OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00005072
SPZ člen 61, 61/1, 206, 206/2, 207, 207/1, 209, 209/2. ZFPPIPP člen 46, 57, 57/3, 151, 151/2, 151/2-1, 151/2-4, 213, 213/1, 213/1-1, 272, 272/1, 272/1-3, 316, 317, 490, 490/1, 490/1-1. ZIZ člen 272, 272/2. OZ člen 239, 239/1.
potrjena prisilna poravnava - globalna fiduciarna cesija - ločitvena pravica - ločitvena pravica na odstopljeni terjatvi - stečajni postopek - obdobje izpodbojnosti
S sklenitvijo pogodbe o globalni fiduciarni cesiji je družba G. razpolagala s svojimi točno določenimi bodočimi terjatvami. Z njimi je razpolagala že ob sklenitvi pogodbe, ko je še bila razpolagalno sposobna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da so te terjatve, če so nastajale med postopkom prisilne poravnave nad cedentom G., na podlagi drugega odstavka 209. člena SPZ sicer prehajale sicer v premoženje cedenta, vendar obremenjene z ločitveno pravico cesionarja. Brez kvalitetnega zavarovanja ob trenutku sklenitve kreditne pogodbe družba G. (cedent) kredita ne bi dobila. Ni razumno pričakovati, da bi ji ga bila banka odobrila. Ker je kredit prejela istočasno, ko je kreditodajalcu dala zavarovanje, prejela pa ga je prav zaradi danega zavarovanja, je edino logično in pošteno, da bi tako stanje v NFP tudi predstavila.
Globalna cesija je pretežno anticipirana (vnaprej dogovorjena) cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Po uvedbi insolvenčnega postopka nad fiduciantom fiduciarju na fiduciarno prenesenih terjatvah ostane le ločitvena pavica. To izrecno izhaja iz drugega odstavka 209. člena SPZ. Da to velja tudi za terjatve, prenesene na podlagi pogodbe o globalni fiduciarni cesiji, ki je bila sklenjena izven obdobja izpodbojnosti pa, kot rečeno, potrjuje tudi novejša pravna teorija in (sicer redka) sodna praksa. Skladno pa je to tudi zakonskemu namenu zavarovanja terjatev.
Ker v sporni zadevi tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pred objavo odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS pri toženi stranki ni zahtevala ponovne odmere pokojnine, je le-ta utemeljeno odločila, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri v višjem znesku od 1. 6. 2015 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker tožnik ni bil zmožen za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in ugotovljenih omejitvah pri delu v skladu z odločbo ZPIZ z dne 25. 9. 2015 lahko ponudila drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni imela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji razreševanja presežnih delavce - individualni odpust
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega - ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo družbe s ciljem optimizirati poslovanje družbe. V okviru reorganizacijskih sprememb je sprejela odločitev o znižanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II, ki ga je zasedal tožnik, s pet na štiri zaposlene.
Po ustaljeni sodni praksi sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistematizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Mora pa delodajalec dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna presoja, da tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Ker pa se je tožena stranka ne glede na navedeni pravni okvir odločila za uporabo kriterijev za določitev delavca (enega izmed petih zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II), ki mu bo prenehalo delovno razmerje, je pomembno, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno.
družbena pogodba - solidarna odgovornost družbenika - vmesni ugotovitveni zahtevek - ni predhodno vprašanje - načelo enakosti pred zakonom - osnovni vložek
Pravilno je obrazložilo, da tudi v avstrijskem pravu ni nobene podlage za zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko v delu, v katerem ta zahteva od tožene stranke plačilo osnovnega vložka v večjem deležu, kot se ga je ta zavezala plačati v družbeni pogodbi. Oporo za tak zaključek je sodišče prve stopnje našlo v Družbeni pogodbi, s katero se je tožena stranka zavezala plačati osnovni vložek v višini 5.000,00 EUR. Ker je ob ustanovitvi družbe plačala znesek 2.500,00 EUR, pomeni, da iz naslova vplačila osnovnega vložka v osnovni kapital tožeče stranke dolguje le še 2.500,00 EUR.
ZDR člen 127.. - člen 72.. - člen 64.. ZDR-1 člen 127.
nadure - plača - variabilni del plače
Del plače za delovno uspešnost je v spornem obdobju urejala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT). V obdobju od 1. 5. 2014 je KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) v 72. členu določala, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, pri čemer se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca. Od 1. 5. 2014 pa je KPDT (Ur. l. Rs, št. 24/14 in nasl.) v 64. členu določala, da se v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca določijo kriteriji in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Glede na navedena določila KPDT je predpogoj za izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, da se v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca določijo cilji ter merila in pogoji za doseganje uspešnosti (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 959/2014 z dne 21. 1. 2015). V omenjeni sodbi je med drugim zavzeto tudi stališče, da celo, če so elementi za določitev dela plače iz delovne uspešnosti in njene višine določeni v pogodbi o zaposlitvi, to ne predstavlja pravne podlage za izplačilo, če ni podlaga določena v aktih delodajalca.
zavrženje tožbe - poklicno zavarovanje - rok za sodno varstvo - plačilo prispevkov - prenehanje delovnega razmerja
Tožnik s tožbo uveljavlja pravico iz delovnega razmerja pri delodajalcu, saj meni, da bi mu morala tožena stranka v času zaposlitve plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. ZDR-1 ne določa roka, v katerem bi moral delavec uveljavljati svojo pravico, da od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitve oziroma izpolnitev delodajalčeve obveznosti. Rok je v 2. odstavku 200. člena ZDR-1 določen le za vložitev tožbe, ki jo delavec lahko vloži v 30 dneh po tem, ko delodajalec v roku 8 dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se določba tega člena uporablja le za čas trajanja delovnega razmerja, je napačna. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kršitev lahko odpravila neodvisno od tega, da je tožniku delovno razmerje pri njej že prenehalo. Ker je tožnik tožbo vložil v roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
ZGD-1 člen 32, 32/1, 33, 35, 35/1, 38a, 263, 263/2, 515, 515/6. OZ člen 768.
prokurist - vodenje poslov družbe - denarna odškodnina - dokazno breme tožnika - konflikt interesov - dober gospodarstvenik - pričakovani dobiček
Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1.
Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja.
V času sklepanja poroštvene pogodbe nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1, zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic.
Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanje po poslovnih merilih. Takšno ravnanje pa je v tej zadevi bilo podano.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni izpolnila v programu dela določenih ciljev za uspešno opravo poskusnega dela oziroma, ni izpolnila minimalnih pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu sodelavec za obdelavo zavarovalnih primerov. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožnica objektivno postavljenih ciljev v času poskusne dobe ni dosegla, ker dela ni opravljala samostojno, samoiniciativno, pravočasno, strokovno in v skladu s sprejetimi normativi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
ZZZDR člen 129, 129a, 129a/2, 132. ZPP člen 3, 3/3, 308, 412, 412/2, 413.
sprememba preživnine - znižanje preživnine - višina preživnine - nadstandardna preživnina - potrebe otroka - zmožnosti staršev - sodna poravnava v sporih iz razmerij med starši in otroki - dovoljenost sodne poravnave - pravnomočnost - odločanje o stroških po prostem preudarku
Preživnina se določa glede na konkretne zmožnosti staršev in konkretne potrebe otrok (129. člen ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposlenih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni in rastejo preko nižjih, povprečnih, višjih (v to skupino se uvršča preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik) in visokih do nadstandardnih preživnin. Sodna praksa je že večkrat pojasnila, da je treba potrebe otrok zadovoljevati v približno takšnem vrstnem redu, kot so te nanizane v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Najprej je treba pokriti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, nato varstva, izobraževanja in vzgoje, nazadnje še (če zmožnosti staršev to omogočajo) oddiha in razvedrila. Ker zmožnosti tožnika in toženčeve matere to omogočajo, je razumljivo, da preživnina za toženca pokriva širši spekter potreb, tudi takšne, ki niso eksistencialnega pomena.
To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da gre v danem primeru za izjemno zahteven pisni izvid in mnenje. Pritožbeno sodišče sledi oceni prvostopenjskega sodišča glede stopnje zahtevnosti izdelave izvedenskega mnenja, saj gre dejansko za obsežno delo, za primerjavo in kontroliranje ter oceno podatkov pri izračunu invalidske pokojnine s strani tožene stranke, ob upoštevanju različnih baz podatkov in medsebojne kontrole le-teh.
URS člen 26, 26/1.. ODZ paragraf 1192,1193,1194,1195,1196,1197.. OZ člen 1060.. ZOR člen 361, 361/1.. ZCen člen 6, 6/2.
pozavarovalna pogodba - administrativna omejitev višine zavarovalnih premij - denarno nadomestilo - družba civilnega prava - kvotno pozavarovanje
Kvotno pozavarovanje, kot sta ga sklenili pravdni stranki, ima pomembno skupno značilnost z družbo civilnega prava. Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.
zavrženje tožbe - vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odločba Ustavnega sodišča
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomerni poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Že zaradi tega je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odpoved pravilno vročena po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (dne 1. 3. 2016), zaradi česar je tožbo, vloženo dne 15. 4. 2016, kot prepozno zavrglo.
ZZVZZ-UPB3 člen 81, 81/2, 82.. - člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen
Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedeni dokazi, zlasti pa izpoved osebne zdravnice, predstavljajo dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zmožen za delo v polovičnem delovnem času, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.
način izvršitve zaporne kazni - pravica do izjave v postopku
Pravica do izjave velja tudi v postopku o načinu izvršitve zaporne kazni v primeru iz 11.odst 86.čl KZ-1, zaradi česar bi sodišče, preden je odločilo o zadevi,v smislu 5.odst.129.čl.ZKP moralo obsojencu omogočiti, da se izjavi o navedbah Centra za socialno delo.
razmerja med starši in otroki - stiki očeta z otrokom - korist otoka
Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj stiki potekajo enkrat tedensko, saj bi drugačna ureditev po tako dolgi odsotnosti stikov in ob toženčevi pasivnosti nasprotovala koristim otrok.