Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje. Spornega dne je v imenu tožeče stranke sklenila pogodbo - verižno kompenzacijo, za katero je vedela, da po vsebini ni verižna kompenzacija (pravni posel več udeležencev o medsebojnem odpustu dolga), temveč je šlo za zapiranje terjatev med tožečo stranko in drugo družbo z denarnim tokom (nakazili). O sklenitvi tega posla toženka ni obvestila poslovodstva tožeče stranke do začetka januarja 2015.
Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Tožeča stranka je trdila, da toženka kot računovodja ni bila nikoli pooblaščena za sklepanje pravnih poslov, ki vključujejo denarni tok in ki bi vplivali na finančni položaj tožeče stranke, toženka pa, da je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. V opisani situaciji je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev spornega posla na strani toženke (212. člen ZPP), tožeča stranka je zgolj zatrjevala negativno dejstvo o neobstoju pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka sodišču ni dokazala, da je imela pooblastilo za sklenitev spornega posla.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju
Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno je ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00036785
ZDR-1 člen 85, 85/2, 118.. ZJU člen 154, 154/3.. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - zagovor - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035699
ZDR člen 45.. ZDR-1 člen 45.. ZJU člen 15.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varovanje dostojanstva delavca pri delu
V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino štelo, da gre pri izpostavljenih ravnanjih za med seboj nepovezane dogodke z različnimi izvajalci v večletnem časovnem obdobju, predvsem pa naj bi večino očitanih dejanj, ki jih očita tožnica intervenientu, izvajali drugi toženkini zaposleni. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev na podlagi domnev, temveč s stopnjo prepričanja. Sicer pa, kot pravilno opozarja pritožba, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni odločilno, kdo je neposredni izvajalec trpinčenja. Delodajalec odškodninsko odgovarja kot povzročitelj pri kršitvi obveznosti iz 45. člena ZDR oziroma 47. člena ZDR-1, lahko pa tudi za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (žrtvi trpinčenja) v smislu določbe prvega odstavka 147. člena OZ.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036787
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179, 179/2.. ZDR-1 člen 35.. ZVZD-1 člen 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - varstvo pri delu v gozdarstvu
Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca s področja gozdarske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih toženki navajata v pritožbah, je sodišče korektno povzelo in jih vključilo v ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa jim je pripisalo drugačen pravni učinek kot toženki. Kot je sodišče prepričljivo obrazložilo, so dejstva v zvezi s tem podlaga za delno razbremenitev objektivno odgovorne prve toženke, ne pa za njeno popolno ekskulpacijo. Kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, praviloma ne odvzame lastnosti nevarne dejavnosti, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Res je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu s tem, ko je premalo skrbno pregledal in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu, vendar pa ne gre za nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca gozdarske stroke, da glede na določbe navedenega Pravilnika in Pravilnika o gozdnem redu (da se vsako drevo, ki se ga podira, podre do konca) tožnik ni pričakoval, da je kakšno drevo, ki stoji, spodžagano. Spodžagane sušice pred škodnim dogodkom kot nevarne ni opazil nihče.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved delavca - odjava iz zavarovanj
Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
Čim je ugodeno predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, plačilo slednje ni več predpostavka za vsebinsko odločanje o vlogi. Navedeno izhaja že iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki določa, da se vloga šteje za umaknjeno če sodna taksa ni plačana v roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. A contrario vloge (v tem primeru pritožbe) ni mogoče šteti za umaknjeno, če obstajajo pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00034496
SPZ člen 77. ZEN člen 24, 77.
sodna določitev meje - meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - katastrski podatek - potek meje - del stavbe - mejni zid - oporni zid - naknadna sprememba meje - kataster stavb
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Ker pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra, ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.
V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.
V tej zadevi je bilo treba ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Vogalni kamen, stopnice in klančina bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe. Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu.
Meja je bila po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.
Dejstvo, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.
ZZK-1 člen 5, 99, 99/1, 148. ZN člen 38.a, 64, 64/3.
vknjižba lastninske pravice - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - overitev zemljiškoknjižnega dovolila - časovni žig - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - načelo zaslišanja strank v postopku
V tem pritožbenem postopku je odločilno, ali je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se predlaga vpis, overjeno pred ali po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist države. Overitev je bila opravljena 14.11.2018, istega dne je bilo (ob16:06:41) vloženo obvestilo o listini, ki je podlaga za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve obravnavanih nepremičnin.
Pritožnik vztraja, da je bila overitev opravljena prej, vendar nima ustreznega listinskega dokaza, ki bi brez vsakršnega dvoma potrjeval to dejstvo. Obvestilo je opremljeno s časovnim žigom, overitvena klavzula pa ne.
SPZ člen 70. ZPP člen 12, 339, 339/2-8. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - pravica do izjave - opozorilna dolžnost sodišča o procesnih pravicah - interes strank za ureditev razmerja - načelo hitrosti postopka - prenehanje solastnine - skupni del stavbe - vzpostavitev etažne lastnine - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve
Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.
Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.
Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.
Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.
Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.
ni razlogov o odločilnih dejstvih - nejasnost razlogov - neobrazložen sklep - nemožnost preizkusa sklepa
Izpodbijani sklep vsebuje jasne, razumljive in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa, vsled česar je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 49, 82, 82/3, 82/4, 204, 204/5, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot
Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00033972
URS člen 19, 22, 23, 27, 29. ZKP točka 4, 39, 39/2, 39/2-2, 42, 83, 83/2, 148, 157, 157/3, 237. KZ-1 točka 116, 116-4.
izjava osumljenca, dana policiji - pravni pouk o pravicah osumljenca - izločitev dokazov - izjava osumljenca drugi osebi - kaznivo dejanje umora - pravica do poštenega sojenja - zakonitost dokazov - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - nepristranskost sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - ocena verodostojnosti priče - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor iz koristoljubnosti - umor iz nizkotnih nagibov - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - ocena obdolženčevega zagovora - domneva nedolžnosti - umor na grozovit način - priznanje krivde - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - sprememba sodbe
Izpovedba priče, ki se nanaša na reprodukcijo (ponovitev) izjave osumljenca, ki je dana na poziv policista ob aretaciji, preden je poučen o pravicah iz tretjega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije, 4. člena ZKP oz. tretjega odstavka 157. člena ZKP, je enake narave kot sama izjava osumljenca (sama izjava pa nima narave dokaza po ZKP), katero je potrebno izločiti na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP. Izpovedba priče o tem, kaj je osumljenec povedal policiji (na vprašanje ali zahtevo le-te) ob odvzemu prostosti, preden ga je policija poučila o njegovih pravicah, ne more konvalidirati ("ozdraviti") nezakonitega postopanja policije, zaradi katerega je izjava osumljenca nedovoljena.
Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvenstveno potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so dokazi, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi, izšli iz izjave osumljenca, kot jo je povzela priča na glavni obravnavi.
Ob danem številu dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi ter nanje oprlo sodbo, se izkaže, da vsebina dela izpovedbe priče o izjavi obtoženca kot osumljenca ob aretaciji pred danim pravnim poukom, povsem zbledi in na odločitev sodišča prve stopnje ni mogla imeti in ni imela nobenega vpliva (teže). Nobenega razumnega dvoma ni, da bi sodišče prve stopnje sprejelo povsem enako odločitev tudi v primeru, če priča ne bi na glavni obravnavi izpovedala o v pritožbi izpostavljeni izjavi obtoženca kot osumljenca v času odvzema njegove prostosti.
Tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.
Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.
Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.
Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
realizacija - prisilna privedba priče - privedba - pritožba zoper odločitev o stroških
Stroški, ki jih je imela policija z realizacijo privedbe, izhajajo iz specificiranega stroškovnika, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu in okoliščina, da se je priča A. A. po posredovanju policije na sodišču javila brez spremstva policije, ne pomeni, da policija z realizacijo že navedene odredbe ni imela stroškov, kot si to zmotno predstavlja pritožnica.
O povrnitvi stroškov izvedenca ali prič ni mogoče odločiti neodvisno od uspeha strank in okoliščin primera, ki jih bo moč ugotoviti ob koncu postopka, zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo pred zaključkom postopka.
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 118, 118/2.. ZUTD člen 65, 65/5.. ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/4, 202, 202/2, 398.. ZPIZ-1 člen 28, 138, 201.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec - likvidacija - starostna pokojnina - pokojninska doba
Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2).
Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035980
OZ člen 50, 86, 86/1, 299, 299/1, 378, 378/1. SPZ člen 132. ZPP člen 154, 154/1, 313, 313/1, 313/2.
ničnost pogodbe - lex commissoria - prepoved komisornega dogovora - slamnati kupec - fiduciarni posel - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - goljufija (prevara) - prodajna pogodba - najemna pogodba - posojilna pogodba - poroštvo - namen prodaje - neplačana kupnina - plačevanje najemnine - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - načelo neposrednosti - dokazna ocena - zaprt krog med seboj povezanih indicev
Pogodba, ki jo sklene "slamnati" kupec v poslovnem interesu nekoga drugega, kot tudi fiduciarni posel sama po sebi veljata in nista navidezna in zato brez učinka. V konkretnem primeru gre za nasprotovanje prisilnim predpisom, in sicer 132. členu SPZ (prepoved komisornega dogovora). Zato sta obe pogodbi nični.