Pritožba utemeljeno opozarja glede nepotrebnosti stroška preslikave listin za pravdo in pri tem pravilno opozarja, da so bila vsa sodna pisanja vročena prejšnji pooblaščenki, kot tudi neposredno tožencu, ko (še) ni imel novega pooblaščenca. Po prvem odstavku 14. člena Zakona o odvetništvu mora odvetnik po prenehanju zastopanja stranki izročiti njene listine in spise v izvirniku. Ob odsotnosti trditev, zakaj je bila potrebna preslikava listin, ki bi si jih toženec (ali njegov pooblaščenec) lahko in moral pridobiti pri prejšnji pooblaščenki, je priznanje sodne takse za preslikavo listin kot potrebnih stroškov za pravdo neutemeljeno.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - delno plačilo dolga - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Zastaranje je pretrgano v skladu s 364. členom OZ, po katerem dolžnik dolg pripozna (tudi) tako, da kaj plača na račun. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (369. člena OZ).
Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.
Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.
Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve". Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s pogodbo o zaposlitvi v tem delu dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno.
Navedeno pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule je nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku, lahko pa tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
ZPIZ-2 člen 70, 71, 131, 131-2. ZIUOM člen 1, 10, 11, 13. URS člen 52. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1982) člen 65. ZPIZ člen 205. ZUOPP-1 člen 4.
priznanje zavarovalne dobe - poklicna rehabilitacija - invalidnost - srednja šola - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - samostojni podejetnik - hišni zapor
Skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža.
Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v drugem kraju.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSC00077375
OZ člen 263, 264, 547, 760, 760/1. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninska odgovornost - organi vodenja in nadzora - posojilo - nastanek škode - navadna škoda - načelo relativnosti obligacijskih razmerij
Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. OZ takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja tretje družbe za nakup delnic.
Družba je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagala, ko ga je posodila naprej tretji družbi. Zato je družbi nastala navadna škoda v višini nevrnjenega posojila s pripadki. Gre za navadno škodo v obliki zmanjšanja oškodovančevega premoženja, ki se kaže v izgubi ali zmanjšanju vrednosti premoženja, in utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da se je škoda manifestirala v neplačilu terjatve.
postopek preventivnega prestrukturiranja - sporazum o finančnem prestrukturiranju - odločanje o zahtevi za potrditev sporazuma o finančnem prestrukturiranju - revizorjevo poročilo
Zahtevi za potrditev sporazuma o finančnem prestrukturiranju mora dolžnik priložiti revizorjevo poročilo o pregledu sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz petega odstavka 44.o člena ZFPPIPP, v katerem je revizor dal revizijsko mnenje brez pridržkov, da je sporazum o finančnem prestrukturiranju v skladu s četrtim in petim odstavkom 44.c člena ZFPPIPP ter da so izpolnjeni pogoji za uveljavitev sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz prvega in drugega odstavka 44.o člena ZFPPIPP. Zahtevane priloge so del zahteve za potrditev sporazuma in nimajo zgolj narave dokazil, s katerimi bi se dokazovale navedbe v zahtevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00074247
ZPP člen 212. ZIZ člen 41, 41/1. OZ člen 365.
zastaranje - pretrganje zastaranja - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neplačilo sodne takse - sklic - nedovoljene pritožbene novote
Tožeča stranka ni izkazala, da je plačala sodno takso za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri plačilu navedla napačen sklic. Zaradi neplačila sodne takse se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni štel za vloženega in kot tak ni pretrgal teka zastaralnega roka.
Prvostopno sodišče je v predmetnem sporu presojalo ali je tožeča stranka izpolnila pogodbeno zavezo, to je postavitev in zagon obravnavane fotonapetostne elektrarne v velikosti 480 KV inštalirane moči ter ugotovilo, da zaradi manjše moči modulov navedeno ni bilo izpolnjeno. V 45. točki obrazložitve je pojasnilo, da ima izvršeni posel napake in da dejanska moč elektrarne ne presega 460kWp, temveč znaša okoli 433 oziroma 435 kWp, saj vgrajeni moduli nimajo le estetskih napak, ampak nepravilnosti, ki vplivajo na tehnične karakteristike in izkoristek modulov. To pa pomeni, da tožeča stranka ni opravila svojega pogodbeno prevzetega posla v skladu s Pogodbo solidno in kvalitetno, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ) ter v skladu z določili pogodbe, saj ni vgradila materiala in opreme, ki bi ustrezal standardom in predpisom, ki veljajo v Republiki Sloveniji.
družbenik - pravica do informiranosti družbenika - pravica družbenika do informacije in vpogleda - izkazanost pravnega interesa - kolizija interesov družbe in družbenika - konkretizacija škode
Pravica družbenika do informiranosti je zastavljena zelo široko, saj obsega vse, kar se nanaša na družbo in njeno dejavnost. Med neposredne zadeve družbe med drugim spadajo tudi podjetniški načrti in ukrepi, pogodbe z zaposlenimi itd. Družbenikova pravica do informacij o zadevah družbe se torej ne izčrpa zgolj z možnostjo vpogleda v knjige in spise družbe, pač pa družbenik lahko zahteva tudi informacijo v zvezi s poslovodjevim vrednotenjem posameznih zadev družbe in zato tudi pojasnila v zvezi s posameznimi poslovnimi odločitvami.
Pomota upravnega organa v obrazložitvi odločbe ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj postane le izrek pravnomočen. Obrazložitev ne more postati pravnomočna in tudi ne zavezujoča za stranke, saj le utemeljuje, zakaj je odločevalec sprejel odločitev, ki je razvidna iz izreka. Socialni spor ni namenjen varovanju negotovih hipotetičnih bodočih pravnih položajev. Na podlagi morebitne tožnikove nove vloge, bo toženec odločil o tožnikovih pravicah, koristih iz sistema socialne varnosti z novim upravnim aktom. Zoper tak dokončen upravni akt, bo tožnik ponovno užival sodno varstvo in tako ne bo v ničemer prikrajšan.
izvršilni postopek - načelo pravnomočnosti odločbe
Če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki le začasno preprečujejo izvršbo (npr. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep, še ni izvršljiva; če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel), to ni ovira za dovolitev izvršbe, ko ti razlogi prenehajo (ko postane odločba izvršljiva; ko preteče rok za izpolnitev terjatve ali nastopi pogoj; ko poteče čas, za katerega je upnik odložil izpolnitev). Drugače pa velja, če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki trajno preprečujejo izvršbo. Med takšne razloge spada tudi prenehanje terjatve, katere plačilo je bilo dolžniku naloženo z izvršilnim naslovom. Če sodišče predlog za izvršbo pravnomočno zavrne iz tega razloga, kot je to v zvezi s terjatvijo, katere izterjavo upnik (ponovno) zahteva v tem postopku, po pravnomočnosti takšne odločitve upnik ponovne izvršbe za izterjavo iste terjatve ni upravičen zahtevati, in sicer ne glede na to, ali je bila odločitev sodišča v prvi zadevi pravilna ali ne. Morebitne nepravilnosti bi moral namreč upnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil izdan zavrnilni sklep, če tega ni storil ali pri tem ni bil uspešen, pa so z nastopom pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izvršbo tudi morebitne napake sanirane. Na takšno pravnomočno odločitev je sodišče pri odločanju o novem predlogu za izvršbo za izterjavo iste terjatve vezano, zaradi česar mora ponovni predlog za izvršbo zavreči.
Tudi v pritožbi zatrjevano pričakovanje tožnika, da bo za visoko ograjo na viaduktu dodaten prostor, ni življenjsko sprejemljivo. Tako visoka ograja ob cestišču vedno pomeni prepreko, na podlagi katere bi povprečno skrben človek lahko sklepal, da ni namenjena prehajanju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da razumen in odgovoren posameznik ne skače čez visoko betonsko ograjo v popolno temo. Splošno znano tudi je, da je na začetku vsakega viadukta oznaka, da gre za viadukt. Skrben posameznik se mora zavedati, da preskok visoke varovalne ograje lahko povzroči padec z višine. Kraji, kamor se lahko pešci umaknejo, so na avtocesti posebej označeni. V nočnem času, v katerem se je zgodil padec, pa mora biti gibanje pešcev še posebej pazljivo.
URS člen 14, 22, 23, 25, 33. OZ člen 557. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 5, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - notarski zapis - sposobnost razsojanja - razumevanje postopka - alzheimerjeva bolezen - izjava pravno poslovne volje - izvedensko mnenje - zdravstveni karton - pomanjkljiva dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do enakega obravnavanja - vrnitev zadeve v ponovno odločanje
Predmetni postopek je usmerjen v ugotavljanje zmožnosti izraziti pravo poslovno voljo, sedaj že pokojne osebe, v določnem časovnem obdobju njenega življenja. Posledično je izključena možnost neposrednega pregleda, diagnostike ter zaslišanja te osebe kot pogodbene stranke. Sodišče druge stopnje zato sprejema stališče, da je v obravnavani zadevi na mestu uporaba znižanega dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti. Ta zahteva, da tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaže, da je verjetnost, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe nerazsodna, večja od verjetnosti, da je bila v tem trenutku zmožna razsojati. Ali je tožnica temu dokaznemu standardu zadostila, pa izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.
pripor - zagovornik po uradni dolžnosti - oprava procesnega dejanja
Glede na to, da je sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti konstitutivne narave in kot tak učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen, zagovornik odvetnik B. B. od izdaje sklepa o razrešitvi ni imel več podlage za opravljanje dolžnosti zagovornika po uradni dolžnosti, zato v času vložitve obravnavane pritožbe ni bil več upravičenec za opravo tega procesnega dejanja.
ZIZ člen 15. ZPP člen 319, 365, 365-2, 366, 391, 391/2. ZST-1 člen 1, 1/3.
izvršba - izvršilni naslov - ne bis in idem - spremenjene okoliščine - res iudicata - zavrženje predloga - ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravnomočno odločeno o prošnji - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravnomočnost sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks
V postopku za oprostitev plačila sodne takse po utrjenem stališču sodne prakse velja prepoved ne bis in idem. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ponoven predlog, zavrglo, je zato pravilna. Ponovno odločanje o tovrstnem predlogu (torej po pravnomočni odločitvi o oprostitvi) bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, ki jih druga dolžnica tudi po presoji pritožbenega sodišča niti ni zatrjevala.
ZOEE člen 69, 69/7. EZ-1 člen 144. Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (2021) člen 245, 245/4. URS člen 87, 125, 153.
neupravičena obogatitev - neupravičen odjem električne energije - aktivna stvarna legitimacija - exceptio illegalis - nezakonit podzakonski akt
Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja.
V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema.
Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS). SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.
Dejstvo, da trenutno zaradi izvrševanja pripora zoper soobdolžene, fizični stik obdolženega B. B. z njimi niti ni mogoč, ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni.
Ponovitvena nevarnost je sicer na abstraktni ravni lahko podana pri kateremkoli obdolžencu, vendar mora biti za odreditev pripora ali hišnega pripora izkazana ne zgolj abstraktna, temveč realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ki pa je pri obdolženemu A. A. (in ostalih soobdolženih, ki se nahajajo v priporu oz. hišnem priporu) nedvomno izkazana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00085250
OZ člen 9, 165, 179, 182, 299, 360. ZOZP člen 20a. ZPP člen 163, 163/6, 165, 165/2, 214, 214/2, 214/5, 286, 337.
prometna nesreča - trčenje avtomobila in kolesarja - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - denarna odškodnina - višina denarne odškodnine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - povrnitev bodoče škode - strah - strah v ožjem smislu (primarni strah) - koma - strah v širšem smislu (sekundarni strah) - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - nedokončanje študijskih obveznosti - starost oškodovanca - status invalida - odločanje po stanju stvari ob koncu glavne obravnave - duševne bolečine zaradi skaženosti - tuja pomoč - zapadlost terjatve - dolžnost izpolnitve obveznosti - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve - zaključek zdravljenja - renta - dopustitev spremembe tožbe - izguba zaslužka - mnenje izvedenca - trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - odškodninska odgovornost zavarovalnice - kdaj zapade odškodninska obveznost - trenutek nastanka škode - zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - odločanje o stroških postopka - poseben sklep o stroških postopka - izdaja posebnega sklepa
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR.
Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. člen OZ) ni prišlo, ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno sodišče vztraja na stališču, ki ga je zavzelo v sodbi II Cp 2395/2018, da je treba pri razlagi 352. člena OZ upoštevati interes oškodovanca, da učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red in pravila o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera tako, da tožeči stranki ni nesorazmerno naloženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato je treba določbe o zastaranju razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi II Ips 10/2023 ukvarjalo z vprašanjem, ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede posamezne oblike nepremoženjske škode in zavzelo stališče, da je treba 352. člen OZ razlagati tako, da je začetek zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, to je, ko je oškodovanec izvedel za obstoj in višino celotne nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v okoliščinah konkretnega primera enako velja za premoženjsko škodo za tujo pomoč.
darilna pogodba - pogodba v korist tretjega - darilna obljuba - zastaranje
Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.