SPZ člen 43, 43/2, 49, 49/1, 49/2.. ZZK-1 člen 5, 94, 94/3, 246, 246/1. ZFPPIPP-UPB8 člen 22, 22/1, 22/1-2.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - izločitvena pravica na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - učinek vpisa zaznambe spora - pripadajoče zemljišče
Za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, ali je sporna parcela pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam, temveč je pravno pomembno, da tožeča stranka najkasneje od 1.9.2011 (učinek zaznambe spora v zemljiški knjigi) ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica dveh parkirnih mest, ki ležijo na sporni nepremičnini, glede katere so etažni lastniki prostorov v omenjenih stavbah zahtevali, da se v celoti določi kot pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam. Več kot očitno je, da so s tem etažni lastniki dali jasno vedeti, da nasprotujejo tudi tožnikovi lastninski pravici na delu te nepremičnine.
najemna pogodba za poslovni prostor - sodna odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas
Delovanje tožene stranke v javnem interesu z vsakoletnim prirejanjem veselic, na odpoved pogodbe ne more v ničemer vplivati. Prav tako tožeči stranki glede na jasna pogodbena določila o možnosti odpovedi pogodbe, ni treba navajati nobenega utemeljenega razloga, ki naj bi opravičeval odpoved najemne pogodbe.
ZFU člen 2, 79, 79/1, 105, 105/6, 105, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.. ZCS člen 59, 59/1.
dodatek za stalnost
Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
Napačno je prvostopenjsko sodišče štelo, da je odločba tožene stranke z dne 8. 11. 2016, s katero je bila nadomeščena začasna odločba z dne 19. 11. 2015, postala pravnomočna. Tako iz pritožbenih navedb, kakor iz odgovora na pritožbo tožene stranke izhaja, da je tožnik zoper odločbo z dne 8. 11. 2016 vložil pritožbo, ki je pravočasna. O tožnikovi pritožbi je toženka odločala z odločbo z dne 3. 8. 2017. Ravnanje sodišča, ko je s sklepom z dne 27. 6. 2017 zavrglo tožbo tožnika, s katero ta izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 19. 11. 2015, s katero mu je bila invalidska pokojnina začasno odmerjena, je tako nepravilna in je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe bilo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
zavrženje tožbe - vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odločba Ustavnega sodišča
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomerni poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Že zaradi tega je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odpoved pravilno vročena po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (dne 1. 3. 2016), zaradi česar je tožbo, vloženo dne 15. 4. 2016, kot prepozno zavrglo.
Ker je imela tožnica s toženo stranko v spornem obdobju že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto finančnik V in kasneje za delovno mesto strokovni sodelavec VI, ni mogla zahtevati obstoja delovnega razmerja še na višjem delovnem mestu. Ker je bila torej pisna pogodba med njo in toženo stranko sklenjena, tudi ni bilo pogojev za izstavitev nove pogodbe o zaposlitvi, kot je to predlagala tožnica. Zahtevek za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi pride v poštev, če pisna pogodba ni bila sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, delavec pa zatrjuje, da dejansko opravlja drugo delo.
Utemeljeno je bil zavrnjen tudi del njenega tožbenega zahtevka, s katerim za sporno obdobje vtožuje razliko med prejeto plačo in plačo delovnega mesta višji referent. S tem delom tožbenega zahtevka tožnica uveljavlja plačilo po dejanskem delu, ki naj bi ga opravljala in ki naj bi spadalo v opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta višji referent. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica vseh del tega višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica vseh del delovnega mesta višji referent ni opravljala oziroma, da je v zvezi s tem opravljala dela in naloge, ki so izhajala tudi iz opisa del in nalog njenega delovnega mesta (za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).
ustavitev postopka - dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - podedljivost terjatve
Pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo je prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva. Tožnik B.B. je z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.
Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013667
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 12.
velika tatvina - premagovanje večjih ovir - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe
Ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je bil mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan.
Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji razreševanja presežnih delavce - individualni odpust
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega - ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo družbe s ciljem optimizirati poslovanje družbe. V okviru reorganizacijskih sprememb je sprejela odločitev o znižanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II, ki ga je zasedal tožnik, s pet na štiri zaposlene.
Po ustaljeni sodni praksi sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistematizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Mora pa delodajalec dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna presoja, da tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Ker pa se je tožena stranka ne glede na navedeni pravni okvir odločila za uporabo kriterijev za določitev delavca (enega izmed petih zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II), ki mu bo prenehalo delovno razmerje, je pomembno, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi obravnave vseh dogodkov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010249
URS člen 22, 28. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371, 1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe - nejasni razlogi sodbe - nasprotje med razlogi - pravica do izjave - načelo zakonitosti - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - dejansko stanje - preslepitveni namen - izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca
Dokazanost preslepitve in oškodovančeva privolitev kot razlog za izključitev protipravnosti.
Upravičenec do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca mora centru za socialno delo spremembo vrste periodičnega dohodka zaradi začetka prejemanja določenega dohodka sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Če jo sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, saj gre za spremembo, ki ima lahko za posledico nižjo višino sredstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SODNE TAKSE
VDS00005726
ZDSS-1 člen 7, 71.
sodne takse - ponovna odmera pokojnine
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožeče stranke v tovrstnih sporih takse niso dolžne plačati.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da tožena stranka še naprej sodeluje z novinarji - specialisti kot zunanjimi sodelavci - samostojnimi podjetniki, ne pomeni, da je organizacijski razlog fiktiven oziroma navidezen. Gre le za poslovno odločitev tožene stranke, da zahtevnejšega dela, ki sodi v delokrog novinarja specialista, ne opravlja več z zaposleno delavko - tožnico, ampak se njene naloge, če so še potrebne, opravljajo z zunanjimi sodelavci (ki so s toženo stranko poslovno sodelovali že v preteklih letih). Do ukinitve delovnega mesta tožnice s spremembo sistemizacije je dejansko prišlo, tožena stranka pa ni zaposlila novih delavcev za opravljanje teh nalog niti ni sklepala pogodb civilnega prava z novimi sodelavci. Zato ne gre za navidezni organizacijski razlog niti za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Kadar sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku razveljavi odločitev prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu. Te zakonske zahteve sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju sledilo izpovedi direktorja in pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, medtem ko se ni opredelilo do nasprotnih trditev in dokazov tožnice. Zmožnost preizkusa sodbe terja jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato mora sodišče nasprotja v dokaznem gradivu o odločilnih dejstvih premostiti z vestno in skrbno dokazno oceno. Ker je dokazna ocena pomanjkljiva, prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), tožnici pa je bilo posledično onemogočeno učinkovito pritožbeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005849
OZ člen 131, 149, 150, 179.. ZVZD-1 člen 5, 38, 38/4. ZDR člen 43, 61, 61/1, 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - delo z viličarjem - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - krivdna ali objektivna odgovornost - napoteni delavec - soodgovornost
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je ročni paletni viličar, ki ga je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, nevarna stvar. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delovanjem viličarja, zlasti dejstvo, da viličar poganja elektrika in da se lahko sunkovito premakne, kot se je to zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je drugo tožena stranka.
Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in da ga je usposobila za varno delo ter s tem za upravljanje z viličarjem.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Tudi prvo tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu pred napotitvijo na delo k drugo toženi stranki.
najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - enoletni odpovedni rok - nalog za izpraznitev poslovnega prostora
Dejstvo, da tožena stranka ne uporablja vseh poslovnih prostorov, ki se nahajajo na parcelah, ki jih je navedla tožnica, temveč le tretjinski delež, ne pomeni, da je tožbeni zahtevek očitno nesklepčen.
Tožeči stranki glede na jasna pogodbena določila o možnosti odpovedi pogodbe ni treba navajati nobenega utemeljenega razloga, ki naj bi opravičeval odpoved najemne pogodbe.
Zgolj dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovarjali o morebitni rešitvi situacije na miren način, pa ne pomeni, da je tožba preuranjena. Ker do dogovora na miren način med pravdnima strankama ni prišlo, je tožeča stranka v skladu s pogodbenimi določili podala sodno odpoved najemne pogodbe.