URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego, priznan po določbah ZSDP (81. člen), medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajal sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti stališča prvostopenjskega sodišča, da protipravnost ravnanja toženih strank ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na sodbo (opr. št. Psp 92/2012), ki je bila izdana v drugem socialnem sporu. V kolikor je bila namreč odločba drugotožene stranke z dne 23. 4. 2012 izdana po uradni dolžnosti in v kolikor je v tem času bilo znano na podlagi citirane pravnomočne sodne odločbe, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP, bi bila dolžna drugotožena stranka uporabiti materialno pravo, kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. V zvezi s tem tožnica utemeljeno odpira vprašanje zakaj drugotožena stranka ni upoštevala izdane sodbe in v zvezi s tem tudi vprašanje, zakaj ni sama po uradni dolžnosti (na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZSDP) sporne odločbe po izdani sodbi opr. št. Psp 92/2012 spremenila tako, da bi materialno pravo pravilno uporabila.
Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007028
ZDR-1 člen 6, 7.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Ker tožnika nihče ni silil k neustreznemu delu, ga nihče ni poniževal ali trpinčil in kot invalid tudi ni bil diskriminiran, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
Tožnica je bila s pravnomočno sodbo zaradi nezakonitosti prenehanja reintegrirana v delovno razmerje do 14. 11. 2014. Na podlagi te sodbe je bila tožnici z odločbo z dne 13. 12. 2015 priznana lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju delovnega razmerja od 15. 11. 2012 do 14. 11. 2014. Z odločbo z dne 2. 7. 2015 je bila tožnici priznana pravica do višje starostne pokojnine od 15. 11. 2014 dalje. Vendar je bilo z odločbo z dne 20. 5. 2015, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, izplačevanje starostne pokojnine dejansko ustavljeno šele z 20. 5. 2015. Pomeni, da podlaga za izplačevanje starostne pokojnine ob sočasno pravnomočno priznani pravici do te pokojninske dajatve od 15. 11. 2012 dalje ni odpadla že 15. 11. 2012, temveč kvečjemu šele od 20. 5. 2015 dalje.
invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 394. členu ZPIZ-2, kjer je urejeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, da se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. V navedenem zakonu so pogoji določeni v 36. členu. Zavarovanec se skladno s prvim odstavkom 36. člena ZPIZ-1 upokoji ob starosti 58 let ter ob doseženih 40 let pokojninske dobe. Tožnik je sicer pogoj starosti dopolnil, vendar pa ni dopolnil pogoja pokojninske dobe, kar pomeni, da ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogojev pa tudi ne izpolnjuje po 27. členu ZPIZ-2, saj je prav tako zahtevanih 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 9. 2014 dalje utemeljeno zavrnilo.
Ravnanje upravnih organov so v postopkih odločanja protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Protipravnost je tako podana v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev.
obnova kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - načelo materialne resnice
Obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izdano na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde.
ZGD člen 250.. ZDR člen 18, 18/3, 72, 88.. ZGD-1 člen 266, 266/1, 268, 268/2.. OZ člen 131.
odpoklic s funkcije - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - upravičena oseba - odpravnina - pristojnost - denarna odškodnina
Pravdni stranki sta se v šestem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima tožena stranka pravico, da tožniku v primeru odpoklica ob upoštevanju odpovednih razlogov iz ZDR oziroma, ob upoštevanju razlogov iz 250. člena ZGD, nemudoma odpove delovno razmerje. Glede na tako dogovorjeno določilo v pogodbi o zaposlitvi je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožniku z odpoklicem prenehalo tudi delovno razmerje.
Ne glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki je urejala delovno razmerje s poslovodno osebo) je bil tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s funkcije člana uprave že odpoklican, zato bi mu kot vsakemu drugemu neposlovodnemu delavcu upravičeno lahko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi tisti, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu tožene stranke kot delodajalca. To pa je bila v konkretnem primeru začasna uprava tožene stranke (prvi odstavek 266. člena ZGD-1).
Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki to pravico (in tudi pravico do odpravnine) uredili v pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da gre za pravico iz delovnega razmerja in ne za pravico, ki bi izhajala iz določb ZGD-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno kot predhodno vprašanje v tem delovnem sporu ugotavljalo, ali je bil tožnik odpoklican iz neutemeljenih razlogov. V zvezi s tem je ugotovilo, da v sklepu nadzornega sveta o odpoklicu ni naveden vsebinski razlog, zaradi katerega je bil tožnik odpoklican s funkcije člana uprave, ampak je navedeno le, da je bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. Zavzelo je pravilno stališče, da se, če razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu, šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Zato je pravilno ugodilo zahtevku za obračun in plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica.
avtorski honorar - izvajanje radijske dejavnosti - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - tarifa SAZAS - začasna tarifa - pravica do denarnega nadomestila -tarifa - ugovor zastaranja - davek na dodano vrednost (DDV)
Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.
Ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja v zvezi s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife-98 se avtorski honorar določi glede na podatek o številu poslušalcev.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - zagovor
Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tudi če je bilo toženki jasno, da je bila tožnica od 9. 5. 2016 odsotna z dela brez nadaljnje odobritve rednega ali izrednega neplačanega dopusta, to ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Namen zagovora je, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventuelno pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Z navedbo toženke (ki se ji pridružuje prvostopno sodišče), ki smiselno nakazuje na to, da tožnica s svojim zagovorom sploh ne bi mogla doseči drugačne odločitve delodajalca, se toženka zavzema za to, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že golo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje toženke, da se tožnica zagovora tako ali tako ne bi udeležila, ni utemeljen razlog, da se tožnici zagovora sploh ni omogočilo. V obravnavanem sporu bi tožnica na zagovoru npr. lahko pojasnila, zakaj je na podlagi razgovora z B.B. mislila, da ima možnost koriščenja neplačanega dopusta, kar bi prispevalo k razjasnitvi okoliščin, v katerih je bila očitana kršitev storjena. Takšno stališče, kot je navedeno, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več zadevah.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik ni obvestil ravnatelja tožene stranke niti najemnice trgovine o organiziranem obisku akvarija izven delovnega časa 7. 3. 2016 in da je opravil voden ogled skupine otrok iz osnovne šole, zaračunal pa samo cenejše vstopnice za skupino otrok. Otrokom ob obisku akvarija ni izdal vstopnic, četudi je bilo plačilo opravljeno z naročilnico, kar je posledično privedlo do tega, da je tožena stranka dobila manjše plačilo, kot bi ji pripadalo. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da ugotovljena ravnanja, za katere je bil glede na njegov položaj oziroma njegove naloge zadolžen prav tožnik, predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti.
Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi zato, ker je tožnik 7. 1. 2016 dovolil nepooblaščen ogled videoposnetka nezaposlenim osebam in ga ni evidentiral, blagajničarki pa naročil občasno izklapljanje videonadzora v času opazovanja, s čimer je sodeloval pri odtujevanju gotovine.
Delodajalec ima po zakonu pravico, da odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v primeru pomočnika akvarista. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker drugemu delavcu ob zatrjevanih kršitvah ni.
Glede na ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje.
S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.
nadaljevano kaznivo dejanje - velika tatvina - goljufija - način izvršitve kazni
Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se bo obdolžencu izrečena kazen zapora izvršila tako, da se bo v skladu z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvrševala tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni, prekršilo kazenski zakon v 5. točki 372. člena ZKP, saj je prekoračilo pooblastila, ki mu gredo po zakonu. Sodišče prve stopnje je sicer o načinu izvršitve kazni pravilno odločilo po tretjem odstavku 86. člena KZ-1, saj ta določa, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na način, določen s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec pred sodiščem tak predlog podal. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje štelo še okoliščino, da se obdolženec že dalj časa pogovarja o nastopu službe kot okoliščino, da je obdolženec ob trenutku odločanja sodišča že imel zaposlitev. Že zaradi dejstva, da obsojenec v skladu s prej navedeno odločbo KZ-1 sodišču ni predlagal navedenega načina izvršitve kazni zapora, sodišče prve stopnje ne bi smelo samo odločiti o načinu izvršitve le te. Sicer pa ne bi moglo odločiti tako kot je, tudi če bi obdolženec predlog podal, saj v času odločanja sodišča obdolženec ni izpolnil obligatornega zakonskega pogoja, da je zaposlen. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi višje državne tožilke in odločbo o načinu izvršitve izrečene kazni zapora obdolžencu razveljavilo.
plačilni nalog - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Glede na specialne določbe ZFPPIPP sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ne bi moglo odločati po pravilih za plačilni nalog, kajti v skladu s tretjim odstavkom 436. člena ZPP v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Razveljavitev preostalega dela sklepa o izvršbi pomeni le, da bo sodišče odločilo o zahtevku z drugačnim izrekom.