Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
Povprečni dohodek na družinskega člana tožeče stranke sicer ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, vendar pa je tožničin mož prejel dediščino večje vrednosti (25.000,00 EUR), ki se v skladu s 1. točko 2. odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva med dohodke (za uveljavljanje pravice do socialne pomoči). Zaradi prejetega dohodka ni podan pogoj za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Zakon o socialno varstvenih prejemkih v poglavju 1.7 z naslovom Razlogi za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči v 27. členu ureja izključitveni razlog z izjemami in določa, da se do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2 odstotka BDP, ta pomoč ne dodeli osebi, katere premoženje, upoštevno po ZUPJS, dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR. Določa pa tudi (v prvem odstavku 27. člena), da se ne glede na določbe tega poglavja denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Podedovano premoženje tožničinega moža navedeno vrednost presega, v citiranih predpisih pa ni omejitve, da bi se upoštevala le dediščina, ki je bila pridobljena v enem letu pred vložitvijo prošnje za taksno oprostitev, zato se upošteva tudi pred tremi leti podedovano premoženje tožničinega moža.
Toženec (delavec) je določenega dne pred zaključkom delovnega časa v službeno vozilo natočil napačno gorivo in s tem toženi stranki (delodajalcu) povzročil škodo v višini plačanega goriva. Njegovo ravnanje je bilo hudo malomarno. Od vsakega voznika službenega vozila se pričakuje, da bo z vozilom ravnal kot skrben gospodar. Toženec pa s tem, ko je v vozilo natočil bencin namesto diesela, ni ravnal kot skrben gospodar. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015710
ZDR člen 6, 6/4, 6/7. ZDR člen 45, 45/4. ZPP člen 181, 181/1. Pravilnik o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 19. Pravilnik o strokovnemu izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 11.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - neenaka obravnava
Iz navedb o dejstvih, ki jih je podala tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje, v precejšnjem delu ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije. Takšne so navedbe, da so bile tožnici ukinjene ure brezplačne pravne pomoči in da ni prejela plačila pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije v E., da je prejela v podpis najemno pogodbo z napačnimi podatki, da je bil denar nakazan na napačen transakcijski račun in da ji je bila solidarnostna pomoč za smrt očeta nakazana z zamudo. Ker že iz navedb tožnice ne izhaja, da bi šlo za kršitve takšne intenzitete, da bi jih bilo mogoče označiti kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici, oziroma ker sploh ne gre za razmerje med tožnico in toženo stranko, tožena stranka za ta ravnanja ni odškodninsko odgovorna.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 89, 89/1, 89/1-4. ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZZRI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti – delavec invalid
Tožena stranka je tožniku – delavcu invalidu zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti izvedla zakonito, skladno s 4. alinejo 1. odstavka 89. člena in 2. odstavkom 88. člena ZDR-1. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana mu je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu za dela, z omejitvami. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRI.
Tožnik je določenega dne pri toženi stranki opravljal konkurenčno dejavnost, to je posek in spravilo lesa do kamionske ceste, ki ga je pri toženi stranki naročil drug zaposleni. Ker tožnik ni imel pisnega soglasja tožene stranke, tj. zakonitega zastopnika direktorja, takšne dejavnosti v času zaposlitve pri toženi stranki kot samostojni podjetnik (s t. i. „popoldansko obrtjo“) ni smel opravljati in je njegovo ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1, ki ureja konkurenčno prepoved. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Poleg tega je tožnik s tem, ko je v dogovoru z nadrejenim poskušal toženo stranko zavesti v podpis naročilnice, ki jo je izpolnil nadrejeni, izpolnil zakonske znake poskusa goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpolnjen je tudi pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved ter v sodelovanju z nadrejenim delavcem poizkusil spraviti toženo stranko v zmoto, da bi mu neupravičeno izplačala znesek za delo, ki ga je opravil kot delavec, zaposlen pri toženi stranki in ne kot samostojni podjetnik, zato vsebina in teža kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika pomenita izgubo zaupanja tožene stranke. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - stvarna pristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka
Stroški postopka po ZUP so vezani na postopek o določeni upravni stvari in so del odločbe o glavni stvari, lahko pa se o stroških postopka odloči s sklepom, vendar mora biti to v odločbi o glavni stvari navedeno. V obravnavanem primeru je bila sporna dodelitev štipendije in vračilo prejetih štipendij. Ker so v tem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ostali sporni le stroški postopka, se stvarna pristojnost določi po vsebini glavne stvari. Glavna stvar pa se nanaša na pravico do štipendije, torej na zadevo, o kateri je po točki 3. c 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Dokazni standard gotovosti po pravni teoriji pomeni popolno skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo. Vendar za meritorno sojenje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice. Torej prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, v katerega resničnost obstoja ne dvomi noben izkušen človek. Strokovno medicinska izpoved izvedenca o visoki stopnji verjetnosti obstoja telesne okvare pri tožniku že 19. 1. 2011 (in ne šele 4. 6. 2014) prav zaradi narave artrotične patologije po eni ter pomanjkljive obdelave v predsodnem postopku po drugi strani, utemeljuje prepričljivost ugotovljenega datuma nastanka telesne okvare, ki ga z nobenim logičnim, kaj šele z razumnim sklepanjem, ni mogoče izključiti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravilo in ob ugotovljeni 60 % telesni okvari tožniku zakonito priznalo pravico do invalidnine od 19. 1. 2011 dalje.
ZDR člen 7, 7/2, 137, 137/2, 137/6, 137/7. ZDPNP člen 3, 6.
nadomestilo za čas čakanja na delo - dogovor - manjši obseg pravic
Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, v smislu, da se s sindikatom ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka in Sindikat pri toženi stranki nista mogla zakonito dogovoriti oziroma skleniti PKP, s katero je bilo delavcem zagotovljeno manj pravic, kot jih je določal ZDR. Določba PKP, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 % osnove, če čaka na delo doma in je v stanju pripravljenosti, je v nasprotju z določbo 137. člena ZDR.
Odreditev čakanja na delo, ker delodajalec ne more zagotavljati dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, je razlog v smislu drugega odstavka 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotavljati ustreznega dela in ne gre za višjo silo, predvsem pa ne gre za razloge na strani delavca. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke in je bil zato upravičen do nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - odpoved večjemu številu delavcev
Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožničino delovno mesto, njene naloge pa je prenesla med ostale zaposlene. To pa predstavlja
organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri presoji obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah
(
npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115a. ZPP člen 154, 154/1, 156.
lastnost zavarovanca - stroški postopka
Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015125
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3. ZVZD člen 5, 9, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna uporaba materialnega prava - spolzke stopnice - sestop s tovornjaka - nevarno delo
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 8, 236a, 286a. ZDR-1 člen 7, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 89/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - verbalno spolno nadlegovanje
Tožena stranka je tožeči stranki utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi verbalnega spolnega nadlegovanja sodelavke A.A., s čimer je tožeča stranka kršila določbe iz pogodbe o zaposlitvi ter 7. člen ZDR-1, ki prepoveduje tudi vsakršno spolno nadlegovanje na delovnem mestu.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - naknadno plačilo prispevkov - vštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo
V socialnem sporu je mogoče zadevo presojati le ob upoštevanju pravno relevantnega dejanskega stanja, kakršno je obstajalo do konca upravnega postopka. Torej največ do datuma izdaje drugostopenjske odločbe. Zavarovanje, za katero je zavarovanec sam zavezanec za prispevek, je v pokojninsko dobo vštevno le, če so plačani prispevki. Ker do dokončnosti predsodnega postopka prispevki za sporno obdobje niso bili poravnani, tega obdobja ni mogoče upoštevati niti v sodno socialnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
stroški postopka - dopolnilni sklep - preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti
V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje zahteve
O enakem zahtevku za izplačilo nadomestila začasne zadržanosti od dela v spornem obdobju je bilo že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. To pomeni, da je podan dejanski stan iz 4. točke 129. člena ZUP in da je toženec zahtevo pravilno zavrgel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločba Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, ki je bila vložena v zvezi z ustavno pritožbo druge osebe in ne tožnika, se nanaša na drug sodni postopek. Odločitev o ustavni pritožbi se zato ne more šteti za spremembo pravne podlage tudi za tožnika. Poleg tega zakonodaja, na dan, ko je tožnik vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ni bila spremenjena in tudi ni bila spremenjena ob izdaji izpodbijanih upravnih aktov.
Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - organizacijski razlog
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče pa nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oprlo na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ne pa na izpovedbo direktorja, ki je na naroku za glavno obravnavo obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela pri toženi stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014909
Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom člen 10. ZDR 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožnici od maja 2009 do februarja 2012, ko je začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ni zagotavljala varnega dela, ker je morala tožnica svoje delo opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Tožnica je namreč za računalniškim ekranom delala več ur, kot ji je bilo določeno v zdravniškem spričevalu. Pasivnost tožene stranke je pomenila kršitev pravic iz delovnega razmerja in pomeni ponavljajoče se, graje vredno ravnanje, s čimer je izpolnjen dejanski stan iz 6.a člena ZDR, ki opredeljuje trpinčenje na delovnem mestu. Zato je odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od maja 2009 do februarja 2012 utemeljen. Ni pa utemeljen za čas od aprila 2007 do maja 2009, saj ob predhodno izdanem zdravniškem spričevalu iz leta 2006 in dejstvu, da se tožnici ob spremembi delovnega mesta ni spremenila ocena tveganja, toženi stranki za to obdobje ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotavljala varnega dela.