ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/1. ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zavrženje tožbe - pomanjkanje procesnih predpostavk - notranje varstvo pri delodajalcu - pravilnost vročitve - neuporaben hišni predalčnik - javna listina
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožnika, da mu sklep o izredni odpovedi ni bil pravilno vročen, ker je bil hišni nabiralnik že pred tem s strani neznanega storilca na silo odprt in poškodovan. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izpeljanega obsežnega dokaznega postopka, v okviru katerega je poleg opravljenih poizvedb in pregledanih listinskih dokazov zaslišalo tudi vse s tem v zvezi predlagane priče oz. pridobilo njihove pisne izjave. Dokazno oceno, ki jo je na podlagi tako izpeljanega dokaznega postopka sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje sprejema kot izčrpno, notranje skladno in izkustveno logično sprejemljivo. V njeno pravilnost posledično ne dvomi, nasprotne pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa zavrača kot neutemeljene.
Ustavitev postopka ne more pomeniti tudi njegovega konca, dokler ni odločeno o vseh pravnih sredstvih, temveč gre vsebinsko le za konec faze oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih izvršilnih dejanj. Povedano drugače, sklep o ustavitvi postopka v takem primeru učinkuje enako, kot če bi sodišče s sklepom izrecno ustavilo le izvršbo, za kar se v pritožbi zavzemata dolžnika, tak sklep pa zato ne pomeni ovire za odločitev o ugovoru dolžnikov, kot slednja zmotno menita. Kljub sklepu o ustavitvi postopka bo torej moralo sodišče prve stopnje o (pravočasnem) ugovoru dolžnikov v nadaljevanju postopka vsebinsko odločiti, saj dolžnika izkazujeta pravni interes za njegovo meritorno obravnavo že zaradi morebitne pravice do nasprotne izvršbe in tudi zaradi presoje stroškov.ugovornega postopka.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - zavarovalna doba - plačilo prispevkov - kmečko zavarovanje delavca na kmetijskem gospodarstvu
Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da bi morala biti tožniku kot upoštevna obdobja priznana še obdobja vseh kmečkih zavarovanj, čeprav prispevki iz tega naslova niso bili plačani oziroma niso mogli biti plačani. Tožnik v obdobjih, ko je bil zavarovan kot član kmečkega gospodarstva ter kot kmet ni bil vključen v zavarovanje za primer brezposelnosti, zaradi česar za ta obdobja niso plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3. ZZZDR člen 12, 20. DZ člen 22, 26.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - obstoj zakonske zveze
Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.
ZST-1 člen 13, 13/1. ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1, 224/4.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - vročitev plačilnega naloga za sodno takso - obvestilo o poskusu vročitve - fikcija vročitve - izpodbijanje obvestila
Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva v javni listini, torej v obvestilu o poskusu vročitve, napačno ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa je za to treba navesti določno in dokazno podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost. Tega bremena tožeča stranka ni zmogla, saj kakršnihkoli konkretnih očitkov oziroma nepravilnosti glede vročitve plačilnega naloga s fikcijo ne uveljavlja, temveč v pritožbi navaja le, da je plačilni nalog prejela šele 4. 1. 2024. V dokaz svojim trditvam prilaga izpis elektronske pošte, s katero ji je sodišče poleg vročanja po pošti prav tako posredovalo plačilni nalog z dne 10. 11. 2023, s tem pa pravilnosti vročitve s fikcijo ni uspela izpodbiti oziroma navedb o vročitvi plačilnega naloga šele 4. 1. 2024 ni uspela izkazati. Pošiljanje pisanj po elektronski pošti namreč ne predstavlja veljavnega načina vročanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074149
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - varovanje državne meje - usposabljanje vojakov
Ključno je in to je potrdil tudi sam tožnik, da je bil na vajah in usposabljanjih prisoten zaradi vadbencev, katerim je moral zagotavljati logistično podporo in skrbeti, da je vse delovalo; ritem dela so mu določale enote na usposabljanju. Glede na to je pravilen zaključek, da je bilo delo, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je bilo sestavni - podporni del operativnega urjenja (vaj in usposabljanj) in je kot tako spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Ta zaključek ne more biti pogojen s tem, ali je tudi tožnik imel t. i. status neposrednega vadbenca ali ne.
Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 19. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 3, 23. ZMZPP člen 4. ZSDP-1 člen 73, 73/1, 73/2. KZ-1 člen 190, 190/1. ZUPJS člen 2. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 1, 1-2a.
Ker sta bila mld. otroka z odločbo švicarskega organa (ki sta jo potrdili sodišči) dodeljena materi, tožnik kot oče ni upravičen do otroškega dodatka (drugi odstavek 73. člena ZSDP-1).
Tožnik, ki je kriv storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, tudi zato ne more uspešno uveljaviti priznanja pravice do otroškega dodatka za mld. otroka, ki ju je nezakonito odvzel materi.
Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodno odločbo pritožbenega sodišča, izdano v kazenskem postopku, utemeljeno izpostavilo, da niso podane okoliščine, ki bi potrjevale, da bi bila otroka pri materi ogrožena, in da vrnitev otrok materi ne bi bila v največjo korist otrok. Da morebiti temu ni tako, bi moral tožnik uveljavljati v družinskem sporu in ne v socialnem sporu, kjer uveljavlja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev.
Ker je tožnik kriv, da mld. otroka v nasprotju s sklepom sodišča ni vrnil v Švico njuni materi, da njej in pristojnim organom v postopku izvršbe prikriva njun kraj bivanja, pogoj dejanskega bivanja otrok v Republiki Sloveniji ni izkazan. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obiskovanje vrtca oziroma osnovne šole obeh mld. otrok ne izhaja, da bi otroka dejansko bivala v Sloveniji. Ker ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev za priznanje pravice do otroškega dodatka, določen v prvem odstavku 73. člena ZSDP-1, tožnik tudi zato do njega ni upravičen.
dejansko prebivališče - neznani naslov - začasni zastopnik - poizvedovalna dolžnost - poizvedbe sodišča - uradne poizvedbe - stiki - največja korist otroka - preživnina
Predlagateljica je podala tehtne in opravičljive razloge, ki kažejo na to, da se v življenje nasprotnega udeleženca ne more in ne želi vpletati. Ni ji mogoče očitati, da bi morala nositi večje poizvedovalno breme glede dejanskega prebivališča nasprotnega udeleženca. Po oceni pritožbenega sodišča pa bi tudi sodišče prve stopnje z uradnimi poizvedbami težko storilo kaj več, da bi nasprotnemu udeležencu zagotovilo možnost seznanitve s postopkom.
Stiki med otrokom in očetom so res določeni restriktivno, vendar pa je sodišče prve stopnje podalo tehtne razloge, ki to odločitev utemeljujejo. Upoštevalo je vse relevantne okoliščine, predvsem pa največjo korist otroka. Tudi preživnina je določena zgolj v znesku 100,00 evrov mesečno. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo osebne in druge razloge na strani nasprotnega udeleženca (na primer pomanjkljivo izobrazbo, določene psihične težave) ter pravilno zaključilo, da je dolžan vsaj minimalno prispevati k preživljanju svojega otroka.
ZPIZ-2 člen 39, 39/3, 39/6, 339, 339/8, 394, 395, 395/2. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/2, 55, 180, 417.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - ponovna vključitev v zavarovanje
Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 199, 199/1, 270, 270/1, 270/1-8, 270/2, 300. OZ člen 186, 186/1.
predlog za dopustitev stranske intervencije - intervencijski interes - vpliv sodbe na intervenientov pravni položaj - procesnopravno in materialnopravno razmerje - pravni in ekonomski interes - ni pravnega interesa - vsebinska povezanost pravdnih zadev - združitev dveh postopkov v enotno obravnavanje - sklep procesnega vodstva - odškodninska odgovornost bolnišnice za potek zdravljenja - medicinska (zdravniška) strokovna napaka - nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja - solidarna odškodninska odgovornost - namen povzročiti škodo - pritožbeni stroški - nepotrebni stroški
Interes stranskega intervenienta v tuji pravdi je utemeljen s pravni posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Pogoj za obstoj intervencijskega interesa je obstoj intervenientovega pravnega interesa, da v pravdi zmaga stranka, ki se ji v pravdi pridruži. Zgolj obstoj ekonomskega interesa ne zadošča.
Sklep o združitvi postopkov (300. člen ZPP) je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (8. točka prvega odstavka 270. člena v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074161
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazno breme - neposredna uporaba direktive
Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo.
Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), kvečjemu bi lahko šlo za drugo kršitev določb pravdnega postopka.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - izredno pravno sredstvo - predkupna pravica - nadaljevanje prekinjenega postopka
V skladu s teorijo in ustaljeno sodno prakso vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju, ne predstavlja razloga za prekinitev postopka.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - aktivno ravnanje
Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da aktivnega ravnanja ne predstavlja okoliščina, da je toženec brez zaposlitve, da nima nobenega premičnega in nepremičnega premoženja s katerim bi lahko poplačal svojo obveznost in da njegov edini uradni vir dohodka predstavljata denarna socialna pomoč ter varstveni dodatek. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko te okoliščine kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, iz njih pa ne izhaja nobeno aktivno ravnanje toženca oziroma njegov namen v smeri zmanjšanja njegovega premoženja. Zgolj ugotovitev, da je dolžnik slabega finančnega stanja, ki kaže na njegovo nezmožnost plačila denarnega dolga, tako za subjektivno nevarnost ne zadostuje
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - tožba na razveljavitev sodne poravnave
Vrednost predmeta, ki ga zajema sodna poravnava v tem primeru, predstavlja vrednost celotnega spora, saj je predlagatelj vložil tožbo zoper sodno poravnavo, s katero se je v celoti zaključil spor.
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1. ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - uveljavitev in začetek uporabe zakona
Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074136
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo za delo - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojak - straža
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.
URS člen 27. ZKP člen 3, 3/1, 148, 148/4, 148/8, 149a, 149a/1, 150, 150/1, 151, 151/1, 371, 371/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2, 52/4, 52/6. ZP-1 člen 55, 55/2.
izločitev dokazov - zakonitost dokazov - podaja ovadbe - zbiranje obvestil s strani policije - nebistvena kršitev določb kazenskega postopka - prikriti preiskovalni ukrepi - izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - dokazni standard - antecedenčnost dokaznih standardov - ex ante presoja - ex post presoja - domneva nedolžnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - neposredna zaznava policistov - pregled oseb in stvari - dokaz testimonialne narave - prostovoljna izročitev predmetov - privilegij zoper samoobtožbo - fishing expedition - velika verjetnost - relevantne okoliščine - zaseg predmeta
Kršitev osmega odstavka 148. člena ZKP sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na odsotnost konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale podajo ovadbe pod prisilo oziroma zaradi kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja policistov, zgolj nenavzočnost sodne osebe ne utemeljuje izločitve te listine iz spisa.
Dovoljenost prikritih preiskovalnih ukrepov se lahko presoja zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale v trenutku odreditve ukrepa (ex ante presoja oziroma kriterij antecedenčnosti suma), ni pa tega mogoče presojati na podlagi dejstev, ki so nastala oziroma postala znana šele po njihovi odreditvi (ex post presoja) oziroma jih utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Po enakem pristopu tudi ni mogoče opirati graje njihove utemeljenosti na odsotnost izsledkov, ki bi sum potrjevali. Neizkazanost teh okoliščin ex post zato ne more predstavljati razloga za nezakonitost odreditve ukrepa.
Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo. Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.
Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njegove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči.
Pri tem mora iti za dejansko policistovo lastno zaznavo, kar bo v praksi najpogosteje, a ne izključno, predstavljalo zaznavo na podlagi vida, sluha ali vonja. Če policist zazna zgolj določene dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi lahko le sklepal na posest prepovedanega predmeta, na primer kratko srečanje dveh oseb, ki ju je obe predhodno obravnaval v zvezi s prepovedanimi drogami, ne da bi v okviru takšnega srečanja zaznal samo izročitev droge, to več ne predstavlja neposredne zaznave in zato tudi ne bo podana podlaga za ravnanje skladno s prvim odstavkom 52. člena ZNPPol. Kakršnokoli domnevanje, sklepanje ali predvidevanje je pri tej predpostavki izključeno.
Redosled dogodkov oziroma opravil iz 52. člena ZNPPol je pomemben predvsem glede določitve časovne točke nastanka dolžnosti podaje pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma drugem odstavku 55. člena ZP-1. Upoštevaje navedeno določbo ZKP mora policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila, upoštevaje določbo ZP-1 pa ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku. Ker prostovoljna izročitev predmeta ali njegov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol ni testimonialne narave, privilegij zoper samoobtožbo ne velja in zato takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil. Zato je na dlani sklep, da policist pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu, pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ni dolžan podati. Enako je mogoče trditi tudi glede pouka iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. Ugotovitev oziroma obravnava prekrška se smiselno lahko začne šele po zasegu, torej ko policist razpolaga s spornim predmetom in ob tem presodi, ali obstaja zadosten sum, da posest tega predmeta predstavlja prekršek. Presoja, ali postopanje policistov izpolnjuje pogoje iz 52. člena ZNPPol, je odvisna od vsakokratnih okoliščin konkretnega primera.
začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ogroženost otroka - samomorilnost
Pri tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 163. člena DZ, ki določa, da lahko sodišče z začasno odredbo odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ali zavoda, pri tem pa lahko takšna začasna odredba traja največ devet mesecev in je ni mogoče ponovno izdati ali podaljšati (drugi odstavek 163. člena DZ).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v danem primeru za navidezno pogodbo, ki dejansko prikriva kupoprodajno pogodbo, ki v skladu s 50. členom OZ nima učinka med pogodbenima strankama.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076170
KZ-1 člen 135, 135/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1. ZKP člen 373.
kaznivo dejanje grožnje - resnost grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - celovita dokazna ocena
Grožnja s prerezanjem vratu oškodovanca brez dvoma pomeni resno grožnjo za zdravje in življenje oškodovanca, še posebej, če je podkrepljena z zavedajočimi se posledicami takega ravnanja, to je z zaporno kaznijo 30 let, za kar je že splošno znano dejstvo, da se izreka za najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo. Pritožnikovi primerjavi očitanega kaznivega dejanja z dejanji, ki so našteta v prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 zato ni mogoče slediti. Po tej določbi je namreč storilec prekrška, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem povzroči pri drugemu občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej gre za ravnanja, ki so po svoji intenziteti ogrožanja bistveno milejša, kot v obravnavanem primeru, kjer gre za očitek resne grožnje, naperjene zoper zdravje, življenje in telo oškodovanca. Iz navedenega izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih interesov in dobrin, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.