OZ člen 131. ZD člen 128, 128/3, 142. ZPP člen 14. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 42, 42/1.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina zaradi smrti bližnjega - pasivna legitimacija odgovornost dedičev za dolgove - kaznivo dejanje umora - vezanost sodišča v pravdnem postopku na odločitev kazenskega sodišča - smrt zavezanca - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do pietete - tehtanje ustavnih pravic - posttravmatska stresna motnja - zaslišanje le ene stranke - primerna višina odškodnine - pasiva zapuščine - stroški pogreba - odločitev o pravdnih stroških - predpravdni zahtevek
Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o obstoju kaznivega dejanja odločalo kot o predhodnem vprašanju in s tem nedovoljeno poseglo v domnevo nedolžnosti ter posledično v dostojanstvo sedaj že pokojnega osumljenca.
Četudi je obravnavalo isti historični dogodek, kot je bil predhodno že obravnavan s strani organov pregona v predkazenskem postopku, se je sodišče prve stopnje zato pravilno osredotočilo zgolj na ugotavljanje kumulativno zahtevanih predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ.
Prezre pa pritožba, da se sodišče prve stopnje pri sklepanju, ali je obravnavano pravno relevantno dejansko stanje v zadevi podlaga nastanku civilne obveznosti, ni opredeljevalo o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je pravni prednik tožencev zanj kazensko odgovoren. Do posega v domnevo o nedolžnosti pravnega prednika tožencev ter s tem v pravico do poštenega sojenja, varovano v okviru 6. člena EKČP, z izpodbijano sodbo že zato ni moglo priti.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 88, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 117. SZ-1 člen 3, 3/3, 5, 5/1. ZCes-2 člen 2, 2/1, 3. ZUreP-3 člen 260, 260/1, 260/9. ZNP-1 člen 5, 5/1.
nujna pot - večstanovanjska stavba - načelo kontradiktornosti postopka - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Bistvena vprašanja, s katerimi se mora sodišče ukvarjati v postopku za določitev nujne poti so torej: 1. kaj predstavlja redno rabo gospodujoče nepremičnine in 2. ali ima gospodujoča nepremičnina za takšno rabo potrebno zvezo z javno cesto ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.
Redno rabo nepremičnine je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru in upoštevati konkretne okoliščine primera. Pojem "redne rabe nepremičnine" se nanaša na vsakodnevno, običajno uporabo nepremičnine v skladu z njenim namenom. Pri večstanovanjski stavbi to pomeni tudi uporabo skupnih prostorov za dostop do stanovanj, do kleti ali skupnih parkirišč.
Redna raba večstanovanjske stavbe tako vključuje tudi uporabo dostopnih poti do vhoda stavbe, saj je to običajen del uporabe skupnih prostorov, ki so namenjeni vsem etažnim lastnikom oziroma uporabnikom stavbe. Navedeno izhaja iz zakonske opredelitve, kaj so skupni deli stavbe v skladu z SPZ in SZ-1.
Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080744
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
goljufija - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija - zavrženje obtožbe
Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s čimer naj bi bil oškodovanec spravljen v zmoto, da je obdolžencu posodil denar, je substancirano le z obdolženčevim zatrjevanjem, da je zaposlen in pridobitno sposoben, kar pa je bilo res, torej obdolženec oškodovancu ni prikazoval ničesar neresničnega.
Pravni interes za pritožbo pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi, če bi se pokazalo, da je njena pritožba utemeljena, imela od tega konkretno in neposredno pravno korist.
Pripoznava zastarane obveznosti je enostranski pravni posel, torej izjava volje dolžnika, ki povzroči materialnopravne učinke odpovedi zastaranju. Za dosego takšnih oblikovalnih učinkov oziroma spremembo, ki povzroči, da temeljno materialno upravičenje ponovno pridobi tudi pravno možnost njene prisilne izpolnitve oziroma pravovarstveni zahtevek, zato ni potrebna privolitev upnika. Prvi naslednji dan po odpovedi zastaranja, prične teči nov zastaralni rok. Razumljivo je, da takšni učinki nastopijo le, če terjatev (temeljno materialno upravičenje) še obstoji. Strožja oblika obličnosti (pogoj za veljavnost) je primarno namenjena varovanju dolžnikovega položaja zato, ker je slednji že pridobil ugovor zastaranja. Zakon kot pogoj določa obliko pisnosti, ne predpisuje pa njene vsebine. Bistveno je, da se dolžnik v njej na jasen, določen in brezpogojen način odpoveduje zastaranju. To lahko stori na neposreden ali posreden način.
Temeljno pravilo, ki opredeljuje pričetek teka zastaralnega roka je namreč objektivizirano in ga opredeljuje pojem dospelosti oziroma zapadlosti; kdaj pa nastanejo oziroma nastopijo dejstva, ko ima upnik možnost uveljavljati pravovarstveni zahtevek (actio nata) pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Ker tožniki poudarjajo, da gre za terjatve, ki so nastale v sodnih postopkih, je to trenutek pravnomočnosti oziroma trenutek, ko je bila sodna poravnava sklenjena.
Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe.
Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati.
Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.
OZ člen 165, 168, 168/2, 174, 174/2, 179, 182, 299, 378.
denarna renta - mesečna renta - popolna nezmožnost za delo - izguba zaslužka - izguba dohodka - posebno huda telesna poškodba - I. kategorija invalidnosti
Izhodišče za presojo rente zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je drugi odstavek 174. člena OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Namen te določbe je v tem, da se vzpostavi takšno premoženjsko stanje oškodovanca, kot če poškodbe ne bi bilo.
Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. V pojem zakrivljenega ravnanja spada tudi neprivolitev toženke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek.
sprejem osebe v varovani oddelek - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - demenca - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Določitev drugega zavoda je bila potrebna glede na to, da predlagatelj formalnih pogojev za sprejem nasprotne udeleženke ne izpolnjuje več, saj verificiranega varovanega oddelka v skladu z ZDZdr nima.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00080807
ZDZdr člen 39, 39/1, 64, 64/1.
prisilno zdravljenje - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna motnja - duševna bolezen - izvedensko mnenje - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sklepa - dopolnitev dokaznega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - najbližja oseba - zaslišanje
Osnovni pogoj za izrečen ukrep po 39. členu ZDZdr je obstoj duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ni mogoče izključiti, da udeleženec nima kronične psihične motnje v smislu psihoze, vendar pa trenutno ni razlogov za zadržanje na varovanem oddelku Psihiatrične bolnišnice A., kot so določeni v ZDZdr. Izvedensko mnenje je pomemben dokaz v postopku odločanja o obstoju pogojev iz 39. člena ZDZdr, zato mora biti jasno, argumentirano in nedvoumno, kar predloženo mnenje v konkretni zadevi ni, zaradi česar pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa ni mogoč. Izvedenec mora v izvedenskem mnenju odgovoriti na vprašanja sodišča in pri tem svoje odgovore utemeljiti na način, da so za sodišče in udeležence postopka preverljivi. Iz izvedeniškega mnenja ni jasna ugotovitev o (ne)obstoju psihoze pri udeležencu, prav tako je izostala obrazložitev, zakaj izvedenka meni, da trenutno ni razlogov za zadržanje. Če je s tem izvedenka menila, da je za ugotovitev, ali so podani razlogi za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, potrebno opraviti nadaljnje medicinske preiskave oziroma diagnostiko, ima sodišče možnost, da z začasno odredbo odloči, da oseba ostane na opazovanju v oddelku pod posebnim nadzorom največ dva dni od dneva izdaje začasne odredbe. Izvedenka se tudi ni opredelila glede opravljene diagnostike udeleženca v času pridržanja v Psihiatrični bolnišnici B.
ugovor stvarne pristojnosti - določitev vrednosti spornega predmeta - pristojnost okrajnega sodišča - pristojnost okrožnega sodišča - sprememba ocene vrednosti spora - sprememba vrednosti spora med postopkom - seštevek vrednosti spornih predmetov - splošna krajevna pristojnost
Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja med bivšima zakoncema in tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža zasledujeta isti cilj, izigrati upnike in zato predstavljata celoto. Ker vsi tožbeni zahtevki temeljijo na enaki pravni in dejanski podlagi, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določila 41. člena ZPP in določiti pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.