CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005146
OZ člen 179, 182. URS člen 14, 22.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - merila za odmero odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - stroški postopka - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo).
Sodna praksa dopušča vrednotenje uspeha ločeno "po temelju" in "po višini" le izjemoma in sicer v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
obnova kazenskega postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - načelo materialne resnice
Obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izdano na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007028
ZDR-1 člen 6, 7.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Ker tožnika nihče ni silil k neustreznemu delu, ga nihče ni poniževal ali trpinčil in kot invalid tudi ni bil diskriminiran, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
odgovornost skrbnika denacionaliziranega premoženja - neskrbno delo - razpolaganje s premoženjem - razpolaganje z zapuščino - izplačilo odškodnine - dolžnost izpolnitve obveznosti - nastanek škode
Toženec je sicer res kot skrbnik denacionaliziranega premoženja ravnal nevestno in neskrbno. Ključno pa je, da so tožniki iz zapuščine po pokojnem očetu, ki mu je toženec sicer preuranjeno in brez podlage v sklepu o dedovanju izplačal kupnino za prodane obveznice, že prejeli tudi njim pripadajoči del odškodnine, ki je bila predmet odločbe iz leta 2008. Zato iz tega naslova, kljub ugotovljeni neskrbnosti v ravnanju toženca kot skrbnika denacionaliziranega premoženja, ne morejo zahtevati več, ker so (več kot) svoj pripadajoči del odškodnine že prejeli tudi po odločbi iz leta 2008.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004992
SPZ člen 92, 99, 100. ZD člen 132. ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
varstvo lastninske pravice - varstvo solastnika in skupnega lastnika - vrnitveni zahtevek - vindikacijski zahtevek - zaščita pred vznemirjanjem - prehod zapuščine na dediča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do sodelovanja v postopku - materialno procesno vodstvo
Dedič vstopi v pravni in dejanski položaj zapustnika v trenutku njegove smrti, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti varstva lastninske pravice dediča, ker zapuščinski postopek še ni končan.
ZPP člen 155, 155/1.. ZOdvT člen 36.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZBPP člen 40.
odločitev o pravdnih stroških - zastopanje na podlagi odločbe o bpp - potrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za zastopanje na prvi in drugi stopnji, kot izhaja iz odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovna služba za BPP. To pomeni, da se nagrade pooblaščenca določijo ob upoštevanju 36. člena ZOdvT in ne ob upoštevanju splošnega 12. člena ZOdvT, ki velja le v primerih, kadar stranke nimajo BPP.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 394. členu ZPIZ-2, kjer je urejeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, da se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. V navedenem zakonu so pogoji določeni v 36. členu. Zavarovanec se skladno s prvim odstavkom 36. člena ZPIZ-1 upokoji ob starosti 58 let ter ob doseženih 40 let pokojninske dobe. Tožnik je sicer pogoj starosti dopolnil, vendar pa ni dopolnil pogoja pokojninske dobe, kar pomeni, da ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogojev pa tudi ne izpolnjuje po 27. členu ZPIZ-2, saj je prav tako zahtevanih 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 9. 2014 dalje utemeljeno zavrnilo.
Ravnanje upravnih organov so v postopkih odločanja protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Protipravnost je tako podana v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005553
URS člen 22. ZNP člen 35, 35/5, 36, 36/1, 37. ZPP člen 155, 158, 158/1. ZOdvT tarifna številka 3100, 3101.
stroški nepravdnega postopka - ustavitev nepravdnega postopka - domneva umika predloga - neplačilo predujma - načelo krivde - nagrada za postopek - znižanje količnika - potrebni stroški - potni stroški pooblaščenca - pravica do izbire odvetnika - izbira odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Pravila o povrnitvi stroškov v nepravdnem postopku so vsebovana v 35. členu ZNP in so drugačna od pravil, ki veljajo v pravdnih postopkih. Vendar pa ZNP vseh procesnih situacij, ki vplivajo na odločitev o stroških, ne ureja. Tako v 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takšnih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP, konkretno prvi odstavek 158. člena ZPP. Pri tem ni pomembno, ali je ustavitev nepravdnega postopka posledica aktivnega ali domnevanega umika predloga. Ključno je, da je bil v posledici procesnih dejanj predlagatelja in s tem po njegovi volji postopek ustavljen, ne da bi prišlo do vsebinske ureditve razmerja.
Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Sodišče mora v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki.
ZPP člen 249, 249/1. - člen 39, 48, 48/1, 48/1-3, 50, 50/1, 50/1-2.
pravica izvedenca do nagrade - nagrada sodnega izvedenca - zelo zahtevno izvedensko mnenje - izjemno zahtevno izvedensko mnenje
Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da gre izvedencu nagrada za izjemno zahtevno izvedeniško mnenje. Izvedenec je sicer moral odgovoriti na številna vprašanja sodišča, vendar izvedeniško mnenje ne sodi med najbolj kompleksna in zapletena, da bi ga bilo treba vrednotiti po najvišji možni tarifi.
Tožeči stranki imata zaradi odpadle podlage iz pogodbe pravico do vračila tistega, kar sta dali po kupni pogodbi, to je vračilo kupnine, v povezavi s pobotom.
Toženka je po pozivu tožnice takoj odpravila vse nepravilnosti. Vtoževani odvetniški stroški poziva na odpravo nepravilnosti zato tudi ne morejo predstavljati dodatne škode. So lahko le stroški nastali v okviru mandatnega razmerja med tožnico in njenim pooblaščencem, ki jih je dolžna plačati sama (766. člen OZ). Le, če bi morala tožnica odpravo nepravilnosti uveljavljati v ustreznem (sodnem) postopku, bi ti stroški predstavljali predpravdne stroške, ki bi jih bila toženka dolžna tožnici povrniti (če bi ta s tožbenim zahtevkom seveda uspela).
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego, priznan po določbah ZSDP (81. člen), medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajal sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti stališča prvostopenjskega sodišča, da protipravnost ravnanja toženih strank ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na sodbo (opr. št. Psp 92/2012), ki je bila izdana v drugem socialnem sporu. V kolikor je bila namreč odločba drugotožene stranke z dne 23. 4. 2012 izdana po uradni dolžnosti in v kolikor je v tem času bilo znano na podlagi citirane pravnomočne sodne odločbe, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP, bi bila dolžna drugotožena stranka uporabiti materialno pravo, kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. V zvezi s tem tožnica utemeljeno odpira vprašanje zakaj drugotožena stranka ni upoštevala izdane sodbe in v zvezi s tem tudi vprašanje, zakaj ni sama po uradni dolžnosti (na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZSDP) sporne odločbe po izdani sodbi opr. št. Psp 92/2012 spremenila tako, da bi materialno pravo pravilno uporabila.
Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.
Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi je obstajal resen in utemeljen razlog, saj je tožena stranka v postopku dokazala, da je bila obema delavkama na lokaciji A. d.o.o. odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je za novo zaposlitev tožničine sodelavke prav tako obstajal utemeljen razlog.
S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.