Ker se je tožnik s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za osnovno plačo v višini 314.008,00 SIT, je bila tožena stranka to plačo obračunati in izplačati ne glede na to, da je sicer Pravilnik tožene stranke osnovno plačo prodajnih predstavnikov določil v nižjem znesku. Določbe Pravilnika, ki se nanašajo na njegovo osnovno plačo, so namreč za tožnika manj ugodne od določb pogodbe o zaposlitvi.
Sodni izvršitelj - imenovanje novega izvršitelja - razrešitev izvršitelja - prevzemnik - izbira izvršitelja - smrt izvršitelja med postopkom
Glede pravice in dolžnosti upnika, da v postopku predlaga izvršitelja, ki bo opravljal izvršilna dejanja, ni razlike glede na to, ali je izvršitelj med postopkom umrl, ali pa je bil razrešen iz enega od razlogov, predvidenih v 1. do 10. točki prvega odstavka 286. a člena ZIZ. Namen tretjega odstavka 287. člena ZIZ in 44. a člena ZIZ je namreč v obeh primerih isti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014909
Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom člen 10. ZDR 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožnici od maja 2009 do februarja 2012, ko je začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ni zagotavljala varnega dela, ker je morala tožnica svoje delo opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Tožnica je namreč za računalniškim ekranom delala več ur, kot ji je bilo določeno v zdravniškem spričevalu. Pasivnost tožene stranke je pomenila kršitev pravic iz delovnega razmerja in pomeni ponavljajoče se, graje vredno ravnanje, s čimer je izpolnjen dejanski stan iz 6.a člena ZDR, ki opredeljuje trpinčenje na delovnem mestu. Zato je odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od maja 2009 do februarja 2012 utemeljen. Ni pa utemeljen za čas od aprila 2007 do maja 2009, saj ob predhodno izdanem zdravniškem spričevalu iz leta 2006 in dejstvu, da se tožnici ob spremembi delovnega mesta ni spremenila ocena tveganja, toženi stranki za to obdobje ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotavljala varnega dela.
Toženec je bil spoznan za krivega, da je spornem času spravil tožečo stranko s prekrivanjem dejanskih okoliščin glede zaposlitve v zmoto in jo zapeljal, da je vseskozi upravičen do invalidske pokojnine, varstvenega in letnega dodatka, ki mu jih je tožeča stranka tudi izplačala. Tožnik do teh prejemkov ni bil upravičen, saj je bil v spornem času zaposlen v Republiki Avstriji in je tam v določenem času prejemal nadomestilo za brezposelnost in v določenem času bolniško nadomestilo, o spremenjenih okoliščinah pa ni obvestil tožeče stranke. Toženec si je tako na škodo tožeče stranke pridobil protipravno premoženjsko korist v obliki izplačanih pokojnin, varstvenih in letnih dodatkov ter preplačil, do katerih ni bil upravičen. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo preveč izplačanih prejemkov, utemeljen.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - izvedenec
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra, da je tožnica zmožna le za delo s polovičnim delovnim časom, utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in jo na tej podlagi razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu. Hkrati je pravilno odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Toženec (delavec) je določenega dne pred zaključkom delovnega časa v službeno vozilo natočil napačno gorivo in s tem toženi stranki (delodajalcu) povzročil škodo v višini plačanega goriva. Njegovo ravnanje je bilo hudo malomarno. Od vsakega voznika službenega vozila se pričakuje, da bo z vozilom ravnal kot skrben gospodar. Toženec pa s tem, ko je v vozilo natočil bencin namesto diesela, ni ravnal kot skrben gospodar. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 48/1, 48/1-1.
izvedenina - nagrada za izvedensko mnenje - izvedenski organ
Ker je sodišče naložilo izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenskemu organu, v katerem so sodelovali trije člani, so do nagrade za to mnenje upravičeni vsi člani izvedenskega organa. Vsi trije člani so ponovno preštudirali spis, pregledali dodatno dokumentacijo in tožnico osebno pregledali.
vloga, vezana na rok – pravočasnost vloge, vezane na rok – pritožba – pravočasnost pritožbe – navadna poštna pošiljka
Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Pritožba, ki je bila poslana z navadno poštno pošiljko, je prepozna, ker je bila izročena sodišču en dan po poteku roka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015125
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3. ZVZD člen 5, 9, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna uporaba materialnega prava - spolzke stopnice - sestop s tovornjaka - nevarno delo
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115a. ZPP člen 154, 154/1, 156.
lastnost zavarovanca - stroški postopka
Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - naknadno plačilo prispevkov - vštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo
V socialnem sporu je mogoče zadevo presojati le ob upoštevanju pravno relevantnega dejanskega stanja, kakršno je obstajalo do konca upravnega postopka. Torej največ do datuma izdaje drugostopenjske odločbe. Zavarovanje, za katero je zavarovanec sam zavezanec za prispevek, je v pokojninsko dobo vštevno le, če so plačani prispevki. Ker do dokončnosti predsodnega postopka prispevki za sporno obdobje niso bili poravnani, tega obdobja ni mogoče upoštevati niti v sodno socialnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
stroški postopka - dopolnilni sklep - preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti
V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje zahteve
O enakem zahtevku za izplačilo nadomestila začasne zadržanosti od dela v spornem obdobju je bilo že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. To pomeni, da je podan dejanski stan iz 4. točke 129. člena ZUP in da je toženec zahtevo pravilno zavrgel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločba Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, ki je bila vložena v zvezi z ustavno pritožbo druge osebe in ne tožnika, se nanaša na drug sodni postopek. Odločitev o ustavni pritožbi se zato ne more šteti za spremembo pravne podlage tudi za tožnika. Poleg tega zakonodaja, na dan, ko je tožnik vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ni bila spremenjena in tudi ni bila spremenjena ob izdaji izpodbijanih upravnih aktov.
Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. S tem je izpolnjen dejanski stan po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je sodišče tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
ZJU člen 140. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 47. ZDR-1 člen 7, 7/4. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (konflikt z nadrejenim določenega dne; nevabljenje na skupne sestanke; odvzem delovnih nalog; uvedba postopka izredne odpovedi; uvedba disciplinskega postopka, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
Ker tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače in glede na to, da so bili za izdajo izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP, izpodbijana delna sodba na podlagi pripoznave ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP. To pa pomeni, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
OZ člen 255, 256, 257. ZDR člen 130, 130/1. ZPP člen 325, 325/1.
izvršba na plačo - stalni prejemki iz delovnega razmerja - stroški prehrane med delom - odločitev o delu predloga - dopolnilni sklep
Upnica z izvršbo ne more poseči na dolžniku neizplačane zneske malice, pravice iz delovnega razmerja, med katere v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1 sodi tudi pravica do povračila stroškov za prehrano med delom, pa lahko proti svojemu delodajalcu uveljavlja le delavec, torej dolžnik. Vsekakor pa dolžnici ostaja možnost vložitve tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj, v smislu določb 255. in 256. člen OZ, da je dolžnik zaradi opustitve uveljavljanja svojih pravic do delodajalca, poslabšal svojo zmožnost poplačila obveznosti do upnikov in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti, pri čemer mora biti upoštevan rok iz 257. člena OZ.
solidarnostna pomoč - izpolnjevanje pogojev - invalid III. kategorije invalidnosti - delo s polovičnim delovnim časom - minimalna plača
V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožnik je kot invalid III. kategorije invalidnosti delal s polovičnim delovnim časom. Ker je minimalna plača določena kot najnižje plačilo za polni delovni čas, jo je potrebno zaradi primerjave z dolžino tožnikovega delovnega časa in plačilom deliti na polovico. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.