zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - prisilno zdravljenje - ogrožanje življenja in zdravja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - odklanjanje hrane, pijače in zdravil - samomorilnost - ogrožanje zdravja in premoženja - povzročanje materialne škode - obrazložitev neuporabe milejših ukrepov - poseg v ustavne pravice posameznika - potrebnost ukrepa - alzheimerjeva bolezen - depresivne motnje
Udeleženec je v domačem okolju odklanjal hrano, pijačo in zdravila že 14 dni, s čimer je tvegal nastanek življenjsko ogrožujočih stanj (dehidracija, izstradanje, zdravstveni zapleti pri telesnih bolezni). Te okoliščine predstavljajo hudo ogrožanje zdravja in življenja, kar je eden od pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.
upravnik - pogodba o upravljanju - stroški obratovanja in upravljanja - poslovna stavba - trditveno in dokazno breme upravnika - plačilo stroškov dobaviteljev
Tožeča stranka v postopku ni podala zadostnih trditev glede višine stroškov obratovanja in upravljanja, saj bi morala glede na ugovor tožene stranke vsako postavko na računu specificirati in dokazati. Tako bi morala dokazati tudi, da so bili računi dobaviteljev res izdani v zatrjevani višini.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - delno plačilo dolga - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Zastaranje je pretrgano v skladu s 364. členom OZ, po katerem dolžnik dolg pripozna (tudi) tako, da kaj plača na račun. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (369. člena OZ).
ZPIZ-2 člen 70, 71, 131, 131-2. ZIUOM člen 1, 10, 11, 13. URS člen 52. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1982) člen 65. ZPIZ člen 205. ZUOPP-1 člen 4.
priznanje zavarovalne dobe - poklicna rehabilitacija - invalidnost - srednja šola - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - samostojni podejetnik - hišni zapor
Skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža.
Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v drugem kraju.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5/1, 5/6. Stavkovni sporazum med Vlado Republike Slovenije, Ministrstvom za notranje zadeve, Policijo in Policijskim sindikatom Slovenije (2013) točka 13, 13-c. ZJU člen 16.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - policist - najkrajša varna pot
Pritožba zmotno vztraja na stališču, da bi toženka morala glede na določbe Sporazuma oziroma Stavkovnega sporazuma in Aneksa h KPND tožniku, ki je imel možnost prevoza po avtocesti, pot določiti z upoštevanjem avtoceste in mu za to pot tudi priznati povračilo potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo izmed vseh varnih poti za prihod na delo in odhod z dela, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne najkrajša po času, saj je trajanje posamezne vožnje zaradi prometnih in drugih razmer na cesti ali načina vožnje na isti relaciji lahko vsakokrat različno. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND.
Za ugotavljanje razdalje, ki je podlaga za izplačilo stroškov prevoza, ni bistven podatek, po kateri poti se tožnik dejansko vozi oziroma katero pot dejansko uporablja za pot na delo in z dela, niti katera pot je časovno najkrajša, temveč je, glede na to, da gre za merilo, ki ga je potrebno uporabiti, bistveno zgolj to, katera izmed poti je najkrajša varna pot.
Dolžnikove navedbe so morale vzpostaviti upošteven dvom o pravilnosti vročanja.
Ali je upnik neutemeljeno povzročil dolžniku stroške za vložitev predloga za razveljavitev potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti in mu jih je dolžan povrniti, je v prvi vrsti odvisno od vprašanja, ali je upnik od dolžnika sploh utemeljeno zahteval plačilo terjatve, ki je predmet tega postopka, in zoper njo utemeljeno vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Odločitev o tem vprašanju bo mogoče sprejeti šele ob odločitvi o ugovoru oziroma, če bo ugovoru ugodeno, ob končni odločitvi, ki jo bo sodišče sprejelo v nadaljnjem pravdnem postopku.
postopek preventivnega prestrukturiranja - sporazum o finančnem prestrukturiranju - odločanje o zahtevi za potrditev sporazuma o finančnem prestrukturiranju - revizorjevo poročilo
Zahtevi za potrditev sporazuma o finančnem prestrukturiranju mora dolžnik priložiti revizorjevo poročilo o pregledu sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz petega odstavka 44.o člena ZFPPIPP, v katerem je revizor dal revizijsko mnenje brez pridržkov, da je sporazum o finančnem prestrukturiranju v skladu s četrtim in petim odstavkom 44.c člena ZFPPIPP ter da so izpolnjeni pogoji za uveljavitev sporazuma o finančnem prestrukturiranju iz prvega in drugega odstavka 44.o člena ZFPPIPP. Zahtevane priloge so del zahteve za potrditev sporazuma in nimajo zgolj narave dokazil, s katerimi bi se dokazovale navedbe v zahtevi.
V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje dveh pripravljalnih vlog. Vprašanje vrednotenja posameznih vlog je upoštevaje OT, stvar pravilne uporabe materialnega prava. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin primera (prvi odstavek 155. člena ZPP). To velja tudi v primeru vrednotenja posameznih pripravljalnih vlog.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 161. ZPP člen 115, 115/1, 287, 289, 289/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - zagovor pred odpovedjo - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznih predlogov - odsotnost stranke kljub vročenemu vabilu na zaslišanje - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - sodna razveza - višina denarnega povračila
Teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja, prepričanost toženke v obstoj teh kršitev in posledično omajanje zaupanja v tožnico, ter toženkin argument, da glede na ugotovljene kršitve ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja, niso bile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke upravičeno pričakovati, da ji ne omogoči zagovora.
ZPP člen 7, 249, 252, 252/2. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49.
stroški in nagrada izvedenca - zelo zahtevno izvedensko mnenje - nagrada za študij dodatne dokumentacije - povečanje nagrade
Za zelo zahtevna mnenja gre takrat, ko je zadana naloga izvedenki tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno tudi mnenje izvedenke v obravnavanem primeru.
URS člen 22. ZPP člen 286, 286/1, 286/2, 286/4, 286a, 286a/1, 286a/4, 286a/5.
načelo koncentracije postopka - načelo pospešitve postopka - navajanje dejstev in predlaganje dokazov - navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - prekluzija pred prvim narokom za glavno obravnavo - opozorilo na posledice - sistem prekluzij - pravica do izjave v postopku - pravica do izjavljanja v postopku - nesklepčnost tožbenega zahtevka - pripravljalna vloga dana na naroku - prepozna pripravljalna vloga - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - dolžnost materialnoprocesnega vodstva
Če želi sodišče s sklicevanjem na določbo četrtega odstavka 286.a člena ZPP omejiti pravico stranke do izjavljanja že na prvem naroku za glavno obravnavo, (zlasti, če se ta opravi hkrati oz. ob istem času kot pripravljalni narok), mora strankam predhodno posredovati jasno in nedvoumno opozorilo v smislu drugega odstavka 286. člena ZPP, t.j. takšno, v katerem stranki za predložitev vloge določi konkreten rok in jo opozori na posledice, če tega ne bo storila. Zgolj splošno opozorilo na določbo četrtega odstavka 286.a člena ZPP ne zadostuje, saj pritožba utemeljeno opozarja na njegovo nedoločljivost oziroma nezadostno določljivost pojma "dovolj zgodaj", ki odpira preširoko polje možnih razlag, kdaj je določena vloga sodišču posredovana dovolj zgodaj, da jo je še mogoče upoštevati, in že iz tega razloga vodi v arbitrarnost in prekomerno ogroža pravico stranke do pravnega varstva.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VDS00075093
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/1-1, 21/1-3, 21/1-7, 261, 261/1, 261/2, 263, 301. OZ člen 9, 311, 319.
odpravnina - regres za letni dopust - stečajni postopek - odpoved terjatvi - odpust dolga - prenehanje terjatve po zakonu - prednostna terjatev - pobotanje terjatev
Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje.
Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki jo je imela do toženke.
Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe, da je regres za letni dopust po določbi 21. člena ZFPPIPP prednostna terjatev. Ta določba jasno določa, katere so prednostne terjatve, med njimi pa ni vsebovan regres za letni dopust delavca, ki je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku. Razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio).
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pobotanje v stečajnem postopku preseglo zahteve iz 311. člena OZ, saj ob začetku stečajnega postopka dovoljuje celo pobotanje terjatev, ki še niso zapadle, in tudi pobotanje nedenarnih terjatev (prim. drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP), ter da po ZFPPIPP niso predpisane nobene druge prepovedi pobotanja razen izjeme v 263. členu (ki velja za terjatve pridobljene po začetku stečajnega postopka, torej za ta spor ni relevantna). Glede na to je zmotno stališče pritožnice, da njena prednostna terjatev iz naslova odpravnine in terjatev toženke kot stečajne dolžnice do tožnice iz naslova najemnega razmerja med njima nista istovrstni, tudi sicer pa je po ZFPPIPP opredelitev terjatve kot prednostne ali navadne odločilna le v fazi poplačila, in ne na dan začetka stečajnega postopka, ko je po samem zakonu prišlo do pobotanja medsebojnih terjatev tožnice in toženke v stečajnem postopku.
navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Za presojo pravočasnosti novih trditev in dokaznih predlogov v ponovljenem sojenju se uporabljajo pravila iz 362. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da te navedbe in predlagani dokazi, niso podaljšale oziroma zavlekle postopka. Okoliščina, ali bi njihovo upoštevanje oziroma izvedba dokazov zavlekla reševanje spora, ni pomembna, saj ne predstavlja izjeme od pravil prekluzije (tako kot to velja na podlagi 286. člena ZPP za prvotni postopek). Možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v ponovnem sojenju je po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP namreč pogojena le s tem, da stranka tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla storiti.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavezanec za plačilo nadomestila - neposredni uporabnik zemljišča - lastnik - najemnik - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - izdatek za drugega - stroški pravdnega postopka
V primeru najema nepremičnine je neposredni dejanski uporabnik nepremičnine najemnik, ki je posledično tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
Ker je na podlagi zakona v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča najemnik, lahko v primeru, da je NUSZ plačal lastnik nepremičnine, na podlagi 197. člena OZ lastnik od najemnika zahteva povračilo plačanega zneska. Lastnik povračila plačanega zneska od najemnika ne bi mogel zahtevati le, če bi bilo med lastnikom in najemnikom izrecno dogovorjeno, da plačilo NUSZ bremeni lastnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075092
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - delovna obveznost - vsebina del - dela izven delokroga - soočenje prič - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj.
Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da je pripor zoper obtoženca nesorazmeren ukrep glede na čas trajanja pripora. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da teža izvršenih kaznivih dejanj, ki ju je obtoženi izvršil (na ravni utemeljenega suma) iz nizkotnih nagibov ogrožajo varnost, zdravje in življenje ljudi. Pripor odtehta poseg v pravico obtoženega do njegove osebne svobode. Tako pa pritožbeno zavzemanje za nadomestitev pripora s hišnim priporom, kljub trditvam, da obtoženi v varnost ljudi do kritičnega dne nikoli ni posegal, glede na prej izpostavljene okoliščine ni utemeljeno.Varnost, zdravje in življenje ljudi je zato mogoče zagotoviti le s priporom.
ZST-1 člen 3, 3/2, 5, 5/1, 5/1-4, 34a, 34a/1. ZST-1D člen 48.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - nastanek taksne obveznosti - dovoljeni pritožbeni razlogi
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je taksna obveznost nastala z vročitvijo sodbe in sklepa z dne 6. 6. 2023, kar je skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki je veljal v času vložitve tožbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo z novelo ZST-1D spremenjeni ZST-1 (48. člen ZST-1D).
Sodišče prve stopnje je v navedeni sodbi in sklepu določilo toženca kot sozavezanca za plačilo sodne takse v višini 13,74 % (drugi odstavek 3. člena ZST- 1). Toženec bi moral določitev taksnega zavezanca izpodbijati v pritožbi zoper navedeno odločbo. Zato navedb toženca, da ni taksni zavezanec, v pravnih sredstvih zoper plačilni nalog ni več dovoljeno uveljavljati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074125
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - padec - odškodninska odgovornost delodajalca - predpostavke krivdne odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - izključna odgovornost oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni posledica nobene od sicer ugotovljenih opustitev ukrepov za varno delo s strani tožnikovega delodajalca, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja osnovnih načel in pravil varstva pri delu. Zaradi izostanka vzročne zveze, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Bistveno za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljeno dejstvo, da do spornega dogodka sploh ni prišlo pri neposrednem delu razkladanja ali nakladanja mesa iz dostavnega vozila, ampak pri pomikanju tožnika iz hladilnice v dostavno vozilo, brez tovora, ko se je obesil na mesarski kavelj na način, da se je z obema rokama držal na kavlju s celotno svojo težo ter se pognal in z zaletom dosegel, da se je na kavlju zapeljal proti tovornemu vozilu. Padec tožnika je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik delovno sredstvo samovoljno uporabil v nasprotju z njegovim namenom, saj je bilo delovno sredstvo namenjeno transportu kosov mesa in ne transportu ljudi, s čimer je bil tožnik, kot izkušen in usposobljen delavec, seznanjen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074164
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 137, 137/2, 282, 282/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - običajna praksa - opravljanje dela - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.
Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.