skupno premoženje razvezanih zakoncev - premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze - delež na skupnem premoženju - načelo pravne celovitosti skupnega premoženja - vezanost sodišča in strank na pravnomočno odločbo - originarna pridobitev lastninske pravice - izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo
Premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje zakoncev. Ker je toženec trdil, da je kupnino za sporno nepremičnino plačal s svojim zaslužkom, tožnica pa temu ni nasprotovala, je zaključek, da gre za skupno premoženje, pravilen.
Zakonec, ki uveljavlja delež na skupnem premoženju, ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na tistem, ki je bilo predmet konkretnega postopka, saj je sodišče v kasnejšem postopku na pravnomočno sodbo vezano (seveda sta nanjo vezani tudi pravdni stranki).
Pri skupnem premoženju zakoncev gre (med njima) za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato zahtevek tožnice zoper drugega toženca za izstavitev listine ni utemeljen. Ni utemeljen tudi zato, ker takšno listino lahko izstavi le v zemljiško knjigo vknjiženi lastnik.
odločitev o pravdnih stroških - pravdni stroški po uspehu - eventualno sosporništvo
Tožnik je zoper nepogojno toženo stranko delno uspel in v tem obsegu mu je potrebno v celoti priznati stroške nagrade za postopek, nagrade za narok, materialne stroške ter sodno takso. Navedeni stroški so tožniku nastali neodvisno od tega, da je v tožbi in vlogah podajal tudi navedbe zoper pogojno toženega.
ZPP člen 155, 155/1.. ZOdvT člen 36.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZBPP člen 40.
odločitev o pravdnih stroških - zastopanje na podlagi odločbe o bpp - potrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za zastopanje na prvi in drugi stopnji, kot izhaja iz odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovna služba za BPP. To pomeni, da se nagrade pooblaščenca določijo ob upoštevanju 36. člena ZOdvT in ne ob upoštevanju splošnega 12. člena ZOdvT, ki velja le v primerih, kadar stranke nimajo BPP.
Tožnica je bila s pravnomočno sodbo zaradi nezakonitosti prenehanja reintegrirana v delovno razmerje do 14. 11. 2014. Na podlagi te sodbe je bila tožnici z odločbo z dne 13. 12. 2015 priznana lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju delovnega razmerja od 15. 11. 2012 do 14. 11. 2014. Z odločbo z dne 2. 7. 2015 je bila tožnici priznana pravica do višje starostne pokojnine od 15. 11. 2014 dalje. Vendar je bilo z odločbo z dne 20. 5. 2015, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, izplačevanje starostne pokojnine dejansko ustavljeno šele z 20. 5. 2015. Pomeni, da podlaga za izplačevanje starostne pokojnine ob sočasno pravnomočno priznani pravici do te pokojninske dajatve od 15. 11. 2012 dalje ni odpadla že 15. 11. 2012, temveč kvečjemu šele od 20. 5. 2015 dalje.
invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005553
URS člen 22. ZNP člen 35, 35/5, 36, 36/1, 37. ZPP člen 155, 158, 158/1. ZOdvT tarifna številka 3100, 3101.
stroški nepravdnega postopka - ustavitev nepravdnega postopka - domneva umika predloga - neplačilo predujma - načelo krivde - nagrada za postopek - znižanje količnika - potrebni stroški - potni stroški pooblaščenca - pravica do izbire odvetnika - izbira odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Pravila o povrnitvi stroškov v nepravdnem postopku so vsebovana v 35. členu ZNP in so drugačna od pravil, ki veljajo v pravdnih postopkih. Vendar pa ZNP vseh procesnih situacij, ki vplivajo na odločitev o stroških, ne ureja. Tako v 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takšnih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP, konkretno prvi odstavek 158. člena ZPP. Pri tem ni pomembno, ali je ustavitev nepravdnega postopka posledica aktivnega ali domnevanega umika predloga. Ključno je, da je bil v posledici procesnih dejanj predlagatelja in s tem po njegovi volji postopek ustavljen, ne da bi prišlo do vsebinske ureditve razmerja.
Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Sodišče mora v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005146
OZ člen 179, 182. URS člen 14, 22.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - merila za odmero odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - stroški postopka - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo).
Sodna praksa dopušča vrednotenje uspeha ločeno "po temelju" in "po višini" le izjemoma in sicer v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1, 319, 319/2, 337, 294, 394/1-9, 394/1-10, 395.. ZKZ člen 20.. ZUP člen 225, 225/3.. ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 83, 83/1, 84, 84/1.
predhodno vprašanje - pravnomočna odločba upravnega organa - pritožbeni razlogi- časovne meje pravnomočnosti - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - odobritev posla s strani upravne enote
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni bilo razlogov za prekinitev pravdnega postopka. O predhodnem vprašanju odobritve prodajne pogodbe je bilo na matičnem področju namreč pravnomočno odločeno, zato ni bilo prekinitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Pritožba nima prav, da je kršilo določbo prvega odstavka 13. člena ZPP, saj ni sámo reševalo predhodnega vprašanja odobritve pravnega posla, pač pa je upoštevalo pravnomočno rešitev tega vprašanja na matičnem področju. Dolžno je bilo spoštovati pravnomočno upravno odločbo, ne glede na vloženo revizijo zoper sodbo upravnega sodišča.
Objektivno nova dejstva v pritožbi niso dopustna.
Takšnih dejstev sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati, zato jih ne zajema pravnomočnost sodbe. Stranke jih lahko uveljavljajo v morebitnem novem sodnem postopku ali jih pod izpolnjenimi pogoji uveljavljajo z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče dejstva, da je bila po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, s sklepom Vrhovnega sodišča RS razveljavljena sodba upravnega sodišča, zato ni moglo upoštevati.
V konkretni zadevi ni pogojev iz ZPIZ-2 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00012211
KZ-1 člen 211. ZKP člen 307, 307/3, 355, 355/2.
goljufija - ugotavljanje dejanskega stanja - dokazna ocena - sojenje v nenavzočnosti
Zagovorniki v pritožbi podajajo svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča.
Tožeči stranki imata zaradi odpadle podlage iz pogodbe pravico do vračila tistega, kar sta dali po kupni pogodbi, to je vračilo kupnine, v povezavi s pobotom.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - zagovor
Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tudi če je bilo toženki jasno, da je bila tožnica od 9. 5. 2016 odsotna z dela brez nadaljnje odobritve rednega ali izrednega neplačanega dopusta, to ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Namen zagovora je, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventuelno pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Z navedbo toženke (ki se ji pridružuje prvostopno sodišče), ki smiselno nakazuje na to, da tožnica s svojim zagovorom sploh ne bi mogla doseči drugačne odločitve delodajalca, se toženka zavzema za to, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že golo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje toženke, da se tožnica zagovora tako ali tako ne bi udeležila, ni utemeljen razlog, da se tožnici zagovora sploh ni omogočilo. V obravnavanem sporu bi tožnica na zagovoru npr. lahko pojasnila, zakaj je na podlagi razgovora z B.B. mislila, da ima možnost koriščenja neplačanega dopusta, kar bi prispevalo k razjasnitvi okoliščin, v katerih je bila očitana kršitev storjena. Takšno stališče, kot je navedeno, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več zadevah.
ZGD člen 250.. ZDR člen 18, 18/3, 72, 88.. ZGD-1 člen 266, 266/1, 268, 268/2.. OZ člen 131.
odpoklic s funkcije - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - upravičena oseba - odpravnina - pristojnost - denarna odškodnina
Pravdni stranki sta se v šestem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima tožena stranka pravico, da tožniku v primeru odpoklica ob upoštevanju odpovednih razlogov iz ZDR oziroma, ob upoštevanju razlogov iz 250. člena ZGD, nemudoma odpove delovno razmerje. Glede na tako dogovorjeno določilo v pogodbi o zaposlitvi je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožniku z odpoklicem prenehalo tudi delovno razmerje.
Ne glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki je urejala delovno razmerje s poslovodno osebo) je bil tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s funkcije člana uprave že odpoklican, zato bi mu kot vsakemu drugemu neposlovodnemu delavcu upravičeno lahko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi tisti, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu tožene stranke kot delodajalca. To pa je bila v konkretnem primeru začasna uprava tožene stranke (prvi odstavek 266. člena ZGD-1).
Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki to pravico (in tudi pravico do odpravnine) uredili v pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da gre za pravico iz delovnega razmerja in ne za pravico, ki bi izhajala iz določb ZGD-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno kot predhodno vprašanje v tem delovnem sporu ugotavljalo, ali je bil tožnik odpoklican iz neutemeljenih razlogov. V zvezi s tem je ugotovilo, da v sklepu nadzornega sveta o odpoklicu ni naveden vsebinski razlog, zaradi katerega je bil tožnik odpoklican s funkcije člana uprave, ampak je navedeno le, da je bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. Zavzelo je pravilno stališče, da se, če razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu, šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Zato je pravilno ugodilo zahtevku za obračun in plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica.
Toženka je po pozivu tožnice takoj odpravila vse nepravilnosti. Vtoževani odvetniški stroški poziva na odpravo nepravilnosti zato tudi ne morejo predstavljati dodatne škode. So lahko le stroški nastali v okviru mandatnega razmerja med tožnico in njenim pooblaščencem, ki jih je dolžna plačati sama (766. člen OZ). Le, če bi morala tožnica odpravo nepravilnosti uveljavljati v ustreznem (sodnem) postopku, bi ti stroški predstavljali predpravdne stroške, ki bi jih bila toženka dolžna tožnici povrniti (če bi ta s tožbenim zahtevkom seveda uspela).
Obnovitveni razlogi iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP se nanašajo le na vsebinska ali materialna dejstva, tista torej o katerih je bilo s pravnomočno obsodilno sodbo odločeno. Druga dejstva so v smislu kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona predmet zahteve za varstvo zakonitosti ali pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem, o katerih po zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni mogoče odločati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007031
ZDR-1 člen 7, 7/4.. ZPP člen 155.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - osebnostne lastnosti in stanja oškodovanca - odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - kilometrina - potni stroški pooblaščenca odvetnika
Drži, da je tožnik v posledici prometne nesreče v letu 2008 trpel za posttravmatsko stresno motnjo, ter da je tudi sicer občutljiva osebnost z visokimi ambicijami in z burnimi reakcijami na stres, kar je na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa zaradi tega še ne more biti izključen iz upravičenja do odškodnine zaradi trpinčenja. Za odločitev v tem sporu so pomembnejše ugotovitve, da so bila ravnanja sodelavcev zoper tožnika v kritičnem obdobju (vpitje, ignoriranje njegovih vprašanj, pikro odgovarjanje na njegova elektronska sporočila, nenehno kritiziranje njegovega dela, poskus njegove razrešitve s funkcije sindikalnega zaupnika itd.) - ne zgolj z vidika tožnika, ampak objektivno gledano - graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Ob presoji, da je bil tožnik žrtev trpinčenja na delovnem mestu, ni bistveno, kakšne posledice bi trpinčenje pustilo na drugem (povprečnem) delavcu. Delodajalec za škodo, ki je bila povzročena z opustitvijo obveznosti iz 47. člena ZDR-1, odgovarja tudi v primeru, če do škode pride zaradi povečane občutljivosti oškodovanca.
V skladu z uveljavljeno sodno prakso se kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP) štejejo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ima sedež v kraju sedeža stranke ali na delovnem območju sodišča.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je bila zadolžena za vodenje gotovinskega poslovanja, vedela oziroma bi morala vedeti za ugotovljeno razliko oziroma neskladje med prejeto in deponirano gotovino, pa o tem tožene stranke ni obvestila, kršila 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 2. odstavek 36. člena ZDR-1 (obveznost obveščanja o okoliščinah, ki lahko privedejo do nastanka materialne škode). Tožena stranka je tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Zgolj dejstvo, da je bila tožnica edina, ki je poslovala z gotovino in bila zadolžena za gotovinsko in bančno poslovanje ter edina, ki je polagala prejeto gotovino na poslovni račun, ne zadošča za zaključek, da si je tožnica ugotovljeni manko tudi prisvojila. To, da se zaseženi tožničini predmeti v hišni preiskavi ne nanašajo na sporno obdobje in da je tožnica pojasnila izvor zaseženih predmetov, res ne pomeni, da si tožnica ugotovljenega manka ni prilastila, ne pomeni pa tudi, da si ga je prilastila. Ker torej niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 209. člena KZ-1, ni podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.