Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005999
ZDR-1 člen 108, 108/1, 177, 177/1.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pobotni ugovor - odškodninska odgovornost delavca - inventurni manjko - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - naklep ali huda malomarnost - načelo dispozitivnosti
Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka".
V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.
Prizadeta oseba ima pravico vložiti tožbo za objavo popravka tudi, če je bil ta sicer že objavljen, vendar na način, ki ni v skladu z ZMed.
Ker toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da vsebina popravka ne bi bila ustrezna in ker je kot odgovorna urednica popravek objavila, pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je vsebina popravka ustrezna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005833
ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/10.. ZDR-1 člen 200, 200/3.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 274.. OZ člen 364.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo pravic - zavrženje dela tožbe - odpravnina - nadure - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.
V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi.
Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 110, 110/1, 110/1-2.. OZ člen 80.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev prepovedi diskriminacije
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je tožnica z nepooblaščeno in neupravičeno uporabo službenega vozila po 11., 12. in 13. 11. 2015 naklepno kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljeno je zaključilo, da je tožnica B.B. neresnično in zavajajoče navedla, da vozila dne 11. 11. 2015 ne more vrniti, ker se do 16. 11. 2015 nahaja v bolnišnici. Tožnica je torej s svojimi neresničnimi izjavami zavestno zavajala toženo stranko, kar pomeni, da je dokazan tudi ta očitek. Glede na to, da je tožena stranka v tem sporu dokazala, da je zaradi ravnanj tožnice prišlo do motenj v delovnem procesu, ker tožena stranka ni mogla pravočasno dodeliti službenega vozila drugemu delavcu ter zamenjati gum v zakonskem roku, in da ji je nastala tudi škoda, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji razreševanja presežnih delavce - individualni odpust
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega - ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo družbe s ciljem optimizirati poslovanje družbe. V okviru reorganizacijskih sprememb je sprejela odločitev o znižanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II, ki ga je zasedal tožnik, s pet na štiri zaposlene.
Po ustaljeni sodni praksi sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistematizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Mora pa delodajalec dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna presoja, da tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Ker pa se je tožena stranka ne glede na navedeni pravni okvir odločila za uporabo kriterijev za določitev delavca (enega izmed petih zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II), ki mu bo prenehalo delovno razmerje, je pomembno, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno.
Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013667
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 12.
velika tatvina - premagovanje večjih ovir - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe
Ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je bil mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan.
Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali.
družbena pogodba - solidarna odgovornost družbenika - vmesni ugotovitveni zahtevek - ni predhodno vprašanje - načelo enakosti pred zakonom - osnovni vložek
Pravilno je obrazložilo, da tudi v avstrijskem pravu ni nobene podlage za zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko v delu, v katerem ta zahteva od tožene stranke plačilo osnovnega vložka v večjem deležu, kot se ga je ta zavezala plačati v družbeni pogodbi. Oporo za tak zaključek je sodišče prve stopnje našlo v Družbeni pogodbi, s katero se je tožena stranka zavezala plačati osnovni vložek v višini 5.000,00 EUR. Ker je ob ustanovitvi družbe plačala znesek 2.500,00 EUR, pomeni, da iz naslova vplačila osnovnega vložka v osnovni kapital tožeče stranke dolguje le še 2.500,00 EUR.
ZGD-1 člen 32, 32/1, 33, 35, 35/1, 38a, 263, 263/2, 515, 515/6. OZ člen 768.
prokurist - vodenje poslov družbe - denarna odškodnina - dokazno breme tožnika - konflikt interesov - dober gospodarstvenik - pričakovani dobiček
Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1.
Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja.
V času sklepanja poroštvene pogodbe nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1, zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic.
Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanje po poslovnih merilih. Takšno ravnanje pa je v tej zadevi bilo podano.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - sodba na podlagi pripoznave
Pri začasni nezmožnosti za delo, oziroma t.i. bolniškem staležu gre za pravno relevantno dejstvo, ki se tudi v predsodnem upravnem postopku nemalokrat za krajša časovna obdobja priznava vnaprej. Zlasti tedaj, ko zdravljenje ni zaključeno, ker so potrebni nadaljnje zdravljenje, kontrole in odločanje o bolniškem staležu. Tovrstni predmet spora ne predstavlja zahtevka, s katerim tožena stranka ne bi mogla razpolagati v smislu, da ob nezaključenem zdravljenju v sodno socialnem sporu pripozna začasno nezmožnost za delo, tudi za nekaj dni preko datuma zaključka glavne obravnave.
Upravičenec do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca mora centru za socialno delo spremembo vrste periodičnega dohodka zaradi začetka prejemanja določenega dohodka sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Če jo sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, saj gre za spremembo, ki ima lahko za posledico nižjo višino sredstev.
Tožnik je s pripravljalno vlogo postavil nov tožbeni zahtevek, s katerim je pod točko 3 zahteval, da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 17.354,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za denarni zahtevek iz naslova odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja ter materialne škode zaradi povzročitve duševnih bolečin, ki pa ni zahtevek, za katerega tožnik že po ZST-1 ne bi bil dolžan plačati sodne takse, kar sicer velja za vse ostale v tej pripravljalni vlogi postavljene tožbene zahtevke. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 4. 2017 takso pravilno odmerilo, skladno s taksno tarifo ZST-1, zato je z izpodbijanim sklepom z dne 5. 5. 2017 ugovor tožnikove pooblaščenke pravilno zavrnilo.
Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 38, 39, 41. ZPP člen 224, 224/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - zdravniško potrdilo - javna listina
Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da za "postopek" redne odpovedi pri delodajalcu sicer ne veljajo postopkovne določbe ZPP in tako tudi ne določba četrtega odstavka 224. člena ZPP, da je dovoljeno dokazovati neresničnost v javni listini potrjenih dejstev. Vendar pa zaradi tega delodajalcu ne onemogočeno, da v okviru odločanja o presežnih delavcih ne bi smel opraviti presoje verodostojnosti zdravniškega potrdila. Delodajalec, ki dvomi v resničnost tistega, kar se navaja v zdravniškem potrdilu, ki ga je delavec predložil za potrebe točkovanja v postopku ugotavljanja presežnih delavcev in zato takšnega potrdila ne upošteva, prevzame riziko, da v sodnem sporu ne bo uspel ovreči zakonske domneve o resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje, vendar pa mu ni mogoče odrekati pravice, da dokazuje neresničnost vsebine javne listine.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 52.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 27/5.
starostna pokojnina - seštevanje zavarovalnih dob
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da obdobje udeležbe v domovinski vojni po stopnji 12/24, torej v dvojem trajanju, ki ga je tožniku hrvaški nosilec sicer upošteval pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, ne predstavlja zavarovalne dobe v smislu določb Uredbe in BHRSSZ, temveč gre za posebno dobo v dvojem trajanju, ki je ni mogoče šteti za zavarovalno niti za z zavarovalno izenačeno dobo. Že v predsodnem upravnem postopku je namreč hrvaški nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na predpisanih obrazcih kot v tem postopku upoštevno zavarovalno dobo potrdil le 20 let in 25 dni dobe, torej brez posebne dobe v dvojnem trajanju zaradi udeležbe v domovinski vojni. Posledično je bila pravilno upoštevana skupna slovensko hrvaška zavarovalna doba v trajanju 38 let, 5 mesecev in 18 dni. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.
Tožena stranka je po vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse takso plačala, sodišče prve stopnje pa je zgolj na podlagi tega dejstva štelo, da plačilo dokazuje, da niso podani pogoji iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1. To ni pravilno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je lahko tožena stranka plačala sodno takso brez ogrožanja svoje dejavnosti, zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00005072
SPZ člen 61, 61/1, 206, 206/2, 207, 207/1, 209, 209/2. ZFPPIPP člen 46, 57, 57/3, 151, 151/2, 151/2-1, 151/2-4, 213, 213/1, 213/1-1, 272, 272/1, 272/1-3, 316, 317, 490, 490/1, 490/1-1. ZIZ člen 272, 272/2. OZ člen 239, 239/1.
potrjena prisilna poravnava - globalna fiduciarna cesija - ločitvena pravica - ločitvena pravica na odstopljeni terjatvi - stečajni postopek - obdobje izpodbojnosti
S sklenitvijo pogodbe o globalni fiduciarni cesiji je družba G. razpolagala s svojimi točno določenimi bodočimi terjatvami. Z njimi je razpolagala že ob sklenitvi pogodbe, ko je še bila razpolagalno sposobna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da so te terjatve, če so nastajale med postopkom prisilne poravnave nad cedentom G., na podlagi drugega odstavka 209. člena SPZ sicer prehajale sicer v premoženje cedenta, vendar obremenjene z ločitveno pravico cesionarja. Brez kvalitetnega zavarovanja ob trenutku sklenitve kreditne pogodbe družba G. (cedent) kredita ne bi dobila. Ni razumno pričakovati, da bi ji ga bila banka odobrila. Ker je kredit prejela istočasno, ko je kreditodajalcu dala zavarovanje, prejela pa ga je prav zaradi danega zavarovanja, je edino logično in pošteno, da bi tako stanje v NFP tudi predstavila.
Globalna cesija je pretežno anticipirana (vnaprej dogovorjena) cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Po uvedbi insolvenčnega postopka nad fiduciantom fiduciarju na fiduciarno prenesenih terjatvah ostane le ločitvena pavica. To izrecno izhaja iz drugega odstavka 209. člena SPZ. Da to velja tudi za terjatve, prenesene na podlagi pogodbe o globalni fiduciarni cesiji, ki je bila sklenjena izven obdobja izpodbojnosti pa, kot rečeno, potrjuje tudi novejša pravna teorija in (sicer redka) sodna praksa. Skladno pa je to tudi zakonskemu namenu zavarovanja terjatev.
Ker v sporni zadevi tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pred objavo odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS pri toženi stranki ni zahtevala ponovne odmere pokojnine, je le-ta utemeljeno odločila, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri v višjem znesku od 1. 6. 2015 dalje.