Pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, po katerem mora biti predlagatelj za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna, zaposlen skladno s predpisi o delovnih razmerjih in da torej dejanska zaposlenost, kot jo navaja pritožnica, ne zadostuje. Že zato, ker jo je posredno težko verodostojno preizkusiti in posledično zanesljivo ugotoviti, koliko je bila pritožnica dejansko tako vpeta v socialni sistem, da bi to vez z nadomestnim načinom izvršitve kazni zapora veljalo ohraniti.
plačilo razlike plače - povračilo potnih stroškov - stroški za prevoz na delo in z dela - ustni dogovor
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot natakarica. Stranki sta se ustno dogovorili, da bo tožničina urna postavka znašala 4,20 EUR neto, vendar pa je tožena stranka zatrjevala, da je v to urno postavko vključen tako neto dohodek kot tudi strošek prehrane med delom. Takšen dogovor je imela tožena stranka tudi z drugimi delavkami natakaricami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšen dogovor v nasprotju z določbo 130. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano na delu in za prevoz na delo.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
Tožničina dejanska pokojninska osnova je znašala 624.714,98 SIT, z upoštevanje dela plače za notranji odkup delnic pa bi znašala 630.101,21 SIT. Torej bi samo še bolj presegla najvišjo, zakonsko limitirano pokojninsko osnovo, od katere je bilo dopustno zakonito odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine.
plačilo razlike plače - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - visokošolski učitelj
Glede na to, da tožnik, ki mu je veljavnost naziva potekla dne 8. 3. 2016, od 9. 3. 2016 dalje ni imel veljavnega naziva izredni profesor niti ni imel nobenega drugega veljavnega habilitacijskega naziva za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti dotedanjega naziva do dokončne odločitve o zahtevi za ponovno izvolitev v naziv, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik od 9. 3. 2016 dalje ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela visokošolskega učitelja. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva, če bi tožnik kasneje (ponovno) pridobil habilitacijski naziv.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - odgovornost za hujšo posledico - vzročna zveza
Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.
Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - nagrada za posvet s stranko
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na uporabo 2. odstavka 11. člena ZBPP, kjer je določeno, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. V predmetni zadevi je tožnik prošnjo za dodelitev Bpp vložil 10. 2. 2016, Bpp pa mu je bila odobrena z odločbo z dne 19. 2. 2016. Tožba je bila vložena 17. 12. 2015, torej že pred vložitvijo prošnje za dodelitev Bpp, kar pomeni, da dodeljena Bpp stroškov nastalih s tem v zvezi ne zajema.
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 17. ZPP-UPB3 člen 180, 318.
evropski plačilni nalog - zamudna sodba - zamudna sodba v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu
Procesno gledano je postopek izdaje evropskega plačilnega naloga primerljiv s postopkom, ki se začne v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, ki se na podlagi ugovora dolžnika nato nadaljuje v rednem postopku po določbah ZPP, zaradi česar je po oceni pritožbenega sodišča potrebno nadaljevanje postopka (po ugovoru) v obeh postopkih voditi enako.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da je institut zamudne sodbe, glede na pogoje, ki jih mora izpolnjevati, uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu.
Toženka je zoper izdani evropski plačilni nalog vložila pravočasen ugovor, s čemer je aktivno nasprotovala zahtevku. Takšna njena procesna aktivnost je po oceni pritožbenega sodišča privedla do vzpostavitve kontradiktornega postopka, v okviru katerega pa izdaja zamudne sodbe (več) ni dopustna.
spor majhne vrednosti - osebna vročitev - vročanje odgovora na tožbo - načelo kontradiktornosti - neosebna vročitev - vročanje
Sodišče prve stopnje bi moralo pisanja, v katerih stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti po pravilih iz 142. člena ZPP, torej osebno.
Katera pisanja morajo biti vročena osebno, je sicer določeno v prvem odstavku 142. člena ZPP. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se (tudi) druga pisanja vročajo osebno, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je, zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga, potrebna večja previdnost. Zadnji pogoj, torej potrebo po večji previdnosti, lahko med drugim utemelji tudi zagotavljanje načela kontradiktornosti pri pomembnih procesnih dejanjih.
vračilo stroškov izobraževanja - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sodbe ni mogoče preizkusiti
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo študentov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da zato, ker je tožnica v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki, tožničino delo ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v primeru, če ima sporno razmerje vse elemente delovnega razmerja, možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1) oziroma, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita tudi za neenakomerno razporeditev delovnega časa (148. člen ZDR-1).
Tožnica je uveljavljala priznanje delovnega razmerja in pripadajočih pravic za delovno mesto administrator V. Dejstvo, da delovno mesto administrator V ni bilo sistematizirano v glavni pisarni, v kateri je tožnica dejansko delala, temveč v sektorju, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu, v kolikor je bilo tožničino delo dejansko primerljivo nalogam tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je delo, kot ga je opravljala tožnica, primerljivo delu administratorja V.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje
Pri ugotavljanju zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb gre za medicinsko vprašanje, saj tožena stranka o priznanju te pravice odloči na podlagi izvedenskega mnenja zdravnika posameznika ali komisije in sodišče samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim mnenjem, tako da mora v takih primerih (praviloma) na predlog stranke izvesti dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke.
V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo in tožniku tako z zavrnitvijo predloga s postavitvijo neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za odločitev v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - državljan Republike Hrvaške - dovoljenje za zaposlitev - dovoljenje za bivanje
Zakon o podaljšanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (ZPPOPGHR) v 3. alineji tretjega odstavka 2. člena določa, da se lahko v prvih dveh letih zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za zaposlitev zaposlujejo državljani Republike Hrvaške, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje. Ker je imel tožnik od 6. 3. 2014 dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in je imel prijavljeno stalno prebivališče od 12. 3. 2014 dalje, je izpolnjeval navedeni pogoj, zaradi česar pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil s toženo stranko, niso bile nične, prav tako pa je po prenehanju zadnje izmed navedenih pogodb izpolnjeval vse pogoje za veljavno sklenitev pogodbe o zaposlitvi v Republiki Sloveniji in s tem tudi za veljavno spremembo pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.
obvezne sestavine tožbe - nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - nedoločen tožbeni zahtevek - zavrženje tožbe kot nepopolne
Tožeča stranka je z vlogo z dne 10. 4. 2017 zgolj delno upoštevala poziv sodišča z dne 13. 3. 2017. V spis je namreč predložila dokazila, ki jih je štela za pravnorelevantna za odločitev v tem sporu, ni pa v tej vlogi navedla prav nobenih dejstev v zvezi z življenjskim dogodkom, na katerega veže nastanek svojega tožbenega zahtevka. Ker tožeča stranka ni podala opisa življenjskega primera, iz katerega po njenem mnenju izhaja tožbeni zahtevek, s tem zahtevi sodišča po popravi tožbe ni zadostila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbo kot nepopolno zavrglo.
Tožena stranka ne nosi trditvenega (in dokaznega) bremena o tem, da med strankama ni prišlo do pogodbenega konsenza. To je namreč predpostavka za nastanek pogodbene obveznosti, to predpostavko pa mora dokazati tisti, ki uveljavlja iz pogodbe nastalo pravico.
kasnejša oporoka - naknadno najdena oporoka - zapuščinska obravnava - sklep o dedovanju - razveljavitev sklepa o dedovanju
Sodišče prve stopnje je na zapuščinski obravnavi dne 19. 1. 2017 razglasilo oporoke z dne 7. 11. 1994, 15. 1. 2012 in 19. 6. 2012. Oporoke z dne 8. 3. 2014 ni upoštevalo, ker je bila predložena v fotokopiji. Prisotni dediči so priznali oporoko z dne 19. 6. 2012 in predlagali, da se premoženje razdeli v skladu z določili te oporoke. Naslednji dan je bil v spis vložen izvirnik oporoke z dne 8. 3. 2014 brez posebnega spremnega dopisa. Sodišče prve stopnje ga je očitno spregledalo in izdalo izpodbijani sklep ne da bi s to, naknadno predloženo (najdeno) oporoko seznanilo dediče oziroma po potrebi ponovno razpisalo zapuščinsko obravnavo. Glede na to, da je do te situacije prišlo pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, se mora postopek nadaljevati pred zapuščinskim sodiščem (222. člen ZD).
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska zasedenost
V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je prezasedenost zavodov sistemski problem države, ki ga mora država tudi rešiti, in da zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno nasprotovati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, zlasti ne (le) s trditvami o prostorski in kadrovski stiski.
ZNP člen 4, 4/1, 4/2. URS člen 22. ZGD-1 člen 513.
pravica družbenika do informacij in obveščenosti - nepravdni postopek - kontradiktornost v nepravdnem postopku - pravica do izjave v nepravdnem postopku - pravica do informacije - odgovor na pripravljalno vlogo - vročitev odgovora na odgovora na vlogo
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje predlagateljevo zahtevo oziroma predlog za informacije in vpogled sicer vročalo v odgovor nasprotni udeleženki, ki je nanj odgovorila. Vloge predlagatelja, s katero je ta odgovoril na odgovor nasprotne udeleženke (in svoj predlog tudi delno umaknil), pa ji prvostopenjsko sodišče ni vročilo.
Nasprotna udeleženka pravice do izjave v postopku ni mogla uresničiti, če ji ni bilo zagotovljeno, da bi predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se je imela pravico izjaviti.
Pravica stranke do informacije je nekaj drugega kot obveznost sodišča do seznanitve in opredelitve do strankinih navedb in dokaznih predlogov (ki bi se morda izkazali za nebistvene). Zato vprašanje, kakšne argumente je v nevročeni vlogi (ki pa še zdaleč ni bila vsebinsko prazna) navajal predlagatelj, za presojo obstoja kršitve strankine pravice do informacije, za kar se v odgovoru na pritožbo zavzema predlagatelj, sploh ni odločilno.
Ker je bilo o terjatvi zoper solidarnega dolžnika že pravnomočno odločeno, je toženca (dolžnika iste terjatve) treba obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen. Ker materialno-pravno določilo o solidarnosti dolžnikov v izreku sodbe ni upoštevano, je sodba spremenjena.