odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izplačilo odškodnine - mobing - sodba na podlagi pripoznave
Tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper delno sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo skladno s 1. odstavkom 316. člena Zakona o pravdnem postopku in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pripoznanem delu ugodilo. Zato tožeča stranka te odločitve ne more izpodbijati in se njena pritožba zavrže kot nedovoljena.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 48/1, 48/1-1.
izvedenina - nagrada za izvedensko mnenje - izvedenski organ
Ker je sodišče naložilo izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenskemu organu, v katerem so sodelovali trije člani, so do nagrade za to mnenje upravičeni vsi člani izvedenskega organa. Vsi trije člani so ponovno preštudirali spis, pregledali dodatno dokumentacijo in tožnico osebno pregledali.
vloga, vezana na rok – pravočasnost vloge, vezane na rok – pritožba – pravočasnost pritožbe – navadna poštna pošiljka
Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Pritožba, ki je bila poslana z navadno poštno pošiljko, je prepozna, ker je bila izročena sodišču en dan po poteku roka.
ZDR člen 7, 7/2, 137, 137/2, 137/6, 137/7. ZDPNP člen 3, 6.
nadomestilo za čas čakanja na delo - dogovor - manjši obseg pravic
Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, v smislu, da se s sindikatom ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka in Sindikat pri toženi stranki nista mogla zakonito dogovoriti oziroma skleniti PKP, s katero je bilo delavcem zagotovljeno manj pravic, kot jih je določal ZDR. Določba PKP, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 % osnove, če čaka na delo doma in je v stanju pripravljenosti, je v nasprotju z določbo 137. člena ZDR.
Odreditev čakanja na delo, ker delodajalec ne more zagotavljati dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, je razlog v smislu drugega odstavka 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotavljati ustreznega dela in ne gre za višjo silo, predvsem pa ne gre za razloge na strani delavca. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke in je bil zato upravičen do nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. S tem je izpolnjen dejanski stan po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je sodišče tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
ZJU člen 140. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 47. ZDR-1 člen 7, 7/4. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (konflikt z nadrejenim določenega dne; nevabljenje na skupne sestanke; odvzem delovnih nalog; uvedba postopka izredne odpovedi; uvedba disciplinskega postopka, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.
Aneks h kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija člen 8, 8/1.
izplačilo razlike v plači - delo po avtorskih pogodbah - obstoj delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - javni zavod
Na podlagi prvega odstavka 8. člena Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri (4) plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela Pravilnik, ki je uredil postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela, po katerih se lahko zaposleni razvrsti za največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. To pomeni, da ima delodajalec pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in doseganju meril ter po predpisanem postopku uvrsti v do štiri razrede višji plačni razred od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni avtomatično, temveč gre za (diskrecijsko) odločitev delodajalca, ali bo javnega uslužbenca razvrstil v višji plačni razred. Toženi stranki je prepuščeno, da se odloči o morebitni določitvi večopravilnosti, nato pa še o njeni višini. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v plačni razred zaradi večopravilnosti, delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.
Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - stvarna pristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka
Stroški postopka po ZUP so vezani na postopek o določeni upravni stvari in so del odločbe o glavni stvari, lahko pa se o stroških postopka odloči s sklepom, vendar mora biti to v odločbi o glavni stvari navedeno. V obravnavanem primeru je bila sporna dodelitev štipendije in vračilo prejetih štipendij. Ker so v tem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ostali sporni le stroški postopka, se stvarna pristojnost določi po vsebini glavne stvari. Glavna stvar pa se nanaša na pravico do štipendije, torej na zadevo, o kateri je po točki 3. c 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je napačno vročalo tožbo na naslov tožene stranke v stečaju. Ker je bila tožba vložena v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega upravitelja, ki je prijavljeno terjatev tožeče stranke prerekal, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo, v skladu z določbo 251. člena ZFPPIPP, vročiti stečajni upraviteljici na naslovu, ki je naveden kot naslov za vročanje v imeniku upraviteljev pri Ministrstvu za pravosodje. Ker je bilo pisanje vročeno na drugem naslovu, pomeni, da je bila vročitev nepravilna.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj je še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ni izkazano takšno bistveno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, da bi pri njem šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - odpoved večjemu številu delavcev
Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožničino delovno mesto, njene naloge pa je prenesla med ostale zaposlene. To pa predstavlja
organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri presoji obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah
(
npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
Povprečni dohodek na družinskega člana tožeče stranke sicer ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, vendar pa je tožničin mož prejel dediščino večje vrednosti (25.000,00 EUR), ki se v skladu s 1. točko 2. odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva med dohodke (za uveljavljanje pravice do socialne pomoči). Zaradi prejetega dohodka ni podan pogoj za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Zakon o socialno varstvenih prejemkih v poglavju 1.7 z naslovom Razlogi za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči v 27. členu ureja izključitveni razlog z izjemami in določa, da se do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2 odstotka BDP, ta pomoč ne dodeli osebi, katere premoženje, upoštevno po ZUPJS, dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR. Določa pa tudi (v prvem odstavku 27. člena), da se ne glede na določbe tega poglavja denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Podedovano premoženje tožničinega moža navedeno vrednost presega, v citiranih predpisih pa ni omejitve, da bi se upoštevala le dediščina, ki je bila pridobljena v enem letu pred vložitvijo prošnje za taksno oprostitev, zato se upošteva tudi pred tremi leti podedovano premoženje tožničinega moža.
Toženec je bil spoznan za krivega, da je spornem času spravil tožečo stranko s prekrivanjem dejanskih okoliščin glede zaposlitve v zmoto in jo zapeljal, da je vseskozi upravičen do invalidske pokojnine, varstvenega in letnega dodatka, ki mu jih je tožeča stranka tudi izplačala. Tožnik do teh prejemkov ni bil upravičen, saj je bil v spornem času zaposlen v Republiki Avstriji in je tam v določenem času prejemal nadomestilo za brezposelnost in v določenem času bolniško nadomestilo, o spremenjenih okoliščinah pa ni obvestil tožeče stranke. Toženec si je tako na škodo tožeče stranke pridobil protipravno premoženjsko korist v obliki izplačanih pokojnin, varstvenih in letnih dodatkov ter preplačil, do katerih ni bil upravičen. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo preveč izplačanih prejemkov, utemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015125
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3. ZVZD člen 5, 9, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna uporaba materialnega prava - spolzke stopnice - sestop s tovornjaka - nevarno delo
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014909
Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom člen 10. ZDR 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožnici od maja 2009 do februarja 2012, ko je začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ni zagotavljala varnega dela, ker je morala tožnica svoje delo opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Tožnica je namreč za računalniškim ekranom delala več ur, kot ji je bilo določeno v zdravniškem spričevalu. Pasivnost tožene stranke je pomenila kršitev pravic iz delovnega razmerja in pomeni ponavljajoče se, graje vredno ravnanje, s čimer je izpolnjen dejanski stan iz 6.a člena ZDR, ki opredeljuje trpinčenje na delovnem mestu. Zato je odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od maja 2009 do februarja 2012 utemeljen. Ni pa utemeljen za čas od aprila 2007 do maja 2009, saj ob predhodno izdanem zdravniškem spričevalu iz leta 2006 in dejstvu, da se tožnici ob spremembi delovnega mesta ni spremenila ocena tveganja, toženi stranki za to obdobje ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotavljala varnega dela.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve.