Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013, sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 31. 8. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Dejstvo je, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki in da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu. Tako je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik od 30. 4. 2013 dalje ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Zato mu plače za mesec julij 2013 ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe res nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
predlog za oprostitev plačila, odlog in obročno plačilo sodne takse – izostanek odločitve o predlogu za odlog in obročno plačilo sodne takse – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa – gola pritožba
Pritožba utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni odločilo o predlogu za odlog in za obročno plačilo taks. Čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa smiselno razvidno, da je prvo sodišče presojalo tudi vprašanje odloga in obročnega plačila taks, o tem delu predloga tožnikov še ni odločilo. Ta del pritožbe je zato treba šteti za predlog tožnikov, da se izda dopolnilni sklep, o čemer je pristojno odločiti sodišče prve stopnje.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053514
ZFPPIPP člen 45, 131, 131/1, 131/2, 132, 132/1, 157, 221b/1, 221b/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/2.
dopolnitev pritožbe - poenostavljena prisilna poravnava - nedovoljenost izvršbe - vpliv začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave
V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo, zato je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe z dne 25. 9. 2015 zavrglo kot prepozno.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je (tudi) za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljiva določba 131. člena ZFPPIPP, ki v prvem odstavku določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.
ZDR-1 člen 1, 84, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 83, 83/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - prenehanje potrebe po delu
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto receptorka za nedoločen čas. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da bo opravljala delo v pisarni na enotah naročnikov oziroma v poslovnih enotah družbe. Glavna dejavnost tožene stranke je posredovanje začasne delovne sile. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 89. člena ZDR-1 zaradi spremembe seznama storitev pri naročniku in posledično prenehanja receptorskih storitev pri naročniku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka namreč ni dokazala, da so prenehale potrebe po delu tožnice na delovnem mestu receptor. Sprememba organizacije dela pri naročniku, ob upoštevanju, da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, katerega glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile, ne more biti poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku, s katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in intregracijo v celoti ugodilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0083826
ZPP člen 458, 458/1, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - nastanitev delavcev
Z navedbami, da so v resnici delavci tožene stranke prenočevali samo 95-krat (in ne 116-kart, kot je z računi št. 54174, 54622 in 55116 zaračunala tožeča stranka), da navedeno izhaja iz fotokopij potnih listov delavcev (saj ti dokazujejo, kdaj je posamezni delavec vstopil v Slovenijo in kdaj jo je zapustil), da je bilo glede na ceno nočitve 14,15 EUR preveč zaračunano 297,15 EUR, da je bil za hrano in pijačo dvakrat obračunan DDV ter da je zato sodišče prve stopnje v tem postopku tožeči stranki iz naslova obračunanega davka prisodilo 237,40 EUR preveč, tožena stranka nedopustno izpodbija dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - USTAVNO PRAVO
VSL00004275
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29. KZ člen 244. KZ-1 člen 20, 20/1, 38, 55, 55/1, 228, 230, 240, 240/1, 240/2. ZOPOKD člen 4, 4-1, 4-3, 5, 5/4. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98/1, 98/2, 105, 105/2, 105/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 358-3, 370, 370-1, 370-2, 370-3, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 383, 383/1, 386, 391, 394, 394/1. ZGD-1 člen 247, 248, 248/1, 248/3, 263, 263/1, 545, 545/1, 545/3, 547, 547/1.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - isti historični dogodek - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konflikt interesov - fiktivni posli - prevzem dolga - pridobivanje lastnih delnic - dokapitalizacija - izpodbijanje dokazne ocene - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - udeležba pri kaznivem dejanju - napeljevanje - skrbnost dobrega strokovnjaka - odvzem premoženjske koristi - kršitev kazenskega zakona - skrbnost dobrega in vestnega gospodarstvenika - načelo zakonitosti - tiha blanketa - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka - temelji odgovornosti pravne osebe - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - kršitev enakega varstva pravic - določena kazen - enotna kazen - znižanje kazni - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba sodbe
Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1.
Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem posojil niso izpolnili subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 oziroma subjektivne biti dejanja. Upoštevaje pravilo akcesornosti udeležbe pa obtoženec, ki jim je kreditiranje družb posojilojemalk odredil, ne more veljati za napeljevalca, saj domnevni "glavni storilci", ki to niso, sploh niso izpolnili biti kaznivega dejanja.
Razpolaganje pravne osebe s protipravno premoženjsko koristjo kot temelj njene odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD mora že pojmovno hkrati pomeniti tudi neko vrsto prispevka njenih vodstvenih ali nadzornih organov h kaznivemu dejanju, kar se odrazi v kombinaciji z drugimi temelji odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD. V situacijah, ko v pravni osebi ni organa, ki bi vodil ali nadziral storilca, ni mogoče identificirati posebnega, ločenega avtorstva in vsebine prispevka pravne osebe v razmerju do storilčevega kaznivega dejanja. Že zavestna (naklepna) odločitev obtoženca kot direktorja družbe, da bo protipravno ravnal, pomeni sprejem ter (v tej zadevi) nato tudi izvršitev protipravnega sklepa vodstvenega organa pravne osebe, kar je temelj njene odgovornosti za kaznivo dejanje po 1. točki 4. člena ZOPOKD.
V opisu kaznivega dejanja, ki je očitano pomočniku, morata biti tako pomočnikovo izvršitveno ravnanje kot dejanje glavnega storilca konkretizirani do te mere, da je mogoče že iz samega opisa razbrati, ali pomočnikovo ravnanje pomeni prispevek, podporo in podobno olajšanje storitve kaznivega dejanja glavnemu storilcu. Naklep pomočnika je dvojen, zajeti mora tako ravnanje pomoči kot tudi ravnanje glavnega storilca, zato mora biti subjektivni odnos pomočnika v opisu dejanja konkretiziran v razmerju do izvršitvenega ravnanja glavnega storilca, ne le do prikrajšanih družb.
izredna denarna socialna pomoč - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - izpolnjevanje pogojev
Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravico do izredne denarne socialne pomoči v višini 350,00 EUR, saj je štelo, da je pri tožniku izkazana trenutna materialna ogroženost zaradi izposoje denarja za plačilo položnic, ki jih je poravnal namesto plačila stroškov bivanja pri sinu in njegovi družini. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da se tožniku prizna izredna denarna socialna pomoč v višini 350,00 EUR zmotno uporabilo materialno pravo, to je določilo tretjega odstavka 33. člena ZSVarPre, po katerem višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine. Ugotovljena višina minimalnega dohodka tožnika pa znaša 269,20 EUR. Poleg tega je ob določitvi izredne denarne socialne pomoči potrebno določiti namen, za katerega se ta pravica prizna, da lahko tožnik dokaže namensko porabo te socialne pomoči v skladu s 34. členom ZSVarPre. Iz odločitve prvostopenjskega sodišča navedeno ni razvidno. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali se je tožnik s tem, ko naj bi si izposodil denar za plačilo položnic, sam spravil v položaj materialne ogroženosti in ali pomeni plačilo položnic zadevo, ki je vezana na preživljanje. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Če v primeru, ko je bil vložen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, eden od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, sodišče ustavi postopek.
Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi
tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.
delovna uspešnost - napitnina- plača – prispevki in davki
Ker se tudi od dela plače zaposlenih za delovno uspešnost plačujejo obvezne dajatve, davki in prispevki delavcev in prispevki delodajalcev, je potrebno tudi prihodke tožene stranke iz naslova napitnin obravnavati enako. To pomeni, da je tudi od prihodkov napitnin tožena stranka kot delodajalec zavezana k plačilu predpisanih dajatev od bruto prihodkov napitnin. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da so sredstva za plače zaposlenih za delovno uspešnost iz 91. člena ZIS zgolj bruto plače, na katere mora delodajalec plačati prispevke, vendar iz drugih sredstev, ne pa iz prihodkov od napitnin. Zato tožnik ni upravičen do plačila razlike med dejansko izplačano plačo in med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu bila v delu, ki se nanaša na plačilo delovne uspešnosti iz naslova napitnine, v vsakomesečnem bruto znesku napitnina obračunana brez znižanja za odstotni delež, ki ga predstavlja znesek prispevkov za socialno varnost v toženkino breme.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - poslovna enota
Skladno z 98. členom ZDR-1, ki določa, v katerih primerih je delodajalec dolžan izdelati program presežnih delavcev, se število delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno zaradi poslovnih razlogov, ugotavlja pri delodajalcu, torej na ravni celotne pravne osebe, ki nastopa v razmerju do odpuščenih delavcev kot delodajalec, in ne npr. na ravni poslovne enote oziroma obrata. V konkretni zadevi zato kot enote za ugotavljanje kvote odpuščenih delavcev ni mogoče upoštevati določene poslovne enote, saj je glede na Direktivo 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti ureditev v ZDR-1 za delavce tožene stranke ugodnejša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na ravni določene poslovne enote ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato toženi stranki ni bilo treba uporabiti (nacionalnih in evropskih) pravil, ki se nanašajo na t. i. kolektivne odpuste. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo števila delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v obdobju odpovedi tožnici na ravni celotne družbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici dopustiti dokazovanje njene trditve, da je šlo pri toženi stranki za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in bi posledično tožena stranka morala uporabiti določbe od 98. do 103. člena ZDR-1 o kolektivnih odpustih. Ker je te dokaze zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi - ustavna odločba
Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083295
OZ člen 67, 67/1, 67/2, 82, 82/1, 82/2, 111. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-15, 443, 443/2, 448, 448/1.
odstop od pogodbe – odstopna pravica – odstopnina – razlaga pogodb – uporaba določil in razlaga spornih določil – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006451
KZ-1 člen 55, 55/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/1, 95/4, 355, 355/2, 372, 372-6. ZIKS-1 člen 108.
kršitev kazenskega zakona – odmera kazni obsojencu – predčasni odpust – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka
V obravnavani zadevi je šlo za odpust obdolženke s prestajanja zaporne kazni brez kakršnega koli dodatnega pogoja, zato ji kot prestano kazen ni mogoče vštevati časa od odpusta dalje do dneva, ko bi sicer obdolženka prestala celotno kazen zapora. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obdolženki v izrečeno kazen všteje le čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 do dne predčasnega odpusta.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku spoštovala določbe VIII. poglavja tožnikove pogodbe o zaposlitvi z naslovom Razrešitev in prenehanje delovnega razmerja. Iz prvega odstavka tega poglavja izhaja, da je direktor profitnega centra (tožnik) lahko razrešen predčasno, to pomeni pred potekom mandata, predvsem če huje krši obveznosti iz te pogodbe, ali če obstajajo drugi utemeljeni razlogi za odpoklic. Odpoklic se opravi na podlagi sklepa skupščine. Iz zapisnika skupščine in izpovedi direktorja izhaja, da je bil profitni center ukinjen, ukinjena pa so bila tudi vsa delovna mesta v tem profitnem centru, zato so vsem štirim delavcem (tudi tožniku) odpovedali pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V VIII. poglavju tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni določbe, da mora tožena stranka tožniku vročiti sklep skupščine, ampak le, da se odpoklic opravi na podlagi sklepa skupščine. To je tožena stranka tudi storila, saj iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposliti izhaja, da je bil program profitnega centra ukinjen, zato je presežek zaposlenih na delovnem mestu vodja profitnega centra, ki je bilo tožnikovo delovno mesto. Toženi stranki sklepa skupščine tožniku ni bilo potrebno vročiti, zato postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonit. Tožena stranka pa je spoštovala vse določbe iz VIII. poglavja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 49, 49/3, 50. ZPP člen 249.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedenskemu organu pravilno, v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedenih in sodnih cenilcih priznalo nagrado za študij spisa v višini 138,00 EUR, saj sodni spis (skupaj s prilogami in upravnim spisom) obsega več kot 200 strani in nagrado za opravljena osebna pregleda pri ortopedu in nevrologu v višini 92,00 EUR.
Ker se mora tožnik s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek, izpodbijana odločba tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti pisne odločbe o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Izpodbijana odločba o napotitvi je zato nezakonita.