ZVZD-1 člen 50. ZDR-1 člen 45. ZPP člen 212. ZZVZZ člen 86, 87.
regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - kršitev predpisov - varstvo pri delu - plačilo stroškov zdravljenja iz zdravstvenega zavarovanja - nadomestilo plače zaradi bolniške odsotnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neizvedba predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
SZ-1 člen 121a, 121b. ZUPJS člen 42, 42/2, 42a. ZPP člen 154, 154/1, 154/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-2.
subvencija tržne najemnine - stroški postopka - odločanje o stroških postopka ob upoštevanju vseh okoliščin primera - razpis za dodelitev stanovanja
Ni utemeljena pritožbena graja toženke, da neprijava na javni razpis za oddajo neprofitnega stanovanja v najem pomeni spremembo pogojev iz 42. člena ZUPJS, ki vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. S pravnomočno odločbo CSD z dne 23. 3. 2023 je bila tožnica upravičena do subvencije k plačilu tržne najemnine. Med trajanjem upravičenosti do subvencionirane tržne najemnine je bil 31. 5. 2022 objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, ki je potekal od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022. Niti SZ-1 niti ZUPJS ne določata, da bi se moral upravičenec do subvencionirane tržne najemnine prijaviti na razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja objavljen med trajanjem pravice do subvencionirane tržne najemnine, ki je omejena na določen čas. Ker se pogoji za upravičenost do subvencionirane tržne najemnine zaradi neprijave na javni razpis niso spremenili, toženka ni zakonito posegla v pravnomočno odločbo z dne 23. 3. 2023. To pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da tožnica po 1. 7. 2022 ni več izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine, in da mora izplačana sredstva vrniti občini B.
Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje toženke, da je uspeh tožnice v socialnem sporu le 33 %. Tožnica je v socialnem sporu uveljavljala presojo treh dokončnih odločb toženke. Sodišče prve stopnje je enemu zahtevku tožnice za odpravo izpodbijanih odločb ugodilo, en zahtevek je zavrnilo in enega zavrglo. Drugi odstavek 154. člena ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi stroškov postopka predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". To dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme odločitev o stroških, ki ni le rezultat matematične operacije, ampak razumna in življenjsko sprejemljiva odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča je zato uspeh tožnice v višini 50 % ocenjen pravilno.
Utemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je poleg stroškov, ki jih je že priznalo sodišče prve stopnje, upravičena tudi do povračila stroškov za vlogo z dne 10. 1. 2024. Vendar pa se tožnica zmotno zavzema, da se vlogo ovrednoti kot tožbo. Tožnica je vlogo z dne 10. 1. 2024 vložila v postopku, ki se je pred združitvijo z zadevo V Ps 394/2023, vodil pod V Ps 1219/2023. V tem postopku je že vložila tožbo z dne 27. 12. 2023, za kar ji je bila priznana nagrada v višini 300 točk. Vloga z dne 10. 1. 2024, s katero je razširila tožbeni zahtevek na kasneje prejeto dokončno odločbo toženke z dne 20. 12. 2023, se zato lahko vrednoti le v višini 225 točk kot obrazložena vloga (točka 2 tarifne številke 16 OT).
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - sposobnosti biti stranka
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri so fakultativni. Tudi sicer pa niso izpolnjeni pogoji po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Vprašanje obstoja tožeče stranke (društva) je vprašanje o sposobnosti biti stranka in s tem o sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za procesno predpostavko, ki mora biti podana ves čas pravdnega postopka in nanjo pazi sodišče (ves čas) po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Obstoj tožeče stranke kot pravne osebe (društva) tako ne more biti predhodno vprašanje v postopku od katerega je odvisna (meritorna) odločitev o glavni stvari (13. člen ZPP).
ZIZ člen 165, 165/3. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1. ZSReg člen 34.
izvršba na poslovni delež družbenika - nastanek zastavne pravice - zaznamba sklepa o izvršbi v sodnem registru - začetek stečajnega postopka med izvršilnim postopkom - začetek stečajnega postopka kot ovira za dovolitev naslednjih vpisov - pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku - ustavitev izvršbe
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je, da se v skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek izvršbe ali zavarovanja (po samem zakonu) ustavi z začetkom stečajnega postopka v primerih, če v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Vprašanje pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu je urejeno v tretjem odstavku 165. člena ZIZ, kjer je jasno določeno, da upnik pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru. Ker je v obravnavanem primeru zaznamba sklepa o izvršbi do začetka stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni bila opravljena, upnik pred začetkom stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni pridobil zastavne pravice na njegovem poslovnem deležu, zaradi česar je bila izvršba na poslovni delež prvega dolžnika, kot družbenika v družbi B d.o.o., že po samem zakonu ustavljena.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00086708
ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 15, 53, 239, 267, 272. URS člen 3a, 22. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - regulacijska začasna odredba - dolgoročni kredit v CHF
Pritožba z navedbami o nepomembnosti odplačanega zneska v EUR in nadaljnjimi o neizkazanosti poplačila glavnice v višini 159.000,00 EUR, ker naj bi do 15. 11. 2023 pritožnik poplačal le 144.978,66 CHF, kot tudi z izraženim naziranjem, da razlika med zneskom, ki ga bo tožnik plačal po koncu kreditnega obdobja, in prejetim zneskom kredita predstavlja ceno toženi stranki za uporabo izposojenega denarja), ne uspe izpodbiti zaključka v izpodbijanem sklepu o preplačilu, obstoječem že v času vložitve tožbe (glej točko 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tega ne more izpodbiti niti z navedbami o možnosti zagotovitve polnega učinka meritorne odločitve tudi po koncu glavne obravnave, v pritožbenem postopku, na podlagi 267. člena ZIZ, saj mora imeti tožnik kot potrošnik ob gornjih izhodiščih možnost, da doseže primerljivo sodno varstvo že tekom pravde, sprožene ravno zaradi uveljavljanja ničnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082511
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 5. ZDR-1 člen 144, 1146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3, 179, 179/1. OZ člen 131, 190, 179. ZVZD-1 člen 5, 45. ZPP člen 105, 111, 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 269, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 358, 358-5.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravice - tedenski počitek - dnevni počitek - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - prekluzija navedb - informativni dokaz - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - delovni čas - evidence - pravno priznana škoda - razporejanje delovnega časa - odreditev nadurnega dela - plačilo dodatka za nadurno delo - varnost in zdravje pri delu - odmera stroškov postopka - stroški prihoda na sodišče - nagrada za pripravljalno vlogo - neobrazložena vloga - obrazložen dopis - koncentracija postopka
Iskanje ravnovesja med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago 269. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZPP. VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP, zato zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni dopustno razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo.
Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Pri tem zatrjevanih kršitev toženke brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, naj te listine predloži toženka, ki je z njimi razpolagala. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.
Čeprav je tožnik v tem sporu zatrjeval, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil v obliki pravno priznane premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da s svojim zahtevkom ni navajal niti dokazal zmanjšanja premoženja (navadne škode) ali izgubljenega dobička.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda zgolj v nepremoženjski sferi. Pravilno je ugotovilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Na podlagi ugotovljenih predpostavk je utemeljilo njeno pogodbeno in tudi nepogodbeno odškodninsko odgovornost.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega rednega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Ob upoštevanju povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) je glede na izračun tožnikovega delovnega časa za posamezna obdobja pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotavljala dnevnega in tedenskega počitka v minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena tudi pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena tudi v 3. in 5. členu Direktive 2003/88/ES.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5. ZJU člen 24a, 24a/1. ZDR-1 člen 85, 87, 88, 88/2, 113. ZPP člen 353.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlogi za odklonitev pravice
Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00089175
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 8. URS člen 22, 33. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4,. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 88/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
varstvo potrošnikov - ničnost kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pravo EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - uporaba direktive - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - razlaga ZVPot - pogodbeni pogoji - ničnost pogodbenega določila - nepošten pogodbeni pogoj - presoja pogojev - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - obseg pojasnilne dolžnosti - neprava retroakrivnost - razvoj sodne prakse - povprečni potrošnik - skrbnost banke - načelo vestnosti in poštenja - ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka) - sklenitvena pogodbena faza - konverzija - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - pravica do pravnega sredstva - pravica do zasebne lastnine - obrazloženost odločbe
Z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva je pomembno pojasniti, da se je sodna praksa o vprašanju ničnosti pogodbenih določil v kreditnih pogodbah v CHF v času postopka na prvi stopnji še razvijala, vendar je bilo že sprejetih več precedenčnih odločb VSRS (npr. odločbi II Ips 8/202218 in II Ips 18/2022, na kateri se je sodišče prve stopnje izrecno sklicevalo), objavljena je bila tudi sodna praksa SEU, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje ter odločbi USRS Up-14/21 s 13. 1. 2022 in Up-317/21 z 8. 9. 2022 (ki jima je sodišče prve stopnje vsebinsko sledilo).
Del presoje vsebine pogodbenih pogojev iz kreditne pogodbe je zahteva po izpolnjeni pojasnilni dolžnosti banke. Po ustaljeni sodni praksi SEU, USRS in VSRS ponudnik kreditov v tuji valuti zadosti tej dolžnosti z navedbo mogočih sprememb menjalnih tečajev in pojasnitvijo tveganj kredita v tuji valuti vsaj z opozorilom, kako bi na obroke za poplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje (depreciacija) nacionalne valute, v kateri potrošnik prejema dohodke (tečajno tveganje), in povečanje obrestnih mer, vezanih na tujo valuto (obrestno tveganje).
Ne VSRS ne SEU nista natančneje konkretizirali, kakšno naj bi bilo vsebinsko pojasnilo oziroma nista natančno opredelili načina ali oblike pojasnila. To je razumljivo, saj ga v primeru, ko zakon njegove vsebine izrecno ne predpisuje, ni mogoče vnaprej formalno zamejiti. V vsakem posameznem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti in na podlagi takega razumevanja sprejel informirano odločitev o (ne)sklenitvi pogodbe.
ZIZ člen 42, 42a, 42c. ZPP člen 226, 226/2. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 10.
evropski nalog za izvršbo - potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo - formalna popolnost vloge - poziv na popravo - prevod listin v tujem jeziku
Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog za izvršbo zavrne, saj gre v tem primeru za neizpolnjenost formalnih predpostavk izvršbe, v takem primeru pa je posledica lahko le zavrženje predloga za izvršbo in ne zavrnitev. Da tako odločitev lahko sprejme, pa mora sodišče prve stopnje upnika najprej pozvati, da predloži popolno potrdilo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-2 člen 27, 28. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 286, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - starejši delavec - varovana kategorija delavcev - trditvena podlaga - konkretizacija trditev - nedopustna pritožbena novota
Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 res določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožba tudi pravilno navaja, da je delodajalec dolžan pred podajo odpovedi preveriti, ali gre za varovano kategorijo delavca.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala njenih trditev, da je bila v času odpovedi varovana - starejša delavka. Drži, da je v zvezi s tem v spis vložila odločbo ZRSZ (in ne ZPIZ, kot zmotno navaja v pritožbi) z dne 4. 1. 2024, vendar pa ta ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da bo tožnica 26. 3. 2027, ko bo dopolnila 57 let starosti in dobrih 41 let pokojninske dobe, izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine, in da ji je zato ob odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
osebni stečaj - začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - trajnejša nelikvidnost - likvidnost premoženja - možnost unovčenja - razumen rok
Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).
izvršilni stroški - kasnejša odprava, razveljavitev oziroma sprememba izvršilnega naslova - ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj - izvršilni stroški dolžnika - neutemeljeno povzročeni stroški - nepotrebni stroški
Ker je bila sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba zaradi izvrševanja stikov, spremenjena s kasnejšo odločitvijo pristojnega sodišča - začasno odredbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustavilo izvršbo po uradni dolžnosti in razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja. Ker pa je s tem odpadel tudi pravni interes dolžnice za odločanje o ugovoru, je ugovor zavrglo, prav tako upnikov predlog za izrek denarne kazni. Posledično je pravilna izpodbijana odločitev v stroškovnem delu, saj so v tem primeru, ko je izvršilno sodišče moralo ustavitvi izvršbo in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, stroški, ki so v tem postopku nastali dolžnici, le-tej bili povzročeni neutemeljeno, ne glede na to, da je bil ob samem začetku postopka morda predlog za izvršbo še utemeljeno vložen. Dolžnica je namreč imela pravico v drugem postopku poskušati doseči razveljavitev izvršilnega naslova, nazadnje pa je v tem izvršilnem postopku propadel upnik, katerega stroški, glede na ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj, posledično niso potrebni za izvršbo.
ZOFVI člen 119. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 66, 66-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 33, 34, 36, 37, 84, 84/2, 88, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ.
Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda delavca - neupoštevanje navodil delodajalca
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro.
Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi).
Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval.
ZIZ člen 38, 38/5, 106, 259. Odvetniška tarifa (2015) člen 31, 31/2, 31/3.
izvršba zaradi izterjave preživnine - izvršilni stroški - stroški predloga za izvršbo - zavarovanje preživninske terjatve
ZIZ glede izterjave bodočih preživninskih terjatev predpisuje dva različna in neodvisna pravna instituta. Na podlagi sklepa po določbi 106. člena ZIZ se rubež in hkrati izplačilo s strani dolžnikovega dolžnika opravi ob zapadlosti vsakega posameznega obroka. Gre za izvršbo, saj sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev dolžnika za izterjavo občasnih dajatev, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. To pomeni, da upniku ni potrebno za vsak zapadli mesečni obrok preživnine vlagati novega predloga za izvršbo. Pri izvršbi na podlagi 106. člena ZIZ dolžnikov dolžnik ne sme zarubiti celotnega zneska vseh bodočih terjatev, temveč mora ob zapadlosti plačati le posamezni preživninski obrok, ki zapade v plačilo v obdobju, za katerega je izvršba dovoljena. Po določbi 259. člena ZIZ v primeru izdaje sklepa o predhodni odredbi za zavarovanje bodočih preživninskih terjatev, pa lahko dolžnikov dolžnik že ob prejemu sklepa o izvršbi in sklepa o predhodni odredbi zarubi dolžnikova sredstva v celotni višini zneska vseh bodočih preživninskih terjatev, za katero je dovoljeno zavarovanje, pri čemer posameznih zneskov ob njihovi zapadlosti ne sme izplačati upniku vse dotlej, dokler za njihovo izterjavo ni dovoljena izvršba. Upnik je v konkretni zadevi vložil predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih zneskov preživnine ter predlog po določbi 106. člena ZIZ, zato mu za sestavo pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo, ne pa tudi stroški sestave predloga za zavarovanje.
Kot je razvidno iz pritožbi priloženega naloga SKB banke d.d., je dolžnik plačal sodno takso 22. 4. 2024. Tega dne je dal nalog svoji banki, torej že po izteku roka za plačilo sodne takse, ko je že nastopila zakonska fikcija umika ugovora. Dolžnika v tem primeru ne varuje toleranca iz prvega odstavka 6.b člena Zakona o sodnih taksah.1 Varovala bi ga samo v primeru, če bi dal nalog za nakazilo denarnih sredstev pred iztekom roka, se pravi pravočasno, nakazilo pa bi iz kakršnega koli razloga prispelo na račun sodišča v okviru tolerance nadaljnjih treh delovnih dni.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - stečaj glavnega dolžnika - izpodbijanje pravnih dejanj v stečajnem postopku - zastavni dolžnik - vpliv stečajnega postopka na izvršilni postopek
Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.