DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005847
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 111/3, 177.. OZ člen 131, 179.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - vročitev odpovedi - nepremoženjska škoda
Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16. 3. 2017 v postopku za oceno ustavnosti četrti odstavek 88. člena ZDR-1 razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da ureditev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti, na podlagi katere se odpoved, ki je delavec do izteka roka za prevzem na pošti ni prevzel, vrne pošiljatelju, v součinkovanju s pravili o materialnih in prekluzivnih rokih, lahko pripelje do izgube sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Druga tožnica torej v pritožbi utemeljeno uveljavlja nezakonito vročitev izredne odpovedi, ki ji jo je podala tožena stranka, kar torej spreminja ključno ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da izredna odpoved, ki jo je podala druga tožnica, ni mogla učinkovati. Zaradi napačno zavzetega stališča, da izredna odpoved druge tožnice ni mogla imeti veljavnih učinkov, je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevke druge tožnice.
Ugotovljena ravnanja tožene stranke (tožena stranka je prvi tožnici je že naslednji dan zatem, ko je nastopila bolniški stalež, onemogočila dostop do elektronske pošte, v njeno pisarno je premestila sodelavca, njene delovne naloge pa razdelila med druge zaposlene; zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. se je na sestankih s člani družine B. obnašal nedostojno in neprimerno...) predstavljajo sistematično izrinjanje tožnikov iz delovnega razmerja in s tem prepovedano trpinčenje na delovnem mestu.
Sodba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika je po pravni naravi oblikovalna, kar pomeni, da njeni učinki nastanejo šele s pravnomočnostjo. V letu 2012, ko so toženci pridobili hipoteko, zato tožeča stranka še ni bila niti lastnik niti pričakovani lastnik nepremičnine, to je postala šele s pravnomočnostjo sodbe v letu 2014. V taki situaciji je potrebno uporabiti določbo 170. člena ZIZ, po kateri upnik z zaznambo izvršbe pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi pravico (ali pričakovano pravico) na tej nepremičnini. Izvršba je zato dopustna.
odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka - višina terjatve upnika - leasingodajalec - razveza pogodbe o finančnem leasingu
Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase.
Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva.
Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.
Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L. C.S.r.l..
Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP).
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da gre v danem primeru za izjemno zahteven pisni izvid in mnenje. Pritožbeno sodišče sledi oceni prvostopenjskega sodišča glede stopnje zahtevnosti izdelave izvedenskega mnenja, saj gre dejansko za obsežno delo, za primerjavo in kontroliranje ter oceno podatkov pri izračunu invalidske pokojnine s strani tožene stranke, ob upoštevanju različnih baz podatkov in medsebojne kontrole le-teh.
Kadar sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku razveljavi odločitev prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, mora sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu. Te zakonske zahteve sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju sledilo izpovedi direktorja in pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, medtem ko se ni opredelilo do nasprotnih trditev in dokazov tožnice. Zmožnost preizkusa sodbe terja jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato mora sodišče nasprotja v dokaznem gradivu o odločilnih dejstvih premostiti z vestno in skrbno dokazno oceno. Ker je dokazna ocena pomanjkljiva, prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), tožnici pa je bilo posledično onemogočeno učinkovito pritožbeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
ZGD-1 člen 263. ZBan-1 člen 66, 66/1, 66/1-4, 173, 173/1, 173/1-2.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - skrbnost kreditodajalca - konflikt interesov - kredit - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - zmotna uporaba materialnega prava
V luči obrazloženega lahko takšen interes vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje bančnih poslov. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena, saj obstoji konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretjega toženca kot članov uprave tožnice o preprečevanju konfliktov interesov predstavlja protipravno ravnanje. Presoja sodišča prve stopnje, da elementa protipravnosti in krivde nista podana, se tako izkaže za materialnopravno zmotno.
Če pa je novi upnik (prevzemnik) trdil, da je bil dolžnik obveščen o odstopu terjatve, lahko dolžnik poravna svoj dolg le še prevzemniku terjatve kot novemu upniku. Ni pa zadosti, da dolžnik zgolj trdi, da je izpolnil staremu dolžniku (odstopniku). Če hoče uspeti z ugovorom izpolnitve, mora trditi, da je staremu dolžniku izpolnil še preden je bil obveščen o odstopu terjatve in tudi, da tudi sicer ni vedel za odstop.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005669
ZPP člen 70, 70-5, 70-6.. ZObr člen 57, 57/7.. - točka 114, 119.. ZDSS-1 člen 19.
disciplinska odgovornost - izločitveni razlog
Glede na določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.
Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato po zaključku pritožbenega sodišča tudi glede na določbe ZObr in PSSV o smiselni uporabi ZPP, določb 5. in 6. točke 70. člena ZPP ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Z drugimi besedami to pomeni, da dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A. (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in kasneje zoper tožnika disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podan razlog za A.A. izločitev po citirani določbi, nepravilna.
ZDSS-1 člen 24.. ZUPPJS16 člen 12, 12/1, 12/2.. URS člen 2, 14, 52.. ZDDO člen 39.
letni dopust - odločanje brez glavne obravnave - diskriminacija - invalidnost - starost
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven.
Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2016 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 12. člena ZUPPJS16, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00005072
SPZ člen 61, 61/1, 206, 206/2, 207, 207/1, 209, 209/2. ZFPPIPP člen 46, 57, 57/3, 151, 151/2, 151/2-1, 151/2-4, 213, 213/1, 213/1-1, 272, 272/1, 272/1-3, 316, 317, 490, 490/1, 490/1-1. ZIZ člen 272, 272/2. OZ člen 239, 239/1.
potrjena prisilna poravnava - globalna fiduciarna cesija - ločitvena pravica - ločitvena pravica na odstopljeni terjatvi - stečajni postopek - obdobje izpodbojnosti
S sklenitvijo pogodbe o globalni fiduciarni cesiji je družba G. razpolagala s svojimi točno določenimi bodočimi terjatvami. Z njimi je razpolagala že ob sklenitvi pogodbe, ko je še bila razpolagalno sposobna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da so te terjatve, če so nastajale med postopkom prisilne poravnave nad cedentom G., na podlagi drugega odstavka 209. člena SPZ sicer prehajale sicer v premoženje cedenta, vendar obremenjene z ločitveno pravico cesionarja. Brez kvalitetnega zavarovanja ob trenutku sklenitve kreditne pogodbe družba G. (cedent) kredita ne bi dobila. Ni razumno pričakovati, da bi ji ga bila banka odobrila. Ker je kredit prejela istočasno, ko je kreditodajalcu dala zavarovanje, prejela pa ga je prav zaradi danega zavarovanja, je edino logično in pošteno, da bi tako stanje v NFP tudi predstavila.
Globalna cesija je pretežno anticipirana (vnaprej dogovorjena) cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Po uvedbi insolvenčnega postopka nad fiduciantom fiduciarju na fiduciarno prenesenih terjatvah ostane le ločitvena pavica. To izrecno izhaja iz drugega odstavka 209. člena SPZ. Da to velja tudi za terjatve, prenesene na podlagi pogodbe o globalni fiduciarni cesiji, ki je bila sklenjena izven obdobja izpodbojnosti pa, kot rečeno, potrjuje tudi novejša pravna teorija in (sicer redka) sodna praksa. Skladno pa je to tudi zakonskemu namenu zavarovanja terjatev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005849
OZ člen 131, 149, 150, 179.. ZVZD-1 člen 5, 38, 38/4. ZDR člen 43, 61, 61/1, 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - delo z viličarjem - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - krivdna ali objektivna odgovornost - napoteni delavec - soodgovornost
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je ročni paletni viličar, ki ga je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, nevarna stvar. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delovanjem viličarja, zlasti dejstvo, da viličar poganja elektrika in da se lahko sunkovito premakne, kot se je to zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je drugo tožena stranka.
Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in da ga je usposobila za varno delo ter s tem za upravljanje z viličarjem.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Tudi prvo tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu pred napotitvijo na delo k drugo toženi stranki.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 38, 39, 41. ZPP člen 224, 224/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - zdravniško potrdilo - javna listina
Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da za "postopek" redne odpovedi pri delodajalcu sicer ne veljajo postopkovne določbe ZPP in tako tudi ne določba četrtega odstavka 224. člena ZPP, da je dovoljeno dokazovati neresničnost v javni listini potrjenih dejstev. Vendar pa zaradi tega delodajalcu ne onemogočeno, da v okviru odločanja o presežnih delavcih ne bi smel opraviti presoje verodostojnosti zdravniškega potrdila. Delodajalec, ki dvomi v resničnost tistega, kar se navaja v zdravniškem potrdilu, ki ga je delavec predložil za potrebe točkovanja v postopku ugotavljanja presežnih delavcev in zato takšnega potrdila ne upošteva, prevzame riziko, da v sodnem sporu ne bo uspel ovreči zakonske domneve o resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje, vendar pa mu ni mogoče odrekati pravice, da dokazuje neresničnost vsebine javne listine.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 52.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 27/5.
starostna pokojnina - seštevanje zavarovalnih dob
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da obdobje udeležbe v domovinski vojni po stopnji 12/24, torej v dvojem trajanju, ki ga je tožniku hrvaški nosilec sicer upošteval pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, ne predstavlja zavarovalne dobe v smislu določb Uredbe in BHRSSZ, temveč gre za posebno dobo v dvojem trajanju, ki je ni mogoče šteti za zavarovalno niti za z zavarovalno izenačeno dobo. Že v predsodnem upravnem postopku je namreč hrvaški nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na predpisanih obrazcih kot v tem postopku upoštevno zavarovalno dobo potrdil le 20 let in 25 dni dobe, torej brez posebne dobe v dvojnem trajanju zaradi udeležbe v domovinski vojni. Posledično je bila pravilno upoštevana skupna slovensko hrvaška zavarovalna doba v trajanju 38 let, 5 mesecev in 18 dni. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.
ustavitev postopka - dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - podedljivost terjatve
Pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo je prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva. Tožnik B.B. je z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko - materialni stroški - razlaga opisa tarifne številke
Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da priglašenih stroškov za posvet s stranko ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojno opravilo iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
V predmetni zadevi je na podlagi pogodbe o franšizingu tožnica sicer res sama opravila del nalog, povezanih s poslovanjem prodajalne v B., vendar pa je del nalog poverila zaposlenima delavkama, in ga torej ni v celoti opravila osebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za pogodbo o gospodarskem sodelovanju med dvema gospodarskima subjektoma, in ne za prikrito dejansko delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstaja element delovnega razmerja, da je tožnica delo opravljala za plačilo. Tožnica je namreč na podlagi dela, ki ga je opravila sama, in dela, ki sta ga opravili obe pri njej zaposleni delavki, ter glede na ustvarjeni promet prodajalne kot celote prejela s strani tožene stranke plačilo, ki ga je namenila deloma za plače delavk, deloma pa ga je obdržala sama. Glede na to ni mogoče šteti sporne pogodbe o franšizingu za pogodbo o zaposlitvi, saj se ne nanaša le na osebno opravljanje dela tožnice, pač pa tudi na opravljanje dela s strani tretjih oseb, to je delavk zaposlenih pri tožnici.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005999
ZDR-1 člen 108, 108/1, 177, 177/1.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pobotni ugovor - odškodninska odgovornost delavca - inventurni manjko - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - naklep ali huda malomarnost - načelo dispozitivnosti
Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka".
V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.
Prizadeta oseba ima pravico vložiti tožbo za objavo popravka tudi, če je bil ta sicer že objavljen, vendar na način, ki ni v skladu z ZMed.
Ker toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da vsebina popravka ne bi bila ustrezna in ker je kot odgovorna urednica popravek objavila, pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je vsebina popravka ustrezna.