spor majhne vrednosti - osebna vročitev - vročanje odgovora na tožbo - načelo kontradiktornosti - neosebna vročitev - vročanje
Sodišče prve stopnje bi moralo pisanja, v katerih stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti po pravilih iz 142. člena ZPP, torej osebno.
Katera pisanja morajo biti vročena osebno, je sicer določeno v prvem odstavku 142. člena ZPP. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se (tudi) druga pisanja vročajo osebno, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je, zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga, potrebna večja previdnost. Zadnji pogoj, torej potrebo po večji previdnosti, lahko med drugim utemelji tudi zagotavljanje načela kontradiktornosti pri pomembnih procesnih dejanjih.
III. kategorija invalidnosti - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.
Predložitev računov konkretnih dobaviteljev ni bila potrebna. Že iz računov upravnika je razvidno, katere storitve so bile opravljene s strani katerih dobaviteljev. Tožena stranka oprave teh storitev ni prerekala. Šele če bi to storila, pa bi tožeča stranka morala dejstvo, da so bile opravljene, izkazati (npr. s predložitvijo računov konkretnih izvajalcev).
Samo dejstvo, da je določeno plačilo sporno in da o njem teče (sodni) postopek, ne pomeni, da s takšnim plačilom ni mogoče zamujati oziroma, da lahko do zamude pride šele, ko je zahtevku ugodeno.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - neogibna potrebnost pripora - opis kaznivega dejanja
S pritožbenimi navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 oziroma, da zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso konkretizirani kakor tudi, da bi se odprava ponovitvene nevarnosti lahko dosegla s hišnim priporom, zagovornik dobesedno ponavlja svoja stališča, ki jih je podal na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - dokazni standard verjetnosti - skrivanje in odtujevanje premoženja - prenos premoženja - prenos dela poslovanja na novoustanovljeno pravno osebo - fiktivnost pravnega posla - stroški storitev - trditveno in dokazno breme
Tudi za predlagatelja začasne odredbe veljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu: če katera od potrebnih dejanskih okoliščin v predlogu ni navedena ali verjetno izkazana, predlog ne more biti utemeljen.
Zgolj iz podatkov, ki izhajajo iz letnih poročil, ni mogoče sklepati tudi na verjeten obstoj drugih dejstev, na podlagi katerih je tožeča stranka utemeljevala subjektivno nevarnost in za katere ni predložila nobenih drugih dokazov. Bilančni podatki sicer kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, subjektivne nevarnosti pa v konkretnem primeru ne izkazujejo.
Subjektivna nevarnost ni podana takrat, kadar se utemeljuje zgolj na okoliščini, da ima tožena stranka by-pass družbo, v kateri so vodilni ljudje isti kot pri toženi stranki, brez izkaza prenašanja poslov.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dokazna ocena vseh dokazov - izvedensko mnenje - dokaz z zaslišanjem strank - zavrnitev dokaza - kršitev pravice do izjave
V zadevah, kot je ta, torej pri odločanju o tem, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka oz. kje je otrokova korist tu največja, ter o stikih med otrokom in roditeljem, ki mu otrok ne bo zaupan, je izvedenec psihološke stroke včasih neizogiben dokaz, nikakor pa ni ne edini primeren ne prvenstven.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
Pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, po katerem mora biti predlagatelj za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna, zaposlen skladno s predpisi o delovnih razmerjih in da torej dejanska zaposlenost, kot jo navaja pritožnica, ne zadostuje. Že zato, ker jo je posredno težko verodostojno preizkusiti in posledično zanesljivo ugotoviti, koliko je bila pritožnica dejansko tako vpeta v socialni sistem, da bi to vez z nadomestnim načinom izvršitve kazni zapora veljalo ohraniti.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo študentov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da zato, ker je tožnica v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki, tožničino delo ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v primeru, če ima sporno razmerje vse elemente delovnega razmerja, možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1) oziroma, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita tudi za neenakomerno razporeditev delovnega časa (148. člen ZDR-1).
Tožnica je uveljavljala priznanje delovnega razmerja in pripadajočih pravic za delovno mesto administrator V. Dejstvo, da delovno mesto administrator V ni bilo sistematizirano v glavni pisarni, v kateri je tožnica dejansko delala, temveč v sektorju, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu, v kolikor je bilo tožničino delo dejansko primerljivo nalogam tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je delo, kot ga je opravljala tožnica, primerljivo delu administratorja V.
Tožnica v letu 2014 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje ocene zadovoljivo. Sodišče namreč ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja, ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena objektivna in nepristranska, zato je tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
342. člen ZFPPIPP jasno določa, da s plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe: 1. zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, 2. pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter 3. naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica: - če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, - v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu tega zakona učinkuje začetek stečajnega postopka. Iz te zakonske določbe (prav tako pa tudi iz nobene druge) ne izhaja, da s prodajo v stečajnem postopku preneha stvarna služnost, niti da preneha neprava stvarna služnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005748
OZ člen 87, 190, 190/1, 280. ZD člen 132, 142. ZPP člen 154, 339, 339/2, 339/2-14.
neupravičena pridobitev - kondikcijski zahtevek - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - uveljavljanje omejitve odgovornosti dediča v pravdnem postopku - ugotovitev vrednosti podedovanega premoženja - omejitev odgovornosti dediča do višine podedovanega premoženja - zapis pogoja v izreku sodbe - izpolnitev pogodbene obveznosti - upravičenec do izpolnitve pogodbene obveznosti - neveljavnost pogodb - posledice nične pogodbe - vrnitveni zahtevek
Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost podedovanega premoženja, saj bi samo v tem obsegu lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. V pravdi zapustnikovega upnika proti dediču mora izrek ugodilne sodbe vsebovati točno določeno obveznost dediča do upnika (tožene stranke do tožeče stranke), ne pa zgolj opis, da za prisojeno terjatev dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - uradniško delovno mesto - učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa - razlog za premestitev
Tožena stranka je v postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev tožnika po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, in sicer zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, premestitev pa je bila izvedena tudi skladno z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, saj je bil tožnik kot uradnik premeščen na ustrezno uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje (višji svetovalec I). Tožena stranka tožnika ni premestila na drugo delovno mesto zaradi diskriminacije, ampak zaradi delovnih potreb. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-2 člen 27.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 57, 57/2.
starostna pokojnina
Glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa je potrebno uporabiti določbe Uredbe (ES), št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Nemški nosilec socialnega zavarovanja je toženi stranki posredoval zahtevo za ugotovitev pravice do pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2. Kot to ugotavlja tožena stranka ima tožnik tudi v drugih članicah ES dopolnjeno zavarovalno dobo, in sicer naj bi tako v Nemčiji dopolnil 25 let in 8 mesecev, v Franciji pa 6 let. Tožnik je bil zaposlen tudi v Republiki Hrvaški (od 3. 6. 1977 do 19. 7. 1977) in Republiki Srbiji (od 11. 11. 1976 do 6. 5. 1977). Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi tožnik lahko pridobil le, če bi v Republiki Sloveniji dopolnil več kot 1 leto zavarovalne dobe. Skladno s 57. členom Uredbe namreč nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatve za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upošteva pri nastopu zavarovalnega primera, če je navedena doba krajša od enega leta, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. V tem primeru to zavarovalno dobo upoštevajo nosilci drugih držav članic, kjer je zavarovanec dopolnil vsaj 12 mesec zavarovalne dobe (drugi odstavek 57. člena Uredbe).
ZDR-1 člen 32, 73, 157.. ZDR člen 30, 72, 126, 128.
dodatki k plači
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede vtoževanih dodatkov ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači. Te dodatke je bilo treba tožniku izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za zakonsko pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati. Tožena stranka glede na določbe ZDR oz. ZDR-1 torej ni imela podlage, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določila, da so dodatki na posebne obremenitve zajeti v osnovni plači tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna pogodbena določba nasprotuje tako zakonu kot KP, zato je potrebno skladno z 32. členom ZDR-1 oz. 30. členom ZDR neposredno uporabiti določbo zakona ali KP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004721
ZPP člen 411, 411/1. ZIZ člen 272.
določitev stikov med staršem in otrokom - začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasna odredba o stikih - nujnost izdaje začasne odredbe - otrokova največja korist
Sodišče lahko izda začasno odredbo tudi o vzgoji in varstvu ter preživljanju, ne le o stikih, če oceni, da je to potrebno, ali če je predlog stranke utemeljen, ni pa tega dolžno storiti. V konkretnem primeru stranki takega predloga nista podali.
V obravnavani zadevi ni dokazane izvenzakonske skupnosti med tožnico in A.A. ter posledično niti dejanski stan iz 3. alineje 1. odst. 54. člena ZPIZ-2. Po tej določbi ZPIZ-2 namreč lahko pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V skladu z 12. členom ZZZDR, torej v primeru dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Vendar le, če ima taka skupnost vse bistvene elemente, značilne za zakonsko zvezo.
Sicer ni nobenega dvoma, da je tožnica že od leta 1970 čistila stanovanje A.A., da je tovrstna opravila opravljala tudi od leta 2007 dalje in pred odhodom v center starejših zaradi bolezni A.A. pomagala pri nekaterih higienskih opravilih. Vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim A.A. v razmerju izvenzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo.
zvišanje preživnine - zastopanje otroka - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku
Sodišče mora (v sporu iz razmerij med starši in otroki) najprej preveriti, ali je mladoletna tožnica, ki je bila že ob vložitvi tožbe stara 15 let, sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj. V primeru, če oceni, da je, ji mora omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Šele če oceni, da ni sposobna razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, jo lahko zastopa mati.