DZ člen 83, 83/3, 83/4, 83/5. ZIZ člen 272. ZFPPIPP člen 97, 97/1, 97/2, 131, 131/3, 309, 309/1, 310, 310/1, 311, 311/2, 330, 330/2.
postopek osebnega stečaja - prodaja nepremičnine v postopku osebnega stečaja - skupno premoženje zakoncev - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - izločitvena pravica zakonca - pritožba zoper sklep o prodaji - izdaja začasne odredbe - prepoved prodaje nepremičnine - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik
Ker upnica ne trdi, da prodaje premoženja, na katerega se nanaša predlagana začasna odredba, ni uspela preprečiti v postopku osebnega stečaja nad A. A. in zakaj ne, niti ne trdi, da upravitelj prodaja premoženje, ki naj bi bilo skupno premoženje zakoncev, kljub določbam ZFPPIPP, ki mu preprečujejo prodajo, potrebe po izdaji začasne odredbe ni utemeljila. Navedeno smiselno velja za predlagano začasno odredbo tudi v delu, ki temelji na trditvi, da je upnica predkupna upravičenka.
sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - nepreklicnost dedne izjave - zapisnik o sodni poravnavi - izpodbijanje dednega dogovora v pritožbi zoper sklep o dedovanju - izpodbijanje dednega dogovora s tožbo - vsebina sklepa o dedovanju- dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju
V zapuščinskem postopku sklenjeni dedni dogovor, ki ga sodišče vnese v sklep o dedovanju, ima značaj sodne poravnave. Njena veljavnost ni odvisna od izdaje in pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj je po svoji vsebini pogodba obligacijskega prava. V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, sklenjenega dogovora ni mogoče izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, ga je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu ZPP.
ZP-1 člen 19a, 19a/3, 192c, 192c/9, 202, 202/8. ZPro člen 24, 48. ZVrt člen 21.
delo v splošno korist - nepodaljšljiv rok - nadomestni zapor
Rok šestih mesecev, v katerem mora biti skladno s tretjim odstavkom 19.a člena ZP-1 opravljeno delo v splošno korist, je nepodaljšljiv (neprolongacijski) zakonski rok. ZP-1 ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi bilo mogoče končni rok za opravo dela v splošno korist podaljšati. Tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) oziroma Zakon o probaciji (ZPro), po katerih ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZP-1 in 48. člena ZPro probacijska enota izvrši sklep o odreditvi dela v splošno korist, določb o podaljšanju roka za opravo tega dela nimata. 24. člen ZPro omogoča le odložitev izvrševanja dela v splošno korist, ki jo lahko oseba iz opravičljivih razlogov predlaga v treh dneh od pravnomočnosti sklepa, česar storilec v obravnavani zadevi ni storil. Tudi če bi ocenilo, da so storilčeve navedbe o nezmožnosti oprave dela v splošno korist utemeljene, sodišče prve stopnje torej ne bi imelo zakonske podlage za podaljšanje roka za opravo tega dela, glede na to, da je že v osnovi storilcu določilo najdaljši zakonsko dovoljen rok, v katerem mora biti delo v splošno korist opravljeno, storilec pa za odložitev izvrševanja tega dela ni zaprosil.
Dejstvo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v storilčevi sferi, namreč lahko pomeni, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep. Seveda pa mora biti v tem primeru onkraj razumnega dvoma izkazano, da celotna ali delna neizvršitev dela v splošno korist ni posledica storilčevega izmikanja, zavestne in hotene neoprave dela ali drugačnega kršenja obveznosti v zvezi z delom v splošno korist. Storilec, ki se želi z delom v splošno korist izogniti nadomestnemu zaporu, mora k temu delu pristopiti resno, odgovorno in proaktivno, in temu prilagoditi tudi svoje zasebne interese.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074055
KZ-1 člen 53, 53/2, 57, 57/1, 57/2, 58, 194, 194/1. ZKP člen 194, 194/3.
neplačevanje preživnine - pogojna obsodba - dolžnost plačevanja preživnine - preizkusna doba - pritožba državnega tožilca
Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen.
Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00074565
KZ-1 člen 211, 228. ZKP člen 105, 105/2. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 227/2, 383, 383/1, 383/2, 383/2-1.
goljufija - poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - osebni stečaj - načelo koncentracije - napotitev na pravdo
Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP, ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje premoženjskopravne zahtevke (deloma ali v celoti) priznalo.
ZZVZZ člen 25, 25/2, 65. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1. ZDSS-1 člen 61, 62. Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu člen 1, 1/4.
Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč.
Pravilno je pojasnjeno, da pri tožniku ni šlo za tako slabo zdravstveno stanje, da bi lahko njegovo dejansko stanje opredelili pod nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč. Pri tožniku je, kot ugotavlja izvedenka, prišlo do škode na socialnem in akademskem področju, ki pa ni bilo življenjsko ogrožujoče.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1. ZDR-1 člen 814, 81/3, 118.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - pravnomočna sodba - nezakonitost odpovedi
Sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico, to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta, bi moral izpeljati postopke, določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem nikakor ni opravičljiv razlog, ki ga navaja tožnica in sicer, da je soglasje podala, ker bi odpoved iz poslovnega razloga za njo pomenila dodatne težave in dodatne stroške ter tudi zdravstvene težave. Primarno je, da delavec ohrani delovno razmerje, ne pa da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja in da potem uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZUTD.
razlika v plači - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - prehodna določba - napredovanja - prenos plačnih razredov napredovanj
Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.
Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana).
Odločitev o tem, da tožniku ne gredo potni stroški njegovega pooblaščenca za prihod na narok in drugi stroški, vezani na njegov prihod na sodišče, je pravilna. Stranka ima pravico, da si svobodno izbere pooblaščenca iz kateregakoli kraja v Sloveniji, vendar pa to še ne pomeni, da lahko vse stroške, vezane na njegov prihod na sodišče, tudi prevali na nasprotno stranko v primeru uspeha v sporu; ne gre torej v vsakem primeru za potrebne stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Praviloma se priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, razen če za izbiro točno določenega pooblaščenca obstajajo razumni oziroma tehtni razlogi.
nasilje v družini - postopek po ZPND - prepoved približevanja - ukrep po zpnd - žalitev - alkoholizem - trajanje ukrepa - odprava ukrepa - listinski dokaz - zaslišanje udeležencev v postopku - dokazni postopek - prepričljiva dokazna ocena - celovita presoja dokazov - metodološki napotek - odločanje o stroških postopka - odločitev po prostem preudarku
Sodišče je podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, zakaj verjame predlagateljici in ne nasprotnemu udeležencu in zakaj ocenjuje, da nasprotni udeleženec do svojih nasilnih dejanj ni kritičen, saj jih bodisi zanika, podcenjuje, bodisi razloge zanje prelaga na predlagateljico.
Ker nasprotni udeleženec še vedno ni kritičen do svojih ravnanj in odgovornost zanje v celoti nalaga predlagateljici, zdravljenje odvisnosti od alkohola pa je dolgotrajen proces in zgolj na podlagi morebitne osemmesečne abstinence dejansko še ni mogoče trditi, da je zdravljenje uspešno, je sodišče ob upoštevanju, da nasprotni udeleženec izkazuje prizadevanja, da se ozdravi odvisnosti od alkohola in izrečenih ukrepov tudi ne krši, izrek ukrepa utemeljeno skrajšalo, ne pa odpravilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074126
ZDR-1 člen 7, 7/4.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - zavrnitev dokaznih predlogov - pravilno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma tožnikovih nadrejenih ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnikom ter njunima nadrejenima očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja, ki jih je tožnik izpostavil, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Skrhani odnosi sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesoglasij ali napetosti, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, tudi ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenih subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
ZDR-1 člen 202. ZPIZ-2 člen 4, 211, 211/3. OZ člen 336, 336/1. ZGas člen 14a, 14a/9. URS člen 50.
poklicno zavarovanje - zastaranje - terjatev iz delovnega razmerja - nedenarna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - neustavnost zakonske določbe
Čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja.
Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede samega plačila prispevkov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska prispevka za poklicno zavarovanje v plačilo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi zastaralni rok (ker toženka za vtoževano obdobje s KAD še ni sklenila pogodbe) lahko pričel teči šele od tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko dalje.
ZGD-1 člen 304, 398. ZPP člen 199, 199/1, 202, 202/1.
stranska intervencija - pravni interes - sosporniška intervencija - pooblaščenec stranke - predsednik nadzornega sveta - skupščina družbenikov - izpodbijanje sklepov skupščine
Funkcijo člana (enako predsednika) nadzornega sveta in funkcija predsedujočega skupščine je treba strogo ločiti. Imata povsem različne pristojnosti, naloge in položaj (predsednik skupščine ni organ družbe). Za tako analogno uporabo manjkajo argumenti o podobnosti položaja člana nadzornega sveta in predsednika skupščine.
Četudi je bil predlagatelj v določenem razmerju s toženo stranko, bodisi kot predsedujoči skupščini za čas njene izvedbe bodisi kot njen pooblaščeni odvetnik na podlagi mandatne pogodbe do preklica pooblastil za zastopanje v sporih in do odpovedi pogodbe o izvajanju pomoči z aneksi, pa to razmerje ni v zvezi z obravnavanim sporom. Podana mora biti materialnopravna zainteresiranost za izid spora. To je za izid konkretnega spora med strankama. Ne glede na to kako se je spor končal (s sodno poravnavo oziroma pripoznavo) ta ne vpliva na predhodno razmerje predlagatelja s toženo stranko.
Predlagatelj neutemeljeno črpa procesno pravico do intervencije iz nekdanjega mandatnega razmerja s toženo stranko.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074153
ZDR-1 člen 162, 164.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež
Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen.
Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.
ZPIZ-2 člen 63, 63/3, 126, 126/2, 178, 178/4. ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - svoj poklic - pravice iz invalidskega zavarovanja - nove pravice - spremembe v stanju invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pravnomočna upravna odločba - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.
V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - pravice iz delovnega razmerja - nezakonita odpoved - ponovljen postopek
Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 3. 2023, toženčev status samostojnega podjetnika pa je prenehal šele 1. 6. 2023, ta okoliščina ni relevantna za presojo tožnikovih pravic iz 118. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074121
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 36, 37, 37-3, 41. ZNDM-2 člen 4.
stalna pripravljenost - varovanje državne meje - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba
Ugotovljenih okoliščin ni mogoče materialnopravno razlagati kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Nadzor na meji spada v pristojnost Policije (4. člen ZNDM-2), namen nalog SV oziroma njeno poslanstvo pa je bilo po prvostopenjski ugotovitvi v podpori Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje. Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v navedenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, oziroma da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.