motenje posesti - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - pravni ali dejanski (ekonomski) interes
O pravnem interesu za motenjsko varstvo ni moč govoriti v primerih, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.
odlog izvršbe na predlog tretjega - hipotekarni dolžnik - pridobitev solastnega deleža na nepremičnini
Glede na povzeto vsebino predloga ter zemljiškoknjižnega izpiska (iz katerega izhaja, da sta tretja (že) do 1/8 celote vsak lastnika nepremičnine ID znak: parcela ... 793/5 z učinkom od dne 30. 1. 2019, ter da je pri navedeni nepremičnini vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice z učinkom od dne 30. 1. 2018, tako ni jasno, ali sta tretja predlagala odlog izvršbe pri solastninskem deležu prvo dolžnika ali pri solastninskem deležu druge dolžnice.
ZPIZ-2 člen 129.. BBHSZ člen 20, 21, 22, 22/2, 23.
starostna pokojnina - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo.
Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo dobo. V tožnikovem primeru gre za situacijo, ko je izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila skladno z 21. členom Sporazuma priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo.
OZ člen 179, 179/1. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 358, 358-5.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba roke - višina odškodnine - prenizka odškodnina - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin - upoštevanje specifičnega položaja oškodovanca in razpona odškodnin v podobnih primerih - starost oškodovanca - degenerativne spremembe - sodna praksa - izvedensko mnenje - sprememba sodbe na pritožbeni stopnji - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnik utemeljeno opozarja na prenizko odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja med drugim izhaja, da pri tožniku zaradi utrpelih poškodb obstaja možnost hitrejšega napredovanja degenerativnih sprememb, da mora vložiti več truda v vsa zahtevnejša fizična dela z zgornjimi udi, vsa zahtevnejša moška opravila in v svoje poklicno delo, težje pa se tudi ukvarja s športnimi aktivnostmi. Sodišče prve stopnje je navedene posledice tožnikovih poškodb sicer upoštevalo, a je pri tem pripisalo premajhen pomen tožnikovi starosti (ob poškodbi 36 let) ter da se mu bo stanje z leti kvečjemu le poslabševalo. Ob tem ni nepomembno, da je tožnik desničar, poškodoval pa si je ravno desno roko.
odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - varstvo pri delu v gozdarstvu - opravljanje gozdarske dejavnosti - podiranje dreves kot nevarna dejavnost - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - oprostitev odškodninske odgovornosti - krivdno ravnanje oškodovanca - ravnanje oškodovanca - usposobljenost za kmetijsko dejavnost - kršitev pravil - varstvo pri delu v gozdu - izvedenec za varstvo pri delu
Za tožnikovo poškodbo je objektivno odgovoren njegov delodajalec.
Materialnopravno pravilno je sodišče zaključilo, da se toženkin zavarovanec ne more niti delno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti za obravnavano delovno nezgodo, čeprav jo je povzročil tožnik s hudo kršitvijo pravil o varnem delu v gozdu.
Po drugem odstavku 153. člena OZ bi se lahko toženkin zavarovanec svoje odškodninske odgovornosti razbremenil le, če bi dokazal, da tožnikovega ravnanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ta dokaz toženki ni uspel. Še več, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženkin zavarovanec ravnal tudi krivdno, ko je tožnika razporedil na samostojno delo, čeprav zanj ni izpolnjeval predpisanih minimalnih pogojev. Teža te kršitve pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehta nespametno ravnanje tožnika kot oškodovanca pri poskusu reševanja obviselih dreves, sploh ker je bil v danih okoliščinah na delovišču prepuščen zgolj lastni iznajdljivosti. Ker torej ni pogojev za deljeno odgovornost (prvi odstavek 171. člena OZ), je tožnik upravičen do popolne odškodnine.
ZPP člen 286, 286/1, 286/4, 286a, 286a/5. OZ člen 50, 435.
kupoprodajna pogodba - dogovor o kupnini - dogovorjena kupnina - volja pogodbenih strank - višina kupnine - kompenzacija - sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij - prevzem dolga - navidezna (simulirana) pogodba - neobstoječ pravni posel - ugovor pasivne legitimacije - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov - ustrezna skrbnost - odpoved pooblastila - opravičljivi razlogi za zamudo - obstoj dolga - pobot - upniško dolžniško razmerje - darilo - neupravičena obogatitev
Če toženec zatrjuje, da gre za navidezno pogodbo, bi jo moral pred sodiščem izpodbijati, saj bi le tako lahko bilo ugotovljeno, da je navidezna.
Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na peti odstavek 286.a člena ZPP. Ta člen je treba tolmačiti v povezavi z 286. členom ZPP, saj peti odstavek 286.a člena ZPP velja le za vloge in listine, posredovane sodišču pred opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Drugačno tolmačenje bi povsem izničilo določila prekluzije prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00038548
ZIZ člen 57, 58, 58/1, 58/3, 273, 273/1, 273/1-2. ZPP člen 142, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2, 358, 358-6.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine - vpis zaznambe prepovedi - sredstvo zavarovanja - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - osebna vročitev - pravica do izjave
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se morajo pisanja, v katerih se stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti po pravilih iz 142. člena ZPP, torej osebno.
Sredstvo zavarovanja v predlagani začasni odredbi je vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, takega zavarovanja pa tožnik ne more doseči, ker toženka ni (več) lastnica nepremičnine.
Pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave, ker bi tudi sodišče prve stopnje, če bi mu bila zadeva vrnjena v nov postopek, postopalo na enak način; upoštevalo bi odgovor na ugovor tožnika in brez naroka (znova) ugodilo ugovoru in sklep o zavarovanju razveljavilo, že (zgolj) iz razloga, ker ni pogojev za zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Odločilna je okoliščina, da je pritožbeno sodišče odpravilo kršitev sodišča prve stopnje, s tem, ko je upoštevalo tožnikov odgovor na ugovor, na ta način pa je postopalo tudi racionalno, ker je bilo mogoče kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpraviti na seji senata, brez posega v pravice tožnika do (neposrednega) izjavljanja.
odločitev o stroških pravdnega postopka - delno plačilo vtoževane terjatve - delna izpolnitev obveznosti - plačilo dolga tekom postopka - odmera pravdnih stroškov - potrebni stroški - kriterij potrebnosti stroškov - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Po utrjenem stališču v sodni praksi je odločitev o stroških enovita in ne vsebuje posebej zavrnilnega dela. Zadostuje, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe.
Toženka je vtoževani dolg plačala šele potem, ko je bilo njenemu ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodeno in se je obravnavanje zadeve nadaljevalo v pravdnem postopku. Utemeljena je zato pritožbena zahteva, naj se sklep o izvršbi glede izvršilnih stroškov v celoti ohrani v veljavi.
Ker je toženka plačala glavnico pred vložitvijo dopolnitve tožbe, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da strošek, ki je tožniku nastal z njeno vložitvijo, ni bil potreben.
odločitev o pravdnih stroških - pripravljalna vloga
Vloge se vlagajo zunaj obravnave, njihova vsebina pa je določena s procesnim dejanjem, ki ga želi subjekt v postopku opraviti. V skladu z določbami sedmega poglavja Zakona o pravdnem postopku vsebujejo vloge zlasti izjave volje in izjave vednosti. Glede na vsebino podane „vloge“ tožeče stranke je ugotoviti, da gre za enostavno pisanje sodišču, saj je njen namen zgolj sporočilni. Je razumljiva in obsega vse, kar je potrebno, da se obravnava vendar tega pisanja nikakor ne moremo šteti kot pripravljalne vloge, ki je namenjena pripravi ustne obravnave oziroma, ki se nanaša na zbiranje procesnega gradiva. V „pripravljalni“ vlogi tožeča stranka ni podala svojega pravnega naziranja, niti ni vrednostno ocenila rezultata dokaznega postopka. Potrebno je pritrditi toženi stranki, da gre lahko v predmetni zadevi (glede na vsebino pisanja) zgolj za krajši dopis. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča potrebno zanj priznati 50 odvetniških točk skladno s 3. točko tarifne številke 39. OT, ki ureja kratke dopise in obvestila.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva in pravilno ugotovilo, da obsojenec dela v splošno korist po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 56536/2017 z dne 28. 8. 2018, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 25. 9. 2019 in po kateri bi moral opraviti 1078 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta, ni opravil iz subjektivnih in ne iz objektivnih razlogov.
Okoliščina, da si je obsojenec po izreku pravnomočne sodbe, po kateri bi moral opraviti delo v splošno korist, ustvaril družino, ni okoliščina, ki bi obsojencu preprečevala, da v roku, ki ga je določilo sodišče s pravnomočno sodbo, delo v splošno korist opravi.
Prav tako med objektivne okoliščine ni šteti obsojenčeve odločitve, da bo v tem času raje delal v tujini in nekaj zaslužil. Gre za namreč za subjektivno odločitev obsojenca, s katero je zaslužku dal prednost pred izpolnitvijo izvršitve kazenske sankcije, naložene s pravnomočno kazensko sodbo. Zavestno se je odločil, da bo ravnal v nasprotju s pravnomočno sodbo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadenega sklepa, pravilna.
Ker je pri utemeljenem sumu posredi verjetnost storitve kaznivega dejanja, obdolženčev zagovor ne more biti ocenjen kot dokaz, ki mu je treba v primerjavi z drugimi dokazi brez zadržkov slediti.
trditveno breme - razpravno načelo - odlog izvršbe - posebno upravičen razlog
Pritožba utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom odločitve kršilo razpravno načelo. Dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, namreč vlagatelj predloga ni zatrjeval, sodišče pa glede na določbo 71. člena ZIZ, iz posebno upravičenih razlogov (torej po drugem odstavku 71. člena ZIZ) izvršbe ne more odložiti po uradni dolžnosti.
Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.
Mandatarjevo izpolnitveno ravnanje je obligacija prizadevanja. Pravna narava razmerja pove, da se posel opravlja na nevarnost naročnika, kar pomeni, da tveganje glede uspeha posla bremeni naročnika. Uspeh posla torej ni merilo mandatarjeve (ne)pravilne izpolnitve. Neuspeh posla zato sam po sebi še nima značilnosti kršitve mandatarjeve (izpolnitvene) obveznosti. Mandatar se zaveže, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik sklepa pogodbo, prizadeval doseči in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno (profesionalno) skrbnostjo. Zato ima mandatar pravico do plačila za trud.
Zaradi obrazloženega je neutemeljena zahteva tožeče stranke, da zaradi dejstva, ker sodišče svoje odločitve ni moglo opreti na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda, le-ta ni upravičen do priznanja pravice do priznane nagrade in nadomestila za stroške. Izvedenec z izvedovanjem, ki je po svoji naravi obligacija prizadevanja krši obveznosti pravilne izpolnitve le, če ravna v nasprotju z ustrezno zahtevano profesionalno skrbnostjo. Izvedenec mora ravnati v skladu s pravili medicinske stroke, pri čemer se zahteva standard skrbnosti dobrega gospodarja.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeni kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
Ni utemeljen očitek postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Postavitev izvedenca psihiatrične stroke niti ni bil tožnikov dokazni predlog, da bi lahko uveljavljal postopkovne kršitve v zvezi z neizvedbo tega dokaza. Tožnik v zvezi s to postopkovno kršitvijo pavšalno navaja, da sodišče ni izvedlo vseh z njegove strani predlaganih dokazov. Vendar pa je tožnik svoje dokazne predloge za zaslišanje določenih prič umaknil, tako da z njegove strani predlagani dokazi niti niso ostali neizvedeni. Pa tudi sicer zgolj neizvedba dokazov sama po sebi še ne pomeni navedene postopkovne kršitve - ta je podana šele, če dokazi niso izvedeni iz nedopustnih razlogov.
bistvena kršitev določb postopka - zaslišanje izvedenca - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati sodno izvedenko oziroma izvedenki, kar je tožnik pravočasno predlagal in zoper izvedenski mnenji podal pravno relevantne ugovore. Ne drži, da tožnik zoper pisno izvedensko mnenje druge izvedenke ni imel pripomb, saj je na obravnavi pripombe podal ter predlagal njeno zaslišanje ter zaslišanje vseh prič, ki jih je v postopku predlagal, zlasti lečečega psihiatra. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo tudi na izvedensko mnenje prve izvedenke, na katero je tožnik podal obsežne pripombe v vlogi, na katere ni dobil odgovora ne v dopolnitvi izvedenskega mnenja s strani te izvedenke ne v izvedenskem mnenju druge izvedenke, nanje pa ni odgovorilo niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ne glede na to, da tožnik odgovora na grajo izvedenskih mnenj ni dobil, sodišče prve stopnje izvedenk ni zaslišalo niti ni pojasnilo, zakaj nujni izvedenski mnenji šteje za popolni. Glede na navedeno je treba pritrditi očitku tožnika, da dokaz z izvedencem ni bil izveden v skladu z določbo 254. člena ZPP, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do izjave, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OZ člen 395, 433. ZPP člen 254, 286a, 286a/4, 292, 339. ZFPPIPP člen 296, 296/3.
revolving kredit - pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - premoženjska celota - neodplačna pridobitev - stečaj dolžnika - solidarna obveznost - vsebina solidarnosti dolžnikov - prekluzija dejstev in dokazov - znova začeta glavna obravnava - izvedensko mnenje - neposredno zaslišanje izvedenca - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - bistvene kršitve določb postopka - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z odločitvijo, da sodišče prve stopnje ponovno odpre glavno obravnavo (292. člen ZPP), je bila tožena stranka znova upravičena vložiti pripravljalno vlogo, s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke.
Glede na to, da je imela tožeča stranka tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja obširne pripombe in na pomen, ki ga je za končno odločitev v obravnavani zadevi imelo izvedensko mnenje, bi sodišče moralo za odstranitev vsakršnega dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenko tudi zaslišati.
Sodišče lahko postavi novega izvedenca tudi v primeru, ko zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja pri zahtevnejših ekspertizah oceni, da je treba pravilnost sicer jasnih in popolnih izvedenčevih ugotovitev preveriti še z mnenjem drugega izvedenca.
V kontekstu 433. člena OZ ni bistven podatek o deležu premoženja, ki se prenaša, ampak kaj to premoženje predstavlja. Tudi manjši odstotek celotnega premoženja (aktive) ne izključuje možnosti, da bi to premoženje ali njegov del predstavljalo zaokroženo gospodarsko celoto.
Stališče, da se 433. člen OZ ne uporabi v primerih odplačnih razpolaganj za pošteno ceno, se ne more uporabiti, če pridobitelj premoženja prenosniku ni opravil realne protidajatve, ki bi pomenila ohranjanje premoženjske mase, ampak je prišlo do zapiranja terjatev na podlagi kompenzacij.
Morebitna opustitev izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika v stečaju ne vpliva na uporabo 433. člena OZ.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 9, 10, 11.
vojak - misija - dodatek za nevarne naloge
Pritožba napačno navaja, da tožnik v sodnem sporu ne more doseči priznanja višjega dodatka za nevarne naloge, češ da gre za nedopusten poseg v izvršilno vejo oblasti oziroma pristojnost delodajalca. Zavzema se za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse drugačno - da so pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na ravnanje ministra.