DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015735
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove - začasna odredba - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - invalid
Pridobitev mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za podajo odpovedi glede na določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, saj je po 4. odstavku tega člena mnenje komisije potrebno pridobiti le, če delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ustrezno delo, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4. ZDR člen 85, 85/2, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - zagovor pred odpovedjo
Tožena stranka bi morala tožniku zagotoviti pravico do zagovora, saj je tožnik navajal, da je bil po izteku bolniškega staleža v pričakovanju, da bo bolniški stalež podaljšal zaradi svojih zdravstvenih razlogov, to pa je povedal tudi sodelavcem in svojemu nadrejenemu. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je podana izredna odpoved nezakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015738
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273. Zvis člen 10, 23, 24, 24/5, 25. Statut UM člen 299, 337.
razrešitev - imenovanje - začasna odredba
Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.
Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.
vračilo preveč izplačane plače - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - vrednost spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je stroške postopka zmotno odmerilo od prenizke vrednosti spornega predmeta. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da je vrednost predmeta 2.234,89 EUR, saj je tožeča stranka uveljavljala vračilo preveč obračunanih in izplačanih zneskov plač v tej višini.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
denarna socialna pomoč - plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - lastni dohodek družine - izvenzakonski partner
V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZODPol člen 67, 67/3. ZJU člen 24, 24/1, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
začasna napotitev - policist - obrazložitev razloga - premestitev
Tožena stranka je tožnika z odločbo z dne 20. 5. 2013 začasno napotila na delo na drugo policijsko postajo. V obrazložitvi odločbe o napotitvi pa je tožena stranka le prepisala določbo 67. člena ZODPol, ki je predstavljala podlago za začasno premestitev, brez kakršne koli druge obrazložitve. Tožnik tako ob vložitvi tožbe ni bil seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi s svojo premestitvijo, da bi lahko ustrezno prerekal razloge in je bil z razlogi za svojo napotitev prvič seznanjen šele ob prejemu odgovora na tožbo. Iz 214. člena ZUP izhaja, da mora biti odločba obrazložena. Obrazložitev odločitve je potrebna zaradi utemeljitve tožbe, popolnosti tožbe, (ne)možnosti izdaje zamudne sodbe ipd. Gre tudi za način uresničevanja ustavnih pravic do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Začasne premestitve oziroma napotitve ni mogoče obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila. Zato je odločba o začasni napotiti tožnika nezakonita in jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
ZDR člen 15, 15/4, 29, 29/1, 29/1-3, 42, 126, 126/1, 126/2, 131, 131/1, 135, 135/3. OZ člen 15.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSPJS člen 3, 3a. OZ člen 86, 190, 191, 378. ZJU člen 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 3/2.
vračilo preveč izplačane plače - položajni dodatek - nično določilo pogodbe o zaposlitvi
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
ZPP člen 7, 212, 284, 339, 339/1, 339/2. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-1, 54/1-3, 54/1-11.
razpravno načelo - sklenitev delovnega razmerja za določen čas
Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, sodišče ni kršilo razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP in ni mogoče šteti, da bi sodišče s tem odločalo mimo trditvene podlage, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih potreb delodajalca (takšna stališča so bila zavzeta npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013, ter v odločbah VDSS opr. št. Pdp 816/2012, Pdp 203/2015).
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je bila ugotovljena preostala delovna zmožnost in je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je direktor, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 10. 12. 2012 dalje. Ob ugotavljanju delazmožnosti je bila v celoti upoštevana tudi narava dela, ki ga zavarovanec opravlja (psihično naporno delo). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da običajno zdravljenje povišanega krvnega tlaka lahko traja celo življenje in sama medikamentozna terapija, ob odsotnosti drugih težav, ni razlog za bolniški stalež. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da je tožnik nezmožen za delo od 26. 6. 2013 dalje, ni utemeljen.
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka s spremenjenim ponderiranjem delovnih rezultatov ni postopala diskriminatorno, ker ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1, temveč je izhajala iz pomembnosti posameznega sklopa z vidika delodajalca, poleg tega pa je na enak način ponderirala rezultate vseh primerljivih delavk. Takšno stališče je zmotno. Sistem ponderiranja, kot je določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je drugače (ter retroaktivno) določal delovno uspešnost, kot je bila za obravnavano časovno obdobje predhodno določena s sklepom o določitvi načina izračunavanja plače za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica oziroma kot je bil določen v letnih planih. Tožena stranka je sicer upravičena, da posamezne sklope ustrezno ponderira, če šteje, da so različno pomembni za njeno poslovno uspešnost, vendar pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev za preteklo obdobje (za nazaj) ni mogoče določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za oceno delovne uspešnosti, in ki so veljali za obračun plače (stimulacija). Tožena stranka je tako pri določitvi tožnice za delavko, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da diskriminacija ni podana, posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev ustreznega denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014949
ZPP člen 70, 70-2, 70-6, 247, 247/1, 250. URS člen 23. Zakon o organiziranosti in delu policije člen 19, 19/4. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mesti in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 32.
Absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP tudi njegova stalna ali začasna zaposlitev pri stranki. Za izvedenca pa zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Izvedenec je bil v času, ko mu je bilo odrejeno izvedensko delo, zaposlen pri toženi stranki. Izvedensko mnenje pa je bil neposredno odločilen dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, za katerega je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zato je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj - odločba o ustavitvi izplačila - poseg v pravnomočno razmerje
Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. Zato odločitev tožene stranke, ki je tožnici ustavila izplačilo invalidske pokojnine za nazaj, ni bila zakonita.
Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.