Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik ni obvestil ravnatelja tožene stranke niti najemnice trgovine o organiziranem obisku akvarija izven delovnega časa 7. 3. 2016 in da je opravil voden ogled skupine otrok iz osnovne šole, zaračunal pa samo cenejše vstopnice za skupino otrok. Otrokom ob obisku akvarija ni izdal vstopnic, četudi je bilo plačilo opravljeno z naročilnico, kar je posledično privedlo do tega, da je tožena stranka dobila manjše plačilo, kot bi ji pripadalo. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da ugotovljena ravnanja, za katere je bil glede na njegov položaj oziroma njegove naloge zadolžen prav tožnik, predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti.
Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi zato, ker je tožnik 7. 1. 2016 dovolil nepooblaščen ogled videoposnetka nezaposlenim osebam in ga ni evidentiral, blagajničarki pa naročil občasno izklapljanje videonadzora v času opazovanja, s čimer je sodeloval pri odtujevanju gotovine.
Delodajalec ima po zakonu pravico, da odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v primeru pomočnika akvarista. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker drugemu delavcu ob zatrjevanih kršitvah ni.
Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi je obstajal resen in utemeljen razlog, saj je tožena stranka v postopku dokazala, da je bila obema delavkama na lokaciji A. d.o.o. odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je za novo zaposlitev tožničine sodelavke prav tako obstajal utemeljen razlog.
OZ člen 131, 131/1, 174, 174/2, 179, 180, 280, 280/1, 352. ZPP člen 7, 108, 108/1, 180, 180/1, 184, 285, 286.
odškodninska odgovornost - kumulativna izpolnitev pogojev - zdravniška napaka - identifikacija tožbenega zahtevka - več tožnikov - zneskovna opredelitev zahtevkov - materialno procesno vodstvo - posredni oškodovanec - osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine - pravno priznana škoda - strah - posebno težka invalidnost kot pravni standard - pravno vprašanje - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - škoda lastnega izvora - pravnorelevantna vzročna zveza - premoženjska škoda - sprememba tožbe - zastaranje zahtevka
Tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na oškodovancu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti pa je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na tožencu.
V kolikor je tožnikov več, mora denarni zahtevek postaviti vsak od njih.
Tožbeni predlog ne nudi zadostne razmejitve med posameznimi tožniki in njihovimi zahtevki.
Določba drugega odstavka 180. člena OZ, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven. Oškodovančeva invalidnost se mora izražati v okvari zdravja, ki je posebej težka in trajna.
Posredni oškodovanci imajo poleg zahtevkov po 180. členu OZ pravico tudi do povrnitve druge (nepremoženjske in premoženjske) škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti. Takšna odškodnina je lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-2, 12, 12/1, 12/7.. ZZZDR-UPB1 člen 123.
otroški dodatek - družinski člani prosilca - dohodek - redno šolanje
Po stališču pritožbenega sodišča vpisa pri 22- oziroma 23- letih starosti v 1. letnik srednješolskega izobraževanja odraslih, ki ni kontinuirano nadaljevanje šolanja, temveč začetek srednješolskega izobraževanja šele več let po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju, če za to ni utemeljenih, na primer zdravstvenih razlogov, ni mogoče šteti za redno šolanje.
Vprašanje rednega šolanja ob tožničinem zatrjevanju, da sta polnoletna otroka B.B. in A.A. v 1. letnik srednješolskega izobraževanja vpisana zgolj zaradi formalnega statusa udeleženca v izobraževanju odraslih, ki jima omogoča opravljanje dela na napotnico za lastno preživljanje, v predsodnem niti sodnem postopku sploh ni bilo razčiščevano. Starši so polnoletna otroka B.B. in A.A. zakonsko dolžni preživljati le, če se redno šolata. Le v tem primeru bi lahko šlo za neutemeljeno opustitev uveljavljanja pravice do preživnine od očeta in posledično za krivdni razlog v smislu 7. odstavka 12. člena ZUPJS.
Obnovitveni razlogi iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP se nanašajo le na vsebinska ali materialna dejstva, tista torej o katerih je bilo s pravnomočno obsodilno sodbo odločeno. Druga dejstva so v smislu kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona predmet zahteve za varstvo zakonitosti ali pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem, o katerih po zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni mogoče odločati.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.
Toženka je po pozivu tožnice takoj odpravila vse nepravilnosti. Vtoževani odvetniški stroški poziva na odpravo nepravilnosti zato tudi ne morejo predstavljati dodatne škode. So lahko le stroški nastali v okviru mandatnega razmerja med tožnico in njenim pooblaščencem, ki jih je dolžna plačati sama (766. člen OZ). Le, če bi morala tožnica odpravo nepravilnosti uveljavljati v ustreznem (sodnem) postopku, bi ti stroški predstavljali predpravdne stroške, ki bi jih bila toženka dolžna tožnici povrniti (če bi ta s tožbenim zahtevkom seveda uspela).
V konkretni zadevi ni pogojev iz ZPIZ-2 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 394. členu ZPIZ-2, kjer je urejeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, da se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. V navedenem zakonu so pogoji določeni v 36. členu. Zavarovanec se skladno s prvim odstavkom 36. člena ZPIZ-1 upokoji ob starosti 58 let ter ob doseženih 40 let pokojninske dobe. Tožnik je sicer pogoj starosti dopolnil, vendar pa ni dopolnil pogoja pokojninske dobe, kar pomeni, da ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogojev pa tudi ne izpolnjuje po 27. členu ZPIZ-2, saj je prav tako zahtevanih 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 9. 2014 dalje utemeljeno zavrnilo.
Ravnanje upravnih organov so v postopkih odločanja protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Protipravnost je tako podana v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/3, 406/4, 406/5.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-1 člen 156.. ZPIZ-2B člen 37, 37/2.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - starostna pokojnina
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze - delež na skupnem premoženju - načelo pravne celovitosti skupnega premoženja - vezanost sodišča in strank na pravnomočno odločbo - originarna pridobitev lastninske pravice - izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo
Premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje zakoncev. Ker je toženec trdil, da je kupnino za sporno nepremičnino plačal s svojim zaslužkom, tožnica pa temu ni nasprotovala, je zaključek, da gre za skupno premoženje, pravilen.
Zakonec, ki uveljavlja delež na skupnem premoženju, ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na tistem, ki je bilo predmet konkretnega postopka, saj je sodišče v kasnejšem postopku na pravnomočno sodbo vezano (seveda sta nanjo vezani tudi pravdni stranki).
Pri skupnem premoženju zakoncev gre (med njima) za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato zahtevek tožnice zoper drugega toženca za izstavitev listine ni utemeljen. Ni utemeljen tudi zato, ker takšno listino lahko izstavi le v zemljiško knjigo vknjiženi lastnik.
ZPP člen 249, 249/1. - člen 39, 48, 48/1, 48/1-3, 50, 50/1, 50/1-2.
pravica izvedenca do nagrade - nagrada sodnega izvedenca - zelo zahtevno izvedensko mnenje - izjemno zahtevno izvedensko mnenje
Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da gre izvedencu nagrada za izjemno zahtevno izvedeniško mnenje. Izvedenec je sicer moral odgovoriti na številna vprašanja sodišča, vendar izvedeniško mnenje ne sodi med najbolj kompleksna in zapletena, da bi ga bilo treba vrednotiti po najvišji možni tarifi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004992
SPZ člen 92, 99, 100. ZD člen 132. ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
varstvo lastninske pravice - varstvo solastnika in skupnega lastnika - vrnitveni zahtevek - vindikacijski zahtevek - zaščita pred vznemirjanjem - prehod zapuščine na dediča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do sodelovanja v postopku - materialno procesno vodstvo
Dedič vstopi v pravni in dejanski položaj zapustnika v trenutku njegove smrti, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti varstva lastninske pravice dediča, ker zapuščinski postopek še ni končan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00005640
ZZK-1 člen 243. ZD člen 132. OZ člen 41, 41/1, 86, 86/1, 94, 112, 533, 533/1, 557. ZPP člen 155, 208, 208/1. ZOdvT člen 19. ZOdvT tarifna številka 3100.
izbrisna tožba - nična pogodba - darilna pogodba - oblikovanje tožbenega zahtevka - smrt stranke med pravdo - stranka postopka - prehod zapuščine na dediča - odsvojitev premoženja - nerazsodnost - poslovna nesposobnost - pogodba o dosmrtnem preživljanju - neveljavnost darilne pogodbe - veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju - legitimacija strank - sposobnost razsojanja v trenutku sklenitve pogodbe - nagrada za postopek v ponovljenem postopku
Po smrti toženke gre torej zdaj za spor med njenima dedičema glede veljavnosti spornih dveh pravnih poslov, ki jih je prvotna toženka sklenila pred smrtjo, in s tem za spor o obsegu njene zapuščine. Preoblikovanje tožbenega zahtevka ni bilo potrebno.
Zapuščina preide na njegove dediče v trenutku zapustnikove smrti, vendar v zapuščino sodi le premoženje, ki ga je zapustnik imel v času svoje smrti, ne pa tisto, ki ga je že prej odsvojil.
Odločilni razlog za ničnost darilne pogodbe je namreč takratna nerazsodnost in s tem poslovna nesposobnost darovalke.
Pritožnica višino prisojene odškodnine izpodbija (češ da je previsoka) tako, da navaja absolutne zneske prisojenih odškodnin v primerljivih primerih, kar ni prav. Primerjava z drugimi primeri sodne prakse se pri odškodninah opravi tako, da se v prvem koraku najprej preračuna, koliko povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS znašajo posamezne odškodnine (ki se primerjajo) na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nato pa se v drugem koraku preračuna, koliko bi prisojena odškodnina znašala upoštevaje sedanjo povprečno plačo, ter dobljeni rezultat uporabi kot kriterij za primerjavo. Tisti imenovalec, ki omogoča primerjavo med primeri, ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je tako le število povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, vsebovanih v skupnem znesku prisojene odškodnine.