Za dovolitev obravnavane izvršbe je bistveno, da izvršilni naslov predstavlja izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je zoper dolžnika dovoljeno izdati sklep o izvršbi tudi po nad njim začetim stečajnim postopkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00082527
URS člen 22, 23, 25. OZ člen 6, 6/1, 197, 393, 393/1, 393/2, 404, 404/1. SPZ člen 68. SZ-1 člen 24, 24/4. ZPP člen 8, 11, 214, 285, 286.a, 314, 337, 337/1, 339, 339/1, 356. ZSZ člen 62, 62/1. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 44.
solastnina - bremena skupne stvari - stroški uporabe - najemnik - delna sodba - prekluzija dejstev - nedovoljene pritožbene novote
Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo.
Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med najemnikom in lastnikom stanovanja, na kar kaže umeščenost navedene določbe v II.3. poglavje SZ-1 z naslovom „Razmerje lastnik – najemnik“, v predmetni zadevi pa ne gre za takšno razmerje, temveč za razmerje med solastnikoma, za katero se kot lex specialis uporabi določba 68. člena SPZ. Ker je tožnik solastnik nepremičnine, spornega kurilnega olja za ogrevanje po naročilnici z dne 13. 7. 2023 pa ne bo koristil zgolj zase, temveč tudi toženka, ki bo na ta način svojemu najemniku zagotavljala ogrevanje preko skupne kurilne peči, gre pri teh stroških za stroške uporabe, ki se nanašajo na celo stvar (v smislu 68. člena SPZ). Zato jih je na podlagi 68. člena SPZ dolžna kriti tudi toženka.
Pritrditi je tudi pritožbi, da stroški pregleda kurilne naprave predstavljajo breme skupne stvari, saj gre za (eno) skupno kurilno napravo, ki služi za ogrevanje celotne stavbe, tožnik pa je v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ) v skladu s predpisi dimnikarju dve zaporedni leti omogočil, da pregleda kurilno napravo. Šlo je torej za dolžno ravnanje, ki ni vezano na pogostost uporabe kurilne naprave. Argument sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka kurilno napravo (začasno) izbrisala iz evidence, če bi se tožnik izselil iz sporne nepremičnine, zaradi česar letni strošek pregleda kurilne naprave (v skladu s podzakonskim predpisom v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne bi nastal, ni življenjsko sprejemljiv, saj en solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati (oziroma razumno pričakovati), da sporne nepremičnine sploh ne bo uporabljal.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - predodelitev zadeve drugemu sodniku - napačen pravni pouk - kazenska ovadba zoper razpravljajočega sodnika - neopravičljivi razlogi za preklic naroka - Sodni red
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
ZFPPIPP člen 47, 98, 98/2-3, 354, 355, 356, 357, 385.
stečajni postopek nad pravno osebo - stroški postopka - stranke glavnega postopka - pravica do pritožbe - upravičenje opravljati procesna dejanja - upniki stroškov stečajnega postopka - pravdni postopek - odvetniški stroški - višina odvetniške nagrade - stroški zastopanja po odvetniku - občasni stroški stečajnega postopka - predračun stroškov stečajnega postopka - soglasje sodišča k plačilu stroškov - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - preplačilo - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - obveznosti upravitelja
Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, saj je ta namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Upnik stroškov stečajnega postopka pravnega varstva ne more iskati v stečajnem postopku, temveč lahko svojo terjatev uveljavlja zgolj v posebnem pravdnem postopku.
Upravitelj v svoji pritožbi podrobno razlaga, kako je s tem, ko je angažiral odvetnika, dosegel, da se je stečajna masa tej zadevi povečala in so bili upniki sploh kaj poplačani. Pritožbeno sodišče odgovarja, da takšne navedbe niso bistvene. Določbe ZFPPIPP o občasnih stroških postopka so povsem jasne in upravitelj mora pridobiti predhodno soglasje sodišča, da takšne stroške kasneje lahko poplača.
OZ člen 319, 322. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1, 365, 365-2, 366.
plačilo davkov in prispevkov - sodna pristojnost - zavrženje tožbe - odpoved pravici - pisna izjava delavca - odpust dolga
Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahteval odvod davkov in prispevkov, pri čemer v pritožbi ne poda razlogov s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali mora delodajalec od prisojenih prejemkov obračunati in odvesti davke in prispevke. Plačilo davkov in prispevkov je stvar izplačevalca in je v pristojnosti davčnih organov, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilo zavrglo.
Iz sporne izjave z dne 4. 2. 2022 izhaja, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A. A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Iz izjave ne izhaja, da bi tožnik toženki odpustil terjatve, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, ali katerokoli drugo terjatev oziroma vse terjatve, za katere je vedel ob podpisu. Odpust dolga se sicer lahko nanaša na vse terjatve upnika (322. člen OZ), vendar v izjavi z dne 4. 2. 2022 ni nikjer jasno in nedvoumno izražena volja tožnika, da toženki odpusti vse dolgove oziroma se odpove vsem do tedaj znanim terjatvam, ampak je le na splošno zapisano, da so urejena medsebojna razmerja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reintegracija delavca - poziv na delo - obrazložitev odpovednega razloga - pravica do izjave stranke - trditvena podlaga strank
Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.
OZ člen 255, 256, 256/4, 257, 260. ZD člen 25, 26, 28, 30, 46.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - paulijanska tožba (actio pauliana) - učinek izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja - učinek inter partes - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni pogoj izpodbojnosti - subjektivni pogoj izpodbojnosti - neodplačno razpolaganje dolžnika - zakonska domneva - dejanje storjeno v škodo upnikov - odpoved dediščini - dedovanje na podlagi oporoke - uveljavljanje nujnega deleža - izračun nujnega deleža - obračunska vrednost zapuščine - upoštevanje daril - vračunavanje daril - vezanost sodišča na trditveno podlago pravdnih strank - vrednost podarjenega
Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081262
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 3, 3/2.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - konoplja - hramba - dajanje v promet - količina droge - in dubio pro reo
Če se obtožencu očita hramba prepovedane droge z obarvanim naklepom nadaljnje prodaje oziroma dajanje v promet zgolj na podlagi količine zasežene konoplje, je treba preizkusiti, ali je količina droge v znatnem nesorazmerju z lastnimi potrebami glede na vse možne načine uporabe konoplje, ne le za pripravo cigaret (t.i. jointov).
ZDSS-1 člen 72. ZPP člen 339, 339/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
nepopolna tožba - zavrženje tožbe - poziv za dopolnitev vloge
Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da tožnik v postavljenem roku ni ravnal tako, kot mu je naložilo sodišče v sklepu (da dopolni vlogo tako, da je primerna za obravnavo in predloži tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu) ter da ni vložil prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče je v sklepu z dne 11. 10. 2024 tožniku podrobno pojasnilo, kako mora ravnati ter ga opozorilo, da v kolikor ne bo ravnal skladno z zahtevanim, bo sodišče tožbo zavrglo. Ker akta, s katerim sodišče ne razpolaga, ni moglo preizkusiti, je to taka pomanjkljivost, da je moralo tožbo zavreči.
Pritožbena teza, da je tožena stranka pri spornem poslu nastopala v svojem imenu (posredno zastopanje), ker naj bi bila v komunikaciji s tožečo stranko, sama grajala napake pri izvedbi del in sama nakazovala pogodbena plačila po predhodnih dveh računih, ne more vzdržati kritične pravne presoje. Tožena stranka je navedena dejanja opravljala v okviru izvajanja svoje upravniške funkcije zastopanja etažnih lastnikov v pravnem poslu s tretjo osebo, kar pa ne pomeni, da je sama z lastnimi sredstvi odgovorna za njihove pogodbene obveznosti.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k pogodbi s tretjo osebo, to še ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov.
Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedba dokaza z izvedencem - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00081320
ZPP člen 226, 226/1, 226/3, 394, 394-10. ZIL-1 člen 88, 88/1, 88/1-b, 91, 91/1, 92, 92/1, 92/2, 93, 93/1, 111.
obnova postopka - novi dokazi in nova dejstva - informativni dokaz - novost in inovativnost izuma - izum - mnenje - intelektualna lastnina - najbližje stanje tehnike - stanje tehnike - ugotovitvena odločba - URSIL - listina pri drugi osebi
"Kandidati" za najbližje stanje tehnike, s katerimi je treba primerjati izum (prejšnji patenti, izdelki itd.), bodo lahko različni, enaki ali (najpogosteje) delno enaki in delno različni, kadar jih presoji v sodnem sporu izpostavi konkurent (tipično v pravdi) ali organizacija, ki opravlja popoln preizkus (tipično v upravnem sporu).
Pritožnica utemeljeno kritizira zavrnitev pridobitve mnenja RO205365 pri URSIL in izvedbe (branja) tega dokaza s strani sodišča prve stopnje. Zavrnitev je posledica napačne uporabe 10. točke 394. člena ZPP, češ da navedeno mnenje naj "ne bi predstavljalo novega dokaza, saj naj bi se v ponovljenem postopku ponovno preverjalo, ali izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, torej vključno pogoja novosti in inventivnosti, kar pa je že bilo predmet tega postopka". A je ravno to treba v ponovljenem postopku storiti pod pogojem, da bo mnenje RO205365 razkrilo enega ali več predmetov stanja tehnike, s katerimi patentirani izum še ni bil primerjan v pravnomočni sodbi.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZUP člen 113, 113/1. ZDSS-1 člen 74. ZUS-1 člen 20, 20/3.
socialni spor - stroški postopka - stroški upravnega postopka - načelo enakosti - upravni spor
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča1 izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1), zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
ZFPPIPP člen 298a, 298a/3, 380, 380/1. ZZK-1 člen 5, 7.
stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem - procesna legitimacija upnika - hipotekarni upnik - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo po začetku stečajnega postopka - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo
Hipotekarnemu upniku, ki ga je upravitelj na podlagi 298.a člena ZFPPIPP dolžan vključiti v dodatni seznam preizkušenih terjatev, ni mogoče odreči procesne legitimacije upnika, saj njegova hipoteka in terjatev, zavarovana z njo, veljata za pravočasno prijavljeni že po samem zakonu.
URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 355-2, 366. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški upravnega postopka - ustavno načelo enakosti pred zakonom - upravni spor - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
Ni sporno, da se je postopek začel na predlog stranke, torej tožeče stranke, zato stroški upravnega postopka bremenijo njo. S tem v zvezi je zmotno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o veljavnosti oporoke - ustna oporoka - oporoka pred pričami - ugotovitev neveljavnosti oporoke - oporočni in zakoniti dediči - okoliščine konkretnega primera - manj verjetna pravica dediča - slabo zdravstveno stanje - izredne razmere pri napravi oporoke - oporočna sposobnost
Zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev ne pomeni nujno, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke vedno napoti zakonitega in ne oporočnega dediča.
Glede na trditve in dokaze strank so v konkretnem primeru verjetno izkazane formalne predpostavke za veljavnost ustne oporoke, zato je bolj verjetna pravica oporočnega dediča.
Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep o nadaljevanju postopka in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev.
Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve.
Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2.1 - 3.2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne gre za to, da bi spregledalo navedbe tožnice, le ni jih ocenilo za utemeljene in s tem ne kot razloge za utemeljitev odločitve.
Banka je pred odobritvijo kredita dolžna presoditi kreditno sposobnost morebitnega kreditojemalca, prav tako pa tudi vpliv odobritve kredita na ugled banke. Podatki, ki jih je tožeča stranka dostavljala toženi, so bili namenjeni temu. Banka kot gospodarska družba pa nima nobenih razlogov, da bi podatke pridobivala, če ti niso potrebni za odobritev kredita, kar je eno njenih temeljnih poslanstev oziroma dejavnosti. S kakšnim namenom naj bi sicer pridobivala podatke o A. A., tožeča stranka niti ni pojasnila. Ti podatki so bili pri odobritvi kredita pomembni in potrebni. Ni pa bila banka dolžna najprej preverjati teh podatkov ter šele nato kreditno sposobnost tožnice, ki je nenazadnje bistveni in prvi pogoj za odobritev kredita.
V nasprotju z elementarno logiko je, da bi tožena stranka kot banka, ki je tudi gospodarski subjekt, kar koli storila s predlogom za odobritev kredita (razen ga že takoj zavrnila) in pridobivala podatke o morebitnem kreditodajalcu, ne da bi to počela zaradi presoje, ali bo kredit tudi odobrila, saj mora tudi sama optimalno ravnati s svojimi viri, tudi s svojimi zaposlenimi.
Tožena stranka je z negativnim mnenjem oddelka za skladnost na seji kreditnega odbora 12. 11. 2020, katerega posledica je bila zavrnitev odobritve kredita, upravičeno opustila vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s tem kreditom, vsa njena ravnanja pred tem pa so bila usmerjena zgolj k preveritvi odločitve o odobritvi kredita, torej kreditne sposobnosti in drugih dejavnikov (kot je bila izjava o skladnosti), zato ji ni mogoče očitati, da bi bila odgovorna za kakršnokoli škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.
Višjemu sodišču se je zastavilo tudi vprašanje, ali je opisano ravnanje sploh predstavljalo pogajanja v smislu 20. člena OZ. Ko banka pridobiva podatke in dokumentacijo, kar vse je namenjeno odločitvi o odobritvi kredita, z njene strani ne gre za pogajanja, prav tako se v tem delu ne pogaja niti morebitni kreditojemalec, ki le izpolnjuje zahteve banke, da bi pridobil želeni kredit.
Kaznivo dejanje pranje denarja je kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pri čemer je dobrina oz. objekt, ki se ščiti z inkriminacijo kaznivega dejanja, poleg varnosti ljudi in premoženja, tudi varnost gospodarstva in varnost monetarnega sistema EU, kar vse sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasni. Varnost ljudi se tako ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazensko pravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da pri tem kaznivem dejanju ni neposredno ogrožena niti varnost ljudi in tudi ne tako intenzivno njihovo premoženje, da bi bil tak ukrep sorazmeren in nujen.