Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi
tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.
delovna uspešnost - napitnina- plača – prispevki in davki
Ker se tudi od dela plače zaposlenih za delovno uspešnost plačujejo obvezne dajatve, davki in prispevki delavcev in prispevki delodajalcev, je potrebno tudi prihodke tožene stranke iz naslova napitnin obravnavati enako. To pomeni, da je tudi od prihodkov napitnin tožena stranka kot delodajalec zavezana k plačilu predpisanih dajatev od bruto prihodkov napitnin. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da so sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz 91. člena ZIS zgolj bruto plače, na katere mora delodajalec plačati prispevke, vendar iz drugih sredstev, ne pa iz prihodkov od napitnin. Zato tožnik ni upravičen do plačila razlike med dejansko izplačano plačo in med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu bila v delu, ki se nanaša na plačilo delovne uspešnosti iz naslova napitnine, v vsakomesečnem bruto znesku napitnina obračunana brez znižanja za odstotni delež, ki ga predstavlja znesek prispevkov za socialno varnost v toženkino breme.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
Tožnik se določenega dne ni zapletel v žaljiv verbalni konflikt s sodelavcem in ni storil kršitve po 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za čas enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.
URS člen 26. ZSVarPre člen 36. ZUPJS člen 29, 30. OZ člen 131. ZUP člen 222, 222/4. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
denarna socialna pomoč - obdobje dodelitve - odškodninska odgovornost zavoda
Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa.
Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.
ZSS člen 1, 1/1, 4a, 23, 33, 60, 61, 74, 74/1, 74/1-7. ZDR-1 člen 89, 110. ZVDZ člen 12, 12/3. ZPos člen 9, 9/1, 9/2. URS člen 129. ZJU člen 160.
prenehanje službenega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.
ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.
nadaljevano kaznivo dejanje - pomoč pri kaznivem dejanju - sostorilstvo
Obtoženi je s sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika.
Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, čeprav tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Zaradi tega toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel.
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pa pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083295
OZ člen 67, 67/1, 67/2, 82, 82/1, 82/2, 111. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-15, 443, 443/2, 448, 448/1.
odstop od pogodbe – odstopna pravica – odstopnina – razlaga pogodb – uporaba določil in razlaga spornih določil – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.
pregledovanje in prepisovanje spisov – vloga za pregled in prepis spisa – pravni interes – opravičena korist – trditveno breme – nedovoljene pritožbene novote – materialno procesno vodstvo
Pritožnik bi moral že v svoji vlogi obrazložiti, v čem se kaže njegova opravičena korist za pregled in prepis spisa. Pritožnik je v utemeljitvi svoje vloge navedel le, da naj bi imel „pravni interes“ po pridobitvi informacij, s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca (na podlagi istih historičnih dogodkov) in da je njegov „pravni interes“ izkazan s tem, da ista tožnica za škodo na podlagi iste kreditne pogodbe v drugem postopku bremeni njega. Navedeno ne zadošča. Trditev o postopku med tožnico in pritožnikom sama po sebi ne predstavlja obrazložitve opravičene koristi, saj gre zgolj za zatrjevanje dejstva, da teče določen postopek. Želena informacija (s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca) tudi ne izkazuje opravičene koristi, saj pritožnik v vlogi ni pojasnil, kako naj bi mu ta informacija pomagala oziroma pri uresničevanju katerih njegovih pravic ali koristi v postopku med tožnico in njim naj bi mu pomagala.
Materialno procesno vodstvo se nanaša na dolžno ravnanje sodišča v razmerju do strank in drugih oseb, udeleženih v pravdi, in nima nobene zveze z vlogo tretje osebe (pritožnika) za pregled in prepis spisa. V tem pogledu sodišče ni bilo dolžno pozivati pritožnika, da ustrezno dopolni vlogo.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – navedba razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov – substanciranje dokaznih predlogov – pravočasnost navajanja dejstev in dokazov
Ker je toženec šele v pripravljalni vlogi substancirano prerekal nastanek in višino terjatve, je imel tožnik pravico navajati tudi dejstva in dokaze, ki predstavljajo odgovor na navedbe iz toženčeve vloge. V pripravljalni vlogi tožnik niti ni navajal novih dejstev, marveč je natančneje odgovoril na ugovore toženca iz njegove pripravljalne vloge.
Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Tako ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi – za zaslišanje prič, strank – pomenijo zahtevo za izvedbo naroka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006451
KZ-1 člen 55, 55/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/1, 95/4, 355, 355/2, 372, 372-6. ZIKS-1 člen 108.
kršitev kazenskega zakona – odmera kazni obsojencu – predčasni odpust – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka
V obravnavani zadevi je šlo za odpust obdolženke s prestajanja zaporne kazni brez kakršnega koli dodatnega pogoja, zato ji kot prestano kazen ni mogoče vštevati časa od odpusta dalje do dneva, ko bi sicer obdolženka prestala celotno kazen zapora. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obdolženki v izrečeno kazen všteje le čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 do dne predčasnega odpusta.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 49, 49/3, 50. ZPP člen 249.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedenskemu organu pravilno, v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedenih in sodnih cenilcih priznalo nagrado za študij spisa v višini 138,00 EUR, saj sodni spis (skupaj s prilogami in upravnim spisom) obsega več kot 200 strani in nagrado za opravljena osebna pregleda pri ortopedu in nevrologu v višini 92,00 EUR.
izredna denarna socialna pomoč - dodelitev - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli družini, ko se ta znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje, in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le teh pa ni mogla vplivati. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica obvezno zdravstveno in dopolnilno zdravstveno zavarovana, kar pomeni, da se iz navedenega zavarovanja krijejo stroški zdravil. Sredstva za živila in čistila pa so pokrita že iz redne denarne socialne pomoči. Toženka je tožnici za izredno denarno pomoč utemeljeno namenila 150,00 EUR za obutev, saj tožnica drugih izrednih stroškov ni izkazala. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženke ni utemeljen, saj za priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni pravne podlage.
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče preizkusiti v zvezi s pritožbenimi navedbami storilca, ker so razlogi sklepa nasprotujoči si, nejasni in tudi v nasprotju z zakonodajo.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67.
invalid i. kategorije invalidnosti - invalid - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica je bila že z 10. 12. 2008 zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ter s polnim delovnim časom. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi - ustavna odločba
Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni popolno raziskalo dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica je navajala, da je bila v času vročanja te odpovedi v bolniškem staležu ter da priporočene pošte v mesecu avgustu ni mogla prevzemati zaradi bolezni in zaradi hospitalizacije. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da vročitev redne odpovedi tožnici ni bila upoštevna zaradi njene bolezni in hospitalizacije, pri čemer pa ni ugotavljalo, kdaj v avgustu 2014 je bila tožnica hospitalizirana, niti, na kakšen način ji je njeno zdravstveno stanje onemogočalo sprejem priporočenih poštnih pošiljk. Gre za odločilni dejstvi, ki bi ju sodišče prve stopnje moralo ugotavljati (tudi) z uporabo določbe 285. oziroma 286.a člena ZPP ter s postavljanjem ustreznih vprašanj tožnici, ko je bila zaslišana kot stranka, oziroma z izvedbo dokaza z zaslišanjem njene osebne zdravnice, ki ga je kot nepotrebnega zavrnilo. Ugotovitev, da je bila vročitev sporne odpovedi tožnici neupoštevna, je tako preuranjena. Ker je v zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti vložitve tožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.