KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00012211
KZ-1 člen 211. ZKP člen 307, 307/3, 355, 355/2.
goljufija - ugotavljanje dejanskega stanja - dokazna ocena - sojenje v nenavzočnosti
Zagovorniki v pritožbi podajajo svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005553
URS člen 22. ZNP člen 35, 35/5, 36, 36/1, 37. ZPP člen 155, 158, 158/1. ZOdvT tarifna številka 3100, 3101.
stroški nepravdnega postopka - ustavitev nepravdnega postopka - domneva umika predloga - neplačilo predujma - načelo krivde - nagrada za postopek - znižanje količnika - potrebni stroški - potni stroški pooblaščenca - pravica do izbire odvetnika - izbira odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Pravila o povrnitvi stroškov v nepravdnem postopku so vsebovana v 35. členu ZNP in so drugačna od pravil, ki veljajo v pravdnih postopkih. Vendar pa ZNP vseh procesnih situacij, ki vplivajo na odločitev o stroških, ne ureja. Tako v 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takšnih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP, konkretno prvi odstavek 158. člena ZPP. Pri tem ni pomembno, ali je ustavitev nepravdnega postopka posledica aktivnega ali domnevanega umika predloga. Ključno je, da je bil v posledici procesnih dejanj predlagatelja in s tem po njegovi volji postopek ustavljen, ne da bi prišlo do vsebinske ureditve razmerja.
Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Sodišče mora v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-2, 12, 12/1, 12/7.. ZZZDR-UPB1 člen 123.
otroški dodatek - družinski člani prosilca - dohodek - redno šolanje
Po stališču pritožbenega sodišča vpisa pri 22- oziroma 23- letih starosti v 1. letnik srednješolskega izobraževanja odraslih, ki ni kontinuirano nadaljevanje šolanja, temveč začetek srednješolskega izobraževanja šele več let po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju, če za to ni utemeljenih, na primer zdravstvenih razlogov, ni mogoče šteti za redno šolanje.
Vprašanje rednega šolanja ob tožničinem zatrjevanju, da sta polnoletna otroka B.B. in A.A. v 1. letnik srednješolskega izobraževanja vpisana zgolj zaradi formalnega statusa udeleženca v izobraževanju odraslih, ki jima omogoča opravljanje dela na napotnico za lastno preživljanje, v predsodnem niti sodnem postopku sploh ni bilo razčiščevano. Starši so polnoletna otroka B.B. in A.A. zakonsko dolžni preživljati le, če se redno šolata. Le v tem primeru bi lahko šlo za neutemeljeno opustitev uveljavljanja pravice do preživnine od očeta in posledično za krivdni razlog v smislu 7. odstavka 12. člena ZUPJS.
odločitev o pravdnih stroških - pravdni stroški po uspehu - eventualno sosporništvo
Tožnik je zoper nepogojno toženo stranko delno uspel in v tem obsegu mu je potrebno v celoti priznati stroške nagrade za postopek, nagrade za narok, materialne stroške ter sodno takso. Navedeni stroški so tožniku nastali neodvisno od tega, da je v tožbi in vlogah podajal tudi navedbe zoper pogojno toženega.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik ni obvestil ravnatelja tožene stranke niti najemnice trgovine o organiziranem obisku akvarija izven delovnega časa 7. 3. 2016 in da je opravil voden ogled skupine otrok iz osnovne šole, zaračunal pa samo cenejše vstopnice za skupino otrok. Otrokom ob obisku akvarija ni izdal vstopnic, četudi je bilo plačilo opravljeno z naročilnico, kar je posledično privedlo do tega, da je tožena stranka dobila manjše plačilo, kot bi ji pripadalo. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da ugotovljena ravnanja, za katere je bil glede na njegov položaj oziroma njegove naloge zadolžen prav tožnik, predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti.
Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi zato, ker je tožnik 7. 1. 2016 dovolil nepooblaščen ogled videoposnetka nezaposlenim osebam in ga ni evidentiral, blagajničarki pa naročil občasno izklapljanje videonadzora v času opazovanja, s čimer je sodeloval pri odtujevanju gotovine.
Delodajalec ima po zakonu pravico, da odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v primeru pomočnika akvarista. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker drugemu delavcu ob zatrjevanih kršitvah ni.
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego, priznan po določbah ZSDP (81. člen), medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajal sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti stališča prvostopenjskega sodišča, da protipravnost ravnanja toženih strank ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na sodbo (opr. št. Psp 92/2012), ki je bila izdana v drugem socialnem sporu. V kolikor je bila namreč odločba drugotožene stranke z dne 23. 4. 2012 izdana po uradni dolžnosti in v kolikor je v tem času bilo znano na podlagi citirane pravnomočne sodne odločbe, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP, bi bila dolžna drugotožena stranka uporabiti materialno pravo, kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. V zvezi s tem tožnica utemeljeno odpira vprašanje zakaj drugotožena stranka ni upoštevala izdane sodbe in v zvezi s tem tudi vprašanje, zakaj ni sama po uradni dolžnosti (na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZSDP) sporne odločbe po izdani sodbi opr. št. Psp 92/2012 spremenila tako, da bi materialno pravo pravilno uporabila.
Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze - delež na skupnem premoženju - načelo pravne celovitosti skupnega premoženja - vezanost sodišča in strank na pravnomočno odločbo - originarna pridobitev lastninske pravice - izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo
Premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje zakoncev. Ker je toženec trdil, da je kupnino za sporno nepremičnino plačal s svojim zaslužkom, tožnica pa temu ni nasprotovala, je zaključek, da gre za skupno premoženje, pravilen.
Zakonec, ki uveljavlja delež na skupnem premoženju, ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na tistem, ki je bilo predmet konkretnega postopka, saj je sodišče v kasnejšem postopku na pravnomočno sodbo vezano (seveda sta nanjo vezani tudi pravdni stranki).
Pri skupnem premoženju zakoncev gre (med njima) za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato zahtevek tožnice zoper drugega toženca za izstavitev listine ni utemeljen. Ni utemeljen tudi zato, ker takšno listino lahko izstavi le v zemljiško knjigo vknjiženi lastnik.
Obnovitveni razlogi iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP se nanašajo le na vsebinska ali materialna dejstva, tista torej o katerih je bilo s pravnomočno obsodilno sodbo odločeno. Druga dejstva so v smislu kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona predmet zahteve za varstvo zakonitosti ali pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem, o katerih po zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni mogoče odločati.
ZPP člen 155, 155/1.. ZOdvT člen 36.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZBPP člen 40.
odločitev o pravdnih stroških - zastopanje na podlagi odločbe o bpp - potrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za zastopanje na prvi in drugi stopnji, kot izhaja iz odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovna služba za BPP. To pomeni, da se nagrade pooblaščenca določijo ob upoštevanju 36. člena ZOdvT in ne ob upoštevanju splošnega 12. člena ZOdvT, ki velja le v primerih, kadar stranke nimajo BPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007028
ZDR-1 člen 6, 7.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Ker tožnika nihče ni silil k neustreznemu delu, ga nihče ni poniževal ali trpinčil in kot invalid tudi ni bil diskriminiran, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
ZGD člen 250.. ZDR člen 18, 18/3, 72, 88.. ZGD-1 člen 266, 266/1, 268, 268/2.. OZ člen 131.
odpoklic s funkcije - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - upravičena oseba - odpravnina - pristojnost - denarna odškodnina
Pravdni stranki sta se v šestem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima tožena stranka pravico, da tožniku v primeru odpoklica ob upoštevanju odpovednih razlogov iz ZDR oziroma, ob upoštevanju razlogov iz 250. člena ZGD, nemudoma odpove delovno razmerje. Glede na tako dogovorjeno določilo v pogodbi o zaposlitvi je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožniku z odpoklicem prenehalo tudi delovno razmerje.
Ne glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki je urejala delovno razmerje s poslovodno osebo) je bil tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s funkcije člana uprave že odpoklican, zato bi mu kot vsakemu drugemu neposlovodnemu delavcu upravičeno lahko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi tisti, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu tožene stranke kot delodajalca. To pa je bila v konkretnem primeru začasna uprava tožene stranke (prvi odstavek 266. člena ZGD-1).
Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki to pravico (in tudi pravico do odpravnine) uredili v pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da gre za pravico iz delovnega razmerja in ne za pravico, ki bi izhajala iz določb ZGD-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno kot predhodno vprašanje v tem delovnem sporu ugotavljalo, ali je bil tožnik odpoklican iz neutemeljenih razlogov. V zvezi s tem je ugotovilo, da v sklepu nadzornega sveta o odpoklicu ni naveden vsebinski razlog, zaradi katerega je bil tožnik odpoklican s funkcije člana uprave, ampak je navedeno le, da je bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. Zavzelo je pravilno stališče, da se, če razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu, šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Zato je pravilno ugodilo zahtevku za obračun in plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - zagovor
Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tudi če je bilo toženki jasno, da je bila tožnica od 9. 5. 2016 odsotna z dela brez nadaljnje odobritve rednega ali izrednega neplačanega dopusta, to ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Namen zagovora je, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventuelno pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Z navedbo toženke (ki se ji pridružuje prvostopno sodišče), ki smiselno nakazuje na to, da tožnica s svojim zagovorom sploh ne bi mogla doseči drugačne odločitve delodajalca, se toženka zavzema za to, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že golo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje toženke, da se tožnica zagovora tako ali tako ne bi udeležila, ni utemeljen razlog, da se tožnici zagovora sploh ni omogočilo. V obravnavanem sporu bi tožnica na zagovoru npr. lahko pojasnila, zakaj je na podlagi razgovora z B.B. mislila, da ima možnost koriščenja neplačanega dopusta, kar bi prispevalo k razjasnitvi okoliščin, v katerih je bila očitana kršitev storjena. Takšno stališče, kot je navedeno, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več zadevah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00005146
OZ člen 179, 182. URS člen 14, 22.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - merila za odmero odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - stroški postopka - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo).
Sodna praksa dopušča vrednotenje uspeha ločeno "po temelju" in "po višini" le izjemoma in sicer v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
Glede na ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje.
Tožnica je bila s pravnomočno sodbo zaradi nezakonitosti prenehanja reintegrirana v delovno razmerje do 14. 11. 2014. Na podlagi te sodbe je bila tožnici z odločbo z dne 13. 12. 2015 priznana lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju delovnega razmerja od 15. 11. 2012 do 14. 11. 2014. Z odločbo z dne 2. 7. 2015 je bila tožnici priznana pravica do višje starostne pokojnine od 15. 11. 2014 dalje. Vendar je bilo z odločbo z dne 20. 5. 2015, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, izplačevanje starostne pokojnine dejansko ustavljeno šele z 20. 5. 2015. Pomeni, da podlaga za izplačevanje starostne pokojnine ob sočasno pravnomočno priznani pravici do te pokojninske dajatve od 15. 11. 2012 dalje ni odpadla že 15. 11. 2012, temveč kvečjemu šele od 20. 5. 2015 dalje.
invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/3, 406/4, 406/5.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-1 člen 156.. ZPIZ-2B člen 37, 37/2.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - starostna pokojnina
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.