CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SODNE TAKSE
VDS00005726
ZDSS-1 člen 7, 71.
sodne takse - ponovna odmera pokojnine
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožeče stranke v tovrstnih sporih takse niso dolžne plačati.
Upravičenec do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca mora centru za socialno delo spremembo vrste periodičnega dohodka zaradi začetka prejemanja določenega dohodka sporočiti v osmih dneh od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Če jo sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe. Tudi če je ne sporoči pravočasno, se o pravici na novo odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, saj gre za spremembo, ki ima lahko za posledico nižjo višino sredstev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VSM00004247
OZ-UPB1 člen 336, 352, 353, 353/1, 357, 357/5, 965, 965/1. ZOZP člen 18, 18/1.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - škoda povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje
Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga.
ZGD-1 člen 32, 32/1, 33, 35, 35/1, 38a, 263, 263/2, 515, 515/6. OZ člen 768.
prokurist - vodenje poslov družbe - denarna odškodnina - dokazno breme tožnika - konflikt interesov - dober gospodarstvenik - pričakovani dobiček
Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1.
Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja.
V času sklepanja poroštvene pogodbe nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1, zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic.
Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanje po poslovnih merilih. Takšno ravnanje pa je v tej zadevi bilo podano.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da gre v danem primeru za izjemno zahteven pisni izvid in mnenje. Pritožbeno sodišče sledi oceni prvostopenjskega sodišča glede stopnje zahtevnosti izdelave izvedenskega mnenja, saj gre dejansko za obsežno delo, za primerjavo in kontroliranje ter oceno podatkov pri izračunu invalidske pokojnine s strani tožene stranke, ob upoštevanju različnih baz podatkov in medsebojne kontrole le-teh.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
družbena pogodba - solidarna odgovornost družbenika - vmesni ugotovitveni zahtevek - ni predhodno vprašanje - načelo enakosti pred zakonom - osnovni vložek
Pravilno je obrazložilo, da tudi v avstrijskem pravu ni nobene podlage za zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko v delu, v katerem ta zahteva od tožene stranke plačilo osnovnega vložka v večjem deležu, kot se ga je ta zavezala plačati v družbeni pogodbi. Oporo za tak zaključek je sodišče prve stopnje našlo v Družbeni pogodbi, s katero se je tožena stranka zavezala plačati osnovni vložek v višini 5.000,00 EUR. Ker je ob ustanovitvi družbe plačala znesek 2.500,00 EUR, pomeni, da iz naslova vplačila osnovnega vložka v osnovni kapital tožeče stranke dolguje le še 2.500,00 EUR.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, saj je upoštevalo določbo 3. odstavka 47. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo potrebno in tudi ni dokazoval, da so njegove trditve o trpinčenju na delovnem mestu pri toženi stranki resnične, ampak je tožena stranka morala dokazati, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi obravnave vseh dogodkov pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zatrjevanega trpinčenja tožnika ni bilo in da mu je zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen mobingu s strani delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev.
ZDR člen 127.. - člen 72.. - člen 64.. ZDR-1 člen 127.
nadure - plača - variabilni del plače
Del plače za delovno uspešnost je v spornem obdobju urejala tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT). V obdobju od 1. 5. 2014 je KPDT (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) v 72. členu določala, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, pri čemer se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca. Od 1. 5. 2014 pa je KPDT (Ur. l. Rs, št. 24/14 in nasl.) v 64. členu določala, da se v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca določijo kriteriji in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Glede na navedena določila KPDT je predpogoj za izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, da se v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu delodajalca določijo cilji ter merila in pogoji za doseganje uspešnosti (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 959/2014 z dne 21. 1. 2015). V omenjeni sodbi je med drugim zavzeto tudi stališče, da celo, če so elementi za določitev dela plače iz delovne uspešnosti in njene višine določeni v pogodbi o zaposlitvi, to ne predstavlja pravne podlage za izplačilo, če ni podlaga določena v aktih delodajalca.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici.
ZPP člen 115, 115/2. ZFPPIPP člen 14, 14/3, 14/3-1.
postopek osebnega stečaja - predlog za preložitev naroka - obrazec zdravniškega potrdila - načelo pomoči prava neuki stranki - potrošnik - trajnejša nelikvidnost
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče dolžnico opozoriti, na kakšnem obrazcu mora predložiti prošnjo za preložitev in kaj mora biti iz zdravniškega opravičila razvidno. Sodišče je sicer dolžno stranke postopka opozoriti na njihove procesne pravice (npr. na pravice, povezane s pooblaščencem stranke ali npr. na pravico do uporabe svojega jezika v postopku). Iz zakona pa ne izhaja, da jim je dolžno nuditi tudi do te mere konkretizirano pravno pomoč, da s svojimi predlogi uspejo. Sodišče namreč ni niti ne sme postati pooblaščenec stranke. To pa bi se zgodilo, če bi stranke povsem natančno v vsem poučevalo, kaj morajo storiti, da s svojimi predlogi uspejo.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005847
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 111/3, 177.. OZ člen 131, 179.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - vročitev odpovedi - nepremoženjska škoda
Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16. 3. 2017 v postopku za oceno ustavnosti četrti odstavek 88. člena ZDR-1 razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da ureditev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti, na podlagi katere se odpoved, ki je delavec do izteka roka za prevzem na pošti ni prevzel, vrne pošiljatelju, v součinkovanju s pravili o materialnih in prekluzivnih rokih, lahko pripelje do izgube sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Druga tožnica torej v pritožbi utemeljeno uveljavlja nezakonito vročitev izredne odpovedi, ki ji jo je podala tožena stranka, kar torej spreminja ključno ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da izredna odpoved, ki jo je podala druga tožnica, ni mogla učinkovati. Zaradi napačno zavzetega stališča, da izredna odpoved druge tožnice ni mogla imeti veljavnih učinkov, je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevke druge tožnice.
Ugotovljena ravnanja tožene stranke (tožena stranka je prvi tožnici je že naslednji dan zatem, ko je nastopila bolniški stalež, onemogočila dostop do elektronske pošte, v njeno pisarno je premestila sodelavca, njene delovne naloge pa razdelila med druge zaposlene; zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. se je na sestankih s člani družine B. obnašal nedostojno in neprimerno...) predstavljajo sistematično izrinjanje tožnikov iz delovnega razmerja in s tem prepovedano trpinčenje na delovnem mestu.
SPZ člen 43, 43/2, 49, 49/1, 49/2.. ZZK-1 člen 5, 94, 94/3, 246, 246/1. ZFPPIPP-UPB8 člen 22, 22/1, 22/1-2.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - izločitvena pravica na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - učinek vpisa zaznambe spora - pripadajoče zemljišče
Za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, ali je sporna parcela pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam, temveč je pravno pomembno, da tožeča stranka najkasneje od 1.9.2011 (učinek zaznambe spora v zemljiški knjigi) ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica dveh parkirnih mest, ki ležijo na sporni nepremičnini, glede katere so etažni lastniki prostorov v omenjenih stavbah zahtevali, da se v celoti določi kot pripadajoče zemljišče k omenjenim stavbam. Več kot očitno je, da so s tem etažni lastniki dali jasno vedeti, da nasprotujejo tudi tožnikovi lastninski pravici na delu te nepremičnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji razreševanja presežnih delavce - individualni odpust
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega - ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi slabših poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo družbe s ciljem optimizirati poslovanje družbe. V okviru reorganizacijskih sprememb je sprejela odločitev o znižanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II, ki ga je zasedal tožnik, s pet na štiri zaposlene.
Po ustaljeni sodni praksi sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistematizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Mora pa delodajalec dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna presoja, da tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Ker pa se je tožena stranka ne glede na navedeni pravni okvir odločila za uporabo kriterijev za določitev delavca (enega izmed petih zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II), ki mu bo prenehalo delovno razmerje, je pomembno, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno.
V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko - materialni stroški - razlaga opisa tarifne številke
Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da priglašenih stroškov za posvet s stranko ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojno opravilo iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka - višina terjatve upnika - leasingodajalec - razveza pogodbe o finančnem leasingu
Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase.
Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva.
Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - sodba na podlagi pripoznave
Pri začasni nezmožnosti za delo, oziroma t.i. bolniškem staležu gre za pravno relevantno dejstvo, ki se tudi v predsodnem upravnem postopku nemalokrat za krajša časovna obdobja priznava vnaprej. Zlasti tedaj, ko zdravljenje ni zaključeno, ker so potrebni nadaljnje zdravljenje, kontrole in odločanje o bolniškem staležu. Tovrstni predmet spora ne predstavlja zahtevka, s katerim tožena stranka ne bi mogla razpolagati v smislu, da ob nezaključenem zdravljenju v sodno socialnem sporu pripozna začasno nezmožnost za delo, tudi za nekaj dni preko datuma zaključka glavne obravnave.