stroški nepravdnega postopka - domneva umika predloga - ustavitev nepravdnega postopka - nedopustna pritožbena novota - delitev nepremičnine v nepravdnem postopku - predujem za izvedbo dokaza z izvedencem - nezaložitev predujma za izvedenca - odvetniška tarifa
Ob neizpodbiti prvostopni ugotovitvi, da je bil postopek, ki sta ga sprožila predlagatelja, ustavljen zaradi umika predloga, ker predlagatelja predujma nista plačala, pri tem pa pogoji za nadaljevanje po 26. členu ZNP-1 niso bili izpolnjeni, se prvostopna odločitev o stroških izkaže za materialnopravno pravilno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075607
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149. ZPP člen 102.
nesreča pri delu - nastanek škodnega dogodka - poškodba pri delu - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škodnega dogodka, torej nastanka poškodbe pri delu. Neutemeljena je pritožbena graja, da je objektivni dokaz, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, njegova poškodba ramenskega sklepa. Slednja dokazuje le objektivno dejstvo tožnikove poškodbe kot take, nikakor pa tudi, da se je ta pripetila na delovnem mestu, v okviru tožnikovega opravljanja dela pri tožencu.
ZDR-1 člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 186, 186/1. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - policist - prepovedana droga
Tožnik s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti povsem prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je prepovedano drogo kupil, hranil in prenašal z namenom, da jo da v promet, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izpodbijana sodba nikakor ne temelji na nekritični dokazni oceni izpovedi tožnika in prič.
Bistveno za presojo tožnikovega namena je, da je bila droga, ki jo je prinesel na zabavo, na voljo in ne, da morda še ni bila uporabljena. Za obstoj znakov očitanega kaznivega dejanja namreč ni treba, da bi bila droga dejansko že uporabljena.
Ker ni dvoma, da je tožba vložena pravočasna in je k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt, je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje v zadevi. Ugotavljanje pravne koristi ali pravnega interesa za tožbo v obravnavanem primeru z ustavno pravnega vidika ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamične upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih.
dodatek za delovno dobo - odtegljaji od plače - dogovor o plači - višina plače - plačilna lista - povišanje plače - osnovna plača
Toženka mora vedeti in v sodnem postopku dokazati, v kakšni višini je tožniku izplačevala osnovno plačo in dodatke (za ta spor je ključen dodatek za delovno dobo). Nepregleden obračun plače ne more iti v škodo tožniku. V plačilnih listah je namreč toženka prikazala le celotni obračunani znesek tožnikove bruto plače, torej ni posebej obračunala osnovne plače ter dodatka za delovno dobo (niti zatrjevanega izplačila dodatka za delovno uspešnost).
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot ključno, da je direktor potrdil zvišanja osnovne plače tožnika. Ker tako zvišanih osnovnih plač (ki so predstavljale osnovo za odmero dodatka za delovno dobo) toženka ni zneskovno konkretizirala, posledično tudi ni dokazala, kolikšen znesek dodatka za delovno dobo je v okviru vsakomesečnega izplačila namenila tožniku, oziroma ni dokazala svojega zatrjevanja, da mu je pripadajoči dodatek za delovno dobo v okviru mesečno izplačanih prejemkov res izplačala. To velja še toliko bolj, ker naj bi izplačani mesečni zneski po ugotovitvi sodišča prve stopnje vključevali tudi plačilo dodatka za delovno uspešnost, katerega višine toženka tudi ni dokazala.
ZDR-1 člen 144, 146, 148, 202. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP točka 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 286.
prikrajšanje pri plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - medicinska sestra - referenčno obdobje - veljavnost splošnega akta delodajalca - ožji obseg pravic - sklepčnost tožbe - dokazno breme - zadostna trditvena podlaga - postavitev drugega izvedenca - ugovor zastaranja - navajanje novih dejstev in dokazov
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno razlogovalo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij, kot je bila v organizacijskem navodilu toženke, ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).
Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075994
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131. ZPP člen 7, 212, 315, 315/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 12.
nesreča pri delu - vmesna sodba - padec - nezatrjevana dejstva - nadzor delodajalca nad delavci - izključna odgovornost oškodovanca - protispisnost - sprememba izpodbijane sodbe
Odločilno je, da je tožnik sam pustil voziček na transportni poti in je po prihodu nazaj iz hladilnice prav na ta voziček stopil in se pri tem poškodoval. Posledično je treba zavrniti tožnikovo vztrajanje, da ni bilo na voljo nobenega vozička, zaradi česar je bil gajbici z mesom prisiljen nositi v rokah; za tak način dela se je sam odločil. Na odločitev ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da vozička po prihodu iz hladilnice ni videl zaradi gajbic, ki ju je nosil, saj je moral vedeti, da je voziček pustil pred hladilnico, za ročno prenašanje gajbic, ki naj bi mu zastirali pogled, pa se je sam odločil. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik odločil voziček na transportni poti prestopiti in je pri tem nanj stopil ter padel.
Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da je prva toženka dopuščala neustrezna ravnanja glede ročnega prenašanja bremen in glede nepospravljanja vozičkov za prevoz mesa. V tožbi ni podal nobenih trditev v zvezi z opustitvijo nadzora, kot bistveno je namreč toženkama očital, da sam prostor pripravljalnice mesa ni bil dovolj velik, zlasti v obdobjih povečane prodaje mesa, ter da bi moral biti voziček, ki ni v uporabi, pospravljen.
Od prve toženke kot od delodajalke ni mogoče pričakovati in zahtevati, da izvaja nadzor in tožniku daje navodila tudi za enostavne aktivnosti, med katere je treba uvrstiti tudi delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe (prenašanje oziroma prevažanje mesa iz hladilnice zaradi polnjenja vitrin).
višina denarnega povračila - delavec invalid - kriteriji za odmero
Drži, da je tožnici na podlagi odločbe pritožbenega sodišča v zvezi s prvostopenjsko sodbo priznano trajanje delovnega razmerja za nazaj za ves čas nezakonitega prenehanja na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa to ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v tem obdobju dejansko brezposelna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožničini izpovedi in ob upoštevanju še drugih okoliščin (starost, invalidnost) tudi pravilno presodilo, da je tožnica težko zaposljiva oseba.
Nadomestilo plače je toženka tožnici plačala kot reparacijo za čas nezakonitosti odpovedi, katere namen je sanirati nezakonito stanje in za nazaj vzpostaviti položaj, kot če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Namen denarnega povračila pa je nadomestilo namesto reintegracije delavca in ne gre za primerljive institute.
Pri odmeri denarnega povračila ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upoštevajo (zgolj) pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.
Ker je tožnikovemu zahtevku z izpodbijanima odločbama v upravnem postopku v celoti ugodeno, v socialnem sporu pred sodiščem svojega pravnega položaja ne more več izboljšati in ne more doseči izdaje zanj ugodnejše odločbe. V tem primeru ni moč govoriti, da je bila za tožnika izdana negativna dokončna odločba, oziroma da je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Pravilna je zato odločitev sodišča, da za tožnika v tem sporu ni izkazan pravni interes, ki je procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075926
ZDR-1 člen 179. OZ člen 171, 171/1, 179. ZPP člen 286a, 286a/5, 325, 327, 327/3, 339, 339/1.
nesreča pri delu - sestop s tovornjaka - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - zadostna trditvena podlaga - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je ob podani krivdni odgovornosti toženke (predvsem ker ni zagotovila ustrezne delovne obutve) pravilno štelo, da je upoštevaje 179. člen ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ tožnikov soprispevek v deležu 30 odstotkov. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ugotovitev v izpodbijani sodbi, da se ni gibal dovolj pazljivo in da je pri sestopu s tovornega vozila izvajal več operacij hkrati (premikanje, obrat, prijem stranice in sestop na lestev), ni dokazno podprta. S tem povezana dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo iz mnenja sodne izvedenke za varstvo pri delu in izpovedi samega tožnika.
Tožnik je v tožbi utemeljil svoj zahtevek za plačilo premoženjske škode na način, da je navedel število pregledov (voženj), ki jih je opravil, in višino kilometrine, na podlagi katere je izračunal skupni znesek, ki ga zahteva za potne stroške, povezane z zdravljenjem. Kot dokaz je predložil izpise poti. Sodišče prve stopnje je zmotno njegovo trditveno podlago štelo za nezadostno. Prav tako zmotno je štelo, da je tožnik z dodatnimi navedbami (število kilometrov) in predložitvijo dodatnih dokazov prekludiran. Pripravljalno vlogo, ki vsebuje te navedbe, je predložil sicer po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar njeno upoštevanje ne bi zavleklo reševanja spora.
razlika v plači - plačilo po dejansko opravljenem delu - dejansko delo - vsebina del - delovne izkušnje
Potrebne delovne izkušnje med delovnima mestoma niso edina razlika. Pomembna je predvsem razlika med dejanskim delom in nalogami, ki se na posameznem delovnem mestu opravljajo, torej vsebina dela na posameznem delovnem mestu.
odločitev o stroških postopka - odvetniški stroški
Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP se strankam priznajo le za pravdo potrebni stroški, sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da se pooblaščencem stroški, navedeni v tarifni številki 43 Odvetniške tarife priznajo le, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Dostava povratnic in sestanek s stranko ne predstavlja samostojne storitve.
Odvetnik, ki v delovnem sporu v neocenljivih zadevah o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih zastopa delodajalca, lahko sicer delodajalcu zaračuna 100 % povečanje po tarifni številki 16/1.c Odvetniške tarife, vendar delodajalec nato v sodnem postopku ne more zahtevati, da mu tako povečane stroške povrne delavec.
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZZPri člen 22, 22/5.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode
Tožnik ni verjetno izkazal, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka še ne zadošča za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Tudi morebitna dolgotrajnost sodnega postopka, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, ne more privesti do drugačnega zaključka, saj tožnik niti ne navaja, da nima možnosti pridobitve (nove) zaposlitve in dohodka v bodoče oziroma za čas trajanja postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075094
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - padec z lestve
Glede na to, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo zgolj takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delo privezovanja tovora na lestvi na višini 2,7 metra ni bilo nevarno že samo po sebi, temveč je večja škodna nevarnost izhajala iz nepravilnega ravnanja tožnika (izbira načina privezovanja, ki je zahteval uporabo lestve, nepravilna uporaba lestve - položaj nog na lestvi ter opustitev tritočkovnega prijema).
V zvezi s krivdno odgovornostjo toženke za tožniku nastalo škodo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v primeru, da bi privezoval tovor na način, kot ga je opisala toženka in je bil tožnik o njem ustrezno poučen, ne bi potreboval lestve, zato ji ni mogoče pripisati odgovornosti za nezagotovitev delovne opreme tožniku. Tožnik niti ni zatrjeval, da bi bila toženka seznanjena z drugačnim načinom privezovanja tovora. Ker tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na protipravno ravnanje in krivdo toženke kot delodajalca za tožnikov padec zaradi izgube ravnotežja, ko je stal na razprti lestvi tipa A, niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ, zato je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075424
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 19.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - razkladanje tovora - delovna obveznost - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preuranjena odločitev
Če delodajalec, ki mu je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljal, je vsekakor kršil tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje pa je protipravno oziroma nedopustno. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je delodajalec opustil predpisane varnostne ukrepe, saj ni poskrbel za nakladanje in zavarovanje palet pred padcem, niti ni sprejel izjave o varnosti z oceno tveganja, ni izvajal ustreznega in strokovnega nadzora nad delom tožnika ter mu ni dal pisnih navodil, kako rokovati z ročnim viličarjem ter ga ni praktično in teoretično usposobil za delo z njim ter je s tem prvi toženki očital krivdno odgovornost.
Tožnik je s svojimi trditvami dovolj določno opredelil protipravno ravnanje prve toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja.
Za organizacijo dela je odgovoren delodajalec. Delodajalec je v dveh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenil s tožnikom, jasno navedel, da je tožnikovo delovno opravilo nakladanje/razkladanje, in prav tako je v Izjavi o varnosti in oceni tveganja navedel, da delavci na delovnem mestu nakladanje/razkladanje uporabljajo osebno varovalno opremo. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da prva toženka tožniku ni bila dolžna zagotoviti varnostne opreme, ker se je tožnik samovoljno lotil dela, ki mu ni bilo naloženo in še to v nasprotju z navodili delodajalca.
ZŠtip-1 člen 87, 87/1, 87/1-4, 90, 90/1, 93, 93/2, 93/2-2, 93/3, 95, 95/5, 97, 97-4. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-2.
državna štipendija - mirovanje štipendijskega razmerja - višja sila
V tej zadevi se tožnica ni vpisala v višji letnik (3. letnik gimnazije), temveč se je vpisala v 2. letnik na drugem izobraževalnem programu. Toženec je s tem v zvezi štel, da so izpolnjeni pogoji za mirovanje štipendije, kot so določeni v 95. členu ZŠtip-1. Skladno s petim odstavkom 95. člena ZŠtip-1 se o mirovanju štipendijskega razmerja na podlagi vložene prošnje štipendista izda odločba.
V tej zadevi tožnica CSD ni niti obvestila o spremembi izobraževalnega programa, niti ni vložila prošnje za mirovanje štipendije. Prvostopenjski organ (CSD) je postopek začel po uradni dolžnosti. Tožnica oziroma njen oče se je šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo začel sklicevati na opravičljive razloge, določene v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, in sicer na višjo silo (covid-19), ki naj bi vplivala na spremembo izobraževalnega programa. Vendar pa je višjo silo glede na 4. alinejo prvega odstavka 87. člena ZŠtip-1 možno upoštevati le, če bi ponavljala letnik zaradi neizpolnjenih šolskih obveznosti. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre, saj je tožnica uspešno zaključila 2. letnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074204
ZObr člen 97e. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
stalna pripravljenost - vojak - neposredna uporaba direktive - delovni čas - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Ni pravno relevantno, da je bil tožnik (le) del logistične brigade, ki je podporna služba. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo nujno, da je bila logistična brigada ves čas prisotna na vojaških vajah in usposabljanjih, ki so bila del operativnega urejanja, saj brez nje ne bi mogli izvesti usposabljanja. Logistična brigada je morala ves čas spremljati in podpirati primarnega vadbenca, pri čemer je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da se je tožnik včasih tudi sam usposabljal in ni bil zgolj logistična podpora drugim enotam. Namen vojaških vaj in usposabljanj je kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, potrebno je skupinsko soočenje s takšnimi pogoji, tudi podpornih služb, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost.
Straža se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti zaradi neposredne grožnje za nacionalno varnost. Gre za redno mirnodobno delovno nalogo, ki ni del začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da straža tudi ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede in da bi bilo to delo mogoče organizirati s sistemom rotacije, torej, da je rotacija primerna, kar pomeni, da ni izkazana nobena od izjem za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES.
O obstoju utemeljenega suma se je sodišče prve stopnje stopnje utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih ta temelji. Niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma.
Obtožene, državljanke Poljske, ki ima v tujini prijavljeno stalno bivališče, kjer biva njena družina in trije mladoletni otroci, in je na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja, zato je nedvomno podan razlog njene begosumnosti.
V zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti je sodišče ugotovilo in razumno obrazložilo objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtožena s svojo kriminalno dejavnostjo, v primeru izpustitve na prostost, nadaljevala. Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženkine osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženkina brezposelnost, ter dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje in nepremičnega premoženja, razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženkina ponovitvena nevarnost izrazita.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih meja, pri čemer so obtoženko pri storitvi vodili premoženjski interesi, utemeljeno odtehta poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep. Ukrep je tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00078427
ZZK-1 člen 90. ZIZ člen 167.
izbris izvedene pravice - izbris hipoteke iz zemljiške knjige - prisilna hipoteka - zaznamba izvršbe
Sicer velja, da se lahko hipotekarni upnik svoji hipoteki odpove, vendar je izbris prisilne hipoteke neločljivo povezan z izbrisom zaznambe izvršbe. Ta zaznamba predstavlja eno od izvršilnih dejanj izvršilnega sodišča v postopku nepremičninske izvršbe. Tega izvršilnega dejanja pa ni mogoče izbrisati zgolj na podlagi zasebne listine, kot je predlagala upnica v tej zadevi, brez vsake odločbe izvršilnega sodišča, ki bi dokazovala ustavitev izvršbe oziroma končanje izvršilnega postopka.