sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nadaljevanje postopka v pravdi – dejanska in pravna podlaga zahtevka
V pravdnem postopku, ki teče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je namreč mogoče spremeniti dejansko in pravno podlago zahtevka, saj se dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki in na podlagi kontradiktornega postopka.
ZODPol člen 67, 67/3. ZJU člen 24, 24/1, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
začasna napotitev - policist - obrazložitev razloga - premestitev
Tožena stranka je tožnika z odločbo z dne 20. 5. 2013 začasno napotila na delo na drugo policijsko postajo. V obrazložitvi odločbe o napotitvi pa je tožena stranka le prepisala določbo 67. člena ZODPol, ki je predstavljala podlago za začasno premestitev, brez kakršne koli druge obrazložitve. Tožnik tako ob vložitvi tožbe ni bil seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi s svojo premestitvijo, da bi lahko ustrezno prerekal razloge in je bil z razlogi za svojo napotitev prvič seznanjen šele ob prejemu odgovora na tožbo. Iz 214. člena ZUP izhaja, da mora biti odločba obrazložena. Obrazložitev odločitve je potrebna zaradi utemeljitve tožbe, popolnosti tožbe, (ne)možnosti izdaje zamudne sodbe ipd. Gre tudi za način uresničevanja ustavnih pravic do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Začasne premestitve oziroma napotitve ni mogoče obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila. Zato je odločba o začasni napotiti tožnika nezakonita in jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4. ZDR člen 85, 85/2, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - zagovor pred odpovedjo
Tožena stranka bi morala tožniku zagotoviti pravico do zagovora, saj je tožnik navajal, da je bil po izteku bolniškega staleža v pričakovanju, da bo bolniški stalež podaljšal zaradi svojih zdravstvenih razlogov, to pa je povedal tudi sodelavcem in svojemu nadrejenemu. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je podana izredna odpoved nezakonita.
izvršba – izpraznitev poslovnih prostorov – najemna pogodba za določen čas – odstop od pogodbe iz krivdnih razlogov – izvršilni naslov – neposredno izvršljiv notarski zapis – sodna odločba
Dopustna je izvršba za izpraznitev in izročitev poslovnega prostora (pri pogodbi o najemu poslovnega prostora za določen čas) brez predhodnega sodnega postopka v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
Izredna odpoved delodajalca je nezakonita, saj v njej niso navedene konkretne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičena odsotnost z dela, neopravljanje dela), delavka pa ni bila seznanjena z očitanimi kršitvami in ji tudi ni bil omogočen zagovor.
Ker je tožnica (delavka) podala (svojo) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca dne 10. 4. 2014, to ne vpliva na (ne)zakonitost odpovedi, ki jo je pred tem podala tožena stranka (delodajalec) tožnici, vpliva pa na časovno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za katerega tožnici pripadajo pravice iz naslova reparacije, ter na tožničino pravico do reintegracije. Ob upoštevanju izredne odpovedi tožnice ni mogoče ugotavljati trajanja delovnega razmerja po začetku učinkovanja te odpovedi (torej po vročitvi tožničine odpovedi toženi stranki).
plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi v poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili drugem individualnem delovnem sproru, dogovorjen znesek škode obsegal tudi odpravnino. V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da se delavec pravici do odpravnine ne more veljavno odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSPJS člen 3, 3a. OZ člen 86, 190, 191, 378. ZJU člen 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 3/2.
vračilo preveč izplačane plače - položajni dodatek - nično določilo pogodbe o zaposlitvi
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka s spremenjenim ponderiranjem delovnih rezultatov ni postopala diskriminatorno, ker ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1, temveč je izhajala iz pomembnosti posameznega sklopa z vidika delodajalca, poleg tega pa je na enak način ponderirala rezultate vseh primerljivih delavk. Takšno stališče je zmotno. Sistem ponderiranja, kot je določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je drugače (ter retroaktivno) določal delovno uspešnost, kot je bila za obravnavano časovno obdobje predhodno določena s sklepom o določitvi načina izračunavanja plače za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica oziroma kot je bil določen v letnih planih. Tožena stranka je sicer upravičena, da posamezne sklope ustrezno ponderira, če šteje, da so različno pomembni za njeno poslovno uspešnost, vendar pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev za preteklo obdobje (za nazaj) ni mogoče določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za oceno delovne uspešnosti, in ki so veljali za obračun plače (stimulacija). Tožena stranka je tako pri določitvi tožnice za delavko, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da diskriminacija ni podana, posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev ustreznega denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015735
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove - začasna odredba - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - invalid
Pridobitev mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za podajo odpovedi glede na določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, saj je po 4. odstavku tega člena mnenje komisije potrebno pridobiti le, če delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ustrezno delo, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Ker gre za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 1. 9. 2012 dalje. Ob III. kategoriji invalidnosti s časovno razbremenitvijo je tožnici pravilno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega vključno z določenimi omejitvami pri delu glede na tožničino preostalo delazmožnost. Hkrati pa je ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za 4 ure dnevno sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine in odločilo, da bo o višini in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je bila ugotovljena preostala delovna zmožnost in je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je direktor, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 10. 12. 2012 dalje. Ob ugotavljanju delazmožnosti je bila v celoti upoštevana tudi narava dela, ki ga zavarovanec opravlja (psihično naporno delo). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da običajno zdravljenje povišanega krvnega tlaka lahko traja celo življenje in sama medikamentozna terapija, ob odsotnosti drugih težav, ni razlog za bolniški stalež. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da je tožnik nezmožen za delo od 26. 6. 2013 dalje, ni utemeljen.
ZDR člen 15, 15/4, 29, 29/1, 29/1-3, 42, 126, 126/1, 126/2, 131, 131/1, 135, 135/3. OZ člen 15.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.
ZPP člen 7, 212, 284, 339, 339/1, 339/2. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-1, 54/1-3, 54/1-11.
razpravno načelo - sklenitev delovnega razmerja za določen čas
Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, sodišče ni kršilo razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP in ni mogoče šteti, da bi sodišče s tem odločalo mimo trditvene podlage, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih potreb delodajalca (takšna stališča so bila zavzeta npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013, ter v odločbah VDSS opr. št. Pdp 816/2012, Pdp 203/2015).
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj - odločba o ustavitvi izplačila - poseg v pravnomočno razmerje
Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. Zato odločitev tožene stranke, ki je tožnici ustavila izplačilo invalidske pokojnine za nazaj, ni bila zakonita.