V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač v spornem obdobju.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
denarna socialna pomoč - plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - lastni dohodek družine - izvenzakonski partner
V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Toženec je tožnici pomotoma izplačal letni dodatek v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del letnega dodatka. Zato je nastalo preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti. V skladu s 1. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 je oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, dolžna prejeto vrniti.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 67.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum o socialnem zavarovanju - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji s strani toženca zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala, torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki je tožniku priznal pravico do invalidske pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oz. drugih pokojninskih dajatev.
Tožnik je vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom, potrjenim s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, glede oprostitve plačila sodne takse v zvezi s predlogom z dne 8. 6. 2015 že odločilo. Tožnik pa v predlogu z dne 20. 7. 2015 za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo ni predložil nobenih novih dokazov, niti se ne sklicuje na nobene nove ali dodatne okoliščine, ki ne bi bile že upoštevane, ali bi predstavljale razlog za ponovno ugotavljanje pogojev za oprostitev plačila sodne takse. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP predlog za oprostitev plačila sodnih taks z dne 20. 7. 2015 utemeljeno zavrglo.
ZDR člen 88, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 339, 339, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – absolutna bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih
V 6. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kdaj je nastal utemeljen razlog odpovedi, pri čemer tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka predložila v spis Strategijo razvoja iz novembra 2009 in Program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka ukinila obrat obutve, vendar svoje razlage časovno ne opredeli. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je sodišče sicer izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o ukinitvi delovnega mesta tehnolog razvoja obutve II, na katerem je bila zaposlena tožnica, vendar se sodišče do navedenega relevantnega listinskega dokaza ne opredeli, čeprav je to lahko trenutek, ko je nastal utemeljeni razlog za podajo odpovedi po 6. odstavku 88. člena ZDR. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015732
ZPP člen 270. ZDSS-1 člen 43, 43/2. ZIZ člen 270. ZDR-1 člen 116, 116/1. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpoved invalidu - začasna odredba
Iz trditev tožnice v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter predloženih listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga določa ZDR. Tožnici je bila odpoved dana dne 24. 9. 2015 in vročena dne 28. 9. 2015 (odločba ZPIZ pa je bila tožnici izdana 25. 9. 2015) in je postala pravnomočna ter izvršljiva dne 15. 10. 2015). V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pogoj pa je, da je s pravnomočno odločbo ZPIZ delavcu priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti. Odločba ZPIZ, s katero je tožnici bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, je postala pravnomočna in izvršljiva 15. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ni bil dolžan postopati po določilih 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in 116. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - reintegracija
Tožniku izraba letnega dopusta s strani direktorice tožene stranke sicer ni bila odobrena, vendar je bila tožena stranka preko SMS sporočil obveščena o razlogih odsotnosti z dela tožnika v spornem obdobju, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveščanja po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljena.
Ker tožena stranka v izredni odpovedi razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni z ničemer obrazložila, ga ni mogoče preizkusiti.
Če se delavec v času trajanja sodnega spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi zaposli pri drugem delodajalcu (za določen čas) in s tem zmanjšuje škodo, to ne vpliva na njegovo pravico do ponovne reintegracije k delodajalcu, ki mu je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
poskusno delo – ocena dela – dokazno breme – trditvena podlaga
Pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno), saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).
bistvena kršitev določb postopka - neposredno izvajanje dokazov - posredno izvajanje dokazov - zaslišanje po videokonferenci - predlog zastopnika obtožbe - - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - meje pritožbenega preizkusa
Ker je bilo v obravnavanem primeru nedvomno ugotovljeno, da oškodovanka prebiva v tujini, da je bila na glavno obravnavo, za katero je po podatkih spisa tudi sicer vedela, pravilno vabljena in da se je ni udeležila, je jasno, da je sodišče prve stopnje imelo opraviti s položajem iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki je sodišču dovoljeval, da je njeno izpovedbo prebralo. Ko se namreč pritožnik sklicuje na možnost oškodovankinega zaslišanja po videokonferenci, prezre, da je ta odvisna od procesnega dejanja, ki bi moralo biti opravljeno v tuji državi po zaprosilu, skladno z zakonom ali mednarodno pogodbo (3. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 2, 14, 22. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prenehanje potrebe po delu
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (upada prihodkov v letu 2013) z namenom zmanjšanja stroškov dela racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015738
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273. Zvis člen 10, 23, 24, 24/5, 25. Statut UM člen 299, 337.
razrešitev - imenovanje - začasna odredba
Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.
Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).
plačilo sodne takse za pritožbo – izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse – kdo je lahko pravdna stranka – neutemeljenost zahtevka in položaj strank – dolžnost plačila sodne takse – domneva umika pritožbe
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki, ki je v postopku tudi sodelovala, izdalo plačilni nalog. Za to obveznost ni pomembno, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Čim je oseba v postopku označena kot tožena stranka, ima ta status ne glede na utemeljenost zahtevka.
spor majhne vrednosti – priznanje dejstev – prekluzija – prokurist – obseg prokure
Sodišče prve stopnje je prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, skupaj s pozivom k odgovoru na to vlogo, poslalo toženi stranki. Le-ta na vlogo tožeče stranke ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka z neaktivnostjo v pravdnem postopku priznala vsa dejstva, ki jih je v svoji pripravljalni vlogi zatrjevala tožeča stranka.
Prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, je pa njen pooblaščenec in kot tak lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki sodijo v dejavnost družbe.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožnik je s toženo stranko prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil za delo na delovnem mestu vodja proizvodnje. Nato pa sta stranki sklenili še pet pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela za opravljanje dela na istem delovnem mestu in nazadnje še pogodbo o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu direktor proizvodnje. Tožnik ni bil vodilni delavec, saj ni imel pooblastila za sklepanje pravnih poslov niti za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, zato ni bil podan zakonit razlog za sklenitev prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako tudi pri ostalih pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas niso obstajali zakoniti razlogi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je imel tožnik že zaradi nezakonito sklenjene prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki mu je
prenehala na nezakonit način, zaradi česar je pravilno ugodilo njegovemu zahtevku v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravilna obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/1, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedeni kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nosilec dejavnosti
Tožnika je potrebno obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati njegovo delazmožnost upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Tožnik lahko, glede na zdravstveno stanje (kronična degenerativna bolezen osteoartikularnega aparata) in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur, je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil v v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, neutemeljen.