Na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 zastaranje kazenskega pregona ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Upoštevajo se torej tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in ovire, zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe oziroma nedosegljiv za sojenje (gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo). Vendar pa nedosegljivost obdolženke za vročitev sodnih pisanj ob prenizki aktivnosti sodišča v konkretni kazenski zadevi ne more hkrati predstavljati tudi obdolženkine nedosegljivosti za sojenje, to je nedosegljivosti za državne organe, ker sodišče prve stopnje ni storilo vsega, kar bi po določbah ZKP lahko storilo in ni ustrezno, predvsem pa ne pravočasno, stopnjevalo ukrepov za zagotavljanje obdolženkine navzočnosti v tem kazenskem postopku.

Zavrženje obtožnega akta v skrajšanem postopku ureja prvi odstavek 437. člena ZKP in se navezuje na razloge po prvem odstavku 277. člena ZKP, zavrženje pa je mogoče le pri materialnem preizkusu obtožnega predloga, torej do tedaj, ko se kazenski postopek še ni začel. Sklep o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena ZKP pa izda predsednik senata (oz. v skrajšanem postopku sodnik posameznik) tudi, če so po pravnomočnosti obtožnega akta podane kakšne druge okoliščine, zaradi katerih bi se morala na glavni obravnavi izdati zavrnilna sodba po 357. členu ZKP - torej tudi, če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja. Izdaja sklepa o ustavitvi kazenskega postopka tako predpostavlja, da se je kazenski postopek že začel.