DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074125
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - padec - odškodninska odgovornost delodajalca - predpostavke krivdne odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - izključna odgovornost oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni posledica nobene od sicer ugotovljenih opustitev ukrepov za varno delo s strani tožnikovega delodajalca, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja osnovnih načel in pravil varstva pri delu. Zaradi izostanka vzročne zveze, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Bistveno za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljeno dejstvo, da do spornega dogodka sploh ni prišlo pri neposrednem delu razkladanja ali nakladanja mesa iz dostavnega vozila, ampak pri pomikanju tožnika iz hladilnice v dostavno vozilo, brez tovora, ko se je obesil na mesarski kavelj na način, da se je z obema rokama držal na kavlju s celotno svojo težo ter se pognal in z zaletom dosegel, da se je na kavlju zapeljal proti tovornemu vozilu. Padec tožnika je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik delovno sredstvo samovoljno uporabil v nasprotju z njegovim namenom, saj je bilo delovno sredstvo namenjeno transportu kosov mesa in ne transportu ljudi, s čimer je bil tožnik, kot izkušen in usposobljen delavec, seznanjen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075092
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - delovna obveznost - vsebina del - dela izven delokroga - soočenje prič - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074123
ZDR-1 člen 164, 179. ZJU člen 140. ZPP člen 155.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - odškodnina za neizkoriščen letni dopust - nezakonita odpoved - reintegracija delavca - zastaranje - odločitev o pravdnih stroških - potni stroški odvetnika
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja.
Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37.
stroški in nagrada izvedenca - študij spisa - dopolnilno izvedensko mnenje - sprememba izpodbijane odločbe
Pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo sodnemu izvedencu v zvezi z izvedenskim mnenjem z dne 15. 5. 2022 s sklepom z dne 20. 5. 2022 že priznano 153,00 EUR za študij spisa in 102,00 EUR za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 4. 7. 2022 izvedencu ni bilo treba ponovno preštudirati celotnega spisa.
Pomota upravnega organa v obrazložitvi odločbe ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj postane le izrek pravnomočen. Obrazložitev ne more postati pravnomočna in tudi ne zavezujoča za stranke, saj le utemeljuje, zakaj je odločevalec sprejel odločitev, ki je razvidna iz izreka. Socialni spor ni namenjen varovanju negotovih hipotetičnih bodočih pravnih položajev. Na podlagi morebitne tožnikove nove vloge, bo toženec odločil o tožnikovih pravicah, koristih iz sistema socialne varnosti z novim upravnim aktom. Zoper tak dokončen upravni akt, bo tožnik ponovno užival sodno varstvo in tako ne bo v ničemer prikrajšan.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSC00077375
OZ člen 263, 264, 547, 760, 760/1. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninska odgovornost - organi vodenja in nadzora - posojilo - nastanek škode - navadna škoda - načelo relativnosti obligacijskih razmerij
Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. OZ takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja tretje družbe za nakup delnic.
Družba je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagala, ko ga je posodila naprej tretji družbi. Zato je družbi nastala navadna škoda v višini nevrnjenega posojila s pripadki. Gre za navadno škodo v obliki zmanjšanja oškodovančevega premoženja, ki se kaže v izgubi ali zmanjšanju vrednosti premoženja, in utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da se je škoda manifestirala v neplačilu terjatve.
Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.
Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.
Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve". Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s pogodbo o zaposlitvi v tem delu dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno.
Navedeno pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule je nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku, lahko pa tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
omejitve pri delu - III. kategorija invalidnosti - časovne omejitve - policist - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.
Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074211
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97e, 97e/2. KPJS člen 46, 46/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da bi izvedba vojaških vaj in usposabljanj ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES onemogočila uresničitev njihovega namena. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost. Smisel neprekinjene prisotnosti na kraju usposabljanja je skupinsko soočenje z realnimi in ekstremnimi pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o možnosti izvedbe vojaških vaj v rednem delovnem času, bodisi z rotacijo zaposlenih ali s prekinitvami.
Pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19).
Pritožbeno ni sporno, da se je do leta 2022 straža organizirala v sistemu rotacij, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je takšen način organizacije dela možen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074144
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 38. Pravilnik o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil v cestnem prometu (2010) člen 7, 7/3, 13, 13/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - lestev
Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena ZVZD-1). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma varno delovno sredstvo za povzpenjanje na prikolico tovornjaka.
Prvostopno sodišče je v predmetnem sporu presojalo ali je tožeča stranka izpolnila pogodbeno zavezo, to je postavitev in zagon obravnavane fotonapetostne elektrarne v velikosti 480 KV inštalirane moči ter ugotovilo, da zaradi manjše moči modulov navedeno ni bilo izpolnjeno. V 45. točki obrazložitve je pojasnilo, da ima izvršeni posel napake in da dejanska moč elektrarne ne presega 460kWp, temveč znaša okoli 433 oziroma 435 kWp, saj vgrajeni moduli nimajo le estetskih napak, ampak nepravilnosti, ki vplivajo na tehnične karakteristike in izkoristek modulov. To pa pomeni, da tožeča stranka ni opravila svojega pogodbeno prevzetega posla v skladu s Pogodbo solidno in kvalitetno, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ) ter v skladu z določili pogodbe, saj ni vgradila materiala in opreme, ki bi ustrezal standardom in predpisom, ki veljajo v Republiki Sloveniji.
ZPIZ-2 člen 70, 71, 131, 131-2. ZIUOM člen 1, 10, 11, 13. URS člen 52. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1982) člen 65. ZPIZ člen 205. ZUOPP-1 člen 4.
priznanje zavarovalne dobe - poklicna rehabilitacija - invalidnost - srednja šola - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - samostojni podejetnik - hišni zapor
Skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža.
Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v drugem kraju.
Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
rok za vložitev zasebne tožbe - vloga poslana nepristojnemu sodišču - nevednost ali očitna pomota - očitna pomota odvetnika - neskrbnost odvetnika - preizkus obtožnega akta - zavrženje zasebne tožbe
Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena.
Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074164
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 137, 137/2, 282, 282/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - običajna praksa - opravljanje dela - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.
Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.
ZDavP-2 člen 126, 126/6, 126a, 126a/1, 126a/2. ZIZ člen 3.
odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - davčna obveznost - zastaranje davčne obveznosti - absolutno zastaranje davčne obveznosti - izvršba na nepremičnino
Čeprav davčna obveznost (razen zamudnih obresti) kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, tj. vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poplačilo s hipoteko zavarovane davčne obveznosti je po izteku zastaralnega roka v izvršilnem postopku tako mogoče doseči izključno z izvršbo na tisto nepremičnino (oziroma nepremičnine), glede katere (katerih) je bil skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 tudi predlog za izvršbo vložen pred iztekom tega roka.
plačilo nadurnega dela - dnevnice kot del plače - bruto in neto znesek - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V dosedanjem postopku ugotovljena okoliščina, da je tožnik preko dnevnic prejel izplačane neto zneske nadurnega dela, predpostavlja, da v delovnem sporu lahko uspešno zahteva plačilo preostale, neizplačane razlike plače glede nadurnega dela v višini, ki zajema del plače za davke in prispevke.
nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - spremenjene okoliščine - pravnomočna odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Stranka mora po že pravnomočni odločitvi o predlogu za oprostitev plačila sodne takse v novem kasnejšem tovrstnem predlogu substancirano pojasniti tiste spremenjene okoliščine (torej okoliščine, ki bi bile drugačne od tistih, ki so bile v postopku že ugotovljene), ki bi upravičevale taksno oprostitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00085250
OZ člen 9, 165, 179, 182, 299, 360. ZOZP člen 20a. ZPP člen 163, 163/6, 165, 165/2, 214, 214/2, 214/5, 286, 337.
prometna nesreča - trčenje avtomobila in kolesarja - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - denarna odškodnina - višina denarne odškodnine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - povrnitev bodoče škode - strah - strah v ožjem smislu (primarni strah) - koma - strah v širšem smislu (sekundarni strah) - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - nedokončanje študijskih obveznosti - starost oškodovanca - status invalida - odločanje po stanju stvari ob koncu glavne obravnave - duševne bolečine zaradi skaženosti - tuja pomoč - zapadlost terjatve - dolžnost izpolnitve obveznosti - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve - zaključek zdravljenja - renta - dopustitev spremembe tožbe - izguba zaslužka - mnenje izvedenca - trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - odškodninska odgovornost zavarovalnice - kdaj zapade odškodninska obveznost - trenutek nastanka škode - zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - odločanje o stroških postopka - poseben sklep o stroških postopka - izdaja posebnega sklepa
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR.
Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. člen OZ) ni prišlo, ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno sodišče vztraja na stališču, ki ga je zavzelo v sodbi II Cp 2395/2018, da je treba pri razlagi 352. člena OZ upoštevati interes oškodovanca, da učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red in pravila o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera tako, da tožeči stranki ni nesorazmerno naloženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato je treba določbe o zastaranju razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi II Ips 10/2023 ukvarjalo z vprašanjem, ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede posamezne oblike nepremoženjske škode in zavzelo stališče, da je treba 352. člen OZ razlagati tako, da je začetek zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, to je, ko je oškodovanec izvedel za obstoj in višino celotne nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v okoliščinah konkretnega primera enako velja za premoženjsko škodo za tujo pomoč.