DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008077
ZDR člen 184.. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca
Zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ki jih opredeljuje 179. člen OZ. Ta člen kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi pretrpljene telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve osebnostne pravice in zaradi strahu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi šlo v primeru posameznih ravnanj, ki jih tožnik izpostavlja, za nedopustno ravnanje tožene stranke, zaradi česar ni podan niti temelj odškodninske odgovornosti.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 259.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - indic - indična sodba - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic - prekvalifikacija kaznivega dejanja
V zvezi s t. i. indično sodbo se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka tožeči stranki utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je pri opravljanju policijskih nalog 13. 11. 2013 v plačilni nalog vpisal lažne podatke o policijskem postopku, kršitvah ter pomembnih dejanskih in pravnih dejstvih v zvezi s tem ter to uradno listino v službi uporabil kot resnično, s tem pa storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1, temveč znake kaznivega zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1, ki ga stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Prekvalifikacija ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejanskih navedb v izredni odpovedi ter ugotovilo znake kaznivega dejanja, na samo kvalifikacijo pa ni vezano in torej lahko ugotovi znake drugega kaznivega dejanja.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo študentov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da zato, ker je tožnica v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki, tožničino delo ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v primeru, če ima sporno razmerje vse elemente delovnega razmerja, možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1) oziroma, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita tudi za neenakomerno razporeditev delovnega časa (148. člen ZDR-1).
Tožnica je uveljavljala priznanje delovnega razmerja in pripadajočih pravic za delovno mesto administrator V. Dejstvo, da delovno mesto administrator V ni bilo sistematizirano v glavni pisarni, v kateri je tožnica dejansko delala, temveč v sektorju, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu, v kolikor je bilo tožničino delo dejansko primerljivo nalogam tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je delo, kot ga je opravljala tožnica, primerljivo delu administratorja V.
vračilo stroškov izobraževanja - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sodbe ni mogoče preizkusiti
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje
Pri ugotavljanju zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb gre za medicinsko vprašanje, saj tožena stranka o priznanju te pravice odloči na podlagi izvedenskega mnenja zdravnika posameznika ali komisije in sodišče samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim mnenjem, tako da mora v takih primerih (praviloma) na predlog stranke izvesti dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke.
V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo in tožniku tako z zavrnitvijo predloga s postavitvijo neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za odločitev v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.
dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - opredelitev skupne vrednosti spornega predmeta - načelo enkratnega plačila sodne takse - nedovoljena sprememba tožbe - nova tožba - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti za tožbo - zavrženje tožbe
S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli, je bilo o spremenjenem tožbenem predlogu tožeče stranke odločeno. Kadar sodišče ne dovoli spremembe tožbe, nadaljuje z obravnavanjem starega zahtevka. Zoper sklep o nedovoljeni spremembi tožbe je dopustna posebna pritožba. Tožeča stranka je tista, ki lahko izbira med možnostmi ali bo navedeno odločitev o nedovoljeni spremembi tožbe izpodbijala s pritožbo ali pa bo morebiti proti toženi stranki vložila novo tožbo, ali pa spornega zahtevka do tožene stranke ne bo uveljavljala. Te odločitve namesto tožeče stranke ne more sprejeti sodišče prve stopnje na lastno iniciativo.
Tožeči stranki je bila v novem spisu odmerjena taksa za tožbo, za katero se po zakonu smiselno šteje, da je bila v starem spisu zavržena. Za osnovanje novega spisa na podlagi sklepa o nedovoljeni spremembi tožbe niti v določilih ZPP niti v določilih sodnega reda ni podlage. Zato taksna obveznost za plačilo sodne takse za tožbo ni nastala.
V obravnavani zadevi ni dokazane izvenzakonske skupnosti med tožnico in A.A. ter posledično niti dejanski stan iz 3. alineje 1. odst. 54. člena ZPIZ-2. Po tej določbi ZPIZ-2 namreč lahko pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V skladu z 12. členom ZZZDR, torej v primeru dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Vendar le, če ima taka skupnost vse bistvene elemente, značilne za zakonsko zvezo.
Sicer ni nobenega dvoma, da je tožnica že od leta 1970 čistila stanovanje A.A., da je tovrstna opravila opravljala tudi od leta 2007 dalje in pred odhodom v center starejših zaradi bolezni A.A. pomagala pri nekaterih higienskih opravilih. Vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim A.A. v razmerju izvenzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004721
ZPP člen 411, 411/1. ZIZ člen 272.
določitev stikov med staršem in otrokom - začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasna odredba o stikih - nujnost izdaje začasne odredbe - otrokova največja korist
Sodišče lahko izda začasno odredbo tudi o vzgoji in varstvu ter preživljanju, ne le o stikih, če oceni, da je to potrebno, ali če je predlog stranke utemeljen, ni pa tega dolžno storiti. V konkretnem primeru stranki takega predloga nista podali.
Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo. Tožeča stranka je svojo obveznost izročitve naročenih stvari izpolnila, tožena stranka pa svoje obveznosti plačila kupnine ni izpolnila v celoti. Zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo, naj zamujeno obveznost izpolni in tožeči stranki povrne stroške postopka.
ZDR-1 člen 20, 85, 85/2, 110, 110/1.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za opravljanje javnih del - opustitev zagovora
Tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora pred podajo odpovedi. Tožnici izredne odpovedi ni podala upravičena oseba. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
zvišanje preživnine - zastopanje otroka - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku
Sodišče mora (v sporu iz razmerij med starši in otroki) najprej preveriti, ali je mladoletna tožnica, ki je bila že ob vložitvi tožbe stara 15 let, sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj. V primeru, če oceni, da je, ji mora omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Šele če oceni, da ni sposobna razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, jo lahko zastopa mati.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
ZDR-1 člen 32, 73, 157.. ZDR člen 30, 72, 126, 128.
dodatki k plači
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede vtoževanih dodatkov ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači. Te dodatke je bilo treba tožniku izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za zakonsko pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati. Tožena stranka glede na določbe ZDR oz. ZDR-1 torej ni imela podlage, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določila, da so dodatki na posebne obremenitve zajeti v osnovni plači tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna pogodbena določba nasprotuje tako zakonu kot KP, zato je potrebno skladno z 32. členom ZDR-1 oz. 30. členom ZDR neposredno uporabiti določbo zakona ali KP.
Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.
Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - nagrada za posvet s stranko
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na uporabo 2. odstavka 11. člena ZBPP, kjer je določeno, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. V predmetni zadevi je tožnik prošnjo za dodelitev Bpp vložil 10. 2. 2016, Bpp pa mu je bila odobrena z odločbo z dne 19. 2. 2016. Tožba je bila vložena 17. 12. 2015, torej že pred vložitvijo prošnje za dodelitev Bpp, kar pomeni, da dodeljena Bpp stroškov nastalih s tem v zvezi ne zajema.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005748
OZ člen 87, 190, 190/1, 280. ZD člen 132, 142. ZPP člen 154, 339, 339/2, 339/2-14.
neupravičena pridobitev - kondikcijski zahtevek - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - uveljavljanje omejitve odgovornosti dediča v pravdnem postopku - ugotovitev vrednosti podedovanega premoženja - omejitev odgovornosti dediča do višine podedovanega premoženja - zapis pogoja v izreku sodbe - izpolnitev pogodbene obveznosti - upravičenec do izpolnitve pogodbene obveznosti - neveljavnost pogodb - posledice nične pogodbe - vrnitveni zahtevek
Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost podedovanega premoženja, saj bi samo v tem obsegu lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. V pravdi zapustnikovega upnika proti dediču mora izrek ugodilne sodbe vsebovati točno določeno obveznost dediča do upnika (tožene stranke do tožeče stranke), ne pa zgolj opis, da za prisojeno terjatev dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja.
Predložitev računov konkretnih dobaviteljev ni bila potrebna. Že iz računov upravnika je razvidno, katere storitve so bile opravljene s strani katerih dobaviteljev. Tožena stranka oprave teh storitev ni prerekala. Šele če bi to storila, pa bi tožeča stranka morala dejstvo, da so bile opravljene, izkazati (npr. s predložitvijo računov konkretnih izvajalcev).
Samo dejstvo, da je določeno plačilo sporno in da o njem teče (sodni) postopek, ne pomeni, da s takšnim plačilom ni mogoče zamujati oziroma, da lahko do zamude pride šele, ko je zahtevku ugodeno.
postopek izbire - neizbran kandidat - sodno varstvo - zavrženje tožbe - generalni direktor - javni zavod - osebna okoliščina - izbirni postopek
Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik kot (neizbrani) kandidat za generalnega direktorja tožene stranke (javnega zavoda) nima sodnega varstva za postavljeni tožbeni zahtevek za razveljavitev postopka oziroma odločitve o izbiri kandidata na razpisano delovno mesto generalnega direktorja. Tožena stranka je javni zavod, zato zanjo velja ZZ. Tožnik je kot neizbrani kandidat v tem postopku skladno s 36. členom ZZ imel pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če je menil, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožena stranka sicer v obvestilu kandidatu ni navedla pravilnega pravnega pouka, a to na tožnikovo zakonsko pravico iz 36. člena ZZ ne vpliva.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - neogibna potrebnost pripora - opis kaznivega dejanja
S pritožbenimi navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 oziroma, da zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso konkretizirani kakor tudi, da bi se odprava ponovitvene nevarnosti lahko dosegla s hišnim priporom, zagovornik dobesedno ponavlja svoja stališča, ki jih je podal na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.
vrnitveni zahtevek - rei vindicatio - pogoji za vrnitveno tožbo
Tožeča stranka mora dokazati vse pogoje iz člena 92 SPZ, da lahko uspešno uveljavlja rei vindikacijski zahtevek - stvar, katere vrnitev zahteva, mora biti individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre; tožnik mora biti lastnik stvari in mora to tudi dokazati in tožnik mora dokazati tudi, da se njegova in zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu, in sicer v dejanski oblasti toženca tako v času vložitve tožbe in tudi v času sodne odločitve.