zavrženje tožbe - vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odločba Ustavnega sodišča
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomerni poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Že zaradi tega je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odpoved pravilno vročena po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (dne 1. 3. 2016), zaradi česar je tožbo, vloženo dne 15. 4. 2016, kot prepozno zavrglo.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 110, 110/1, 110/1-2.. OZ člen 80.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev prepovedi diskriminacije
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je tožnica z nepooblaščeno in neupravičeno uporabo službenega vozila po 11., 12. in 13. 11. 2015 naklepno kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljeno je zaključilo, da je tožnica B.B. neresnično in zavajajoče navedla, da vozila dne 11. 11. 2015 ne more vrniti, ker se do 16. 11. 2015 nahaja v bolnišnici. Tožnica je torej s svojimi neresničnimi izjavami zavestno zavajala toženo stranko, kar pomeni, da je dokazan tudi ta očitek. Glede na to, da je tožena stranka v tem sporu dokazala, da je zaradi ravnanj tožnice prišlo do motenj v delovnem procesu, ker tožena stranka ni mogla pravočasno dodeliti službenega vozila drugemu delavcu ter zamenjati gum v zakonskem roku, in da ji je nastala tudi škoda, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZFU člen 2, 79, 79/1, 105, 105/6, 105, 107.. ZCS-1 člen 59, 59/1.. ZSPJS člen 52, 52/1.. ZCS člen 59, 59/1.
dodatek za stalnost
Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.
Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005669
ZPP člen 70, 70-5, 70-6.. ZObr člen 57, 57/7.. - točka 114, 119.. ZDSS-1 člen 19.
disciplinska odgovornost - izločitveni razlog
Glede na določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.
Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.
Če pa je novi upnik (prevzemnik) trdil, da je bil dolžnik obveščen o odstopu terjatve, lahko dolžnik poravna svoj dolg le še prevzemniku terjatve kot novemu upniku. Ni pa zadosti, da dolžnik zgolj trdi, da je izpolnil staremu dolžniku (odstopniku). Če hoče uspeti z ugovorom izpolnitve, mora trditi, da je staremu dolžniku izpolnil še preden je bil obveščen o odstopu terjatve in tudi, da tudi sicer ni vedel za odstop.
Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.
SPZ člen 43, 43/2, 49, 49/1, 49/2.. ZZK-1 člen 5, 94, 94/3, 246, 246/1. ZFPPIPP-UPB8 člen 22, 22/1, 22/1-2.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - izločitvena pravica na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - učinek vpisa zaznambe spora - pripadajoče zemljišče
Za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, ali je sporna parcela pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam, temveč je pravno pomembno, da tožeča stranka najkasneje od 1.9.2011 (učinek zaznambe spora v zemljiški knjigi) ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica dveh parkirnih mest, ki ležijo na sporni nepremičnini, glede katere so etažni lastniki prostorov v omenjenih stavbah zahtevali, da se v celoti določi kot pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam. Več kot očitno je, da so s tem etažni lastniki dali jasno vedeti, da nasprotujejo tudi tožnikovi lastninski pravici na delu te nepremičnine.
V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji razreševanja presežnih delavce - individualni odpust
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega - ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo družbe s ciljem optimizirati poslovanje družbe. V okviru reorganizacijskih sprememb je sprejela odločitev o znižanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II, ki ga je zasedal tožnik, s pet na štiri zaposlene.
Po ustaljeni sodni praksi sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistematizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Mora pa delodajalec dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna presoja, da tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Ker pa se je tožena stranka ne glede na navedeni pravni okvir odločila za uporabo kriterijev za določitev delavca (enega izmed petih zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II), ki mu bo prenehalo delovno razmerje, je pomembno, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno.
ustavitev postopka - dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - podedljivost terjatve
Pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo je prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva. Tožnik B.B. je z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013667
KZ-1 člen 205, 205/1-1. ZKP člen 12.
velika tatvina - premagovanje večjih ovir - pravica do obrambe z zagovornikom - priprava obrambe
Ni dvoma, da so bila vsa dejanja, ki se obtožencu očitajo, storjena z uporabo sile, pri čemer za obstoj te izvršitvene oblike ni potrebno, da bi morala biti uporaba sile posebej intenzivna. Kar zadeva premagovanje večjih ovir pa se ta očitek obtožencu nanaša le na kaznivo dejanje na škodo J.R., ki je pojasnil, da je moral storilec skočiti na plovilo, ker je bil mostiček ob plovilu dvignjen. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je moral obtoženec premostiti oviro, ki je zahtevala določen napor, zaradi česar je ta zakonski znak tudi podan.
Sodišče druge stopnje se ne more spuščati v interno razmerje med obtožencem in njegovim zagovornikom, niti v taktiko obrambe, v konkretnem primeru še toliko bolj ne, ker obramba po zagovorniku v konkretnem primeru ni bila obvezna. Čeprav drži, da so se na glavnih obravnavah odvetniki, ki so po pooblastilu zastopali postavljenega zagovornika, res izmenjevali, pa ni moč trditi, da se v postopku niso angažirali.
Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi obravnave vseh dogodkov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010249
URS člen 22, 28. KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371, 1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe - nejasni razlogi sodbe - nasprotje med razlogi - pravica do izjave - načelo zakonitosti - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - dejansko stanje - preslepitveni namen - izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca
Dokazanost preslepitve in oškodovančeva privolitev kot razlog za izključitev protipravnosti.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da tožena stranka še naprej sodeluje z novinarji - specialisti kot zunanjimi sodelavci - samostojnimi podjetniki, ne pomeni, da je organizacijski razlog fiktiven oziroma navidezen. Gre le za poslovno odločitev tožene stranke, da zahtevnejšega dela, ki sodi v delokrog novinarja specialista, ne opravlja več z zaposleno delavko - tožnico, ampak se njene naloge, če so še potrebne, opravljajo z zunanjimi sodelavci (ki so s toženo stranko poslovno sodelovali že v preteklih letih). Do ukinitve delovnega mesta tožnice s spremembo sistemizacije je dejansko prišlo, tožena stranka pa ni zaposlila novih delavcev za opravljanje teh nalog niti ni sklepala pogodb civilnega prava z novimi sodelavci. Zato ne gre za navidezni organizacijski razlog niti za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.
najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - enoletni odpovedni rok - nalog za izpraznitev poslovnega prostora
Dejstvo, da tožena stranka ne uporablja vseh poslovnih prostorov, ki se nahajajo na parcelah, ki jih je navedla tožnica, temveč le tretjinski delež, ne pomeni, da je tožbeni zahtevek očitno nesklepčen.
Tožeči stranki glede na jasna pogodbena določila o možnosti odpovedi pogodbe ni treba navajati nobenega utemeljenega razloga, ki naj bi opravičeval odpoved najemne pogodbe.
Zgolj dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovarjali o morebitni rešitvi situacije na miren način, pa ne pomeni, da je tožba preuranjena. Ker do dogovora na miren način med pravdnima strankama ni prišlo, je tožeča stranka v skladu s pogodbenimi določili podala sodno odpoved najemne pogodbe.
Tožena stranka je po vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse takso plačala, sodišče prve stopnje pa je zgolj na podlagi tega dejstva štelo, da plačilo dokazuje, da niso podani pogoji iz tretjega odstavka 11. člena ZST-1. To ni pravilno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je lahko tožena stranka plačala sodno takso brez ogrožanja svoje dejavnosti, zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.