poskusno delo – ocena dela – dokazno breme – trditvena podlaga
Pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno), saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).
Tožnik je vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom, potrjenim s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, glede oprostitve plačila sodne takse v zvezi s predlogom z dne 8. 6. 2015 že odločilo. Tožnik pa v predlogu z dne 20. 7. 2015 za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo ni predložil nobenih novih dokazov, niti se ne sklicuje na nobene nove ali dodatne okoliščine, ki ne bi bile že upoštevane, ali bi predstavljale razlog za ponovno ugotavljanje pogojev za oprostitev plačila sodne takse. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP predlog za oprostitev plačila sodnih taks z dne 20. 7. 2015 utemeljeno zavrglo.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nadaljevanje postopka v pravdi – dejanska in pravna podlaga zahtevka
V pravdnem postopku, ki teče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je namreč mogoče spremeniti dejansko in pravno podlago zahtevka, saj se dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki in na podlagi kontradiktornega postopka.
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 2, 14, 22. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prenehanje potrebe po delu
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (upada prihodkov v letu 2013) z namenom zmanjšanja stroškov dela racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka s spremenjenim ponderiranjem delovnih rezultatov ni postopala diskriminatorno, ker ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1, temveč je izhajala iz pomembnosti posameznega sklopa z vidika delodajalca, poleg tega pa je na enak način ponderirala rezultate vseh primerljivih delavk. Takšno stališče je zmotno. Sistem ponderiranja, kot je določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je drugače (ter retroaktivno) določal delovno uspešnost, kot je bila za obravnavano časovno obdobje predhodno določena s sklepom o določitvi načina izračunavanja plače za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica oziroma kot je bil določen v letnih planih. Tožena stranka je sicer upravičena, da posamezne sklope ustrezno ponderira, če šteje, da so različno pomembni za njeno poslovno uspešnost, vendar pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev za preteklo obdobje (za nazaj) ni mogoče določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za oceno delovne uspešnosti, in ki so veljali za obračun plače (stimulacija). Tožena stranka je tako pri določitvi tožnice za delavko, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da diskriminacija ni podana, posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev ustreznega denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.
plačilo sodne takse za pritožbo – izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse – kdo je lahko pravdna stranka – neutemeljenost zahtevka in položaj strank – dolžnost plačila sodne takse – domneva umika pritožbe
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki, ki je v postopku tudi sodelovala, izdalo plačilni nalog. Za to obveznost ni pomembno, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Čim je oseba v postopku označena kot tožena stranka, ima ta status ne glede na utemeljenost zahtevka.
obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zapslitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Zgolj zato, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo izrecno navedeno, da se sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela, ni prišlo avtomatično do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je dejansko obstajal zakonsko dopusten razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014949
ZPP člen 70, 70-2, 70-6, 247, 247/1, 250. URS člen 23. Zakon o organiziranosti in delu policije člen 19, 19/4. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mesti in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 32.
Absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP tudi njegova stalna ali začasna zaposlitev pri stranki. Za izvedenca pa zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Izvedenec je bil v času, ko mu je bilo odrejeno izvedensko delo, zaposlen pri toženi stranki. Izvedensko mnenje pa je bil neposredno odločilen dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, za katerega je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zato je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj - odločba o ustavitvi izplačila - poseg v pravnomočno razmerje
Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. Zato odločitev tožene stranke, ki je tožnici ustavila izplačilo invalidske pokojnine za nazaj, ni bila zakonita.
ZZVZZ člen 80, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nosilec dejavnosti
Tožnika je potrebno obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati njegovo delazmožnost upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Tožnik lahko, glede na zdravstveno stanje (kronična degenerativna bolezen osteoartikularnega aparata) in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur, je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil v v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, neutemeljen.
zavarovanje vozila - vrednost vozila - določitev zavarovalne vsote - zavarovalna polica - višina premije - podzavarovanje - nastanek zavarovalnega primera - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote, ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke.
plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi v poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili drugem individualnem delovnem sproru, dogovorjen znesek škode obsegal tudi odpravnino. V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da se delavec pravici do odpravnine ne more veljavno odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka tožniku upravičeno znižala osnovno plačo za 10 % oziroma 15 %, ker tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov dela. Ravnanja, ki se glede na sklepa o znižanju plače očitajo tožniku (da tožnik ni ukrepal na opozorilo o goreči rdeči luči na črpališču, zaradi česar je prišlo do zastoja delovanja črpališča in njegovega zalitja ter intervencije po posredovanju občanov ter posledično nastanka škode toženi stranki; da tožnika ni bilo na delovišču osnovne šole v istem obdobju; v treh primerih v januarju 2014 pa tožnik do 7.00 ure zjutraj ni prevzel dežurne službe, temveč je to napravil z zamudo), so po svoji vsebini kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka namreč tožniku očita zanemarjanje njegovih obveznosti in dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pod pojem nedoseganja pričakovanih rezultatov dela ni mogoče uvrstiti kršitev delovnih obveznosti delavca, tako da v takem primeru določbe KPKD o zmanjšanju osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov (peti odstavek 43. člena) ni mogoče uporabiti. Ta določba KPKD se nanaša na doseganje delovne uspešnosti, iz trditvene podlage v predmetni zadevi pa ne izhaja, da bi tožena stranka ocenjevala delovno uspešnost tožnika in mu na podlagi ugotovitve, da ne dosega vnaprej dogovorjenih kriterijev, znižala plačo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožniku priznalo del plače, ki ga je tožena stranka tožniku neupravičeno odtegnila na podlagi sklepov o znižanju plače v mesecu juniju 2013 in januarju 2014.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015732
ZPP člen 270. ZDSS-1 člen 43, 43/2. ZIZ člen 270. ZDR-1 člen 116, 116/1. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpoved invalidu - začasna odredba
Iz trditev tožnice v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter predloženih listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga določa ZDR. Tožnici je bila odpoved dana dne 24. 9. 2015 in vročena dne 28. 9. 2015 (odločba ZPIZ pa je bila tožnici izdana 25. 9. 2015) in je postala pravnomočna ter izvršljiva dne 15. 10. 2015). V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pogoj pa je, da je s pravnomočno odločbo ZPIZ delavcu priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti. Odločba ZPIZ, s katero je tožnici bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, je postala pravnomočna in izvršljiva 15. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ni bil dolžan postopati po določilih 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in 116. člena ZDR-1.
V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 254, 254/3.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dogodek z dne 21. 11. 2011 (poškodba v prometni nezgodi) pri tožniku ni pustil takšnih posledic, ki bi zahtevale več kot 11 mesecev za saniranje posledice poškodb, pridobljenih v prometni nezgodi, saj je šlo za lahko poškodbo, pri kateri je bil ugotovljen izvin oziroma nateg mišic, to je sprememba stanja mišičnega tkiva in ne poškodbe na skeletu. Zato je tožnik v spornem obdobjeu ob takem zdravstvenem stanju lahko opravljal svoje delo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
vračilo preveč izplačane plače - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - vrednost spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je stroške postopka zmotno odmerilo od prenizke vrednosti spornega predmeta. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da je vrednost predmeta 2.234,89 EUR, saj je tožeča stranka uveljavljala vračilo preveč obračunanih in izplačanih zneskov plač v tej višini.