Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena ZUP, tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je v ZDSS‑1 predpisana le glede razlogov zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
ZPP člen 339, 339/2, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35. ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1.
procesna predpostavka za dopustnost tožbe - socialni spor - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - predhodno varstvo - akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi - vezanost na vsebino upravne odločbe
Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.
SZ-1 člen 121a, 121b. ZUPJS člen 42, 42/2, 42a. ZPP člen 154, 154/1, 154/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-2.
subvencija tržne najemnine - stroški postopka - odločanje o stroških postopka ob upoštevanju vseh okoliščin primera - razpis za dodelitev stanovanja
Ni utemeljena pritožbena graja toženke, da neprijava na javni razpis za oddajo neprofitnega stanovanja v najem pomeni spremembo pogojev iz 42. člena ZUPJS, ki vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. S pravnomočno odločbo CSD z dne 23. 3. 2023 je bila tožnica upravičena do subvencije k plačilu tržne najemnine. Med trajanjem upravičenosti do subvencionirane tržne najemnine je bil 31. 5. 2022 objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, ki je potekal od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022. Niti SZ-1 niti ZUPJS ne določata, da bi se moral upravičenec do subvencionirane tržne najemnine prijaviti na razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja objavljen med trajanjem pravice do subvencionirane tržne najemnine, ki je omejena na določen čas. Ker se pogoji za upravičenost do subvencionirane tržne najemnine zaradi neprijave na javni razpis niso spremenili, toženka ni zakonito posegla v pravnomočno odločbo z dne 23. 3. 2023. To pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da tožnica po 1. 7. 2022 ni več izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine, in da mora izplačana sredstva vrniti občini B.
Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje toženke, da je uspeh tožnice v socialnem sporu le 33 %. Tožnica je v socialnem sporu uveljavljala presojo treh dokončnih odločb toženke. Sodišče prve stopnje je enemu zahtevku tožnice za odpravo izpodbijanih odločb ugodilo, en zahtevek je zavrnilo in enega zavrglo. Drugi odstavek 154. člena ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi stroškov postopka predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". To dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme odločitev o stroških, ki ni le rezultat matematične operacije, ampak razumna in življenjsko sprejemljiva odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča je zato uspeh tožnice v višini 50 % ocenjen pravilno.
Utemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je poleg stroškov, ki jih je že priznalo sodišče prve stopnje, upravičena tudi do povračila stroškov za vlogo z dne 10. 1. 2024. Vendar pa se tožnica zmotno zavzema, da se vlogo ovrednoti kot tožbo. Tožnica je vlogo z dne 10. 1. 2024 vložila v postopku, ki se je pred združitvijo z zadevo V Ps 394/2023, vodil pod V Ps 1219/2023. V tem postopku je že vložila tožbo z dne 27. 12. 2023, za kar ji je bila priznana nagrada v višini 300 točk. Vloga z dne 10. 1. 2024, s katero je razširila tožbeni zahtevek na kasneje prejeto dokončno odločbo toženke z dne 20. 12. 2023, se zato lahko vrednoti le v višini 225 točk kot obrazložena vloga (točka 2 tarifne številke 16 OT).
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - sposobnosti biti stranka
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri so fakultativni. Tudi sicer pa niso izpolnjeni pogoji po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Vprašanje obstoja tožeče stranke (društva) je vprašanje o sposobnosti biti stranka in s tem o sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za procesno predpostavko, ki mora biti podana ves čas pravdnega postopka in nanjo pazi sodišče (ves čas) po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Obstoj tožeče stranke kot pravne osebe (društva) tako ne more biti predhodno vprašanje v postopku od katerega je odvisna (meritorna) odločitev o glavni stvari (13. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082338
ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo nadomestila plače - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - sodba vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tudi tožnikovo delo v okviru logistične podpore v spornem obdobju predstavljalo operativno urjenje, pri čemer iz sodbe vsekakor izhajajo argumenti za tak zaključek, glede njega pa v razlogih sodbe tudi ni nikakršnega nasprotja. Iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bil tožnik sicer res že usposobljen za izvajanje logistične podpore, vendar pa so po začetnem usposabljanju vojaki podvrženi dodatnemu urjenju, torej nadaljnjemu usposabljanju, kar vse sodi k rednemu vojaškemu izobraževanju, ki se nenehno prilagaja spreminjajočim se taktičnim situacijam v sodobnem bojevanju.
Ker je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka dokazala, da je delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, na podlagi izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, torej za mesece oktober 2017, februar 2018, junij 2018 in marec 2019, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
odgovornost - bivši direktor - plačilo predujma - predujem za kritje stroškov stečajnega postopka - razbremenitev odgovornosti
Določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP je jasna in nedvoumna. Ta vzpostavlja odgovornost poslovodstva dolžnika, ki je zaradi prepozno vloženega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom povzročilo, da premoženje dolžnika ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. To pa je tako v primeru, ko je premoženja premalo, kot tudi v primeru, ko premoženja ni.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju gre za trajajoče odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. Če preživljalec ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (tretji odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja, in da je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnika premoženja. Določanje konkretnih dajatev in storitev, ki so predmet preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju, je prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank. Pri tem pa mora biti upoštevan namen pogodbe, ki je v preživljanju upravičenca; tj. v zagotavljanju enake kvalitete preživljančevega življenja kot v času, pred sklenitvijo pododbe.
prijava terjatve v stečajnem postopku - nepogojna terjatev - preizkus terjatev v stečajnem postopku - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - pogojno priznanje terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev
Odločitev o tem, katere terjatve bo prijavil v stečajnem postopku, je v dispoziciji upnika, ki terjatev prijavi. Naloga upravitelja je zgolj v izjasnitvi ali tako prijavljeno terjatev posameznega upnika priznava ali prereka. Izjava upravitelja o prijavljeni terjatvi je lahko samo nepogojna. Upravitelj v izjavi o priznanju oziroma prerekanju terjatve ne more spreminjati narave prijavljene terjatve.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik - komunikacija s pooblaščencem - zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - zastopanje po odvetniku - kršitev pravice do izjave - pravica do izjave - videokonferenca
Nasprotni udeleženec je na naroku sodeloval preko videokonference iz bolnišnice. S postavljeno odvetnico ni imel možnosti vzpostaviti stik pred, med, niti po naroku. Zato mu je bila onemogočena pravica do učinkovitega varstva svojih pravic. Kršena je bila tudi pravica do učinkovite izjave v postopku.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - utemeljen sum - begosumnost
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženca storila očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi natančno obrazložilo.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum
Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep.
Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.
Pravni interes za pritožbo pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi, če bi se pokazalo, da je njena pritožba utemeljena, imela od tega konkretno in neposredno pravno korist.
Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe.
Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati.
Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080744
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
goljufija - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija - zavrženje obtožbe
Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s čimer naj bi bil oškodovanec spravljen v zmoto, da je obdolžencu posodil denar, je substancirano le z obdolženčevim zatrjevanjem, da je zaposlen in pridobitno sposoben, kar pa je bilo res, torej obdolženec oškodovancu ni prikazoval ničesar neresničnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081584
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - preplačilo
Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.
Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do toženkinih navedb o zastaranju potencialnega kondikcijskega (denarnega) zahtevka.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2. OZ člen 87, 87/1, 88, 88/1, 190, 193, 198, 366. ZVPot člen 21, 21/3, 23, 23/2 24, 24/1.
nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - kdaj začne teči zastaranje - kondikcijski zahtevek
Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše.
Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.
Sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13.
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je domneva, da je potrošnik v informacijsko in pogajalsko podrejenem položaju, ovrgljiva (izpodbojna) ali ne.
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da noben potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Kot je Vrhovno sodišče nazorno pojasnilo v zadevi II Ips 8/2022, krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni oziroma škodljivi, prav tako pa ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. Ni cilj Direktive 93/13 in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (informirano soglasje oziroma avtonomijo).
Glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera ni za izključiti, da bi tožnik tudi v primeru ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti najel kredit v tuji valuti, saj mu je toženka na njegovo prošnjo in upoštevajoč njegov položaj znižala obrestno mero za 0,65 % ter odobrila višji znesek kredita, kot bi mu šel po njenih notranjih pravilih, poleg tega pa ni reševal svojega stanovanjskega problema, temveč je obnavljal nepremičnino, katere solastnik je bil že prej.
ZPP člen 185, 185/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZV-1 člen 15, 15/1.
posestni spor - motenje posesti - nejasen izrek - vezanost sodišča na trditveno podlago - sprememba tožbe - vodno zemljišče - ribnik kot naravno javno dobro - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Nerazumljivo je, ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka sklepa tožbi ugodilo glede nepremičnine parc. št. 1134, glede nepremičnine parc. št. 1125/14, ali pa morda glede obeh nepremičnin. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče na enem mestu IV. točke izreka govori le o prvem ribniku, na drugem mestu istega dela izreka pa o ribnikih (v množini), ter na kateri nepremičnini (parc. št. 1134 ali parc. št. 1125/14) se prvi ribnik oziroma več ribnikov sploh nahaja.
Sodišče lahko ugotovi zadnje mirno posestno stanje in motilno dejanje le, kolikor je to sploh bilo zatrjevano, in le na nepremičninah, v zvezi s katerimi je bilo oboje zatrjevano.