ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115a. ZPP člen 154, 154/1, 156.
lastnost zavarovanca - stroški postopka
Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.
Tožnik je določenega dne pri toženi stranki opravljal konkurenčno dejavnost, to je posek in spravilo lesa do kamionske ceste, ki ga je pri toženi stranki naročil drug zaposleni. Ker tožnik ni imel pisnega soglasja tožene stranke, tj. zakonitega zastopnika direktorja, takšne dejavnosti v času zaposlitve pri toženi stranki kot samostojni podjetnik (s t. i. „popoldansko obrtjo“) ni smel opravljati in je njegovo ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1, ki ureja konkurenčno prepoved. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Poleg tega je tožnik s tem, ko je v dogovoru z nadrejenim poskušal toženo stranko zavesti v podpis naročilnice, ki jo je izpolnil nadrejeni, izpolnil zakonske znake poskusa goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpolnjen je tudi pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved ter v sodelovanju z nadrejenim delavcem poizkusil spraviti toženo stranko v zmoto, da bi mu neupravičeno izplačala znesek za delo, ki ga je opravil kot delavec, zaposlen pri toženi stranki in ne kot samostojni podjetnik, zato vsebina in teža kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika pomenita izgubo zaupanja tožene stranke. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.
Toženec (delavec) je določenega dne pred zaključkom delovnega časa v službeno vozilo natočil napačno gorivo in s tem toženi stranki (delodajalcu) povzročil škodo v višini plačanega goriva. Njegovo ravnanje je bilo hudo malomarno. Od vsakega voznika službenega vozila se pričakuje, da bo z vozilom ravnal kot skrben gospodar. Toženec pa s tem, ko je v vozilo natočil bencin namesto diesela, ni ravnal kot skrben gospodar. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - organizacijski razlog
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče pa nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oprlo na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ne pa na izpovedbo direktorja, ki je na naroku za glavno obravnavo obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela pri toženi stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasna zdravstvena nesposobnost za opravljanje nalog
Storilka nalog ne more opravljati brez zdravniškega pregleda, s katerim bi bilo ugotovljeno, da je te naloge sposobna opravljati. Glede na to, da so po navedbah storilke pri njej podani zdravstveni razlogi, zaradi katerih še eno leto ne bo sposobna za opravljanje nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, po šestem odstavku 19. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pa rok v katerem morajo biti naloge opravljene ne sme biti krajši od enega in ne daljši od treh mesecev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zakon namreč ne omogoča odložitve opravljanja nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti za nedoločen čas.
vročanje družbi - vročanje na sedežu družbe - poizvedbe glede kršitev postopka - poročilo o kršitvah določb postopka
Tožnici je bil poziv za dopolnitev tožbe vročen na dan, ko je sodno pošiljko za družbo (tožnico) prevzela sicer za to ne posebej pooblaščena mati tožničine zakonite zastopnice, ki živi na sedežu družbe in pošiljke v odsotnosti hčerke tudi za družbo dejansko redno sprejema.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve.
ZPP člen 8, 236a, 286a. ZDR-1 člen 7, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 89/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - verbalno spolno nadlegovanje
Tožena stranka je tožeči stranki utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi verbalnega spolnega nadlegovanja sodelavke A.A., s čimer je tožeča stranka kršila določbe iz pogodbe o zaposlitvi ter 7. člen ZDR-1, ki prepoveduje tudi vsakršno spolno nadlegovanje na delovnem mestu.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - naknadno plačilo prispevkov - vštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo
V socialnem sporu je mogoče zadevo presojati le ob upoštevanju pravno relevantnega dejanskega stanja, kakršno je obstajalo do konca upravnega postopka. Torej največ do datuma izdaje drugostopenjske odločbe. Zavarovanje, za katero je zavarovanec sam zavezanec za prispevek, je v pokojninsko dobo vštevno le, če so plačani prispevki. Ker do dokončnosti predsodnega postopka prispevki za sporno obdobje niso bili poravnani, tega obdobja ni mogoče upoštevati niti v sodno socialnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
stroški postopka - dopolnilni sklep - preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti
V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje zahteve
O enakem zahtevku za izplačilo nadomestila začasne zadržanosti od dela v spornem obdobju je bilo že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. To pomeni, da je podan dejanski stan iz 4. točke 129. člena ZUP in da je toženec zahtevo pravilno zavrgel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločba Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, ki je bila vložena v zvezi z ustavno pritožbo druge osebe in ne tožnika, se nanaša na drug sodni postopek. Odločitev o ustavni pritožbi se zato ne more šteti za spremembo pravne podlage tudi za tožnika. Poleg tega zakonodaja, na dan, ko je tožnik vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ni bila spremenjena in tudi ni bila spremenjena ob izdaji izpodbijanih upravnih aktov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - odpoved večjemu številu delavcev
Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožničino delovno mesto, njene naloge pa je prenesla med ostale zaposlene. To pa predstavlja
organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri presoji obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah
(
npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Tožena stranka je namreč vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici plača zneske iz naslova razlike plač za mesece april, maj in junij 2010 ter regresa za letni dopust za leto 2010, ki so pravice iz delovnega razmerja. Spor v tem obsegu je individualni delovni spor premoženjske narave. Zato je sodišče prve stopnje takso za pritožbo pravilno odmerilo skladno s tarifno št. 2321 ZST-1, z upoštevanjem količnika 2,0. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tarifno številko 2121, saj predmet spora ni pravica iz sistema socialne varnosti in torej ne gre za socialni spor, kot ga opredeljuje prvi odstavek 58. člena ZDSS-1.
Iz določbe 2. odstavka 31. člena ZDSS-1 izhaja, da je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja revizija vselej dovoljena. Predmet takšnega spora so običajno, kadar se uveljavljajo z isto tožbo, tudi dajatveni zahtevki za plačilo prejemkov, do katerih bi bil delavec upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in s plačilom katerih se vzpostavi stanje, kot če nebi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Enako pa je tudi v primeru, kadar sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in določi denarno povračilo v skladu s 118. členom ZDR-1. Denarno povračilo zaradi sodne razveze je pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, zato je tudi glede te pravice, ki izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja in se uveljavlja v isti tožbi, revizija vedno dovoljena. Ker je tožnica zahtevek za plačilo denarnega povračila uveljavljala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče o zahtevku tožnice pravnomočno odločilo z isto sodbo, gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu, zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo revizijo tožnice z dne 20. 10. 2015.
Toženec je bil spoznan za krivega, da je spornem času spravil tožečo stranko s prekrivanjem dejanskih okoliščin glede zaposlitve v zmoto in jo zapeljal, da je vseskozi upravičen do invalidske pokojnine, varstvenega in letnega dodatka, ki mu jih je tožeča stranka tudi izplačala. Tožnik do teh prejemkov ni bil upravičen, saj je bil v spornem času zaposlen v Republiki Avstriji in je tam v določenem času prejemal nadomestilo za brezposelnost in v določenem času bolniško nadomestilo, o spremenjenih okoliščinah pa ni obvestil tožeče stranke. Toženec si je tako na škodo tožeče stranke pridobil protipravno premoženjsko korist v obliki izplačanih pokojnin, varstvenih in letnih dodatkov ter preplačil, do katerih ni bil upravičen. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo preveč izplačanih prejemkov, utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014909
Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom člen 10. ZDR 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožnici od maja 2009 do februarja 2012, ko je začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ni zagotavljala varnega dela, ker je morala tožnica svoje delo opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Tožnica je namreč za računalniškim ekranom delala več ur, kot ji je bilo določeno v zdravniškem spričevalu. Pasivnost tožene stranke je pomenila kršitev pravic iz delovnega razmerja in pomeni ponavljajoče se, graje vredno ravnanje, s čimer je izpolnjen dejanski stan iz 6.a člena ZDR, ki opredeljuje trpinčenje na delovnem mestu. Zato je odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od maja 2009 do februarja 2012 utemeljen. Ni pa utemeljen za čas od aprila 2007 do maja 2009, saj ob predhodno izdanem zdravniškem spričevalu iz leta 2006 in dejstvu, da se tožnici ob spremembi delovnega mesta ni spremenila ocena tveganja, toženi stranki za to obdobje ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotavljala varnega dela.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti, saj je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. dela na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.