ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 204, 204/1.. ZVOP-1 člen 74, 74/3, 77, 77/1, 77/4.. URS člen 35.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje tatvine - avdio in video nadzor delodajalca - detektiv - obvestilo - pravica do zasebnosti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega očitka, da je tožnica 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila ter s tem kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je detektiv v predalu varovanca pustil obvestilo z besedilom: "pozor, predal je pod video nadzorom", a brez obveznih sestavin opozorila po tretjem odstavku 74. člena ZVOP-1. Prav tako po presoji sodišča prve stopnje ni bila spoštovana določba četrtega odstavka 77. člena ZVOP-1, saj zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora niso bili vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. S tem je bila tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbami ZVOP-1 zvočno in slikovno snemana pri svojem delu in tako nezakonito nadzorovana pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti. To pa pomeni poseg v njeno pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu URS. Kljub temu pa takšni posegi v tožničine ustavno varovane pravice še nimajo avtomatično za posledico neupoštevanje dokaza, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepov delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo prednost pravici tožene stranke do izjave v postopku in pravilno dopustilo dokazovanje s poročilom detektiva in z avdio-video posnetkom. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke (oziroma konkretno detektiva), ob okoliščinah konkretnega primera niso bili prekomerni. Tožena stranka namreč drugače kot z izvedenimi ukrepi detektiva ni mogla ugotoviti, kdo je odgovoren, da varovancu, za čigar varovanje ustavnopravnih interesov je bila odgovorna tožena stranka, izginja denar.
ZGD-1 člen 32, 32/1, 33, 35, 35/1, 38a, 263, 263/2, 515, 515/6. OZ člen 768.
prokurist - vodenje poslov družbe - denarna odškodnina - dokazno breme tožnika - konflikt interesov - dober gospodarstvenik - pričakovani dobiček
Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1.
Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja.
V času sklepanja poroštvene pogodbe nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1, zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic.
Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanje po poslovnih merilih. Takšno ravnanje pa je v tej zadevi bilo podano.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005999
ZDR-1 člen 108, 108/1, 177, 177/1.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pobotni ugovor - odškodninska odgovornost delavca - inventurni manjko - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - naklep ali huda malomarnost - načelo dispozitivnosti
Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka".
V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.
Prizadeta oseba ima pravico vložiti tožbo za objavo popravka tudi, če je bil ta sicer že objavljen, vendar na način, ki ni v skladu z ZMed.
Ker toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da vsebina popravka ne bi bila ustrezna in ker je kot odgovorna urednica popravek objavila, pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je vsebina popravka ustrezna.
Sodba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je po pravni naravi oblikovalna, kar pomeni, da njeni učinki nastanejo šele s pravnomočnostjo. V letu 2012, ko so toženci pridobili hipoteko, zato tožeča stranka še ni bila niti lastnik niti pričakovani lastnik nepremičnine, to je postala šele s pravnomočnostjo sodbe v letu 2014. V taki situaciji je potrebno uporabiti določbo 170. člena ZIZ, po kateri upnik z zaznambo izvršbe pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi pravico (ali pričakovano pravico) na tej nepremičnini. Izvršba je zato dopustna.
Napačno je prvostopenjsko sodišče štelo, da je odločba tožene stranke z dne 8. 11. 2016, s katero je bila nadomeščena začasna odločba z dne 19. 11. 2015, postala pravnomočna. Tako iz pritožbenih navedb, kakor iz odgovora na pritožbo tožene stranke izhaja, da je tožnik zoper odločbo z dne 8. 11. 2016 vložil pritožbo, ki je pravočasna. O tožnikovi pritožbi je toženka odločala z odločbo z dne 3. 8. 2017. Ravnanje sodišča, ko je s sklepom z dne 27. 6. 2017 zavrglo tožbo tožnika, s katero ta izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 19. 11. 2015, s katero mu je bila invalidska pokojnina začasno odmerjena, je tako nepravilna in je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe bilo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 118. KZ-1 člen 263, 263/2, 263/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - sodna razveza
Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je v času od 1. 7. 2010 do 20. 8. 2010 nezakonito posredovala pri podjetju E. d. o. o., ki je bilo pooblaščeno za izvajanje programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo tako, da je odgovorna oseba G.G. zlorabil svoj položaj uradne osebe in B.B. dal potrdilo o opravljenem programu izobraževanju usposabljanja za varno vožnjo, čeprav se ta izobraževanja ni udeležil, na podlagi tega potrdila pa so bile B.B. iz evidence izbrisane štiri kazenske točke. Za nezakonito posredovanje je tožeča stranka zase prejela nagrado v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR za inštruktorja C.C., 250,00 EUR pa je tožeča stranka poslala družbi E. d. o. o. Ob predaji denarja je B.B. tudi izročila potrdilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazano, da bi tožeča stranka nezakonito posredovala, temveč je dokazano le, da je prejela denar, ki ga je zatem posredovala C.C. oziroma G.G., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da kršitev, ki se očita tožeči stranki, ni dokazana, posledično pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZPP člen 190, 190/1, 190/2, 285, 286, 318, 318/3, 318/4. ZGD člen 439, 439-8.
odškodninski zahtevek proti poslovodjem in družbenikom - družba z omejeno odgovornostjo - sklep družbenikov - procesna predpostavka za tožbo - nesklepčnost tožbe - odprava nesklepčnosti tožbe - materialno procesno vodstvo - odtujitev stvari ali terjatve, o kateri teče pravda - vstop novega upnika - relativna bistvena kršitev določb postopka
V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodji v zvezi s povračilom škode, nastale pri poslovanju, odločajo družbeniki (8. alineja 439. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD, veljavnega v času vložitve zadevne tožbe). Sklep družbenikov je glede na citirano zakonsko določilo materialnopravna predpostavka za uveljavljanje terjatve, kakršna je obravnavana, takšno pa je tudi enotno stališče sodne prakse (VSL I Cpg 898/2012, VSL II ICpg 335/2011, VSM I Cpg 410/2014, VSM I Cpg 265/2015, III Ips 30/2012 in III Ips 32/2016).
Pritožba pravilno navaja, da je tožnik neenako obravnavo v izbirnih postopkih za napotitev na misijo zatrjeval le pavšalno. Ni namreč navedel, na podlagi katere osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1 naj bi ga tožena stranka diskriminirala. Tožena stranka je bila tista, ki se je očitkov o diskriminaciji branila s tem, da tožnika ni napotila na misiji, ker je imel višji osebni čin od dolžnosti, na katero bi bil napoten. Prav tako se je utemeljeno sklicevala na to, da je odločitev o tem, katerega pripadnika bo napotila na misijo, v njeni pristojnosti oziroma gre za njeno pravico izbire, kar je tudi obrazložila in pri tem dokazala, da tožnik v izbirnih postopkih ni bil neenakopravno obravnavan. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov
Formalna umestitev delovnega mesta z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti ni bistvena. Bistveno je namreč le, ali je v resnici prenehala potreba po delu, ki ga je odpovedani delavec dejansko opravljal na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen. V katero organizacijsko enoto naj bi njegovo delovno mesto spadalo, na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, razen če bi bile v tem njegove delovne naloge drugačne.
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je tožena stranka dela, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu poslovni sekretar, v resnici prerazporedila na druge zaposlene. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih (deloma) pri toženi stranki še vedno obstoji, bistveno bi bilo le, če bi tožena stranka za opravo teh del zaposlila nove delavce.
ZDSS-1 člen 24.. ZUPPJS16 člen 12, 12/1, 12/2.. URS člen 2, 14, 52.. ZDDO člen 39.
letni dopust - odločanje brez glavne obravnave - diskriminacija - invalidnost - starost
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven.
Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005833
ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/10.. ZDR-1 člen 200, 200/3.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 274.. OZ člen 364.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo pravic - zavrženje dela tožbe - odpravnina - nadure - neenakomerna razporeditev delovnega časa
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.
V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi.
Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.
Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L. C.S.r.l..
Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP).
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - sodba na podlagi pripoznave
Pri začasni nezmožnosti za delo, oziroma t.i. bolniškem staležu gre za pravno relevantno dejstvo, ki se tudi v predsodnem upravnem postopku nemalokrat za krajša časovna obdobja priznava vnaprej. Zlasti tedaj, ko zdravljenje ni zaključeno, ker so potrebni nadaljnje zdravljenje, kontrole in odločanje o bolniškem staležu. Tovrstni predmet spora ne predstavlja zahtevka, s katerim tožena stranka ne bi mogla razpolagati v smislu, da ob nezaključenem zdravljenju v sodno socialnem sporu pripozna začasno nezmožnost za delo, tudi za nekaj dni preko datuma zaključka glavne obravnave.
način izvršitve zaporne kazni - pravica do izjave v postopku
Pravica do izjave velja tudi v postopku o načinu izvršitve zaporne kazni v primeru iz 11.odst 86.čl KZ-1, zaradi česar bi sodišče, preden je odločilo o zadevi,v smislu 5.odst.129.čl.ZKP moralo obsojencu omogočiti, da se izjavi o navedbah Centra za socialno delo.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.
ZGD-1 člen 263. ZBan-1 člen 66, 66/1, 66/1-4, 173, 173/1, 173/1-2.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - skrbnost kreditodajalca - konflikt interesov - kredit - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - zmotna uporaba materialnega prava
V luči obrazloženega lahko takšen interes vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje bančnih poslov. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena, saj obstoji konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretjega toženca kot članov uprave tožnice o preprečevanju konfliktov interesov predstavlja protipravno ravnanje. Presoja sodišča prve stopnje, da elementa protipravnosti in krivde nista podana, se tako izkaže za materialnopravno zmotno.
razmerja med starši in otroki - stiki očeta z otrokom - korist otoka
Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da naj stiki potekajo enkrat tedensko, saj bi drugačna ureditev po tako dolgi odsotnosti stikov in ob toženčevi pasivnosti nasprotovala koristim otrok.
najemna pogodba za poslovni prostor - sodna odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas
Delovanje tožene stranke v javnem interesu z vsakoletnim prirejanjem veselic, na odpoved pogodbe ne more v ničemer vplivati. Prav tako tožeči stranki glede na jasna pogodbena določila o možnosti odpovedi pogodbe, ni treba navajati nobenega utemeljenega razloga, ki naj bi opravičeval odpoved najemne pogodbe.