NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004662
ZIZ člen 272.
določitev najemnika neprofitnega stanovanja - začasna odredba v nepravdnem postopku - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
Neporavnane najemnine ne morejo biti razlog, ki bi utemeljeval izdajo predlagane začasne odredbe v postopku določitve najemnika neprofitnega stanovanja, in izkazoval željo nasprotnega udeleženca po prekinitvi najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je nasprotni udeleženec do izdaje začasne odredbe del dolga že poravnal. Predlagateljica, ki je v najemni pogodbi navedena kot uporabnica stanovanja, pa ima prav tako možnost, da nevarnost odvrne s plačilom najemnine iz lastnih sredstev.
OZ člen 421, 421/1, 421/2. ZFPPIPP člen 374, 374/1.
cesija - sodna cesija - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - sklep o prenosu terjatve
S sklepom o prenosu terjatve sodišče v stečajnem postopku ne odloča o obstoju te terjatve. Gre za sodno cesijo te terjatve na upnika stečajnega dolžnika, ki lahko nato terja plačilo te terjatve. Sklep o prenosu terjatve, ki jo ima stečajni dolžnik do svojega dolžnika, na upnika stečajnega dolžnika, torej nima učinka pravnomočne ugotovitve obstoja terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00004406
OZ člen 131, 131/1. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 294, 294/7. ZGD člen 258. ZZavar člen 51, 51/2. ZPP člen 212, 236a, 236a/6, 254, 254/3.
družba za vzajemno zavarovanje - odškodninska odgovornost uprave - elementi odškodninske odgovornosti - zadostnost trditvene podlage - sklicevanje na priloge kot del trditvene podlage - trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - škoda - pomen dokazov - materialno procesno vodstvo - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - predpravdno izvedensko mnenje - nesubstanciran dokazni predlog - nestrinjanje z mnenjem izvedenca - pisna izjava priče - informativni dokaz
Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim oziroma trditvenim bremenom je v tem, da materialno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko.
Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke.
Nasprotni dokaz bo uspešen že, če bo skupni uspeh dokazovanja pod nivojem zahtevanega dokaznega standarda.
Na tožeči stranki je bilo, da zatrdi in dokaže, da so boljši (cenejši) ponudniki zadevnih storitev v kritičnem času obstajali, torej da bi bilo tudi realno, ne le teoretično, mogoče doseči nižjo ceno. Pri pravilu poslovne presoje namreč ni mogoče izhajati iz idealnega sveta, kjer bi obstajala množica ponudnikov, ki bi bili pripravljeni opraviti specifične storitve po ugodnejših cenah od tistih, ki jih je plačala tožeča stranka, pač pa je potrebno presojati ex ante v trenutku poslovne odločitve, ali so tedaj konkretno obstajali ponudniki zadevnih storitev, ki so bili pripravljeni te storitve opraviti po nižjih cenah.
Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven. Ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v obširni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu.
Zgolj nestrinjanje tožeče stranke s posameznimi ugotovitvami izvedenca, ob odsotnosti okoliščin iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.
Dokazi ne morejo služiti temu, da stranke izvedo kakšne trditve naj sploh postavijo, zato se priče ne zaslišujejo v informativne namene. Kljub določbi šestega odstavka 236.a člena ZPP, po kateri mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, lahko sodišče vendarle tudi argumentirano zavrne takšen dokazni predlog.
ZIZ člen 9, 9/3. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/3. ZPP člen 12, 324, 324/6, 339, 339/1.
tek roka za vložitev pravnega sredstva - sodne počitnice - nujne zadeve - postopek zavarovanja - postopek s pravnimi sredstvi - načelo pomoči prava neuki stranki
Med nujne zadeve ne sodi zgolj izdaja predhodne ali začasne odredbe. Odločanje o nujnih zadevah v postopku zavarovanja pomeni izdajo odločbe v celotnem postopku zavarovanja na prvi stopnji, kakor tudi postopek z vsemi pravnimi sredstvi ter odločanje o pravnih sredstvih.
V nujnih zadevah tečejo procesni roki tudi med sodnimi počitnicami.
Sodišče mora skladno z 12. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sicer opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. V okviru tega določila je sodišču naloženo, da mora odločba vsebovati pravni pouk in da je vsebina pravnega pouka takšna, kot jo določa zakon. S prejemom sklepa z dne 21. 7. 2017 je bil upnik opozorjen, da mora zoper omenjeni sklep vložiti pritožbo v roku 8 dni od prejema sklepa. V tem primeru ni bilo sodišče dolžno v pravnem pouku sklepa z dne 21. 7. 2017 posebej navajati, da procesni roki za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 21. 7. 2017 tečejo tudi v času sodnih počitnic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004724
SPZ člen 68, 100. SZ-1 člen 23, 48, 48/2, 61. ZPP člen 76, 76/3, 76/5. OZ člen 239, 311, 314, 314/1, 352, 355, 355/1, 355/1-6.
sposobnost biti stranka - podelitev sposobnosti biti stranka - skupnost etažnih lastnikov kot stranka postopka - nujno sosporništvo - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - obveznost etažnih lastnikov - terjatev skupnosti etažnih lastnikov - terjatev upravnika - terjatev upravnika do etažnega lastnika - zastaranje terjatev iz naslova storitev upravljanja - pogoji za pobot terjatev - vzajemnost terjatve
Po bogati sodni praksi ni ovire, da sodišče etažnim lastnikom točno določenih nepremičnin prizna lastnost stranke v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno etažnim lastnikom določenih nepremičnin priznalo lastnost pravdne stranke z učinkom v obravnavanem postopku.
Tožena stranka je bivši upravnik skupne kotlovnice, katere skupni lastniki so etažni lastniki posameznih nepremičnin. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov na podlagi zakona (drugi odstavek 48. člena SZ-1) in pogodbe o upravljanju, ni pa nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom. Akontacije za stroške centralnega ogrevanja so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, upravnik pa z njimi le gospodari do prenehanja upravljanja. Upravnik ima torej le položaj zastopnika, zato zgolj na podlagi zakona ne more v lastnem imenu in za svoj račun izterjevati stroškov centralnega ogrevanja, lahko pa bi lastniki s pogodbo nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja
Terjatve skupnosti lastnikov na podlagi 61. člena SZ-1 ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika iz naslova upravnine, saj se v bistvenem razlikujeta. Skupnost lastnikov kot enovita celota zato ni pasivno legitimirana za v pobot uveljavljano terjatev, ki se nanaša na plačila stroškov upravljanja. Tožena stranka ima terjatev do posameznega etažnega lastnika le v višini njegovega solastninskega deleža na skupnih delih kotlovnice.
sprememba preživnine - zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti preživninskega zavezanca - preživninske potrebe otroka
Ker toženec tudi po prestani zaporni kazni ne plačuje preživnine za tožnico, je očitno, da pomoč očeta zakonite zastopnice (ki te pomoči ni dolžan dajati) predstavlja nekakšno "nadomestno" rešitev pri zagotavljanju zadostnih sredstev za tožničino preživljanje, ki sta jih sicer kot preživninska zavezanca primarno dolžna priskrbeti starša tožnice. Zato te očetove pomoči ni mogoče upoštevati kot dela materialnih zmožnosti tožničine zakonite zastopnice, zaradi katerega bi lahko bila toženčeva preživninska obveznost do tožnice sorazmerno nižja.
pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - res iudicata kot procesna ovira - identiteta spora - identiteta tožbenega zahtevka - subjektivna istovetnost tožbenega zahtevka - objektivna istovetnost tožbenega zahtevka - procesna ekvivalenčna teorija - meje pravnomočnosti - nova dejanska podlaga - dejstva nastala po izdaji prvostopenjske sodbe - predlog za izvršbo na podlagi priložene menice - nasprotna izvršba - objektivne meje pravnomočnosti - časovne meje pravnomočnosti
Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava. V dejansko podlago sodbe spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja identitete tožbenega zahtevka ukvarjalo zgolj s presojo identitete tožbenega zahtevka z vidika presojane pravne podlage zahtevka, spregledalo pa je, da tožeča stranka v sedaj obravnavani tožbi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na historičnem dogodku, ki je drugačen kot historični dogodek, ki je zaobsežen s pravnomočno sodbo IX Pg 724/2014.
terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - izvajanje dokazov
Izostanek izrecne zavrnitve predlaganih dokazov še ne pomeni, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, kar bi utemeljevalo obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zadostuje, da so razlogi vključeni v ostale razloge sklepa. Ker za izdajo začasne odredbe zadostuje verjeten obstoj zahtevka, tudi ni podana kršitev pravice do izvajanja dokazov že zgolj zato, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, četudi se ti nanašajo na odločilna dejstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004199
OZ člen 70, 190, 197, 271, 271/2, 274, 275, 276, 336, 336/1, 347, 365, 374, 374/1 347/1, 766. SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1, 118, 118/4, 118/5. SZ-1 člen 182, 182/3. - člen 22.
upravljanje poslovne stavbe - obratovalni stroški - neupravičena pridobitev - subrogacija - zastaranje terjatev upravnika - ključ delitve - solastniški delež - trditveno in dokazno breme - pravice etažnih lastnikov na skupnih prostorih - mandatna pogodba - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - pretrganje zastaranja
Zahtevku na plačilo obratovalnih stroškov je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ) in določb o mandatni pogodbi (766. člen OZ). Pritožbene navedbe, da je taka materialno pravna podlaga za zahtevek na plačilo obratovalnih stroškov napačna, so utemeljene. Glede na v nadaljevanju pojasnjeno razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki ter tretjimi osebami - dobavitelji blaga ali storitev, bi bilo potrebno uporabiti pravila o subrogaciji (275. člen OZ).
Nelastništvo je sicer res negativno dejstvo, vendar je tožeča stranka s predložitvijo podpisane Pogodbe dokazala (ekonomsko) lastništvo, zato se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.
Za terjatev upravnikov poslovnih stavb iz naslova založenih stroškov obratovanja, je treba uporabiti isto določbo o zastaralnem roku, kot velja za terjatve, ki jih etažni lastniki izpolnjujejo neposredno dobaviteljem teh storitev. Gre za zaokrožene izpolnitve, ki imajo naravo občasnih terjatev in za katere velja triletni zastaralni rok.
V konkretnem primeru gre za poslovno stavbo in poslovne prostore, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo SZ-1 in Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb. Slednji sicer v 22. členu ureditev za stanovanja širi tudi na poslovne prostore, vendar le, če gre za poslovne prostore v stanovanjsko-poslovnih stavbah. Zato uporaba SZ-1 in Pravilnika v konkretnem primeru ne pride v poštev. Uporabiti je treba SPZ, ki v 115. členu določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004821
ZIZ člen 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-3. ZPP člen 6, 226, 226/2, 337, 337/1. OZ člen 243, 243/4.
postopek zavarovanja - začasna odredba - izročitev motornega vozila - prodaja predmeta zavarovanja pred izdajo začasne odredbe - izvajanje dokazov - listina v tujem jeziku - dokazni standard verjetnosti - kontradiktornost v postopku zavarovanja - obstoj nevarnosti - prepoved odtujitve in obremenitve - stvari, določene po vrsti (generične stvari) - individualno določena stvar - dolžnost zmanjševanja škode - tehtanje okoliščin - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev premičnin, na katero meri terjatev. Začasna odredba s tako vsebino pa nima nobenega smisla, če tožena stranka še pred njeno izdajo katero od premičnin, na katero se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, odtuji.
V kolikor gre za po vrsti določen predmet (genus), za katerega je v naprej znano, da njegova vrednost s časom občutno pada, začasna odredba, ki meri na prepoved razpolaganja s tem predmetom, ni v vsakem primeru v skladu z namenom zavarovanja.
Za pravilno uporabo določbe 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je iz obrazložitve tudi izostala presoja trditev tožeče stranke o verjetnosti nastanka konkretnih posledic, ki bi ji nastale, če začasna odredba ne bo izdana in bo tožena stranka sporno vozilo prodala, v razmerju s škodo, ki bo nastala toženi stranki zaradi manjše vrednosti vozila, ki ga do pravnomočnosti sodbe ne bi smela prodati, če se bo začasna odredba izkazala za neutemeljeno.
sposobnost biti stranka - zadruga - neobstoječa pravna oseba - neobstoječa pravna oseba kot stranka postopka - zemljiška knjiga - ugotovitev lastninske pravice
Če stranka umre ali preneha obstajati že pred vložitvijo tožbe, mora tožnik v tožbi določno navesti, kdo so njeni pravni nasledniki (primerjaj prvi odstavek noveliranega 81. člena ZPP-E, ki je v veljavi od 14. 9. 2017). Trditveno in dokazno breme je na njem in ne na sodišču. To pa pomeni, da bo moral pritožnik za dosego svojih pravic predlagati uvedbo zapuščinskih postopkov po članih rodbinske zadruge, da se bo ugotovilo, kdo so njihovi dediči. Slednji bodo kot pravni nasledniki nekdanjih članov zadruge lahko toženi v morebitni novi pravdi za ugotovitev lastninske pravice. Ker v dosedanjem postopku pritožnik ni ubral take poti, je tožba pravilno zavržena. To mu ne onemogoča nadaljnjih sodnih poti za uveljavitev zatrjevane lastninske pravice. Zato tudi očitki o kršitvah ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja niso utemeljeni.
odškodninska odgovornost - grožnja drugi osebi - poseg v osebnostne pravice posameznika - več oškodovancev - stanje nerazsodnosti v času škodnega dogodka - obsodilna kazenska sodba - vezanost na obsodilno kazensko sodbo - nastanek škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izvedensko mnenje - prosti preudarek - določitev višine odškodnine po prostem preudarku
Kadar identično dejansko stanje obravnavata tako pravdno kot kazensko sodišče, je pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitve o vseh konstitutivnih elementih kaznivega dejanja, torej na ugotovitve o protipravnosti, obstoju vzročne zveze, nastanku prepovedane posledice ter storilčevi krivdi. Sodišče prve stopnje je bilo tako vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženec resno zagrozil prvemu tožniku. Ostali trije tožniki svoje odškodninske terjatve niso utemeljevali z drugim dogodkom, ki bi se zgodil istega dne, temveč so navajali, da je v istem dogodku škoda nastala tudi njim, saj so bili pri dogajanju prisotni in so se ravno zaradi toženčevih groženj, izrečenih prvemu tožniku, ustrašili za lastno varnost. Škoda (strah zaradi lastne ogroženosti) je torej vsem nastala iz istega toženčevega ravnanja, ki ga po naravi stvari ni mogoče presojati različno v razmerju do posameznih oškodovancev.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotavljalo, kakšen vpliv je imelo toženčevo ravnanje na mladoletna otroka (v času dogodka stara 4 in 6 let) in ali je privedlo do porušenja njunega duševnega ravnovesja.
Grožnje in vznemirjanja toženca so se večkrat ponavljale, zaradi česar ni bilo mogoče jasno razmejiti škode, ki jo je posamezen tožnik utrpel zgolj zaradi tožnikovega ravnanja 6. 7. 2013. Tako je v skladu s 216. členom ZPP odškodnino tožnikom odmerilo po prostem preudarku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00007545
ZKP člen 167, 167/1, 169, 169/7, 176, 176/7, 409, 409/1. KZ-1 člen 215, 215/1, 215/2, 215/3.
zavrnitev zahteve za preiskavo - presoja verodostojnosti - dokazi za utemeljen sum
Neutemeljeno pritožba državne tožilke navaja, da je sodišče prve stopnje presojalo protislovne dokaze, za kar ni pristojno, saj tega ni storilo, temveč je na podlagi podatkov v spisu presojalo, ali je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, navedeno v zahtevi za opravo preiskave, pri tem pa je ocenilo vsebino zbranih dokazov, kar je nujno, saj sicer odločitve o tem, ali je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja podan ali ne, ni mogoče sprejeti.
Dejstvo, da je bilo sedaj ugotovljeno, da imata tožnika pravico do posesti, še ne pomeni, da sta imela v kritičnem času (torej pred zatrjevanim motilnim ravnanjem) posest, torej dejansko oblast stvari. Kdor pred motenjem ni imel posesti, pa ni deležen sodnega varstva posesti.
dedna pravica izvenzakonskega partnerja - obstoj izvenzakonske skupnosti - skupno bivanje - ekonomska skupnost - skupnost partnerjev v zrelih letih - spolno življenje
Tožnica ni dokazala obstoja ekonomske skupnosti. Tako ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je v letih druženja prihajalo do prelivanja njunih (denarnih ali nedenarnih) prispevkov ter da sta te prispevke redno namenjala kritju skupnih potreb ali skupaj investirala v kakšno materialno dobrino.
Sodišče prve stopnje ni prezrlo dejstva, da sta tožnica in zapustnik bližnji odnos vzpostavila v zrelih letih. Ravno zato ni štelo za odločilne odsotnosti spolne zveze, ki je sicer pomemben element življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev. Pravno zmotno pa je pritožbeno zavzemanje za dodatno manj strogo obravnavo skupnosti starejših oseb, ki sta že pred tem živeli vsaka v svoji partnerski (zakonski) zvezi in si ustvarili družini. Sodna praksa zavzema nasprotno stališče in sodišču v tovrstnih primerih narekuje zadržanost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00005120
KZ-1 člen 135, 135/1, 158, 158/1, 159, 159/1. ZKP člen 25, 25/1, 25/1-1.
stvarna pristojnost sodišča - kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje grožnje - pravna opredelitev dejanja - eno kaznivo dejanje - kazniva dejanja, storjena s sredstvom javnega obveščanja - sredstvo javnega obveščanja - izvršitvena ravnanja - kaznivo dejanje obrekovanja
Obdolženec je očitana kazniva dejanja storil s pošiljanjem SMS sporočil in elektronske pošte točno določenim naslovnikom. Šlo je torej za zasebno komunikacijo (v primeru elektronskih sporočil storjeno prek elektronskega medmrežja), pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen, zato ni mogoče šteti, da so bila očitana kazniva dejanja storjena s pomočjo sredstev javnega obveščanja.
Ugotovljene okoliščine poslanih SMS in elektronskih sporočil po presoji sodišča druge stopnje izražajo tako izrazito homogenost obdolženčevih ravnanj, da je potrebno kljub dejstvu, da je obdolženec z vsakim posameznim izvršitvenim ravnanjem uresničil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 oziroma razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, njegova ravnanja opredeliti kot eno kaznivo dejanje grožnje in eno kaznivo dejanje razžalitve po navedenih materialnopravnih določbah. Delitev posameznih ravnanj obdolženca na samostojna kazniva dejanja bi namreč nasprotovala vsebini konkretnega življenjskega dogodka, ko je obdolženec v časovno povezani seriji poslanih sporočil ponavljajoče se grozil zasebni tožilki oziroma jo v sporočilih žalil, pri vseh dejanjih pa ga je vodil enoten naklep ogroziti osebno varnost oziroma razžaliti zasebno tožilko, ki se je tudi uresničil v oškodovanju osebnih dobrin zasebne tožilke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - MATIČNE KNJIGE - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00004262
ZPP člen 81, 82, 339, 339/2, 339/2-15, 350, 350/2. ZNP člen 37, 118, 119. SPZ člen 41, 65, 70. ZD člen 132.
delitev solastnine - predlog za delitev solastne stvari - nepravdni postopek - procesna predpostavka - stranke postopka - zavrženje predloga - sposobnost biti stranka - procesna legitimacija - smrt nasprotnega udeleženca pred vložitvijo predloga - matična knjiga - neodpravljiva pomanjkljivost - univerzalno pravno nasledstvo - procesna sposobnost v času vložitve tožbe - nujni sosporniki - pasivna legitimacija
Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tako tožbe kot predloga v nepravdnem postopku. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato vložitev predloga proti osebi, ki je umrla pred njegovo vložitvijo, ni dopustna.
Univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete (kot stranke označene) osebe v času vložitve tožbe. Enako velja za stranko v nepravdnem postopku. Bistveno je, da fizična oseba s smrtjo izgubi sposobnost biti stranka, te sposobnosti pa ne more spet pridobiti. To velja ne glede na to, da ima sicer fizična oseba dediče, saj gre pri dedičih s stališča identitete za drugo osebo, kot je prvotna stranka in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka.
Pri delitvi stvari so vsi solastniki nujni sosporniki in morajo vsi sodelovati v postopku (118. člen ZNP, 65., 70. člen SPZ). Zavrženje predloga zoper enega od solastnikov pomeni, da predlog ni vložen proti vsem solastnikom, kar pomeni, da ni vložen zoper pravo stranko. Obstoj pasivne legitimacije pa ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost predloga, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog zoper (ostale) nasprotne udeležence zavrniti in ne zavreči.
vstop novega upnika - pomen listine, ki izkazuje prehod terjatve - dopolnitev nepopolnega predloga za zavarovanje
V skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZIZ mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. To pa zato, ker po petem odstavku 40. člena ZIZ upniku ni treba priložiti predlogu za izvršbo izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, temveč ga mora le določno označiti. Smiselno to velja tudi za listino o prenosu terjatve.
OZ člen 46, 46/1, 49, 49/1, 118, 118/2, 119, 119/1.
zmota - prevara - vrednost predmeta pogodbe - leasing pogodba - prodajna pogodba - čezmerno prikrajšanje - rok za uveljavitev zahtevka - profesionalna oseba - izpodbojnost pogodbe - opravičljiva zmota - oderuška pogodba - skrbnost v pravnem prometu - cenitev, pridobljena pred pravdo - bistvena zmota
Tožeča stranka je sicer trdila, da je bila prodajna cena oderuška, kar pa ne zadostuje za presojo in ugotovitev, da je pogodba oderuška in posledično nična.
Tudi, če drži, da je sporna cena nerealna oziroma previsoka, slednje ne spreminja dejstva, da je tožeča stranka tista, ki bi kot profesionalna oseba, katere osnovna dejavnost je financiranje, morala preveriti predmet, ki ga kupuje in ceno zanj. Ker je dano ponudbo oziroma prodajno pogodbo brez pripomb sprejela, se je s ceno očitno strinjala. Samo dejstvo visoke cene namreč še ne pomeni prevare.
Trditve, da cene ni mogla preveriti, niso utemeljene. Tožeča stranka je sicer navajala, da je bilo v konkretnem primeru nemogoče preveriti ceno, ker je bil predmet pogodbe izdelan po željah naročnika, vendar slednjega ni izkazala. Ni namreč trdila in dokazala, da je dejansko poskusila pri drugih proizvajalcih ali kako drugače pridobiti cene primerljivega blaga, pa je bila pri tem neuspešna. Tako (skrbno) ravnanje bi pri njej bodisi potrdilo voljo za sklenitev pogodbe, ali pa bi jo spravilo v dvom o primernosti cene, zaradi česar prodajne pogodbe ne bi sklenila. Nenazadnje je predmet prodajne pogodbe tudi predmet leasinga, iz katerega se tožeča stranka kot leasingodajalec (lahko) poplača, če leasingojemalec ne plača leasing obrokov. Ker je ponujeno ceno brez pripomb sprejela, je prevzela riziko (pre)visoke cene in posledično, da predmet leasinga ne bo nudil zadostnega zavarovanja danega posojila leasingodajalca.
Za presojo pravočasnosti tožbe na podlagi čezmernega prikrajšanja je ključen le trenutek sklenitve prodajne pogodbe in vložitve tožbe.