Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavnosodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi I) preventivni učinek odvzema kot tudi II) sorazmernost in nujnost ukrepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00083509
SPZ člen 10, 11. ZVEtL-1 člen 18, 24, 31, 31/1, 35, 35/1. SZ-1 člen 17, 17/1, 17/2. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2-8.
postopek v sporu majhne vrednosti - upravljanje večstanovajskih stavb - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - lastništvo posameznega dela stavbe - neprerekana dejstva - konkretizirano prerekanje dejstev - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dejanska lastnina - pravica uporabe - izgradnja objekta - vzpostavitev etažne lastnine - sklep o vzpostavitvi etažne lastnine - vpis etažne lastnine - deklaratorni učinek sklepa - odločanje v pravdnem postopku - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - obvestilo o spremembi lastništva
Iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Zgolj pavšalna navedba, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica nepremičnin ne pomenijo obrazloženega prerekanja toženkinih trditev o tem, da toženka ni bila investitor gradnje večstanovanjske stavbe, da niti ob izgradnji stavbe niti kasneje posameznih delov večstanovanjske stavbe ni prodajala, prav tako jih ni nikoli kupila, uporabljala, posedovala ali oddajala v najem. O vseh dejanskih okoliščinah v zvezi z izgradnjo večstanovanjske stavbe ter glede preteklega razpolaganja s posameznimi deli te stavbe se torej tožnica ni izrekla. Zato je prvostopenjsko sodišče te toženkine navedbe pravilno štelo za priznane. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.
Pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, s katerim je nepravdno sodišče ugotovilo, da je toženka lastnica posameznih delov, ne preprečuje toženki, da v tej pravdi dokazuje neobstoj svoje lastninske pravice na teh posameznih delih. Namen ZVEtL-1 je omogočiti vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo v skladu z veljavnimi predpisi. Postopek ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče zato razmerij ne ureja na novo ali konstitutivno, temveč le z verjetnostjo ugotavlja obstoječa razmerja. O spornih vprašanjih odloča v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami oziroma v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (18. in 24. člen ZVEtL-1). Odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine zato ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).
Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ). Stališče prvostopenjskega sodišča, da to načelo velja zgolj za ravnanja v pravnem prometu, je pravilno. Tožnica, ki s toženko ni sklenila nobenega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke iz zemljiške knjige, se zato na to načelo ne more sklicevati. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2. ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-3.
študij spisa - večkratni študij spisa - pripombe na izvedensko mnenje - nagrada za študij spisa - nagrada za izvedenca
V zadevi je sporno, ali je izvedenski organ oziroma ali sta člana izvedenskega organa, ki sta sodelovala pri podaji dopolnilnega izvedenskega mnenja, upravičena tudi do priznanja vsak po 51,00 EUR za študij spisa oziroma pripomb. Glede priznanja dvakrat po 51,00 EUR za študij spisa, pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje navedenih stroškov. Člana izvedenskega organa, ki sta podala dopolnilno izvedensko mnenje, sta spis že preštudirala in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja. Sodišče izvedenskemu organu ni posredovalo dodatne dokumentacije, prav tako pa tudi iz dopolnilnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenca preštudirala drugo dokumentacijo, kot je bila uporabljena že pri izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. Razen tega je tudi od podaje osnovnega izvedenskega mnenja ter nato do podaje dopolnilnega izvedenskega mnenja preteklo zgolj dva meseca. V tem primeru izvedenca, ki sta sodelovala pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja, do nagrade, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, nista upravičena.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-18, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2021) člen 79, 79/3, 81. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 11. ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2, 108/2-3, 108/4, 108/6. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
razlika v odpravnini - solidarnostna pomoč - predlagatelj - zamudne obresti - individualna pogodba o zaposlitvi - kolektivna pogodba
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.
Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).
V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.
izguba pravic - manjvrednost vozila - načelo popolne odškodnine
Ni pričakovati od oškodovanca, da bi se moral pripeljati v tujino zato, da bi lahko likvidiral škodo oziroma popravil vozilo. Ker je oškodovanec prebival v Republiki Avstriji, je povsem življenjsko, da je vozilo dal popraviti pri pooblaščenem servisu vozil BMW v tej državi.
ZPP člen 8, 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZOdv člen 11, 11/2, 59. OZ člen 6, 6/2, 352, 352/2, 768, 768/1, 768/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - skrbnost dobrega strokovnjaka - rok za vložitev tožbe - odvetniška napaka - dokazna ocena - izpodbijanje dejanskega stanja - pripravljalni narok - stroški pravdnega postopka - narok za glavno obravnavo - stroški za prisotnost na narokih - stroški za pristop na narok - odmera pravdnih stroškov - nagrada za zastopanje na naroku - stroški odvetniških storitev - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da tožnikovo zdravstveno stanje še ni dokončno in je tožnik fizioterapijo izvajal zaradi njegovega izboljšanja. Šele v primarni pravdi je bilo ugotovljeno, kot je tožniku pojasnilo že sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih fizičnih poškodb do dne 20. 2. 2009 že zaključeno (s pomočjo postavljenega sodnega izvedenca travmatologa) in da tožnikove psihične težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka (s pomočjo postavljenega izvedenca psihiatra). Posledično je bilo tako šele takrat ugotovljeno, da je zastaranje nastopilo že 19. 1. 2012. Zato tudi vlaganje neuspešnih pravnih sredstev v primarni pravdi in stališče, ki ga je odvetnik zagovarjal v svojih pravnih sredstvih, ne predstavlja odvetnikove protipravnosti. Vzroka za zastaranje odškodninskega zahtevka torej ni mogoče pripisati toženkinemu zavarovancu, ampak tožniku, ki odvetnikoma ni dal podatka o lastniku tovornjaka (čeprav v pritožbi sam trdi, da si je njegov brat, ki je bil na gradbišču in katerega zaslišanje je predlagal, zapisal registrsko številko tovornjaka) in tudi ni povedal za bivšega lastnika podjetja (za katerega sedaj v tej pravdi trdil, da naj bi imel vse podatke).
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi za narok, na katerega je pristopil toženkin pooblaščenec kot na pripravljalni narok, ta pa se je nadaljeval v prvi narok za glavno obravnavo, gre pooblaščencu le ena nagrada za pristop.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082307
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - vojaška operacija
Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.
adhezijski postopek - poslovna goljufija - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
ZP-1 člen 19a, 19a/1, 199, 199/2, 200, 200/1, 200/2, 200/3.
predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za vložitev predloga - rok za plačilo globe - štetje rokov - pravnomočnost odločbe - izvršljivost odločbe - vložitev pravnega sredstva - zadržanje izvršitve - seznanitev z odločbo - vročitev odločbe
Pri štetju roka za plačilo globe in stroškov postopka pa je potrebno upoštevati določbe ZP-1 o pravnomočnosti in izvršljivosti odločb. V primeru, če je bilo zoper odločbo organa za odločanje o prekršku vloženo pravno sredstvo, o katerem je bilo odločeno na drugi stopnji, v skladu z drugim odstavkom 199. člena ZP-1 pravnomočnost nastopi z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva. Odločba, izdana v postopku o prekršku, pa se v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZP-1 izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 200. člena ZP-1 se odločba izvrši, ko preteče rok, ki je v njej določen za plačilo globe in stroškov postopka. V tretjem odstavku 200. člena ZP-1 pa je določena izjema, saj v primeru, če je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo oziroma pritožbo, pa zahteva oziroma pritožba zadrži izvršitev ali če izvršitev zadrži sodišče, se ta rok šteje od dneva, ko je bila storilcu naznanjena odločba, s katero je bila izpodbijana odločba potrjena ali spremenjena.
Ne gre za identična predloga za začasno odredbo. Identitete ni že iz razloga, ker sta vsebina in obseg predlaganega zavarovanja obeh začasnih odredb različna. Za presojo o tem, ali gre za identični zahtevi za sodno varstvo sta namreč pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja, kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe.
ZZVZZ člen 25, 25/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 287, 287/2, 350, 350/2, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 258.
povračilo stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - pravica do izjave - spor polne jurisdikcije - socialni spor - ugotovitve izvedenca
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno izpodbijani odločbi toženca razveljaviti že iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenju zdravnice izvedenke B. B., dr. med., ki ga je pri svoji odločitvi upošteval toženec. Pravno podlago za pridobitev mnenja je toženec imel v določbi 258. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ), kjer je v prvem odstavku določeno, da pri ocenjevanju utemeljenosti oziroma upravičenosti zavarovanih oseb do pravic, lahko sodelujejo izvedenci ali izvedenske komisije zavoda, ki jih imenuje generalni direktor zavoda. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik z navedenim izvedenskim mnenjem seznanjen v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in se je tako glede navedenega mnenja lahko izjasnil že v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo. Razen tega pa je ključno, da mu je bila pravica do izjave zagotovljena v sodnem postopku. Socialni spori so namreč spori polne jurisdikcije.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil dne 13. 3. 2023 pri tožniku v A. d. o. o., opravljen operativni poseg hrbtenice - spondilodeza in dekompresija nivoja L5/ S1. Gre za samoplačniško operacijo. Tožnik je zaradi navedenega od toženca zahteval povračilo stroškov opravljene zdravstvene storitve, za katero je izvajalcu plačal 6.500 EUR. V zadevi je sporno, ali je upravičen do povračila stroškov zdravljenja, ki jih je kot samoplačnik plačal zasebnemu izvajalcu zdravstvenih storitev. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže. Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. ZZVZZ ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ). Izvedenec je tudi po stališču pritožbenega sodišča strokovno prepričljivo pojasnil, da pri tožniku ni obstajala nujnost same operacije.
Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ne sledi izpovedbi storilca oziroma zakaj jo šteje za neverodostojno, prav tako pa tega ni mogoče sklepati iz dokazne ocene izpovedbe oškodovanke, saj je le ta pomanjkljiva, ker je obrazložena le z zaključkom, da jo sodišče šteje za verodostojno.
Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 se tako izkažejo za utemeljene, saj je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje v neskladju z določbo 68. člena ZP-1, ki izrecno določa, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vsled navedenemu, ko sodišče dokazov obrambe sploh ni dokazno ocenilo, pa je okoliščine, ki so storilcu v korist, preiskalo manj skrbno kot okoliščine, ki ga obremenjujejo.
ZVEtL-1 člen 12, 12/3, 13, 13/1, 13/3. ZPP člen 251, 252. ZNP-1 člen 40, 40/1.
vzpostavitev etažne lastnine - izdelava elaborata - elaborat za vpis stavbe - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - navodila sodišča izvedencu - posamezni del stavbe - funkcionalna celota - zaključena celota - dejansko stanje v naravi - lastninskopravna razmerja - pravica do izjave
Sodni izvedenec je pri izdelavi elaborata zgolj sledil navodilom sodišča glede združitve nekaterih prostorov. Izpodbijana odločitev ne prejudicira končne odločitve o dejanskem in pravnem položaju spornih prostorov, ampak se z njo le presoja primernost elaborata kot strokovne podlage.
kolizija interesov - neizpodbojna zakonska domneva - zastopanje več obdolžencev
Neupoštevne so pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.
poskusno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - nezakonitost odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - varovana kategorija delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.
konkretizacija prekrška - uporaba mobilnega telefona med vožnjo
Iz opisa dejanskega stanja prekrška izhaja, da je storilec med vožnjo telefon držal v desni roki.
Glede na takšen opis dejanja prekrška pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa in ob upoštevanju zgoraj navedenega zaključuje, da ob odsotnosti nadaljnje konkretizacije ravnanja s telefonom oziroma zatrjevanja njegove uporabe zakonski znaki storilcu očitanega prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP niso ustrezno konkretizirani. Iz "konkretizacije" navedenega prekrška (da je storilec telefon držal v desni roki) namreč ne izhaja, katero konkretno ravnanje storilca s telefonom je bilo takšno, da je zmanjševalo storilčevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Zgolj dejstvo, da je storilec držal telefon v desni roki, pa za konkretizacijo prekrška po 35. členu ZPrCP, ki sankcionira prepoved uporabe naprav ali opreme, ki zmanjšujejo voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ne zadošča.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083472
OZ člen 251, 251/5. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 44.
gradbena pogodba - pogodbena kazen za zamudo - zamuda pri izvajanju del - rok za dokončanje del - podaljšanje roka za izvedbo del - podaljšanje končnega roka za izpolnitev - pridržek pravice do pogodbene kazni - primopredaja - gradbeni dnevnik - pregled del
Podaljšanje roka je bila toženka dolžna zahtevati brž, ko je zvedela za vzrok, zaradi katerega se lahko rok podaljša.
V Gradbeni dnevnik se nadalje dnevno zabeležijo vse okoliščine, pomembne za vsebino medsebojnega razmerja pogodbenih strank. Neprepričljiva je zato trditev, da tožena stranka, ki bi tožeči stranki dne 27. 11. 2019 (torej tik pred iztekom roka) po pošti poslala zahtevo za podaljšanje roka, tega v gradbeni dnevnik ne bi vpisala vse do 12. 12. 2019.
Tožena stranka ni uspela dokazati, da del ni pravočasno dokončala iz vzrokov, za katere ne odgovarja.
ZPrCP člen 16, 16/5, 105, 105/4, 105/4-4. ZP-1 člen 68
storilec prekrška - identifikacija - biometrični osebni podatki
Pritožnik zatrjuje, da je tako v postopku s prekrškovnim organom kot v postopku pred sodiščem prve stopnje sodeloval dejanski storilec prekrška B.B, ki je, ko je bil vprašan za osebne podatke, povedal ime in priimek ter osebne podatke za obdolženca.
Ko iz podatkov spisa izhaja, da je prvič prek pošte bila naslovniku - obdolžencu A.A. vročena šele sodba z obrazložitvijo (oziroma z ugotovitvijo, da nihče od upravičencev ni napovedal pritožbe), pritožba utemeljeno očita, da je sodišče vročalo vso dokumentacijo v tem postopku osebi, katere identiteto ni preverilo. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je pritožnik vzbudil razumen dvom pri sodišču druge stopnje, da se je postopek vodil zoper pravo osebo.
konkretizacija prekrška - uporaba mobilnega telefona med vožnjo
Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je storilec med vožnjo v desni roki držal telefon in po njem tipkal, ni mogoče slediti pritožbenim opozorilom, da izpodbijana odločitev sankcionira vsakršno uporabo telefona. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno zaključilo, da je takšna uporaba telefona sankcionirana z določbo petega v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, torej da zmanjšuje voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083479
ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29.
kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, do dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno.