ZP-1 člen 55, 55/1, 55/2, 62, 62-3, 155, 155/1, 155/1-3. URS člen 22, 29, 29-3.
hitri postopek o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - zahteva za sodno varstvo - izjava o dejstvih in okoliščinah - prekluzija - pravica do zagovora - pravica do izvajanja dokazov - temeljna jamstva poštenega postopka
Pravna in odgovorna oseba sta v izjavi navedli resnično dejstvo, da je o pravilnosti uvrstitve blaga v tarifno številko še bil odprt carinski postopek, za izid katerega storilca ob podajanju izjave nista mogla vedeti, kakor tudi za izid nista mogla vedeti ob vložitvi zahteve za sodno varstvo. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva in okoliščine glede presoje o nepravilno navedenih podatkih o tarifni oznaki blaga oprlo na odločbo Ministrstva za finance in na sodbo Upravnega sodišča RS kot na dokaz, ki je nastal po vložitvi zahteve za sodno varstvo, pri tem pa storilcema ni dopustilo, da bi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala pravico do zagovora in do izvajanja dokazov v njuno korist, kar je sodišče obrazložilo z utemeljitvijo, da sta pri navajanju dejstev in okoliščin prekludirana iz razloga, ker sta že ob podajanju izjave vedela v čem je bil predmet inšpekcijskega postopka carinske kontrole in bi že v izjavi morala skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, pa tega nista storila. Po presoji pritožbenega sodišča bi se v teh okoliščinah prekluzija morala umakniti pravici do zagovora in izvajanju dokazov v njuno korist, s čimer bi bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena ZDSS-1, ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Zgolj možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti pa ne daje stranki pravice postavljati priči še enkrat ista vprašanja, na katera je ta že odgovorila.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da aktivnosti tožnika spornega dne niso zloraba bolniškega staleža. Tožniku ni bilo izrecno odrejeno, da sme v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža zaradi simptomov kronične fibromialgije, zaradi katere je bil predhodno odsoten z dela že 3 leta, v nasprotju z dosedanjo prakso le (pasivno) počivati (v smislu mirovanja) oziroma se sprehajati. Glede na to je tožnik utemeljeno sklepal, da ima odrejen aktivni bolniški stalež, ki v njegovem primeru pomeni, da je smel opravljati tudi kmečka opravila, če jih je zmogel. Splošno znano dejstvo je, da je fibromialgija kronična bolezen, katere pravi vzroki še niso znani, zato njeno zdravljenje nima za cilj bolnikove ozdravitve, ampak le blaženje simptomov in znosnejše življenje. Glede na to v predmetni zadevi ni mogoč sklep, da bi bilo tožnikovo ukvarjanje s kmečkimi opravili, ki jih zmore, v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, že pojmovno v neskladju z 233. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker tožnik ni kršil navodil zdravnice, ni podan očitani razlog za redno odpoved iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034972
OZ člen 352, 357, 357/1, 357/2, 921, 922. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba - premoženjsko zavarovanje - bistvene sestavine - zavarovalna pogodba - zastaranje terjatve iz zavarovalne pogodbe - ugovor zastaranja - zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - objektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - splošni zavarovalni pogoji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavarovalni primer - škodni dogodek - vihar - toča - poškodovanje stvari - nevarnost - zavarovalni riziko - zavarovalno kritje - nepričakovan in nenaden vzrok - zmotna uporaba materialnega prava - razlogi za razveljavitev sodbe - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - poravnalna ponudba
Zastaranje zahtevka iz zavarovalne pogodbe je treba presojati po določbi 357. člena OZ. Subjektivni rok za zastaranje terjatve zavarovanca iz premoženjskega zavarovanja je tri leta, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zavarovanec dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedel, da je zavarovalni primer nastopil, začne teči od dneva, ko je za to izvedel; vendar v vsakem primeru v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo člen o zastaranju odškodninskih terjatev, kjer se presojajo roki drugače.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/5, 12, 12a. ZPP člen 337, 337/1. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - predlog za obročno plačilo sodne takse - zavrnitev predloga - mesečni povprečni dohodek na člana družine - dohodkovni cenzus - lastništvo nepremičnine - dohodek iz oddajanja premoženja v najem - nedopustna pritožbena novota - vrednost spornega predmeta - kreditne obveznosti - COVID-19
Plačilo sodne takse ne bo občutno zmanjšalo sredstev za preživljanje tožnice in njenih družinskih članov, saj družina ne prejema le prihodkov iz naslova delovnega razmerja (ki poleg tega nekoliko presegajo dohodkovni cenzus), temveč ji premoženje omogoča tudi pridobivanje dodatnih dohodkov iz naslova oddajanja premoženja v najem.
Obstoj izrednih razmer (epidemija COVID-19) sam po sebi še ne izkazuje zmanjšanja tožničinih oziroma družinskih prihodkov.
predlog za izvršbo - vsebina predloga za izvršbo - navedba tožene stranke - izjasnitev o navedbah nasprotne stranke - očitna pisna pomota - sprememba sodbe - odmera pravdnih stroškov - nepravilno odmerjeni stroški - sodna taksa - višina sodne takse
Tožeča stranka je v uvodu predloga za izdajo naloga za izpraznitev navedla toženo stranko (Z.), nato pa je v predlogu predlagala, da je tožena stranka B. B. dolžna izprazniti poslovni prostor.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz predloga ni bilo razvidno, na katero osebo se nanaša. Tožena stranka Z. se je v ugovoru zoper nalog za izpraznitev poslovnih prostorov spustila v obravnavanje glavne stvari, iz česar izhaja, da identiteta tožene stranke ni bila sporna oziroma jo je bilo mogoče jasno razbrati iz sodnega spisa. Tudi dokazno gradivo se je glasilo na Z. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da gre za očitno pomoto.
S popravkom na naroku tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP).
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki napačno odmerilo sodno takso. Ker je vrednost spornega predmeta 448,00 EUR, bi sodišče moralo odmeriti sodno takso za redni postopek v višini 78,00 EUR po tar. št. 1111 ZST-1 in ne v višini 126,00 EUR. Tožeča stranka je sicer plačala nepravilno odmerjeno sodno takso, vendar tožena stranka glede na to, da zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni imela možnosti ugovora, ni dolžna tožeči stranki povrniti razlike do višine nepravilno odmerjene sodne takse.
Pritožniku je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so v konkretni pravdi zaradi motenja posesti relevantne le okoliščine v zvezi z zadnjim posestnim stanjem in nastalim motenjem ter da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Pravilen je tudi posledični zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni pravdi lastništvo nepremičnin ni pravno relevantna okoliščina. Dejstva glede posesti nepremičnin in motilnih ravnanj so bila med pravdnima strankama nesporna, zato je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00035952
ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZKZ-73 člen 3, 3/2. ZPP člen 212, 360, 360/1.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - zadružno premoženje - kmetijska zemljišča - stavbna zemljišča - podatki zemljiškega katastra - katastrska kultura - status nerodovitnega zemljišča - dokazna ocena - dokazno breme - sprememba prostorskega akta - dejanska raba nepremičnin - neizvedba dokaza - umik dokaznega predloga
Ker v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZKZ za določanje kulture zemljišč veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno, je bilo dokazno breme za dokazovanje trditve, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZZad določene kot stavbna zemljišča, na toženi stranki.
ZPP člen 313, 313/3, 318, 318/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4.
odpoved najemne pogodbe - izselitev iz stanovanja - tožba na izselitev in izpraznitev nepremičnine - zamudna sodba - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - krivdni odpovedni razlog - izpolnitveni rok - začetek teka roka
Rok, v katerem je toženka dolžna izpolniti obveznost, ki ji jo nalaga sodba, začne teči prvi dan po vročitvi sodbe stranki in ne že od izdaje sodbe dalje. Ker je toženka zoper sodbo vložila pritožbo, ki zadrži njeno izvršitev, bo začel v toženkinem primeru izpolnitveni rok teči prvi dan po dnevu, ko bo prejela sodbo sodišča druge stopnje.
I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic
Pri tožniku do dokončnosti upravnega postopka ni izkazan zakonski dejanski stan iz prve alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica, pa nimajo več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00036170
ZGO-1 člen 88, 88/1, 88/2. ZPP člen 70, 70-6, 254, 254/3. OZ člen 132, 168, 168/3, 182, 349, 349/1, 352, 352/3. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 79.
gradbena pogodba - nadzorni inženir - opustitev dolžnega nadzora - odgovorni projektant - odstopanje od načrtov - nepravilna izpolnitev - odgovornost nadzornika - pravno priznana škoda - bodoča škoda - dokaz z izvedencem - odločba ministrstva - razrešitev izvedenca
Nadzornik, ki se je zavedal, da je drug sistem sicer kvalitativno enakovreden projektiranemu, vendar zgolj ob predpostavki, da je pravilno projektiran in izveden, se ne more sklicevati na to, da sta bila investitor in projektant o zamenjavi obveščena. Za dopustitev nadaljevanja gradnje oziroma za vgraditev drugega sistema bi namreč moralo biti izkazano njuno strinjanje. Ker v konkretnem primeru ni bilo, bi nepravilno izpolnitev izvajalca tožeča stranka morala preprečiti.
Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, da je izvedenec svojo obveznost izdelave mnenja po presoji prvostopenjskega sodišča v celoti in pravilno izpolnil (odgovoril je na vsa vprašanja sodišča in strank), razrešen pa je bil šele naknadno, pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, tj. po tem ko je svoje mnenje že v celoti izdelal. Ker sodni izvedenec ni bil razrešen za nazaj (ex tunc), pritožnica ne more uspeti s popolnoma posplošenim očitkom, da je odločba Ministrstva za pravosodje dokaz o tem, da izvedenec v obdobju, ko je podajal izvedensko mnenje, ni izpolnjeval potrebnih strokovnih kriterijev.
Tožeča stranka niti trdila ni, da so ji stroški zamenjave in korekture vezave že nastali, s tem pa pravno priznana oblika škode v obliki zmanjšanja njenega premoženja. Trdila je le, da je (sedaj) primorana zamenjati vgrajene ekspanzijske sisteme X. za kompatibilni sistem Y. ter opraviti korekturo vezave. Ker v takšnem primeru ni gotovo, da bo za zamenjavo vgrajenega sistema s projektiranim sistemom in prevezavo akumulacijskih posod res poskrbela, prav tako ne, da ji bodo pri tem nastali stroški v vtoževani (in prisojeni) višini, sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča tožnici v tem delu zahtevka ne bi smelo ugoditi.
nepravdni postopek - krajevna pristojnost - splošna krajevna pristojnost - posebna krajevna pristojnost - prebivališče nasprotnega udeleženca - prebivališče otroka - stalno prebivališče - začasno prebivališče - postopek za ureditev stikov med starši in otroki
Pritožnik niti ne zatrjuje, da naj bi imeli mld. otroci poleg stalnega prebivališča, ki je pri nasprotni udeleženki, še (prijavljeno) začasno prebivališče v drugem kraju (pri njem v S...) in da se da po okoliščinah domnevati, da bodo tam prebivali daljši čas, to je vseh okoliščin, ki so zahtevane za uporabo prvega odstavka 13. člena ZNP-1. Gre za postopek za ureditev razmerja med starši in otroki (glej 93. člen ZNP-1), zato je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotne udeleženke za odločitev o krajevni pristojnosti pravilno uporabilo 11. in 13. člen ZNP-1. Zadnje skupno prebivališče nepravdnih strank in mld. otrok za presojo pristojnosti po navedenih določbah ZNP-1 ni pravno relevantna okoliščina, medtem ko je zavzemanje pritožnika za uporabo 14. člena ZNP-1 zmotno.
začasna odredba - varstvo koristi otroka - pravno sredstvo - pritožba - ugovor - način izvrševanja stikov - določitev obsega stikov - komuniciranje na daljavo - epidemija - COVID-19 - sprememba ureditve stikov
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo o stikih nasprotnega udeleženca z otrokoma, vendar stikov ni določilo na način, kot je to predlagal nasprotni udeleženec v predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar ta del njegovega predloga sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ni zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni izdalo dopolnilnega sklepa in tudi nasprotni udeleženec takšnega sklepa ni predlagal, kot to določa 325. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 42. členom ZNP-1. Sodišče prve stopnje je vprašanje oblike in obsega stikov, kot jih je določilo v izpodbijanem sklepu, reševalo v ugovornem postopku in v sklepu z dne 11. 5. 2020 ugovoru nasprotnega udeleženca delno ugodilo in stike, kot so bili določeni v izpodbijanem sklepu, spremenilo. Zoper ta sklep nasprotni udeleženec ni vložil pritožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035668
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek sodbe - kršitev kazenskega zakona - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena - resnost grožnje - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - odločba o kazenski sankciji - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost je treba razumeti kot bodočo za oškodovanca nezaželjeno spremembo zunanjega sveta. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih dobrin in interesov, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.
SPZ člen 12, 37, 37/1, 88, 90, 99, 99/1, 212, 212/2, 219, 219/1. ZPP člen 154, 154/3, 339, 339/2, 339/2-14.
varstvo služnostne pravice - konfesorna tožba - pravica do nujne poti - omejitev pravice - prepoved vznemirjanja - motilno dejanje - izvrševanje lastninske pravice - izvrševanje služnosti - omejen in otežen dostop - postavitev vrat na služnostno pot - parkiranje - dostop do javne ceste - nujnost dostopa preko sosednje nepremičnine - dopustnost posega - namen škodovati - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Toženec z namestitvijo vrat s ključavnico (in poskusom vročitve ključev tožniku, ki jih je zavrnil) svoje lastninske pravice ni izvrševal na način, da je tožniku preprečil ali bistveno otežil izvrševanje pravice nujne poti. Odklepanje/zaklepanje in odpiranje/zapiranje vrat na nujni poti za tožnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do varstva na podlagi konfesorne tožbe. Nasutje peska in parkiranje na trasi nujne poti pa je ravnanje, ki predstavlja nedopusten poseg v izvrševanje tožnikovih služnostnih upravičenj.
Res je, da ima vsaka stranka pravico do pravnega sredstva, vendar morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. Za sleherno aktivacijo pritožbenega sodišča, mora imeti stranka pravovarstveno potrebo. Pritožbena pravovarstvena potreba je zato procesna predpostavka brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena prinesla konkretno in neposredno pravno korist. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila sodba, s katero je sodišče odločilo o zahtevku tožeče stranke že pravnomočna in si tožeča stranka z vlaganjem pritožb, ki niso več dopustne, svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno štelo, da zamudna sodba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 74. členom ZMEPIZ-1.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženka podala le gole trditve o dejstvu, da je bila lestev povsem izpravna pred tožnikovo uporabo in dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, za take trditve pa ni predložila nobenega dokaza.
Toženkin zavarovanec pa se ni rešil odškodninske odgovornosti, ker toženka ni dokazala trditve, da je njen zavarovanec dal tožniku na razpolago izpravno lestev za varno opravljanje njegovega dela.
Služnost rasti vej pojmovno ni mogoča. Rast vej preko meje na sosedovo zemljišče je naravna lastnost drevesa in ne način dejanskega izvrševanja služnosti. Veje so del drevesa, ki je v lasti tožnice, služnost na lastni stvari pa ni mogoča (210. člen in prvi odstavek 213. člena SPZ). S sámo (neovirano) rastjo vej drevesa čez mejo nepremičnine lastnik drevesa ne izvaja posesti nad tujo nepremičnino (oziroma nad njenim zračnim prostorom) in posledično na ta način ne more priposestvovati lastninske pravice na delu (ali zračnem prostoru) sosednje nepremičnine, nad katero segajo veje, niti pridobiti stvarne služnosti na sosednji nepremičnini kot služeči nepremičnini.
Prepoved oziroma opustitev posegov na sosednji nepremičnini je mogoče doseči šele, ko se sporni posegi že izvajajo (zakon govori o "prepovedi nadaljevanja del"), in še to le začasno (dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore nepremičnine) oziroma kot ultima ratio – po ugotovitvi, da ni mogoče izvesti primernih ukrepov (drugi odstavek 85. člena SPZ).
Ocenjevanje dokazov na način procesnega dejanja, ki ni bilo izvedeno, ni dopustno. Prilagojeno mora biti zahtevam faze kazenskega postopka, v kateri se posamezna zadeva nahaja in namenom, ki naj bodo v tej fazi z ocenjevanjem dokazov doseženi. Pri materialnem preizkusu obtožnega predloga kot t.i. vmesni fazi kazenskega postopka je namen v ugotovitvi zadostnosti podlag za zatrjevani opis odločilnih dejstev in ne že, ali so ta dejstva tudi ugotovljena (dokazana). To je stvar glavne obravnave, ki po naravi stvari kot samostojna faza kazenskega postopka pred materialnim preizkusom obtožnega predloga ne more biti izvedena.