pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - neogibna potrebnost pripora - opis kaznivega dejanja
S pritožbenimi navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 oziroma, da zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso konkretizirani kakor tudi, da bi se odprava ponovitvene nevarnosti lahko dosegla s hišnim priporom, zagovornik dobesedno ponavlja svoja stališča, ki jih je podal na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.
Predložitev računov konkretnih dobaviteljev ni bila potrebna. Že iz računov upravnika je razvidno, katere storitve so bile opravljene s strani katerih dobaviteljev. Tožena stranka oprave teh storitev ni prerekala. Šele če bi to storila, pa bi tožeča stranka morala dejstvo, da so bile opravljene, izkazati (npr. s predložitvijo računov konkretnih izvajalcev).
Samo dejstvo, da je določeno plačilo sporno in da o njem teče (sodni) postopek, ne pomeni, da s takšnim plačilom ni mogoče zamujati oziroma, da lahko do zamude pride šele, ko je zahtevku ugodeno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008077
ZDR člen 184.. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca
Zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ki jih opredeljuje 179. člen OZ. Ta člen kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi pretrpljene telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve osebnostne pravice in zaradi strahu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi šlo v primeru posameznih ravnanj, ki jih tožnik izpostavlja, za nedopustno ravnanje tožene stranke, zaradi česar ni podan niti temelj odškodninske odgovornosti.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - socialno varstveni zavod - institucionalno varstvo odraslih - mnenje socialno varstvenega zavoda - nezavezujoča izjava - potek zdravljenja - zdravstveno stanje - bolnišnično zdravljenje - duševno zdravje - prostorska zasedenost
Za nasprotnega udeleženca je bistvena dnevna rutina in struktura, kar omogoča prav bivanje v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda. Z namestitvijo v varovani oddelek pa soglaša tudi nasprotni udeleženec. Vse to so močni argumenti, ki govorijo v prid odločitvi prvega sodišča, da se nasprotnega udeleženca namesti v socialnovarstveni zavod.
ZDR-1 člen 20, 85, 85/2, 110, 110/1.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za opravljanje javnih del - opustitev zagovora
Tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora pred podajo odpovedi. Tožnici izredne odpovedi ni podala upravičena oseba. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
III. kategorija invalidnosti - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - uradniško delovno mesto - učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa - razlog za premestitev
Tožena stranka je v postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev tožnika po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, in sicer zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, premestitev pa je bila izvedena tudi skladno z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, saj je bil tožnik kot uradnik premeščen na ustrezno uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje (višji svetovalec I). Tožena stranka tožnika ni premestila na drugo delovno mesto zaradi diskriminacije, ampak zaradi delovnih potreb. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-2 člen 27.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 57, 57/2.
starostna pokojnina
Glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa je potrebno uporabiti določbe Uredbe (ES), št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Nemški nosilec socialnega zavarovanja je toženi stranki posredoval zahtevo za ugotovitev pravice do pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2. Kot to ugotavlja tožena stranka ima tožnik tudi v drugih članicah ES dopolnjeno zavarovalno dobo, in sicer naj bi tako v Nemčiji dopolnil 25 let in 8 mesecev, v Franciji pa 6 let. Tožnik je bil zaposlen tudi v Republiki Hrvaški (od 3. 6. 1977 do 19. 7. 1977) in Republiki Srbiji (od 11. 11. 1976 do 6. 5. 1977). Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi tožnik lahko pridobil le, če bi v Republiki Sloveniji dopolnil več kot 1 leto zavarovalne dobe. Skladno s 57. členom Uredbe namreč nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatve za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upošteva pri nastopu zavarovalnega primera, če je navedena doba krajša od enega leta, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. V tem primeru to zavarovalno dobo upoštevajo nosilci drugih držav članic, kjer je zavarovanec dopolnil vsaj 12 mesec zavarovalne dobe (drugi odstavek 57. člena Uredbe).
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - odgovornost za hujšo posledico - vzročna zveza
Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo. Tožeča stranka je svojo obveznost izročitve naročenih stvari izpolnila, tožena stranka pa svoje obveznosti plačila kupnine ni izpolnila v celoti. Zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo, naj zamujeno obveznost izpolni in tožeči stranki povrne stroške postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005748
OZ člen 87, 190, 190/1, 280. ZD člen 132, 142. ZPP člen 154, 339, 339/2, 339/2-14.
neupravičena pridobitev - kondikcijski zahtevek - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - uveljavljanje omejitve odgovornosti dediča v pravdnem postopku - ugotovitev vrednosti podedovanega premoženja - omejitev odgovornosti dediča do višine podedovanega premoženja - zapis pogoja v izreku sodbe - izpolnitev pogodbene obveznosti - upravičenec do izpolnitve pogodbene obveznosti - neveljavnost pogodb - posledice nične pogodbe - vrnitveni zahtevek
Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost podedovanega premoženja, saj bi samo v tem obsegu lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. V pravdi zapustnikovega upnika proti dediču mora izrek ugodilne sodbe vsebovati točno določeno obveznost dediča do upnika (tožene stranke do tožeče stranke), ne pa zgolj opis, da za prisojeno terjatev dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja.
vrnitveni zahtevek - rei vindicatio - pogoji za vrnitveno tožbo
Tožeča stranka mora dokazati vse pogoje iz člena 92 SPZ, da lahko uspešno uveljavlja rei vindikacijski zahtevek - stvar, katere vrnitev zahteva, mora biti individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre; tožnik mora biti lastnik stvari in mora to tudi dokazati in tožnik mora dokazati tudi, da se njegova in zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu, in sicer v dejanski oblasti toženca tako v času vložitve tožbe in tudi v času sodne odločitve.
Pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču sodišča prve stopnje, po katerem mora biti predlagatelj za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna, zaposlen skladno s predpisi o delovnih razmerjih in da torej dejanska zaposlenost, kot jo navaja pritožnica, ne zadostuje. Že zato, ker jo je posredno težko verodostojno preizkusiti in posledično zanesljivo ugotoviti, koliko je bila pritožnica dejansko tako vpeta v socialni sistem, da bi to vez z nadomestnim načinom izvršitve kazni zapora veljalo ohraniti.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - državljan Republike Hrvaške - dovoljenje za zaposlitev - dovoljenje za bivanje
Zakon o podaljšanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (ZPPOPGHR) v 3. alineji tretjega odstavka 2. člena določa, da se lahko v prvih dveh letih zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za zaposlitev zaposlujejo državljani Republike Hrvaške, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje. Ker je imel tožnik od 6. 3. 2014 dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in je imel prijavljeno stalno prebivališče od 12. 3. 2014 dalje, je izpolnjeval navedeni pogoj, zaradi česar pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil s toženo stranko, niso bile nične, prav tako pa je po prenehanju zadnje izmed navedenih pogodb izpolnjeval vse pogoje za veljavno sklenitev pogodbe o zaposlitvi v Republiki Sloveniji in s tem tudi za veljavno spremembo pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
plačilo razlike plače - povračilo potnih stroškov - stroški za prevoz na delo in z dela - ustni dogovor
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot natakarica. Stranki sta se ustno dogovorili, da bo tožničina urna postavka znašala 4,20 EUR neto, vendar pa je tožena stranka zatrjevala, da je v to urno postavko vključen tako neto dohodek kot tudi strošek prehrane med delom. Takšen dogovor je imela tožena stranka tudi z drugimi delavkami natakaricami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšen dogovor v nasprotju z določbo 130. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano na delu in za prevoz na delo.
Tožničina dejanska pokojninska osnova je znašala 624.714,98 SIT, z upoštevanje dela plače za notranji odkup delnic pa bi znašala 630.101,21 SIT. Torej bi samo še bolj presegla najvišjo, zakonsko limitirano pokojninsko osnovo, od katere je bilo dopustno zakonito odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine.
Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.
Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Tožnica v letu 2014 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje ocene zadovoljivo. Sodišče namreč ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja, ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena objektivna in nepristranska, zato je tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.