delniška družba - skupščina delniške družbe - predsednik skupščine delniške družbe - sklic skupščine - kršitev pravice do obveščenosti - izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička
Glede na dejstvo, da je v konkretnem primeru imenovanje predsednika s statutom prepuščeno upravi družbe, da se med njima nato vzpostavi na tem sklepu uprave korporacijskopravno razmerje, je zahteva po objektivni nepristranskosti pretirana.
Dolžnost dati podatke ni absolutna, omejitve so vezane na dva pogoja, in sicer: da gre za podatke o zadevah družbe, ki so potrebni za presojo točk dnevnega reda ter da ne gre za katerega od razlogov, zaradi katerih poslovodstvu delničarju ni treba dati podatkov.
Tožeča stranka je v zvezi z bilančnim dobičkom in njegovo uporabo v postopku ves čas trdila, da prav zaradi kršenja pravice do obveščenosti ni mogla samostojno preveriti ali je izkazani bilančni dobiček sploh pravilen oziroma ali je višina bilančnega dobička izkazana pravilno. A je nato ne glede na slednje na sami skupščini oblikovala in podala nasprotni predlog, da se bilančni dobiček deli v višjem znesku kot ga je predlagala uprava. Navedeno pomeni le, da je tožeča stranka svojo voljo in svojo odločitev dejansko lahko oblikovala, kljub temu, da to v svojih trditvah vztrajno zanika. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitve skupščine z izpodbijanjem tistih skupščinskih sklepov, s katerimi se pravzaprav ni strinjala. Delovanju v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja sodišče ne more nuditi sodnega varstva. Namen pravice do obveščenosti je namreč, da se posameznemu delničarju zagotovijo tiste informacije, ki jih potrebuje za učinkovito uresničevanje svojih članskih pravic, ki so povezane s skupščino.
ZGD-1 člen 221, 298, 307, 390, 395, 395/1-2. ZPP člen 189, 189/3, 350, 350/2.
visečnost pravde (litispendenca) - neveljavnost sklepov skupščine delniške družbe - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - protipravnost - sklic skupščine - razširitev dnevnega reda skupščine - glasovalna pravica - načelo enakega položaja delničarjev - pavšalni pritožbeni očitki - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
Pritožbeno sodišče preizkuša izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov. Ti pa morajo biti podani tako, da so za pritožbeno sodišče razumljivi in dovolj opredeljeni. Če pritožba ni takšna, opravi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti zgolj omejen preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP).
Delničarju, ki je predlagatelj razširjenega dnevnega reda ali dajalec nasprotnega predloga, ni mogoče odreči pravice do predlaganja razširitve dnevnega reda in postavitve nasprotnega predloga. Takšno pravico namreč ima po 298. členu ZGD-1. Dajanje predlogov za sprejemanje sklepov na skupščini je ena temeljnih pravic vsakega delničarja. Za zožitev te pravice ni nobene opore v ZGD-1 samem, če gre za povezane osebe, niti ni nobenega vsebinskega razloga.
Skrajšani firmi dveh pravnih oseb, ki sta obe imeli sedež na istem naslovu (Ulica 7, L.), sta bili zelo podobni. Pri izredni podobnosti obeh skrajšanih firm je lahko skrbna tožena stranka vnaprej računala z nevarnostjo napake, ki bi nastala zaradi zamenjave obeh firm pri sortiranju pošte. Te nevarnosti se je tožena stranka po lastnih trditvah celo zavedala.
V členu 1.6 predpogodbe je bilo določeno, da je predpogodba razdrta brez obveznosti prodajalca do kupca, če kupec v 6 mesecih od podpisa predpogodbe ne sklene predpogodb za v členu 1.5 navedena zemljišča. V členu 1.6 določeni razvezni pogodbeni pogoj je bil nemogoč, ker ga je bilo iz pravnih razlogov nemogoče uresničiti. Kot takšen se je štel za neobstoječega (drugi odstavek 60. člena OZ).
Za primer odstopa tožene stranke od predpogodbe sta stranki sami določili pravno posledico v členu 5.4 predpogodbe. Ta je bila zgolj v povrnitvi stroškov tožeče stranke, kar ustreza povrnitvi negativnega pogodbenega interesa. S predpogodbo je tožeča stranka pristala na takšno pravno posledico, in ji kaj drugega ne gre. Tožeča stranka že zato ni mogla zahtevati povrnitve obogatitve na temelju prvega in tretjega odstavka 190. člena OZ. Ni utemeljeno njeno mnenje v odgovoru na pritožbo, da se uveljavljanju svojega zahtevka na tem temelju ni odpovedala. Mnenje tožeče stranke bi pomenilo, da bi lahko prosto izbirala med pravnimi temelji ne glede na drugačen pogodbeni dogovor.
odškodninski zahtevek - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - avtorsko delo - individualna stvaritev - računalniški program - računalniški program kot avtorsko delo - neupravičena uporaba avtorskega dela - nadomestilo za zakonito uporabo - prenos materialne avtorske pravice - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - višina civilne kazni - prepoved uporabe avtorskega dela
ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja.
Pri programiranju gre za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva.
Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno avtorsko pravico. Ker v obravnavani zadevi do tega ni prišlo, toženka pa program uporablja, kar v pritožbi tudi izrecno priznava, je tožniku dolžna plačati ustrezen honorar.
Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela ali primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. člena ZASP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik avtor www.si orodja, je pravilno ugodilo tudi prepovednemu zahtevku glede njegove uporabe.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je sodišče prve stopnje civilno kazen v višini 5 % določilo prenizko, saj na ta način svojega namena ne dosega.
Tožnica je bila delno oproščena plačila sodne takse, delno pa ji je bilo plačilo odloženo. Po dovolitvi take olajšave sodna taksa ni več procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje vloge.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.. OZ člen 136.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - razsodnost - izvedensko mnenje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Alkoholiziranost na delovnem mestu je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti delavca, kar je že večkrat potrdila ustaljena sodna praksa. V konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati ne naklepa in ne hude malomarnosti v zvezi z očitano kršitvijo. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri tem oprlo na 136. člen OZ, ki določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega razloga ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.
ZPP člen 249. ZPIZ-2 člen 20. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41.
ustno podajanje mnenja - pritožbena obravnava - izvedenina - stroški in nagrada izvedenca - odločanje v pritožbenem postopku - odločitev o stroških - odmera nagrade in stroškov izvedenca - prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Izvedenec je v pritožbenem postopku podal ustno dopolnitev izvedeniškega mnenja in priglasil nagrado. Pritožbeno sodišče mu je na podlagi 249. člena ZPP priznalo nagrado in stroške za izvedensko delo glede na zamudo časa, obseg dela in trud za opravljeno delo.
Izvedencu od priznane nagrade in stroškov pripada 8,85 % prispevek za PIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00034571
ZIL-1 člen 42, 43/1-b, 43/1-c, 43/2. ZPP člen 314.
blagovna znamka - ničnost - delna sodba
Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču tožene stranke, da je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrjevati pridobljeni razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo. To ne more držati že na podlagi besedne uporabe drugega odstavka 43. člena ZIL-1. Le tožena stranka je tista, ki lahko zatrjuje in dokaže dolgotrajno uporabo blagovne znamke in s tem prepreči, da bi sodišče pri presoji absolutnega razloga za zavrnitev znamke upoštevalo, da je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1), ali opisna (točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1).
Tožena stranka ni uspela v postopku dokazati, da je povprečen uporabnik storitev in blaga, ki ga je takrat nudila tožena stranka enačil pojma "1A INTERNET" s toženo stranko, kot enim prvih ponudnikov takih storitev v Sloveniji. Sodišče je opravilo presojo tržnega deleža znamke, intenzivnosti, geografskega obsega in trajanja uporabe znamke, višino naložb, ki so jih podjetja namenila promociji.
V luči povezave med znakom ter blagom in storitvami, za katere je bila prijavljena registracija, je treba presojati ali je ta zadostna in natančna ter konkretna, neposredna in razumljiva brez dodatnega razmisleka. Le tedaj so izpolnjeni razlogi za absolutno razveljavitev po točki c prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Če gre za izraze, ki le spominjajo ali namigujejo na nekatere lastnosti blaga ali storitev, navedeni absolutni razveljavitveni razlog ni podan.
Vendar pa beseda "1A" v času prijave ni bila tako pogosto uporabljena beseda kot je beseda "internet". Na podlagi podatkov vsebovanih besed "1A" na dan 1. 1. 2007, ki jih je predložila tožena stranka, sta bili pri URSIL registrirani le dve znamki, ki sta vsebovali tudi besedo "1A".
Čeprav so v zakonskem besedilu točke c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 v delu "kakovost" in "geografski izvor" ti besedi enaki, še ne pomeni, da je enak tudi njun pomen. Pri točki c) gre namreč za opisnost glede kakovosti in geografskega porekla, pri točki h) pa glede istega za zavajanje javnosti.
Znamka ima zavajajočo naravo, če se po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 lahko ugotovi obstoj resnične prevare ali dovolj velike nevarnosti prevare potrošnika.
ustanovitev nujne poti - redna raba nepremičnine - nujna vzdrževalna dela - možnost dostopa - materialno procesno vodstvo
Ker trditev o redni rabi nepremičnin delno, kot je obrazloženo, predlagatelj ni izkazal, delno pa so bile te trditve o izrednem in nujnem vzdrževanju nepremičnin, kar pa ne predstavlja redne rabe nepremičnin (sodišču prve stopnje pa ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva, saj sta na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z redno rabo nepremičnin opozorila v svojih vlogah tako prvi kot tretji nasprotni udeleženec), je že iz navedenih razlogov zavrnitev predloga za dovolitev nujne poti pravilna. Nepomembno je ali ima predlagatelj v okviru obstoječih dostopov možnost opravljati vsa redna in vzdrževalna dela, za kar bi naj potreboval (zaradi posebnega prometnega režima) le dovoljenje Občine ... .
vsebina izvršilnega naslova - višina terjatve - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi
Ker je dolžnica višino terjatve izpodbijala z dejstvi, nastalimi pred izdajo izvršilnega naslova, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da dolžnica ni nasprotovala vsebini izvršilnega naslova. Z navedbami o nepravilnem knjiženju upnika je namreč izpodbijala materialnopravno zakonitost izvršilnega naslova, ki je lahko ponovno presojana le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, vloženimi zoper izvršilni naslov, nikakor pa ne v izvršilnem postopku, kot je dolžnico pravilno poučilo sodišče prve stopnje.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji - pritožba stečajnega dolžnika zoper sklep o prodaji - dopustnost pritožbe - smiselna uporaba določb - kršitev pravice do pravnega sredstva - prepozna pritožba
Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča o dopustnosti pritožbe zoper sklep o prodaji le upnikom stečajnega dolžnika, ne pa tudi dolžniku, s sklicevanjem na prvi odstavek 344. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče RS se je namreč že v odločbi Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 opredelilo do smiselne uporabe prvega odstavka 344. člena ZFPPIPP, ki velja za stečajni postopek nad pravno osebo. Neprimernost smiselneuporabe navedene določbe tudi v postopku osebnega stečaja je temeljilo na ugotovitvi, da ZFPPIPP praviloma dovoljuje pravico do pritožbe, da je dolžnik stranka postopka osebnega stečaja in da je njegov položaj na splošno (ne le glede pravice do pritožbe) podoben položaju osebno odgovornega družbenika, ne pa stečajnemu dolžniku v stečajnem postopku nad pravno osebo, saj ta ni stranka tega postopka. Zapoved smiselne uporabe kot urejevano načelo in pomembno pravnotehnično sredstvo urejanja družbenih razmerij pa predpostavlja, da sta si urejeni in neurejeni položaj v bistvenem podobna. Če pa si primerjana položaja nista v bistvenem podobna, pravnega pravila, ki ureja določen položaj, ni mogoče uporabiti za drug (neurejen) položaj, saj takšna uporaba pravila ne bi bila smiselna. Uporaba pravila prvega odstavka 344. člena ZFPPIPP, ki izključuje pritožbo stečajnega dolžnika zoper sklep o prodaji tudi v postopku osebnega stečaja, je zato po stališču Ustavnega sodišča kršitev pritožničine pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
pogodba o organizaciji turističnega potovanja - seznanjenost s splošnimi pogoji - pravice potrošnika - nepravilno opravljene storitve turistične agencije - turistična agencija
Prejem Splošnih pogojev ob sklenitvi pogodbe, ki je po prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje dokazan, ne izključuje trditve tožene stranke o seznanitvi s Splošnimi pogoji že pred sklenitvijo pogodbe. Zato se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo tudi na Splošne pogoje za turistične aranžmaje, ki med drugim med obveznostmi potnika tudi določajo, da je potnik dolžan agenciji pred sklenitvijo pogodbe posredovati svoje podatke oziroma podatke njegovih sopotnikov tako, kot glasijo v njihovih osebnih dokumentih, ki jim omogočajo prestop meje, katere državljani so, in nadalje tudi, da v kolikor potnik oziroma kateri od njegovih sopotnikov, ki potujejo v tujino, ni slovenski državljan, je dolžan potnik, ki sklene pogodbo, to izrecno sporočiti agenciji pred sklenitvijo pogodbe, v primeru, da potnik ob prijavi ne navede pravilnih podatkov oziroma opusti prejšnje opozorilo, pa je odgovoren za vse stroške oziroma posledice, nastale zaradi napačnih podatkov.
Potniki oziroma sklenitelj potovanja so tisti, ki so dolžni toženo stranko kot organizatorko potovanja opozoriti na svoje (morebitno tuje) državljanstvo in podati vse potrebne informacije v zvezi s tem in s to obveznostjo je bil seznanjen tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da obveznost preverjanja in pridobivanja podatkov potnikov o njihovem državljanstvu in preverjanje njihovih dokumentov ni dolžnost organizatorja potovanja, kot tudi, da je tožena stranka svojo zakonsko obveznost iz 6. točke prvega odstavka 57.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v obravnavanem primeru tudi ustrezno izpolnila.
uvedba postopka zaradi insolventnosti - predhodni postopek zaradi insolventnosti - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - samostojni podjetnik - nepopoln predlog - poziv sodišča na dopolnitev predloga - nepopolna dopolnitev vloge - zavrženje predloga - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - bilanca stanja - identifikacijski podatki upnika - matična številka pravnega subjekta - ocenjena likvidacijska vrednost - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - načrt finančnega prestrukturiranja - insolventnost dolžnika
Da bi sodišče predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju: PPP) sploh lahko obravnavalo, mora biti popoln, kar pomeni, da mora jasno in nedvoumno vsebovati vse tiste podatke in listine, ki jih zakon določa in so našteti v prvem odstavku 221.d člena ZFPPIPP. Namen predložitve zakonsko predpisanih listin, kar vključuje tudi popolnost listin iz drugega odstavka 141. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 142. člena ZFPPIPP je v tem, da se upnikom omogoči, da ob upoštevanju razgrnjenega premoženjskega stanja dolžnika in ob upoštevanju predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja sploh lahko kvalificirano odločajo o predlagani PPP.
Matična številka je enolična identifikacija vsake enote poslovnega registra, ki jo ob vpisu v poslovni register dodeli upravljavec registra in se ne spreminja, med tem kot se ostali podatki pri pravni osebi lahko spreminjajo. Navedba matične številke je nujna zato, da ne prihaja pri pravnih osebah do zamenljivosti.
Ni dovolj, da so dejstva in okoliščine razvidni iz podatkov sodnega spisa, temveč morajo biti posebej opredeljeni in razvidni iz posebnega opisa dejstev in okoliščin, ki je sestavni del načrta finančnega prestrukturiranja. Ni namreč na sodišču in upnikih, da po sodnem spisu sami iščejo podatke, relevantne za odločanje o predlagani PPP, temveč je na predlagatelju dolžnost, da jih strne v formalen opis, kot to določa 1. točka prvega odstavka 145. člena ZFPPIPP in s tem zagotovi popolnost predloga, iz katerega naj bi izhajala tudi njegova utemeljenost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034501
OZ člen 120, 299, 378, 435, 466. ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 450, 451, 452, 453, 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - opustitev odgovora na tožbo v sporu majhne vrednosti - domneva o priznanju dejstev - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izdaja sodbe brez glavne obravnave - prodajna pogodba - splošni pogoji pogodbe
Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. Po mnenju pritožnice namreč namen zanikanja navedb v dopolnitvi tožbe izhaja iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi. S tovrstnim pritožbenim razlogovanjem pritožnica torej smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 339. člen ZPP). Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni bilo dolžno opredeljevati.
Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da je drugo tožena stranka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pred potekom tri letnega zastaralnega roka zatrjevala, da je zastaralni rok 5 let. Zato v tem delu ni podana kršitev poslovne obveznosti drugo tožene stranke, ki bi imela znake protipravnega ravnanja.
Ker je imel zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. pravočasno na voljo vse pravno odločilne informacije ter pripravljeno tožbo, je tako mogoče odgovornost za zamudo roka za vložitev tožbe pripisati le njemu. Odločitev o vložitvi tožbe na sodišče je v sferi poslovodje družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035564
ZZZDR člen 51, 51/2, 57. OZ člen 39, 39/2, 86. ZS člen 83, 83/2, 83/3. ZOdv člen 17, 17/5. ZPP člen 44, 44/2, 44/3.
upnikova zahteva za določitev deleža na skupnem premoženju - skupno premoženje bivših zakoncev - obseg skupnega premoženja - načelo realne subrogacije - življenjska in ekonomska skupnost - obstoj življenjske in ekonomske skupnosti - tožba za razvezo zakonske zveze - delež na skupnem premoženju - sporazum o delitvi skupnega premoženja - ničnost sporazuma - nemoralen pravni posel - nedopustna podlaga - izigravanje upnikov - odločitev o pravdnih stroških - zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči - vrednost spornega predmeta - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - postopek zavarovanja
Dokazno breme, da v času nakupa sporne nepremičnine ne bi obstajala več dejanska zakonska zveza, je na tistem, ki to trdi. V tem primeru sta to trdila toženca, zato onadva nosita dokazno breme o tem, da med njima ob nakupu sporne nepremičnine ni bilo (več) notranje komponente skupnosti oziroma medsebojne naklonjenosti ter posledično življenjske skupnosti. Pri tem je treba ob upoštevanju, da so določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze, namenjene tudi varstvu pravnega prometa, vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze v razmerju do tretjih oseb, kar je tožnica, presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti. Toženca bi torej morala s stopnjo prepričanja dokazati, da je njuna življenjska in ekonomska skupnost razpadla že pred nakupom nepremičnine v Č., kar pa jima, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni uspelo.
Že dejstvo, da je bila za nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje tožencev, sklenjena kupoprodajna pogodba v obliki notarskega zapisa, ki je vsebovala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (priloga B21), pred sklenitvijo Sporazuma, toženca pa sta kljub temu v Sporazumu ugotovila, da njuno skupno premoženje ne obstaja, v povezavi z dejstvom, da sta Sporazum sklenila, ko je njuna življenjska skupnost še obstajala in ko sta vedela za obstoj dolga drugega toženca do tožnice po pravnomočni sodbi, s stopnjo prepričanja izkazuje namen tožencev izigrati upnike, konkretno tožnico, kar je v nasprotju z moralnimi načeli.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za delovne sestanke, kar naj bi potrdili tudi priči. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do tedenskega počitka.
URS člen 14. ZUstS člen 40. ZFPPIPP člen 383b, 383b/1, 399, 399/2, 399/2-2, 399/2-2(2), 403, 403/1.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - kršitev obveznosti
Dne 23. 4. 2020 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-512/18-10 ugotovilo, da je druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, v neskladju z Ustavo.
Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, na katero so redna sodišča vezana, je Ustavno sodišče pritrdilo razlogom Višjega sodišča v Ljubljani glede neustavnosti ureditve, saj je s sprejeto zakonsko ureditvijo kršena človekova pravica do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Na navedene razloge Ustavnega sodišča so, kot že rečeno, redna sodišča vezana, saj v primeru ustavnosodne presoje predpisa pomenita izrek ustavne odločbe in njena obrazložitev celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi, vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločiti v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe. Glede na navedeno je višje sodišče moralo odločati v skladu s trenutno veljavno zakonodajo.