ZPIZ-1 člen 5, 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-2, 61, 61/1, 61/1-1, 67, 67/1, 67/1-1. ZPIZ-2 člen 390.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku do dokončnosti izpodbijane upravne odločbe ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ali da bi bila le-ta popolnoma izgubljena. Tožnik je še zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Takšno stanje ustreza preostali delovni zmožnosti iz 1. alineje 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1, ki je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, in se ugotavlja pri invalidnosti III. (in II.) kategorije. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku spoštovala določbe VIII. poglavja tožnikove pogodbe o zaposlitvi z naslovom Razrešitev in prenehanje delovnega razmerja. Iz prvega odstavka tega poglavja izhaja, da je direktor profitnega centra (tožnik) lahko razrešen predčasno, to pomeni pred potekom mandata, predvsem če huje krši obveznosti iz te pogodbe, ali če obstajajo drugi utemeljeni razlogi za odpoklic. Odpoklic se opravi na podlagi sklepa skupščine. Iz zapisnika skupščine in izpovedi direktorja izhaja, da je bil profitni center ukinjen, ukinjena pa so bila tudi vsa delovna mesta v tem profitnem centru, zato so vsem štirim delavcem (tudi tožniku) odpovedali pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V VIII. poglavju tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni določbe, da mora tožena stranka tožniku vročiti sklep skupščine, ampak le, da se odpoklic opravi na podlagi sklepa skupščine. To je tožena stranka tudi storila, saj iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposliti izhaja, da je bil program profitnega centra ukinjen, zato je presežek zaposlenih na delovnem mestu vodja profitnega centra, ki je bilo tožnikovo delovno mesto. Toženi stranki sklepa skupščine tožniku ni bilo potrebno vročiti, zato postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonit. Tožena stranka pa je spoštovala vse določbe iz VIII. poglavja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5, 38/5-1.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju - ponovna odmera pokojnine
V 1. odstavku 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Tožniku je bila od 1. 2. 1996 pri slovenskem nosilcu zavarovanja priznana starostna pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovanja. Na temelju 38. člena mednarodnega sporazuma je zato tožena stranka po uradni dolžnosti z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom utemeljeno ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 12. 2010 dalje ob uporabi določb ZPIZ-1. Ker pa se je pri ponovni odmeri izkazalo, da je seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, je v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu hkrati zakonito izrečeno, da slovenski nosilec zavarovanja tožniku še nadalje izplačuje pokojninsko dajatev, priznano z dne 2. 2. 1996, in da srbski nosilec priznano srbsko pokojnino izplačuje nosilcu zavarovanja Republike Slovenije.
Če v primeru, ko je bil vložen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, eden od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, sodišče ustavi postopek.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083295
OZ člen 67, 67/1, 67/2, 82, 82/1, 82/2, 111. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-15, 443, 443/2, 448, 448/1.
odstop od pogodbe – odstopna pravica – odstopnina – razlaga pogodb – uporaba določil in razlaga spornih določil – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - poslovna enota
Skladno z 98. členom ZDR-1, ki določa, v katerih primerih je delodajalec dolžan izdelati program presežnih delavcev, se število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, ugotavlja pri delodajalcu, torej na ravni celotne pravne osebe, ki nastopa v razmerju do odpuščenih delavcev kot delodajalec, in ne npr. na ravni poslovne enote oziroma obrata. V konkretni zadevi zato kot enote za ugotavljanje kvote odpuščenih delavcev ni mogoče upoštevati določene poslovne enote, saj je glede na Direktivo 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti ureditev v ZDR-1 za delavce tožene stranke ugodnejša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na ravni določene poslovne enote ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato toženi stranki ni bilo treba uporabiti (nacionalnih in evropskih) pravil, ki se nanašajo na t. i. kolektivne odpuste. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju odpovedi tožnici na ravni celotne družbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici dopustiti dokazovanje njene trditve, da je šlo pri toženi stranki za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in bi posledično tožena stranka morala uporabiti določbe od 98. do 103. člena ZDR-1 o kolektivnih odpustih. Ker je te dokaze zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZUTD člen 63, 63/1, 63/2. ZDR-1 člen 75, 75/3.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - absolutna bistvena kršitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi - izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila
Za pravilno presojo, ali je obstajal izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost, je treba kot prehodno vprašanje razčistiti morebiten obstoj dejanskega stanu iz 75. člena ZDR-1. V tretjem odstavku 75. člena ZDR-1 je določeno, da ima delavec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi, enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku. Četudi je mogoče pritrditi posamičnim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri vzdrževanju baznih postaj mobilne telefonije za enako terensko delo kot pri delodajalcu prenosniku, da zamenjava terenskega vozila določene znamke z drugo znamko, drugačna varnostna ali delovna oprema, teža rezervnih delov in občasno nedelovanje službenih plačilnih kartic pri nakupovanju goriva, same po sebi še ne predstavljajo bistveno spremenjenih pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku, manjka sinteza skupnega vpliva vseh navedenih okoliščin. Hkrati je ostal nerazčiščen vpliv zatrjevanega zmanjšanja števila delavcev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – navedba razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov – substanciranje dokaznih predlogov – pravočasnost navajanja dejstev in dokazov
Ker je toženec šele v pripravljalni vlogi substancirano prerekal nastanek in višino terjatve, je imel tožnik pravico navajati tudi dejstva in dokaze, ki predstavljajo odgovor na navedbe iz toženčeve vloge. V pripravljalni vlogi tožnik niti ni navajal novih dejstev, marveč je natančneje odgovoril na ugovore toženca iz njegove pripravljalne vloge.
Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Tako ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi – za zaslišanje prič, strank – pomenijo zahtevo za izvedbo naroka.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
Ker se mora tožnik s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek, izpodbijana odločba tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti pisne odločbe o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Izpodbijana odločba o napotitvi je zato nezakonita.
Posestniku motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti, vendar le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest, ker je protipravnost objektivna predpostavka motenja posesti.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082134
ZPP člen 411.
izdaja začasne odredbe – začasna odredba v postopku v zakonskih sporih – ureditev izvrševanja stikov – nastanek nenadomestljive škode otroku
Sodišče izda začasno odredbo v postopku v zakonskih sporih na predlog stranke ali po uradni dolžnosti v zvezi z izvrševanjem stikov, če je začasna odredba nujno potrebna, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Izdaja začasne odredbe je potrebna le v izjemnih primerih, ko je treba že pred izdajo končne odločitve začasno urediti stike, saj bi v nasprotnem primeru otroku nastala nenadomestljiva škoda. V konkretnem primeru je podlaga izdaje začasne odredbe nezmožnost pravdnih strank, da terminsko uredita stik predlagatelja z mladoletno A. A. glede prenočevanja, zaradi česar je obstajala utemeljena bojazen, da bo onemogočen naravni in normalni prehod na stike, ki jih je v izvedeniškem mnenju svetoval sodni izvedenec, specialist klinične psihologije, kar pa je utemeljen razlog, zaradi katerega je obstajala verjetnost nastanka nenadomestljive škode pri otroku.
zahtevek na izpraznitev in izročitev hiše – prekarij – preklic prekarija – nagrada odvetnika
Značilnost prekarija (583. člen OZ) je tudi v tem, da čas trajanja posodbe ni dogovorjen. V tem primeru velja, da lahko posodnik zahteva stvar kadarkoli hoče.
ugovor zoper sklep o začasni odredbi – pogoji za izdajo začasne odredbe – prikrajšanje nujnega deleža – verjetnost terjatve – stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe
Glede na obseg ugotavljanja, ali je bil tožnikov nujni delež prikrajšan, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve tožnika v tej fazi postopka ni izkazana, saj se je tožnik v predlogu zgolj skliceval na obstoj sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.
Pogoji za izdajo začasne odredbe morajo biti podani ves čas postopka, ne pa samo v trenutku izdaje sodbe.
Če se ugotovi, da je zavarovalni zastopnik prvotožene stranke zavedel potrošnika glede pričetka teka zavarovanja kritja, tedaj prvotožena stranka zanj odgovarja. Odgovornost pa se v tem primeru kaže, da je zavarovalna pogodba, katero je zavarovalni zastopnik sklenil, veljavna. Zavarovalni zastopnik dela v imenu in na račun zavarovalnice in torej tudi zavarovalnica zanj odgovarja v mejah določb OZ in ZZavar. V konkretnem primeru je treba tudi upoštevati, da gre za pogodbo potrošniškega prava in da je tožnik sklepal pogodbo kot potrošnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
VSL0064992
ZSKZ člen 16. ZPP člen 154, 154/1, 155, 157.
stroški postopka – povrnitev pravdnih stroškov – povod za tožbo – Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS – poziv na podpis pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov
Glede na to, da je tožeča stranka s toženo stranko poskušala doseči podpis pogodbe še pred pravdo, ta pa se je temu izogibala, saj na dopise ni odgovarjala in ni navedla, zakaj pogodbe ne bi mogla skleniti oziroma ni kako drugače odgovorila na pozive tožeče stranke, takšnega ravnanja tožene stranke ni mogoče subsumirati pod določbo 157. člena ZPP kot ravnanja, ki ne predstavlja povoda za tožbo.
povrnitev nepremoženjske škode – duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti – enotna oblika škode – pravična denarna odškodnina – subjektivno merilo – objektivno merilo – odškodnina za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka
Tako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode, mora sodišče tudi pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode glede na okoliščine konkretnega primera zapolniti pravni standard pravične denarne odškodnine. Dolžno je pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo), in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi z odškodninami v primerljivih primerih. Tako je zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in dosežen namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere pa sicer ni mogoče odpraviti (179. člen OZ).
ZIZ člen 38, 38/6, 40, 40/8, 287, 291, 291/3, 293. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 30. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 10. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom tarifna številka 16.
izvršilni stroški – razrešitev izvršitelja – določitev drugega izvršitelja kot prevzemnika – predlog upnika za določitev drugega izvršitelja – stroški izvršitelja – plačilo v stalnem znesku – seznanitev s spisom in vpisom v evidenco – obračun stroškov
Višje sodišče upniku sicer priznava pravico do predlaganja novega izvršitelja, ne glede na odločbo predsednika zbornice izvršiteljev, nima pa predlagalne dolžnosti, kot jo ima ob vložitvi predloga za izvršbo (osmi odstavek 40. člena ZIZ), ima pa predsednik zbornice izvršiteljev obveznost določiti drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike poslov razrešenega izvršitelja, ki ga je v izvršilnem postopku izbral in predlagal upnik.
Opravilo izvršitelja, ki je v seznanitvi s spisom in vpisom v evidenco, je prvo njegovo dejanje po prevzemu spisa in mu zanj pripada plačilo v vrednosti 50 točk po prvi alineji tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom. Na pravico izvršitelja do plačila ne more vplivati dejstvo, da je strankam v postopku ta strošek nastal že ob prvem dejanju razrešenega izvršitelja, saj tudi novi izvršitelj to delo, ki ga nalagata ZIZ in Pravilnik, opravi.
Tla v zimskem času, prekrita z 1 do 2 cm sveže napadlega snega, niso nevarna stvar, hoja po njih, tudi z lažjim bremenom v rokah (približno 7 kg težak zaboj za dostavo delikatesne solate), pa ne nevarna dejavnost.
S sprotnim čiščenjem in soljenjem novozapadlega snega je delodajalec pravilno vzdrževal pohodne površine, po katerih se je moral gibati tožnik. Zato mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri izvajanju zakonskih dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnih pogojev za delo oziroma krivdne odgovornosti za tožnikovo škodo.
SPZ člen 9, 10, 44, 44/2, 217, 217/1, 217/2. ZZK-1 člen 8, 8/1, 8/2.
nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem – izvenknjižno priposestvovanje – knjižno priposestvovanje – omejitev priposestvovanja – nakup služeče nepremičnine – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – domneva dobre vere – dobrovernost kupca – raziskovalna dolžnost
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno, temveč je omejeno z dobro vero tistega, ki se nanj sklicuje. Dobra vera se domneva, vendar dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko vzbudijo konkretne, navzven razvidne okoliščine posameznega primera.
Glede na ugotovljena dejstva bi tožnika služnost priposestvovala tudi, če bi jo samo izvrševala brez kakršnekoli pogodbene pravne podlage. Tožnika ta pogoj presegata, ker sta služnost izvrševala v dobri veri, na podlagi veljavne služnostne pogodbe. Tožnika sta (za obdobje šestnajstih! let) zadostila celo najvišjemu standardu, imela služnost vpisano v zemljiško knjigo in zgolj napaka je povzročila, da vknjižba več ne obstoji. Tožnikoma zato nikakor ni mogoče očitati premajhne skrbnosti in opustitve dolžnosti vpisa s priposestvovanjem pridobljene pravice. Če bi služeče zemljišče kupil dobroverni kupec, bi dejstvo, da služnost ni vpisana (čeprav kot posledica napake sodišča) sicer lahko bilo v škodo tožnikov. Toda ker dobra vera pritožnika v času nakupa ni bila podana, se ta ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, po katerem dobroverni pridobitelj pridobi nepremičnino prosto bremen, kljub obstoju nevpisane priposestvovane stvarne služnosti.