CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074675
OZ člen 60, 60/1, 86, 88, 88/1, 90, 90/2. ZZK-1 člen 243, 243/4, 244, 244/1, 244/3. SPZ člen 9, 23, 37, 37/2, 40, 49, 49/1. ZPP člen 13, 13/2, 181, 181/3, 196.
izbrisna tožba - povezane pogodbe - enovit pravni posel - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - pogodbeni prenos lastninske pravice - načini pridobitve lastninske pravice - pogojni prenos lastninske pravice - pogojno zemljiškoknjižno dovolilo - nedopusten pogoj - ničnost pogodbe - ničnost kot predhodno vprašanje - ničnost zavezovalnega pravnega posla - načelo kavzalnosti - vmesni ugotovitveni tožbeni zahtevek - enotno sosporništvo - pasivna legitimacija - pravnomočno razsojena stvar - načelo varstva dobrovernega pridobitelja - dobrovernost nadaljnjega pridobitelja - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - domneva dobre vere - dobrovernost - nepoštenost pridobitelja - razpolagalna sposobnost - raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja - fiduciarna lastnina - pričakovana lastninska pravica - skupni namen pogodbenikov - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - navidezna prodajna pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - prepoved manjšega pomena
Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko.
Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščititi pridobitelja, da lahko le-ta z lastninsko pravico razpolaga na absoluten način.
Zavezovalni pravni posel mora biti veljaven v trenutku, ko naj bi prenos lastninske pravice pridobil učinek. To je takrat, ko se vloži predlog za vpis v zemljiško knjigo. Zavezovalni pravni posel tudi ne sme biti od vsega začetka ničen ali neobstoječ in ni odločilno, da je bil pred razveljavitvijo opravljen vpis v zemljiško knjigo.
Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren), če pa je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to ne varuje. Standardu poštenega ravnanja je zadoščeno šele, če je pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov, da takšno aktivnost v zvezi z ugotavljanjem resničnega (dejanskega) lastninskega stanja pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta kot kupčevo "raziskovalno dolžnost", da je od dejanskih okoliščin posameznega primera odvisno, kakšna je ta raziskovalna dolžnost je (in kaj mora kupec storiti, da jo izpolni).
Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren) - če je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to ne varuje - in če si nasproti stopita neskrbna in nepoštena stranka, je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, pa bi jo sicer mogla in morala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074804
ZKP člen 83, 218, 234, 234/1, 248, 252, 252/1. KZ-1 člen 116, 116-4. URS člen 22, 29.
izločitev dokazov - doktrina neizogibnega odkritja - pravica do obrambe - dokaz z izvedencem - strokovno mnenje - izvedena priča - strokovni pomočnik - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - prištevnost - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - odmera kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna.
S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe.
Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti.
ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00073785
ZARSS člen 15, 15/2. ZNP-1 člen 22, 42. ZPP člen 190, 205, 205/1, 205/1-6.
alternativno reševanje sporov - mediacija - soglasje strank - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekinitev nepravdnega postopka - nadaljevanje postopka - postopek za ureditev meje - sprememba lastništva nepremičnine
Prekinitev zaradi postopka alternativnega reševanja sporov lahko traja najdlje tri mesece. Razlog za nadaljevanje postopka torej nastopi po samem zakonu. To pomeni, da mora sodišče postopek po izteku roka v vsakem primeru nadaljevati.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - začasna ureditev stikov - stiki med očetom in otrokom - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - način izvajanja stikov - prisotnost tretje osebe ob stiku
Pritožba ne pojasni, v čem naj bi prisotnost predlagateljeve partnerke deklico ogrožala. Iz mnenja CSD izhaja, da je oče sposoben stike z deklico izvajati samostojno; ima ustrezne starševske kapacitete in bo znal v času stika poskrbeti za deklico in varovati njene koristi. Z ničemer ni izkazano, da bi bila deklica ob stikih z očetom ogrožena na način, ki bi narekoval posebno omejevanje stikov oz. določitev načina izvajanja stikov (omejitev prisotnosti tretjih oseb ali drugačen poseg v stike med deklico in očetom).
sklep o začasni odredbi - zavarovanje denarne terjatve - dopolnitev sklepa - predmet zavarovanja - zavrnitev predloga - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - neznatna škoda - posebne okoliščine
Sodna praksa je povsem enotna, da v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožeča stranka to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. Tudi okoliščina, na katero se sklicuje, in sicer, da je bila pri nepremičnini vknjižena hipoteka, zaradi česar dodatna obremenitev ne bi v ničemer prispevala k že sedaj oviranemu izvrševanju lastninskih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri bi lahko zgolj zaradi tega dejstva govorili o neznatni škodi. Obstoj hipoteke kot tak ne zožuje lastninskih upravičenj tožene stranke na nepremičnini. Lahko sicer oteži prodajo nepremičnine, je pa ne preprečuje.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - dokazi, ki so podlaga za sodbo - nerazumljivi razlogi - sodbe ni mogoče preizkusiti - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zavrnitev dokaznih predlogov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Dokaze iz drugih prekrškovnih spisov oziroma postopkov, na katere se v zahtevi za sodno varstvo sklicuje storilec, je potrebno formalno (t.j. z ustreznim sklepom procesnega vodstva) prenesti v aktualni spis, če sodišče prve stopnje šteje, da so ti dokazi relevantni in jih uporabi pri odločanju. V nasprotnem primeru sodbe v pritožbenem postopku namreč ni mogoče preizkusiti. Čeprav pritožbeno sodišče v ZSV zadevah o pritožbenem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne odloča, mora imeti vpogled v dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju, saj mora v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno s 159. členom ZP-1 med drugim preveriti, ali se sodba opira na nedovoljen dokaz, in ali ima sodba razloge oziroma so ti razumljivi.
ZPIZ-2 člen 63, 63/3, 126, 126/2, 178, 178/4. ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - svoj poklic - pravice iz invalidskega zavarovanja - nove pravice - spremembe v stanju invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pravnomočna upravna odločba - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.
V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.
ZZVZZ člen 25, 25/2, 65. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1. ZDSS-1 člen 61, 62. Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu člen 1, 1/4.
Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč.
Pravilno je pojasnjeno, da pri tožniku ni šlo za tako slabo zdravstveno stanje, da bi lahko njegovo dejansko stanje opredelili pod nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč. Pri tožniku je, kot ugotavlja izvedenka, prišlo do škode na socialnem in akademskem področju, ki pa ni bilo življenjsko ogrožujoče.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074121
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 36, 37, 37-3, 41. ZNDM-2 člen 4.
stalna pripravljenost - varovanje državne meje - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba
Ugotovljenih okoliščin ni mogoče materialnopravno razlagati kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Nadzor na meji spada v pristojnost Policije (4. člen ZNDM-2), namen nalog SV oziroma njeno poslanstvo pa je bilo po prvostopenjski ugotovitvi v podpori Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje. Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v navedenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, oziroma da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - pravice iz delovnega razmerja - nezakonita odpoved - ponovljen postopek
Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 3. 2023, toženčev status samostojnega podjetnika pa je prenehal šele 1. 6. 2023, ta okoliščina ni relevantna za presojo tožnikovih pravic iz 118. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074126
ZDR-1 člen 7, 7/4.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - zavrnitev dokaznih predlogov - pravilno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma tožnikovih nadrejenih ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnikom ter njunima nadrejenima očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja, ki jih je tožnik izpostavil, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Skrhani odnosi sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesoglasij ali napetosti, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, tudi ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenih subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
ZDR-1 člen 202. ZPIZ-2 člen 4, 211, 211/3. OZ člen 336, 336/1. ZGas člen 14a, 14a/9. URS člen 50.
poklicno zavarovanje - zastaranje - terjatev iz delovnega razmerja - nedenarna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - neustavnost zakonske določbe
Čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja.
Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede samega plačila prispevkov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska prispevka za poklicno zavarovanje v plačilo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi zastaralni rok (ker toženka za vtoževano obdobje s KAD še ni sklenila pogodbe) lahko pričel teči šele od tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko dalje.
Ustavitev postopka ne more pomeniti tudi njegovega konca, dokler ni odločeno o vseh pravnih sredstvih, temveč gre vsebinsko le za konec faze oprave izvršbe, torej konec opravljanja neposrednih izvršilnih dejanj. Povedano drugače, sklep o ustavitvi postopka v takem primeru učinkuje enako, kot če bi sodišče s sklepom izrecno ustavilo le izvršbo, za kar se v pritožbi zavzemata dolžnika, tak sklep pa zato ne pomeni ovire za odločitev o ugovoru dolžnikov, kot slednja zmotno menita. Kljub sklepu o ustavitvi postopka bo torej moralo sodišče prve stopnje o (pravočasnem) ugovoru dolžnikov v nadaljevanju postopka vsebinsko odločiti, saj dolžnika izkazujeta pravni interes za njegovo meritorno obravnavo že zaradi morebitne pravice do nasprotne izvršbe in tudi zaradi presoje stroškov.ugovornega postopka.
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1. ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - uveljavitev in začetek uporabe zakona
Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074149
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - varovanje državne meje - usposabljanje vojakov
Ključno je in to je potrdil tudi sam tožnik, da je bil na vajah in usposabljanjih prisoten zaradi vadbencev, katerim je moral zagotavljati logistično podporo in skrbeti, da je vse delovalo; ritem dela so mu določale enote na usposabljanju. Glede na to je pravilen zaključek, da je bilo delo, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je bilo sestavni - podporni del operativnega urjenja (vaj in usposabljanj) in je kot tako spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Ta zaključek ne more biti pogojen s tem, ali je tudi tožnik imel t. i. status neposrednega vadbenca ali ne.
Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.
ZST-1 člen 13, 13/1. ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1, 224/4.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - vročitev plačilnega naloga za sodno takso - obvestilo o poskusu vročitve - fikcija vročitve - izpodbijanje obvestila
Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva v javni listini, torej v obvestilu o poskusu vročitve, napačno ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa je za to treba navesti določno in dokazno podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost. Tega bremena tožeča stranka ni zmogla, saj kakršnihkoli konkretnih očitkov oziroma nepravilnosti glede vročitve plačilnega naloga s fikcijo ne uveljavlja, temveč v pritožbi navaja le, da je plačilni nalog prejela šele 4. 1. 2024. V dokaz svojim trditvam prilaga izpis elektronske pošte, s katero ji je sodišče poleg vročanja po pošti prav tako posredovalo plačilni nalog z dne 10. 11. 2023, s tem pa pravilnosti vročitve s fikcijo ni uspela izpodbiti oziroma navedb o vročitvi plačilnega naloga šele 4. 1. 2024 ni uspela izkazati. Pošiljanje pisanj po elektronski pošti namreč ne predstavlja veljavnega načina vročanja.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - aktivno ravnanje
Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da aktivnega ravnanja ne predstavlja okoliščina, da je toženec brez zaposlitve, da nima nobenega premičnega in nepremičnega premoženja s katerim bi lahko poplačal svojo obveznost in da njegov edini uradni vir dohodka predstavljata denarna socialna pomoč ter varstveni dodatek. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko te okoliščine kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, iz njih pa ne izhaja nobeno aktivno ravnanje toženca oziroma njegov namen v smeri zmanjšanja njegovega premoženja. Zgolj ugotovitev, da je dolžnik slabega finančnega stanja, ki kaže na njegovo nezmožnost plačila denarnega dolga, tako za subjektivno nevarnost ne zadostuje
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/1. ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zavrženje tožbe - pomanjkanje procesnih predpostavk - notranje varstvo pri delodajalcu - pravilnost vročitve - neuporaben hišni predalčnik - javna listina
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožnika, da mu sklep o izredni odpovedi ni bil pravilno vročen, ker je bil hišni nabiralnik že pred tem s strani neznanega storilca na silo odprt in poškodovan. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izpeljanega obsežnega dokaznega postopka, v okviru katerega je poleg opravljenih poizvedb in pregledanih listinskih dokazov zaslišalo tudi vse s tem v zvezi predlagane priče oz. pridobilo njihove pisne izjave. Dokazno oceno, ki jo je na podlagi tako izpeljanega dokaznega postopka sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje sprejema kot izčrpno, notranje skladno in izkustveno logično sprejemljivo. V njeno pravilnost posledično ne dvomi, nasprotne pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa zavrača kot neutemeljene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074136
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo za delo - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojak - straža
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.