duševno zdravje - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - zaključeno zdravljenje - premestitev iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek
Zadržano osebo se po zaključenem zdravljenju v PB premesti v posebni SVZ, če so za to izpolnjeni pogoji iz člena 74 ZDZdr.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004992
SPZ člen 92, 99, 100. ZD člen 132. ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
varstvo lastninske pravice - varstvo solastnika in skupnega lastnika - vrnitveni zahtevek - vindikacijski zahtevek - zaščita pred vznemirjanjem - prehod zapuščine na dediča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do sodelovanja v postopku - materialno procesno vodstvo
Dedič vstopi v pravni in dejanski položaj zapustnika v trenutku njegove smrti, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti varstva lastninske pravice dediča, ker zapuščinski postopek še ni končan.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-2, 12, 12/1, 12/7.. ZZZDR-UPB1 člen 123.
otroški dodatek - družinski člani prosilca - dohodek - redno šolanje
Po stališču pritožbenega sodišča vpisa pri 22- oziroma 23- letih starosti v 1. letnik srednješolskega izobraževanja odraslih, ki ni kontinuirano nadaljevanje šolanja, temveč začetek srednješolskega izobraževanja šele več let po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju, če za to ni utemeljenih, na primer zdravstvenih razlogov, ni mogoče šteti za redno šolanje.
Vprašanje rednega šolanja ob tožničinem zatrjevanju, da sta polnoletna otroka B.B. in A.A. v 1. letnik srednješolskega izobraževanja vpisana zgolj zaradi formalnega statusa udeleženca v izobraževanju odraslih, ki jima omogoča opravljanje dela na napotnico za lastno preživljanje, v predsodnem niti sodnem postopku sploh ni bilo razčiščevano. Starši so polnoletna otroka B.B. in A.A. zakonsko dolžni preživljati le, če se redno šolata. Le v tem primeru bi lahko šlo za neutemeljeno opustitev uveljavljanja pravice do preživnine od očeta in posledično za krivdni razlog v smislu 7. odstavka 12. člena ZUPJS.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik ni obvestil ravnatelja tožene stranke niti najemnice trgovine o organiziranem obisku akvarija izven delovnega časa 7. 3. 2016 in da je opravil voden ogled skupine otrok iz osnovne šole, zaračunal pa samo cenejše vstopnice za skupino otrok. Otrokom ob obisku akvarija ni izdal vstopnic, četudi je bilo plačilo opravljeno z naročilnico, kar je posledično privedlo do tega, da je tožena stranka dobila manjše plačilo, kot bi ji pripadalo. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da ugotovljena ravnanja, za katere je bil glede na njegov položaj oziroma njegove naloge zadolžen prav tožnik, predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti.
Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi zato, ker je tožnik 7. 1. 2016 dovolil nepooblaščen ogled videoposnetka nezaposlenim osebam in ga ni evidentiral, blagajničarki pa naročil občasno izklapljanje videonadzora v času opazovanja, s čimer je sodeloval pri odtujevanju gotovine.
Delodajalec ima po zakonu pravico, da odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v primeru pomočnika akvarista. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker drugemu delavcu ob zatrjevanih kršitvah ni.
Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom.
Glede na ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.
odgovornost skrbnika denacionaliziranega premoženja - neskrbno delo - razpolaganje s premoženjem - razpolaganje z zapuščino - izplačilo odškodnine - dolžnost izpolnitve obveznosti - nastanek škode
Toženec je sicer res kot skrbnik denacionaliziranega premoženja ravnal nevestno in neskrbno. Ključno pa je, da so tožniki iz zapuščine po pokojnem očetu, ki mu je toženec sicer preuranjeno in brez podlage v sklepu o dedovanju izplačal kupnino za prodane obveznice, že prejeli tudi njim pripadajoči del odškodnine, ki je bila predmet odločbe iz leta 2008. Zato iz tega naslova, kljub ugotovljeni neskrbnosti v ravnanju toženca kot skrbnika denacionaliziranega premoženja, ne morejo zahtevati več, ker so (več kot) svoj pripadajoči del odškodnine že prejeli tudi po odločbi iz leta 2008.
ZPP člen 249, 249/1. - člen 39, 48, 48/1, 48/1-3, 50, 50/1, 50/1-2.
pravica izvedenca do nagrade - nagrada sodnega izvedenca - zelo zahtevno izvedensko mnenje - izjemno zahtevno izvedensko mnenje
Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da gre izvedencu nagrada za izjemno zahtevno izvedeniško mnenje. Izvedenec je sicer moral odgovoriti na številna vprašanja sodišča, vendar izvedeniško mnenje ne sodi med najbolj kompleksna in zapletena, da bi ga bilo treba vrednotiti po najvišji možni tarifi.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi je obstajal resen in utemeljen razlog, saj je tožena stranka v postopku dokazala, da je bila obema delavkama na lokaciji A. d.o.o. odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je za novo zaposlitev tožničine sodelavke prav tako obstajal utemeljen razlog.
OZ člen 131, 131/1, 174, 174/2, 179, 180, 280, 280/1, 352. ZPP člen 7, 108, 108/1, 180, 180/1, 184, 285, 286.
odškodninska odgovornost - kumulativna izpolnitev pogojev - zdravniška napaka - identifikacija tožbenega zahtevka - več tožnikov - zneskovna opredelitev zahtevkov - materialno procesno vodstvo - posredni oškodovanec - osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine - pravno priznana škoda - strah - posebno težka invalidnost kot pravni standard - pravno vprašanje - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - škoda lastnega izvora - pravnorelevantna vzročna zveza - premoženjska škoda - sprememba tožbe - zastaranje zahtevka
Tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na oškodovancu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti pa je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na tožencu.
V kolikor je tožnikov več, mora denarni zahtevek postaviti vsak od njih.
Tožbeni predlog ne nudi zadostne razmejitve med posameznimi tožniki in njihovimi zahtevki.
Določba drugega odstavka 180. člena OZ, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven. Oškodovančeva invalidnost se mora izražati v okvari zdravja, ki je posebej težka in trajna.
Posredni oškodovanci imajo poleg zahtevkov po 180. členu OZ pravico tudi do povrnitve druge (nepremoženjske in premoženjske) škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti. Takšna odškodnina je lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.
Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/3, 406/4, 406/5.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-1 člen 156.. ZPIZ-2B člen 37, 37/2.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - starostna pokojnina
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
obnova kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - načelo materialne resnice
Obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izdano na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007028
ZDR-1 člen 6, 7.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Ker tožnika nihče ni silil k neustreznemu delu, ga nihče ni poniževal ali trpinčil in kot invalid tudi ni bil diskriminiran, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego, priznan po določbah ZSDP (81. člen), medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajal sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti stališča prvostopenjskega sodišča, da protipravnost ravnanja toženih strank ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na sodbo (opr. št. Psp 92/2012), ki je bila izdana v drugem socialnem sporu. V kolikor je bila namreč odločba drugotožene stranke z dne 23. 4. 2012 izdana po uradni dolžnosti in v kolikor je v tem času bilo znano na podlagi citirane pravnomočne sodne odločbe, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP, bi bila dolžna drugotožena stranka uporabiti materialno pravo, kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. V zvezi s tem tožnica utemeljeno odpira vprašanje zakaj drugotožena stranka ni upoštevala izdane sodbe in v zvezi s tem tudi vprašanje, zakaj ni sama po uradni dolžnosti (na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZSDP) sporne odločbe po izdani sodbi opr. št. Psp 92/2012 spremenila tako, da bi materialno pravo pravilno uporabila.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze - delež na skupnem premoženju - načelo pravne celovitosti skupnega premoženja - vezanost sodišča in strank na pravnomočno odločbo - originarna pridobitev lastninske pravice - izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo
Premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje zakoncev. Ker je toženec trdil, da je kupnino za sporno nepremičnino plačal s svojim zaslužkom, tožnica pa temu ni nasprotovala, je zaključek, da gre za skupno premoženje, pravilen.
Zakonec, ki uveljavlja delež na skupnem premoženju, ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na tistem, ki je bilo predmet konkretnega postopka, saj je sodišče v kasnejšem postopku na pravnomočno sodbo vezano (seveda sta nanjo vezani tudi pravdni stranki).
Pri skupnem premoženju zakoncev gre (med njima) za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato zahtevek tožnice zoper drugega toženca za izstavitev listine ni utemeljen. Ni utemeljen tudi zato, ker takšno listino lahko izstavi le v zemljiško knjigo vknjiženi lastnik.