Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014949
ZPP člen 70, 70-2, 70-6, 247, 247/1, 250. URS člen 23. Zakon o organiziranosti in delu policije člen 19, 19/4. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mesti in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 32.
Absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP tudi njegova stalna ali začasna zaposlitev pri stranki. Za izvedenca pa zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Izvedenec je bil v času, ko mu je bilo odrejeno izvedensko delo, zaposlen pri toženi stranki. Izvedensko mnenje pa je bil neposredno odločilen dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, za katerega je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zato je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
bistvena kršitev določb postopka - neposredno izvajanje dokazov - posredno izvajanje dokazov - zaslišanje po videokonferenci - predlog zastopnika obtožbe - - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - meje pritožbenega preizkusa
Ker je bilo v obravnavanem primeru nedvomno ugotovljeno, da oškodovanka prebiva v tujini, da je bila na glavno obravnavo, za katero je po podatkih spisa tudi sicer vedela, pravilno vabljena in da se je ni udeležila, je jasno, da je sodišče prve stopnje imelo opraviti s položajem iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki je sodišču dovoljeval, da je njeno izpovedbo prebralo. Ko se namreč pritožnik sklicuje na možnost oškodovankinega zaslišanja po videokonferenci, prezre, da je ta odvisna od procesnega dejanja, ki bi moralo biti opravljeno v tuji državi po zaprosilu, skladno z zakonom ali mednarodno pogodbo (3. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
ZDR člen 15, 15/4, 29, 29/1, 29/1-3, 42, 126, 126/1, 126/2, 131, 131/1, 135, 135/3. OZ člen 15.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor majhne vrednosti – priznanje dejstev – prekluzija – prokurist – obseg prokure
Sodišče prve stopnje je prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, skupaj s pozivom k odgovoru na to vlogo, poslalo toženi stranki. Le-ta na vlogo tožeče stranke ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka z neaktivnostjo v pravdnem postopku priznala vsa dejstva, ki jih je v svoji pripravljalni vlogi zatrjevala tožeča stranka.
Prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, je pa njen pooblaščenec in kot tak lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki sodijo v dejavnost družbe.
plačilo sodne takse za pritožbo – izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse – kdo je lahko pravdna stranka – neutemeljenost zahtevka in položaj strank – dolžnost plačila sodne takse – domneva umika pritožbe
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki, ki je v postopku tudi sodelovala, izdalo plačilni nalog. Za to obveznost ni pomembno, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Čim je oseba v postopku označena kot tožena stranka, ima ta status ne glede na utemeljenost zahtevka.
vračilo preveč izplačane plače - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - vrednost spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je stroške postopka zmotno odmerilo od prenizke vrednosti spornega predmeta. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da je vrednost predmeta 2.234,89 EUR, saj je tožeča stranka uveljavljala vračilo preveč obračunanih in izplačanih zneskov plač v tej višini.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015735
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove - začasna odredba - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - invalid
Pridobitev mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za podajo odpovedi glede na določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, saj je po 4. odstavku tega člena mnenje komisije potrebno pridobiti le, če delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ustrezno delo, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač v spornem obdobju.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.
vezava depozita - začetek stečajnega postopka - nastanek terjatve - pobot - bančni posli
Ker sta stečajni dolžnik in tožena stranka sklenila depozitni posel 30. 10. 2012, je terjatev stečajnega dolžnika na vrnitev zneska depozita s pripadajočimi obrestmi po izteku njegove vezave nastala tega dne in tako pred začetkom stečajnega postopka nad njim dne 13. 3. 2013. Za nastanek te terjatve stečajnega dolžnika ni niti pomembno dejstvo, da je stečajni dolžnik lahko zahteval vrnitev vtoževanega zneska šele 30. 4. 2013, ko se je iztekla vezava depozita, torej že po začetku stečajnega postopka nad njim.
Pobot učinkuje tudi, če terjatev ali nasprotna terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla.
Prepoved pobotanja pri bančnih poslih iz 316. člena OZ je relativna in pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da je pobot kljub vsemu možen.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 2, 14, 22. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prenehanje potrebe po delu
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (upada prihodkov v letu 2013) z namenom zmanjšanja stroškov dela racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v konkretni zadevi za zelo zahtevno izvedensko mnenje v skladu s 3. točko 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Naloga je od izvedenca zahtevala poglobljen študij, izvedensko mnenje se je nanašalo na daljše časovno obdobje, pregled in oceno številnih izvidov (v izvedenskem mnenju jih je navedenih za več kot štiri strani), gre za rentgenske in ultrazvočne posnetke, posnetke z računalniškim tomografom, posnetke z magnetnoresonančno tomografijo ter uporabo strokovne literature v tujem jeziku. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, neutemeljene.
nadomestilo za primer brezposelnosti - brezposelna oseba - zavarovalna doba
V skladu z načeom izkoriščenosti zavarovalne dobe iz 69. člena ZUTD se pri ponovnem uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti v zavarovalno dobo ne všteva obdobje, od katerega je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. To pa v skladu s 17. členom ZUTD-A ne velja le za starejše zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe. Tožnica je do dneva prenehanja delovnega razmerja oz. ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila dopolnila le 51 let starosti in 33 let zavarovalne dobe, zato zanjo ta izjema ne velja.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Ker gre za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 1. 9. 2012 dalje. Ob III. kategoriji invalidnosti s časovno razbremenitvijo je tožnici pravilno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega vključno z določenimi omejitvami pri delu glede na tožničino preostalo delazmožnost. Hkrati pa je ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za 4 ure dnevno sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine in odločilo, da bo o višini in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo.
ZZVZZ člen 80, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nosilec dejavnosti
Tožnika je potrebno obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati njegovo delazmožnost upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Tožnik lahko, glede na zdravstveno stanje (kronična degenerativna bolezen osteoartikularnega aparata) in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur, je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil v v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, neutemeljen.
Postopek zavarovanja s predhodno odredbo je treba ustaviti tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali drugemu pristojnemu organu.
Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.