način izvršitve zaporne kazni - pravica do izjave v postopku
Pravica do izjave velja tudi v postopku o načinu izvršitve zaporne kazni v primeru iz 11.odst 86.čl KZ-1, zaradi česar bi sodišče, preden je odločilo o zadevi,v smislu 5.odst.129.čl.ZKP moralo obsojencu omogočiti, da se izjavi o navedbah Centra za socialno delo.
Pritožba pravilno navaja, da je tožnik neenako obravnavo v izbirnih postopkih za napotitev na misijo zatrjeval le pavšalno. Ni namreč navedel, na podlagi katere osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1 naj bi ga tožena stranka diskriminirala. Tožena stranka je bila tista, ki se je očitkov o diskriminaciji branila s tem, da tožnika ni napotila na misiji, ker je imel višji osebni čin od dolžnosti, na katero bi bil napoten. Prav tako se je utemeljeno sklicevala na to, da je odločitev o tem, katerega pripadnika bo napotila na misijo, v njeni pristojnosti oziroma gre za njeno pravico izbire, kar je tudi obrazložila in pri tem dokazala, da tožnik v izbirnih postopkih ni bil neenakopravno obravnavan. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo neutemeljen.
razmerja med starši in otroki - stiki očeta z otrokom - korist otoka
Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj stiki potekajo enkrat tedensko, saj bi drugačna ureditev po tako dolgi odsotnosti stikov in ob toženčevi pasivnosti nasprotovala koristim otrok.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 118. KZ-1 člen 263, 263/2, 263/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - sodna razveza
Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je v času od 1. 7. 2010 do 20. 8. 2010 nezakonito posredovala pri podjetju E. d. o. o., ki je bilo pooblaščeno za izvajanje programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo tako, da je odgovorna oseba G.G. zlorabil svoj položaj uradne osebe in B.B. dal potrdilo o opravljenem programu izobraževanju usposabljanja za varno vožnjo, čeprav se ta izobraževanja ni udeležil, na podlagi tega potrdila pa so bile B.B. iz evidence izbrisane štiri kazenske točke. Za nezakonito posredovanje je tožeča stranka zase prejela nagrado v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR za inštruktorja C.C., 250,00 EUR pa je tožeča stranka poslala družbi E. d. o. o. Ob predaji denarja je B.B. tudi izročila potrdilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazano, da bi tožeča stranka nezakonito posredovala, temveč je dokazano le, da je prejela denar, ki ga je zatem posredovala C.C. oziroma G.G., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da kršitev, ki se očita tožeči stranki, ni dokazana, posledično pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
najemna pogodba za poslovni prostor - sodna odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas
Delovanje tožene stranke v javnem interesu z vsakoletnim prirejanjem veselic, na odpoved pogodbe ne more v ničemer vplivati. Prav tako tožeči stranki glede na jasna pogodbena določila o možnosti odpovedi pogodbe, ni treba navajati nobenega utemeljenega razloga, ki naj bi opravičeval odpoved najemne pogodbe.
Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L. C.S.r.l..
Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP).
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 204, 204/1.. ZVOP-1 člen 74, 74/3, 77, 77/1, 77/4.. URS člen 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje tatvine - avdio in video nadzor delodajalca - detektiv - obvestilo - pravica do zasebnosti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega očitka, da je tožnica 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila ter s tem kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je detektiv v predalu varovanca pustil obvestilo z besedilom: "pozor, predal je pod video nadzorom", a brez obveznih sestavin opozorila po tretjem odstavku 74. člena ZVOP-1. Prav tako po presoji sodišča prve stopnje ni bila spoštovana določba četrtega odstavka 77. člena ZVOP-1, saj zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora niso bili vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. S tem je bila tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbami ZVOP-1 zvočno in slikovno snemana pri svojem delu in tako nezakonito nadzorovana pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti. To pa pomeni poseg v njeno pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu URS. Kljub temu pa takšni posegi v tožničine ustavno varovane pravice še nimajo avtomatično za posledico neupoštevanje dokaza, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepov delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo prednost pravici tožene stranke do izjave v postopku in pravilno dopustilo dokazovanje s poročilom detektiva in z avdio-video posnetkom. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke (oziroma konkretno detektiva), ob okoliščinah konkretnega primera niso bili prekomerni. Tožena stranka namreč drugače kot z izvedenimi ukrepi detektiva ni mogla ugotoviti, kdo je odgovoren, da varovancu, za čigar varovanje ustavnopravnih interesov je bila odgovorna tožena stranka, izginja denar.
V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi obravnave vseh dogodkov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005999
ZDR-1 člen 108, 108/1, 177, 177/1.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pobotni ugovor - odškodninska odgovornost delavca - inventurni manjko - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - naklep ali huda malomarnost - načelo dispozitivnosti
Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka".
V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.
ZDR člen 127.. - člen 72.. - člen 64.. ZDR-1 člen 127.
nadure - plača - variabilni del plače
Del plače za delovno uspešnost je v spornem obdobju urejala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT). V obdobju od 1. 5. 2014 je KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) v 72. členu določala, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, pri čemer se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca. Od 1. 5. 2014 pa je KPDT (Ur. l. Rs, št. 24/14 in nasl.) v 64. členu določala, da se v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca določijo kriteriji in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Glede na navedena določila KPDT je predpogoj za izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, da se v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca določijo cilji ter merila in pogoji za doseganje uspešnosti (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 959/2014 z dne 21. 1. 2015). V omenjeni sodbi je med drugim zavzeto tudi stališče, da celo, če so elementi za določitev dela plače iz delovne uspešnosti in njene višine določeni v pogodbi o zaposlitvi, to ne predstavlja pravne podlage za izplačilo, če ni podlaga določena v aktih delodajalca.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - sodba na podlagi pripoznave
Pri začasni nezmožnosti za delo, oziroma t.i. bolniškem staležu gre za pravno relevantno dejstvo, ki se tudi v predsodnem upravnem postopku nemalokrat za krajša časovna obdobja priznava vnaprej. Zlasti tedaj, ko zdravljenje ni zaključeno, ker so potrebni nadaljnje zdravljenje, kontrole in odločanje o bolniškem staležu. Tovrstni predmet spora ne predstavlja zahtevka, s katerim tožena stranka ne bi mogla razpolagati v smislu, da ob nezaključenem zdravljenju v sodno socialnem sporu pripozna začasno nezmožnost za delo, tudi za nekaj dni preko datuma zaključka glavne obravnave.
določitev vrednosti spornega predmeta - obnova postopka - opustitev vložitve pritožbe - nemožnost obravnavanja pred sodiščem - višina sodne takse
V obravnavanem primeru je prišlo do sodne določitve vrednosti spornega predmeta. Zoper sklep, s katerim sodišče odloči o vrednosti spornega predmeta v primeru okoliščin iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, res ni posebne pritožbe, vendar je zoper tak sklep vselej dovoljeno pravno sredstvo v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Smiselno enako določbo o sodni določitvi vrednosti predmeta postopka vsebuje tudi ZST-1 v 31. členu. Pravilnost in zakonitost sklepa sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je tako vselej lahko predmet pritožbenega preizkusa.
Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.
Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013667
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 12.
velika tatvina - premagovanje večjih ovir - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe
Ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je bil mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan.
Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 110, 110/1, 110/1-2.. OZ člen 80.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev prepovedi diskriminacije
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je tožnica z nepooblaščeno in neupravičeno uporabo službenega vozila po 11., 12. in 13. 11. 2015 naklepno kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljeno je zaključilo, da je tožnica B.B. neresnično in zavajajoče navedla, da vozila dne 11. 11. 2015 ne more vrniti, ker se do 16. 11. 2015 nahaja v bolnišnici. Tožnica je torej s svojimi neresničnimi izjavami zavestno zavajala toženo stranko, kar pomeni, da je dokazan tudi ta očitek. Glede na to, da je tožena stranka v tem sporu dokazala, da je zaradi ravnanj tožnice prišlo do motenj v delovnem procesu, ker tožena stranka ni mogla pravočasno dodeliti službenega vozila drugemu delavcu ter zamenjati gum v zakonskem roku, in da ji je nastala tudi škoda, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDSS-1 člen 24.. ZUPPJS16 člen 12, 12/1, 12/2.. URS člen 2, 14, 52.. ZDDO člen 39.
letni dopust - odločanje brez glavne obravnave - diskriminacija - invalidnost - starost
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven.
Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.
Kadar sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku razveljavi odločitev prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu. Te zakonske zahteve sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju sledilo izpovedi direktorja in pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, medtem ko se ni opredelilo do nasprotnih trditev in dokazov tožnice. Zmožnost preizkusa sodbe terja jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato mora sodišče nasprotja v dokaznem gradivu o odločilnih dejstvih premostiti z vestno in skrbno dokazno oceno. Ker je dokazna ocena pomanjkljiva, prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), tožnici pa je bilo posledično onemogočeno učinkovito pritožbeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
ZZZDR člen 129, 129a, 129a/2, 132. ZPP člen 3, 3/3, 308, 412, 412/2, 413.
sprememba preživnine - znižanje preživnine - višina preživnine - nadstandardna preživnina - potrebe otroka - zmožnosti staršev - sodna poravnava v sporih iz razmerij med starši in otroki - dovoljenost sodne poravnave - pravnomočnost - odločanje o stroških po prostem preudarku
Preživnina se določa glede na konkretne zmožnosti staršev in konkretne potrebe otrok (129. člen ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposlenih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni in rastejo preko nižjih, povprečnih, višjih (v to skupino se uvršča preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik) in visokih do nadstandardnih preživnin. Sodna praksa je že večkrat pojasnila, da je treba potrebe otrok zadovoljevati v približno takšnem vrstnem redu, kot so te nanizane v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Najprej je treba pokriti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, nato varstva, izobraževanja in vzgoje, nazadnje še (če zmožnosti staršev to omogočajo) oddiha in razvedrila. Ker zmožnosti tožnika in toženčeve matere to omogočajo, je razumljivo, da preživnina za toženca pokriva širši spekter potreb, tudi takšne, ki niso eksistencialnega pomena.
To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka.