redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - odpravnina
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici na podlagi 108. člena ZDR-1 pripada odpravnina, ker ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je toženka v tej odpovedi tudi sama zapisala. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tudi temu zahtevku.
Pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, po katerem mora biti predlagatelj za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna, zaposlen skladno s predpisi o delovnih razmerjih in da torej dejanska zaposlenost, kot jo navaja pritožnica, ne zadostuje. Že zato, ker jo je posredno težko verodostojno preizkusiti in posledično zanesljivo ugotoviti, koliko je bila pritožnica dejansko tako vpeta v socialni sistem, da bi to vez z nadomestnim načinom izvršitve kazni zapora veljalo ohraniti.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo študentov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da zato, ker je tožnica v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki, tožničino delo ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v primeru, če ima sporno razmerje vse elemente delovnega razmerja, možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1) oziroma, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita tudi za neenakomerno razporeditev delovnega časa (148. člen ZDR-1).
Tožnica je uveljavljala priznanje delovnega razmerja in pripadajočih pravic za delovno mesto administrator V. Dejstvo, da delovno mesto administrator V ni bilo sistematizirano v glavni pisarni, v kateri je tožnica dejansko delala, temveč v sektorju, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu, v kolikor je bilo tožničino delo dejansko primerljivo nalogam tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je delo, kot ga je opravljala tožnica, primerljivo delu administratorja V.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - državljan Republike Hrvaške - dovoljenje za zaposlitev - dovoljenje za bivanje
Zakon o podaljšanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (ZPPOPGHR) v 3. alineji tretjega odstavka 2. člena določa, da se lahko v prvih dveh letih zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za zaposlitev zaposlujejo državljani Republike Hrvaške, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje. Ker je imel tožnik od 6. 3. 2014 dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in je imel prijavljeno stalno prebivališče od 12. 3. 2014 dalje, je izpolnjeval navedeni pogoj, zaradi česar pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil s toženo stranko, niso bile nične, prav tako pa je po prenehanju zadnje izmed navedenih pogodb izpolnjeval vse pogoje za veljavno sklenitev pogodbe o zaposlitvi v Republiki Sloveniji in s tem tudi za veljavno spremembo pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.
III. kategorija invalidnosti - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.
vrnitveni zahtevek - rei vindicatio - pogoji za vrnitveno tožbo
Tožeča stranka mora dokazati vse pogoje iz člena 92 SPZ, da lahko uspešno uveljavlja rei vindikacijski zahtevek - stvar, katere vrnitev zahteva, mora biti individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre; tožnik mora biti lastnik stvari in mora to tudi dokazati in tožnik mora dokazati tudi, da se njegova in zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu, in sicer v dejanski oblasti toženca tako v času vložitve tožbe in tudi v času sodne odločitve.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 259.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - indic - indična sodba - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic - prekvalifikacija kaznivega dejanja
V zvezi s t. i. indično sodbo se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka tožeči stranki utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je pri opravljanju policijskih nalog 13. 11. 2013 v plačilni nalog vpisal lažne podatke o policijskem postopku, kršitvah ter pomembnih dejanskih in pravnih dejstvih v zvezi s tem ter to uradno listino v službi uporabil kot resnično, s tem pa storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1, temveč znake kaznivega zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1, ki ga stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Prekvalifikacija ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejanskih navedb v izredni odpovedi ter ugotovilo znake kaznivega dejanja, na samo kvalifikacijo pa ni vezano in torej lahko ugotovi znake drugega kaznivega dejanja.
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 17. ZPP-UPB3 člen 180, 318.
evropski plačilni nalog - zamudna sodba - zamudna sodba v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu
Procesno gledano je postopek izdaje evropskega plačilnega naloga primerljiv s postopkom, ki se začne v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, ki se na podlagi ugovora dolžnika nato nadaljuje v rednem postopku po določbah ZPP, zaradi česar je po oceni pritožbenega sodišča potrebno nadaljevanje postopka (po ugovoru) v obeh postopkih voditi enako.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da je institut zamudne sodbe, glede na pogoje, ki jih mora izpolnjevati, uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu.
Toženka je zoper izdani evropski plačilni nalog vložila pravočasen ugovor, s čemer je aktivno nasprotovala zahtevku. Takšna njena procesna aktivnost je po oceni pritožbenega sodišča privedla do vzpostavitve kontradiktornega postopka, v okviru katerega pa izdaja zamudne sodbe (več) ni dopustna.
spor majhne vrednosti - osebna vročitev - vročanje odgovora na tožbo - načelo kontradiktornosti - neosebna vročitev - vročanje
Sodišče prve stopnje bi moralo pisanja, v katerih stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti po pravilih iz 142. člena ZPP, torej osebno.
Katera pisanja morajo biti vročena osebno, je sicer določeno v prvem odstavku 142. člena ZPP. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se (tudi) druga pisanja vročajo osebno, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je, zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga, potrebna večja previdnost. Zadnji pogoj, torej potrebo po večji previdnosti, lahko med drugim utemelji tudi zagotavljanje načela kontradiktornosti pri pomembnih procesnih dejanjih.
342. člen ZFPPIPP jasno določa, da s plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe: 1. zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, 2. pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter 3. naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica: - če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, - v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu tega zakona učinkuje začetek stečajnega postopka. Iz te zakonske določbe (prav tako pa tudi iz nobene druge) ne izhaja, da s prodajo v stečajnem postopku preneha stvarna služnost, niti da preneha neprava stvarna služnost.
ZDR-1 člen 32, 73, 157.. ZDR člen 30, 72, 126, 128.
dodatki k plači
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede vtoževanih dodatkov ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači. Te dodatke je bilo treba tožniku izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za zakonsko pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati. Tožena stranka glede na določbe ZDR oz. ZDR-1 torej ni imela podlage, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določila, da so dodatki na posebne obremenitve zajeti v osnovni plači tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna pogodbena določba nasprotuje tako zakonu kot KP, zato je potrebno skladno z 32. členom ZDR-1 oz. 30. členom ZDR neposredno uporabiti določbo zakona ali KP.
dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - opredelitev skupne vrednosti spornega predmeta - načelo enkratnega plačila sodne takse - nedovoljena sprememba tožbe - nova tožba - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti za tožbo - zavrženje tožbe
S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli, je bilo o spremenjenem tožbenem predlogu tožeče stranke odločeno. Kadar sodišče ne dovoli spremembe tožbe, nadaljuje z obravnavanjem starega zahtevka. Zoper sklep o nedovoljeni spremembi tožbe je dopustna posebna pritožba. Tožeča stranka je tista, ki lahko izbira med možnostmi ali bo navedeno odločitev o nedovoljeni spremembi tožbe izpodbijala s pritožbo ali pa bo morebiti proti toženi stranki vložila novo tožbo, ali pa spornega zahtevka do tožene stranke ne bo uveljavljala. Te odločitve namesto tožeče stranke ne more sprejeti sodišče prve stopnje na lastno iniciativo.
Tožeči stranki je bila v novem spisu odmerjena taksa za tožbo, za katero se po zakonu smiselno šteje, da je bila v starem spisu zavržena. Za osnovanje novega spisa na podlagi sklepa o nedovoljeni spremembi tožbe niti v določilih ZPP niti v določilih sodnega reda ni podlage. Zato taksna obveznost za plačilo sodne takse za tožbo ni nastala.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - nagrada za posvet s stranko
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na uporabo 2. odstavka 11. člena ZBPP, kjer je določeno, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. V predmetni zadevi je tožnik prošnjo za dodelitev Bpp vložil 10. 2. 2016, Bpp pa mu je bila odobrena z odločbo z dne 19. 2. 2016. Tožba je bila vložena 17. 12. 2015, torej že pred vložitvijo prošnje za dodelitev Bpp, kar pomeni, da dodeljena Bpp stroškov nastalih s tem v zvezi ne zajema.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - socialno varstveni zavod - institucionalno varstvo odraslih - mnenje socialno varstvenega zavoda - nezavezujoča izjava - potek zdravljenja - zdravstveno stanje - bolnišnično zdravljenje - duševno zdravje - prostorska zasedenost
Za nasprotnega udeleženca je bistvena dnevna rutina in struktura, kar omogoča prav bivanje v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda. Z namestitvijo v varovani oddelek pa soglaša tudi nasprotni udeleženec. Vse to so močni argumenti, ki govorijo v prid odločitvi prvega sodišča, da se nasprotnega udeleženca namesti v socialnovarstveni zavod.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - dokazni standard verjetnosti - skrivanje in odtujevanje premoženja - prenos premoženja - prenos dela poslovanja na novoustanovljeno pravno osebo - fiktivnost pravnega posla - stroški storitev - trditveno in dokazno breme
Tudi za predlagatelja začasne odredbe veljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu: če katera od potrebnih dejanskih okoliščin v predlogu ni navedena ali verjetno izkazana, predlog ne more biti utemeljen.
Zgolj iz podatkov, ki izhajajo iz letnih poročil, ni mogoče sklepati tudi na verjeten obstoj drugih dejstev, na podlagi katerih je tožeča stranka utemeljevala subjektivno nevarnost in za katere ni predložila nobenih drugih dokazov. Bilančni podatki sicer kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, subjektivne nevarnosti pa v konkretnem primeru ne izkazujejo.
Subjektivna nevarnost ni podana takrat, kadar se utemeljuje zgolj na okoliščini, da ima tožena stranka by-pass družbo, v kateri so vodilni ljudje isti kot pri toženi stranki, brez izkaza prenašanja poslov.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - neogibna potrebnost pripora - opis kaznivega dejanja
S pritožbenimi navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 oziroma, da zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso konkretizirani kakor tudi, da bi se odprava ponovitvene nevarnosti lahko dosegla s hišnim priporom, zagovornik dobesedno ponavlja svoja stališča, ki jih je podal na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.
Predložitev računov konkretnih dobaviteljev ni bila potrebna. Že iz računov upravnika je razvidno, katere storitve so bile opravljene s strani katerih dobaviteljev. Tožena stranka oprave teh storitev ni prerekala. Šele če bi to storila, pa bi tožeča stranka morala dejstvo, da so bile opravljene, izkazati (npr. s predložitvijo računov konkretnih izvajalcev).
Samo dejstvo, da je določeno plačilo sporno in da o njem teče (sodni) postopek, ne pomeni, da s takšnim plačilom ni mogoče zamujati oziroma, da lahko do zamude pride šele, ko je zahtevku ugodeno.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.
Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.
plačilo razlike plače - povračilo potnih stroškov - stroški za prevoz na delo in z dela - ustni dogovor
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot natakarica. Stranki sta se ustno dogovorili, da bo tožničina urna postavka znašala 4,20 EUR neto, vendar pa je tožena stranka zatrjevala, da je v to urno postavko vključen tako neto dohodek kot tudi strošek prehrane med delom. Takšen dogovor je imela tožena stranka tudi z drugimi delavkami natakaricami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšen dogovor v nasprotju z določbo 130. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano na delu in za prevoz na delo.