerega je tožeča stranka nedvomno vedela, pa ni nikoli zahtevala nadomestnega agregata nazaj oziroma od tožene stranke kar šest let za njegovo uporabo ni zahtevala nobenega plačila, čeprav je sama trdila, da je vedela, da običajno pri toženi stranki traja nakup novega agregata nekaj mesecev. Glede na navedeno o očitku kršitve načela vestnosti in poštenja, načela skrbnosti ter načela prepovedi zlorabe pravic, v konkretnem primeru na strani tožene stranke, ni mogoče govoriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035252
SPZ člen 48, 92. ZPP člen 8, 226, 226/1, 226/3, 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 56.
ugotovitev lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - lastninska pravica na premičninah - lastništvo premičnine - veljavnost pogodbe - očitek protispisnosti - vpogled v spis - substanciran dokazni predlog - vlaganje v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - povračilo vlaganj - obogatitev
Ravnanje sodišča, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da bi vpogledalo v spis sodišča in prebralo vse vloge in zapisnike, je pravilno. Listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe, mora predložiti stranka sama (prvi odstavek 226. člena ZPP), po uradni dolžnosti bi lahko sodišče spis pribavilo le, če bi stranka izkazala, da listin iz spisa sama ne more pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Poleg tega predlog, naj sodišče prebere praktično cel spis, ni primerno substanciran.
SPZ člen 99, 99/1. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - tožba na prenehanje vznemirjanj - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - prekinitev postopka - prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju - predhodno vprašanje - močnejša pravica - postopek za ureditev meje
Varstvo pravice pred vznemirjanjem je odvisno od vprašanja, ali je tožnica lastnica nepremičnine na kateri naj bi toženec s svojimi ravnanji vznemirjal njeno lastninsko pravico. Ker toženec v odgovoru na tožbo trdi, da sporno gospodarsko poslopje ne stoji na drugi parcelni številki, kot to navaja tožnica in da meja ni urejena, pri čemer se sklicuje tudi na svojo močnejšo pravico (lastninsko pravico), gre pri tem vsekakor za predhodno vprašanje, od katerega je odvisno varstvo tožničine pravice pred vznemirjanjem.
postopek za ureditev stikov - sprememba ureditve stikov - pisna izdelava izvedenskega mnenja - založitev predujma za delo izvedenca - stroški izdelave izvedenskega mnenja - skupni stroški postopka - otrokova korist
Stroški izdelave izvedenskega mnenja nedvomno predstavljajo skupne stroške. Sodišče prve stopnje je odločilo o spremembi stikov, zato je pravilna odločitev, da udeleženca nosita vsak polovico teh stroškov. Dokazovanje z izvedencem ni bilo izvedeno izključno v interesu enega udeleženca, kajti nepravdni postopek je enovit in ne more biti zgolj delno izveden v korist enega od udeležencev. Postopek za ureditev stikov je izveden zlasti v korist otroka, zato so stroški, nastali v takšnem postopku, praviloma skupni.
Res je, da ima vsaka stranka pravico do pravnega sredstva, vendar morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. Za sleherno aktivacijo pritožbenega sodišča, mora imeti stranka pravovarstveno potrebo. Pritožbena pravovarstvena potreba je zato procesna predpostavka brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena prinesla konkretno in neposredno pravno korist. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila sodba, s katero je sodišče odločilo o zahtevku tožeče stranke že pravnomočna in si tožeča stranka z vlaganjem pritožb, ki niso več dopustne, svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035210
ZIZ člen 279. OZ člen 239, 239/2.
odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - posebni naknadni sklep o stroških - dopolnilni sklep o pravdnih stroških - pritožba zoper sklep o stroških postopka - pritožba zoper odločitev o glavni stvari - rok za pritožbo - skrajšanje roka - ugovor pobotanja v pravdi - prepoved prodaje blaga - pogodbena kazen - odškodninska terjatev - odškodninska odgovornost - kršitev dogovora - vzročna zveza - dokazna ocena izpovedi prič - zavarovanje z začasno odredbo - neutemeljena začasna odredba - škoda, povzročena z začasno odredbo - sprememba sklepa o začasni odredbi - zmanjšanje vrednosti vozila - stroški postopka zavarovanja - stroškovna ločenost postopka z začasno odredbo - samostojni postopek
Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožeče stranke je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila ravno ona tista, ki je v zvezi s spornimi avtomobili kršila dogovor prepovedi oglaševanja in preprodajanja (saj je toženka trdila, da je v posledici njene kršitve prišlo do izreka pogodbene kazni). Tožena stranka bi morala dokazati, da je prepoved kršila konkretno tožnica s spornima avtomobiloma. Prav tako bi morala dokazati, da je pogodbeno kazen svojemu principalu plačala zaradi kršitev tožeče stranke (tako je namreč zatrjevala sama). Posplošene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, kako iz izpovedb priče E. E. izhaja, da sta prepoved oglaševanja in preprodaje kršili tako B. d. o. o. kot tožnica in da je priča E. E. „ves čas govoril, da je X obe družbi tretiral kot eno in isto osebo“, zato niso upoštevne. Toženka na tak način ne more 'vzpostaviti' odgovornosti tožeče stranke. Še posebej, ker v pritožbi sama tudi pravilno navaja, da kršitve družbe B. d. o. o. niso pogoj za odgovornost tožeče stranke.
Tveganje v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelja v času vložitve predloga - glede na podatke, s katerimi je razpolagal - dejansko videti potrebna, bremeni predlagatelja.
smrt pravdne stranke - smrt tožene stranke pred vložitvijo tožbe - pozivni sklep - poprava in dopolnitev tožbe - predlog za podaljšanje roka - zavrženje tožbe - zavrženje nedopolnjene tožbe
Pritožnica je do stopnje verjetnosti izkazala, da je prošnjo za podaljšanje roka podala na pristojno sodišče pred iztekom roka za dopolnitev tožbe, torej pravočasno. Ker o tej prošnji sodišče prve stopnje ni odločilo, ni bilo podlage za zavrženje tožbe.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženka podala le gole trditve o dejstvu, da je bila lestev povsem izpravna pred tožnikovo uporabo in dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, za take trditve pa ni predložila nobenega dokaza.
Toženkin zavarovanec pa se ni rešil odškodninske odgovornosti, ker toženka ni dokazala trditve, da je njen zavarovanec dal tožniku na razpolago izpravno lestev za varno opravljanje njegovega dela.
Ocenjevanje dokazov na način procesnega dejanja, ki ni bilo izvedeno, ni dopustno. Prilagojeno mora biti zahtevam faze kazenskega postopka, v kateri se posamezna zadeva nahaja in namenom, ki naj bodo v tej fazi z ocenjevanjem dokazov doseženi. Pri materialnem preizkusu obtožnega predloga kot t.i. vmesni fazi kazenskega postopka je namen v ugotovitvi zadostnosti podlag za zatrjevani opis odločilnih dejstev in ne že, ali so ta dejstva tudi ugotovljena (dokazana). To je stvar glavne obravnave, ki po naravi stvari kot samostojna faza kazenskega postopka pred materialnim preizkusom obtožnega predloga ne more biti izvedena.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - poškodba noge - huda telesna poškodba - načelo induvidualizacije odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - pravni standard pravične odškodnine - odmera pravdnih stroškov v odškodninskih zadevah - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Sodišče prve stopnje z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.
Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je 52.000 EUR.
Nevšečnosti med zdravljenjem se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, zato je neutemeljeno pritožbeno računanje zneska, ki tožniku pripada za vsak dan trajanja telesnih bolečin, saj ne upošteva nevšečnosti med zdravljenjem.
Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Glede na to, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na kazensko obsodilno sodbo, z ugotavljanjem temelja niso nastali znatni pravdni stroški.
SPZ člen 12, 37, 37/1, 88, 90, 99, 99/1, 212, 212/2, 219, 219/1. ZPP člen 154, 154/3, 339, 339/2, 339/2-14.
varstvo služnostne pravice - konfesorna tožba - pravica do nujne poti - omejitev pravice - prepoved vznemirjanja - motilno dejanje - izvrševanje lastninske pravice - izvrševanje služnosti - omejen in otežen dostop - postavitev vrat na služnostno pot - parkiranje - dostop do javne ceste - nujnost dostopa preko sosednje nepremičnine - dopustnost posega - namen škodovati - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Toženec z namestitvijo vrat s ključavnico (in poskusom vročitve ključev tožniku, ki jih je zavrnil) svoje lastninske pravice ni izvrševal na način, da je tožniku preprečil ali bistveno otežil izvrševanje pravice nujne poti. Odklepanje/zaklepanje in odpiranje/zapiranje vrat na nujni poti za tožnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do varstva na podlagi konfesorne tožbe. Nasutje peska in parkiranje na trasi nujne poti pa je ravnanje, ki predstavlja nedopusten poseg v izvrševanje tožnikovih služnostnih upravičenj.