dovoljenje za začasno prebivanje - odpoved prebivanja - nevarnost za varnost in obrambo države - odločanje upravnega organa po prostem preudarku
Če je določeno ravnanje tujca lahko razlog za odpoved začasnega prebivanja (23. člen ZTuj), je še bolj utemeljeno sklepati, da to isto ravnanje preprečuje, da bi se taki osebi izdalo dovoljenje za začasno prebivanje.
upravni spor - obnova sodnega postopka - denacionalizacijski upravičenec
Postopek v upravnem sporu, v katerem je bila tožba kot prepozno vložena zavržena, se obnovi, če se z novim dokazom ugotovi, da je bila pravočasno vložena.
Ni denacionalizacijski upravičenec oseba, ki je nepremičnino pridobila z darilno pogodbo že po tem, ko je bila ta prejšnjemu lastniku podržavljena.
Če so nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi ponudbe tožnika kot davčnega zavezanca (zaradi poplačila zapadlih davkov, kot je to urejala posebna uredba) in ni dokazov za neodplačnost prenosa, tožnik ni upravičenec za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Zato je bila njegova vloga pravilno zavržena.
Vložitev tožbe pri okrožnem sodišču sama po sebi ne vpliva na pravico do revizije. Vrednost spornega predmeta, ki določa mejo stvarne pristojnosti okrožnega sodišča, je res taka, da bi zagotavljala pravico do revizije. Toda okrožno sodišče se ne more izreči za stvarno nepristojno potem, ko se je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo že spustil v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 17.čl. ZPP). To pomeni, da je vprašanje stvarne pristojnosti ločeno od vprašanja zagotavljanja pravice do revizije. Okrožno sodišče se namreč po začetku obravnavanja glavne stvari ne more več izreči za stvarno nepristojno tudi v sporih, katerih vrednost ne dosega meje za dovoljenost revizije.
vojaško stanovanje - razpolaganje s stanovanji v času moratorija - odločba poveljstva garnizije (stanovanjskega organa JLA) po 25.6.1991 - nezakonita vselitev - tožba na izpraznitev stanovanja
Po 25.6.1991 poveljstva vojaških garnizij JLA niso mogla več upravičeno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. S skupno deklaracijo, sprejeto na seji skupščine Republike Slovenije dne 10.7.1991, pa je bilo nadaljnje izvajanje osamosvojitvenih aktov le za 3 mesece ustavljeno. Sporna dodelitvena odločba z dne 13.9.1991 je nezakonita.
Zavarovanec je oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Ker po dejanskih ugotovitvah spada avtomobil, ki ga je toženec vozil ob škodnem dogodku, v skupno premoženje, ki ga ima s svojo ženo in ki je bilo pridobljeno s skupnim denarjem v času trajanja zakonske zveze, je bila z zavarovalno pogodbo zavarovana tudi njegova odgovornost in sicer ne glede na to, da kot sklenitelj zavarovanja nastopa samo njegova žena. Zato je v pravdi toženec kot zavarovanec pasivno legitimirana stranka.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS20575
URS člen 29, 125.ZKP člen 17, 371, 371/2.KZ člen 22, 25, 127, 127/1.
kaznivo dejanje umora - sostorilstvo - pravna opredelitev umora, storjenega v sostorilstvu - motiv storitve kaznivega dejanja umora po 1.odst. 127.čl. KZ - načelo materialne resnice - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - pristojnost za tolmačenje ustave - zahteva za varstvo zakonitosti - uveljavljanje neprimernosti izrečene kazni
S tem ko se v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je obs. A.B. udarjal z železno palico po glavi F.B., ko je slednji že bil smrtno ranjen, obrazložitev sodbe ni v nasprotju ne z izrekom in ne z ugotovitvami izvedenca... Za obstoj sostorilstva je pravno irelevantno, da je smrt nastopila zaradi posledice strela, torej izvršitvenega dejanja, ki se očita obs. H.B.
V prvostopni sodbi je sicer napačno navedeno, da sta obsojenca storila vsak po eno kaznivo dejanje umora in po en poskus kaznivega dejanja umora, pravilno bi namreč bilo, da sta v sostorilstvu storila eno kaznivo dejanje umora in en poskus kaznivega dejanja umora, vendar pa tega nobena zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala.
S tem ko sodišče ni moglo ugotoviti motiva oziroma prave resnice o ozadju spora, ni podana zatrjevana kršitev določb 17.čl. ZKP. Pri pravni opredelitvi umora po 1.odst. 127.čl ZKP je motiv storitve le okoliščina, ki se upošteva pri odmeri kazni.
Pravice do obrambe, ki jo ustava zagotavlja v 29.čl. ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, podrobneje pa jo v številnih določbah ureja ZKP, ni moč razlagati tako, da je sodišče kršilo to pravico, če ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je predlagal obsojenec oziroma njegov zagovornik. Sodišče je namreč upravičeno, da presodi, ali se predlagani dokaz nanaša na pravno relevantna dejstva in ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.
Ker sodišča oziroma sodniki sodijo na podlagi ustave in zakona (125.čl. ustave), je zmotna trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje s tolmačenjem 29.čl. ustave poseglo v izključno pristojnost Ustavnega sodišča.
Z navedbami, da ni "razumljiva višina izrečene kazni", ker da se takšne kazni izrekajo teroristom za bombne napade, kjer umre veliko število nedolžnih ljudi in da pri obsojencu ni obteževalnih okoliščin, pa zagovornik izpodbija pravilnost odmere kazni, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.
privatizacija stanovanj - zavrnitev zahteve za odkup - stanovanje v stavbi, ki je kulturni spomenik - soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine - sklenitev pogodbe - predmet pogodbe - dopustnost predmeta
Soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine ni zgolj strokovno mnenje. Gre za posamičen akt, s katerim zavod izvaja javna pooblastila v zvezi z varstvom in ohranjevanjem kulturne dediščine (5.čl. ustave). S tem, ko varuje javno korist, država preko zavodov posega v pravice in pravne koristi kupcev in prodajalcev. Izdaja ali zavrnitev soglasja zato ne more biti odvisna od diskrecijske pravice pristojnega zavoda. Zavod mora upoštevati merila, ki jih predpisuje zakon.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - odločitev o preživljanju skupnih otrok - določitev višine preživnine - dogovor o preživnini, sklenjen med razveznim postopkom na CSD
Sodišče je vedno dolžno preveriti, oceniti in presoditi, kakšne so potrebe otrok in zmožnosti staršev ter šele nato določiti višino preživnine (79. člen ZZZDR). Te dolžnosti ga ne odveže niti sporazum, ki sta ga sklenila zakonca. Tudi tak sporazum je podvržen presoji po uradni dolžnosti, ali je dogovorjena višina preživnine ustrezna potrebam otrok in zmožnostim staršev.
vzročna zveza - odgovornost države - povzročitev škode - podlage za odgovornost - dolžnost sodelovanja pri obrambi države - vojaški obveznik - izhod z dovolilnico
Do škodnega dogodka je prišlo, ko sta se tožnik in voznik A. D. vračala v vojaško enoto. Za svojo odsotnost sta imela dovolilnico nadrejenega oficirja. Namen odsotnosti je bil umivanje in preoblačenje, saj za to v enoti ni bilo možnosti. Dovoljevanje tovrstnih izhodov je bila redna praksa v enoti, ko so to dovoljevale okoliščine (prenehanje neposredne vojne nevarnosti). Izhod z opisanim namenom je bil torej ugodnost, ki so je bili deležni vpoklicani vojaški obvezniki. Dovolilnico v tak namen je torej mogoče šteti kot posebno ugodnost, ne pa kot napotitev na izpolnitev vojaške naloge. Izhod oškodovanca in povzročitelja prometne nezgode tako ni bil v zvezi z opravljanjem vojaške obveznosti. To pa pomeni, da je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe (države) in nastalo škodljivo posledico (poškodbo tožnika).
zahteva za varstvo zakonitosti - dejansko stanje - dejanska zmota
Vprašanje, ali se je storilec zavedal vseh znakov določenega kaznivega dejanja, ali pa je bil v dejanski zmoti o obstoju kakega znaka, je dejansko vprašanje. Brez spremembe ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče govoriti o kršitvi določb kazenskega zakona o dejanski zmoti in o kazenski odgovornosti v povezavi z njo.
Po določbah 1. odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je pretekel predpisani čas od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da mora biti postopek za določeno kaznivo dejanje pravnomočno končan pred potekom te dobe.
Ker sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 379. člena ZKP o pritožbi odloči na seji oziroma obravnavi, je dan pritožbene seje, oziroma obravnave, na kateri je bilo o zadevi odločeno, dan, ko je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje.
Izdelava in vročitev sodbe sodišča druge stopnje na pravnomočnost nima vpliva, pomen ima le za izvršitev sodbe, ker je vročitev sodbe pogoj za njeno izvršitev.
ZPP (1977) člen 16. ZP člen 86, 173, 173/1, 174.URS člen 23.
postopek o prekršku - odvzem predmetov - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - sodna pristojnost
Določila 173. člena ZP, ki omogočajo oškodovancu - lastniku, da uveljavlja svoj premoženjskopravni zahtevek že v postopku o prekršku, po presoji revizijskega sodišča ni razumeti tako, da tega zahtevka ne bi mogel uveljavljati tudi po že končanem postopku o prekršku. Oporo za tako sklepanje daje 174. člen ZP, po katerem se z odločbo o prekršku lahko le deloma ali pa sploh ne ugodi premoženjskopravnemu zahtevku, zaradi česar se v preostalem ali pa v celotnem obsegu prizadeti napoti na pravdo. Zakon o prekrških tako prizadetemu le omogoča, da že v tem postopku uveljavlja svoje zahtevke, kar pa ne izključuje možnosti, da jih uveljavlja pozneje oziroma v posebnem postopku.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev - merila za ugotavljanje deleža
Določba 2. odstavka 59. člena ZZZDR od sodišča terja celovito oceno različnih oblik prispevanja zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja. Nekatere oblike prispevanja k skupnemu premoženju zakoncev je mogoče oceniti v denarju (npr. večji dohodek toženca), drugih oblik prispevanja pa ne (npr. vzgoje in varstva otrok). Iz revizije je razbrati, da bi po toženčevem mnenju, sodišče moralo, v denarju ocenljive prispevke zakoncev, upoštevati v večji meri, kot pa druge prispevke, ki jih je zelo težko, ali pa celo nemogoče ovrednotiti v denarju. Takšno stališče je zmotno.
ZOR člen 295, 295/1, 1045.UZITUL člen 19, 22a. ZBH člen 36. ZDP (1991) člen 54. ZSSuk-B člen 15č.
revizija - dovoljenost revizije zoper sklep o prekinitvi postopka - prekinitev postopka v reviziji - sukcesija - devizne hranilne vloge - jamstvo RS - obveznosti LB d.d. Ljubljana - podružnice LB d.d. Ljubljana na ozemlju nekdanje SFRJ - obresti od deviznih vlog - opredelitev tožbenega zahtevka - številka hranilne knjižice
V obravnavanem primeru gre za devizno hranilno vlogo v višini 20.000 DEM, za katero je tožena stranka obdržala svojo izpolnitveno obveznost, saj je ni prevzela država, kar je v skladu z 22. a členom Ustavnega zakona. Republika Slovenija pa ni prevzela jamstva za tiste devize na deviznih računih in hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v banko izven ozemlja naše države (19. člen Ustavnega zakona). Tožnik je svoja sredstva deponiral na ozemlju tedanje republike Hrvaške pri LB Osnovni banki Zagreb.
povrnitev škode - negmotna škoda - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti - strah
Sodna praksa je sprejela stališče, po katerem pripada oškodovancem odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnjene zunanjosti, četudi ta ne dosega stopnje, ki po medicinskih kriterijih pomeni skaženost.
povrnitev škode - negmotna škoda - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah - skaženost
Pri uporabi določbe 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo je treba zaradi primerjave z drugimi podobnimi primeri škod zagotoviti enako obravnavanje škod glede na njihovo obliko in obseg. To pa zahteva uporabo (objektivnih) meril, po katerih je mogoče izključiti učinke padca vrednosti denarja glede na različne razmere v času sojenja.
povrnitev negmotne škode - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - telesne bolečine
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, telesne bolečine in strah.
povzročitev škode - zavarovanje pred odgovornostjo - pasivna legitimacija - odgovornost zavarovalnic - odgovornost zavarovalnice z ozemlja bivše SFRJ
Po določbah Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list bivše federacije, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (člen 90 do 108) in Zakona o obligacijskih razmerjih, posebno členov 154. in naslednjih ter 940. in naslednjih (dalje ZOR), je za drugemu povzročeno škodo odgovoren povzročitelj škode oziroma zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času nastanka tožničinega škodnega primera (5.8.1990), poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati.
upravičenci do denacionalizacije - poprava krivic - premoženjsko prikrajšanje
Namen Zakona o denacionalizaciji je poprava krivic. Krivica v tem kontekstu predpostavlja premoženjsko prikrajšanje. Tega v obravnavanem primeru ni. Zato ni pogojev za denacionalizacijo.