sprememba preživnine - zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti preživninskega zavezanca - preživninske potrebe otroka
Ker toženec tudi po prestani zaporni kazni ne plačuje preživnine za tožnico, je očitno, da pomoč očeta zakonite zastopnice (ki te pomoči ni dolžan dajati) predstavlja nekakšno "nadomestno" rešitev pri zagotavljanju zadostnih sredstev za tožničino preživljanje, ki sta jih sicer kot preživninska zavezanca primarno dolžna priskrbeti starša tožnice. Zato te očetove pomoči ni mogoče upoštevati kot dela materialnih zmožnosti tožničine zakonite zastopnice, zaradi katerega bi lahko bila toženčeva preživninska obveznost do tožnice sorazmerno nižja.
izvršba na nepremičnine - predlog za nadaljevanje izvršbe na nepremičnino - ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo - razlogi, ki se nanašajo na novo izvršilno sredstvo - načelo sorazmernosti - sorazmernost ukrepa - prepoved čezmernih posegov v dolžnikovo premoženje
Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, lahko dolžnik zoper sklep, s katerim je bilo dovoljeno nadaljevanje izvršbe na nepremičnine, vloži ugovor le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo izvršbe (smiselna uporaba 53. v zvezi s 34. členom ZIZ), vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje že pri odločanju o predlogu upnika z dne 16. 3. 2017 in nato pri odločanju o ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 27. 3. 2017 opraviti tudi presojo, ali je, ob upoštevanju vseh okoliščin predmetne izvršilne zadeve, podana sorazmernost med predlagano izvršbo na nepremičnini dolžnika, ki naj bi bili njegov dom, in višino terjatve, ki jo izterjuje upnik.
izpraznitev stanovanja - deložacija - stečajni upravitelj - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - posebna pravila o prodaji določenega premoženja - pomoč policije pri opravi izvršilnih dejanj
Pritožbeno sodišče je v sklepu Cst 815/2016 z dne 11. 1. 2017 pojasnilo, da je vloga upravitelja pri opravljanju izvršilnih dejanj enaka kot vloga izvršitelja ter da ZFPPIPP ob povedanem predpostavlja, da je upravitelj usposobljen za opravljanje izvršilnih dejanj. Pomoč odvetnika si zato lahko priskrbi le, v kolikor jo narekujejo posebne (pravno bolj zapletene) okoliščine posameznega primera.
Ker je obstajala realna nevarnost, da bo stečajni dolžnik ob pomoči svojega odvetnika in še koga poskušal preprečiti deložacijo (glede na dejstvo, da je poskusil preprečiti že javno dražbo), je tudi upravitelj za nudenje pravne pomoči utemeljeno pooblastil odvetnika.
Ker je stečajni dolžnik, kot je to razvidno iz spisovnih podatkov, želel na vsak način preprečiti že dražbo stanovanja in je bil agresiven vse od pričetka prodaje stanovanja dalje, je bilo po navedbah upravitelja potrebno zagotoviti varnost vseh vpletenih. Zato si je upravitelj tudi pri deložaciji upravičeno zagotovil prisotnost družbe S., d.o.o.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004199
OZ člen 70, 190, 197, 271, 271/2, 274, 275, 276, 336, 336/1, 347, 365, 374, 374/1 347/1, 766. SPZ člen 115, 116, 116/1, 116/1-1, 118, 118/4, 118/5. SZ-1 člen 182, 182/3. - člen 22.
upravljanje poslovne stavbe - obratovalni stroški - neupravičena pridobitev - subrogacija - zastaranje terjatev upravnika - ključ delitve - solastniški delež - trditveno in dokazno breme - pravice etažnih lastnikov na skupnih prostorih - mandatna pogodba - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - pretrganje zastaranja
Zahtevku na plačilo obratovalnih stroškov je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ) in določb o mandatni pogodbi (766. člen OZ). Pritožbene navedbe, da je taka materialno pravna podlaga za zahtevek na plačilo obratovalnih stroškov napačna, so utemeljene. Glede na v nadaljevanju pojasnjeno razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki ter tretjimi osebami - dobavitelji blaga ali storitev, bi bilo potrebno uporabiti pravila o subrogaciji (275. člen OZ).
Nelastništvo je sicer res negativno dejstvo, vendar je tožeča stranka s predložitvijo podpisane Pogodbe dokazala (ekonomsko) lastništvo, zato se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.
Za terjatev upravnikov poslovnih stavb iz naslova založenih stroškov obratovanja, je treba uporabiti isto določbo o zastaralnem roku, kot velja za terjatve, ki jih etažni lastniki izpolnjujejo neposredno dobaviteljem teh storitev. Gre za zaokrožene izpolnitve, ki imajo naravo občasnih terjatev in za katere velja triletni zastaralni rok.
V konkretnem primeru gre za poslovno stavbo in poslovne prostore, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo SZ-1 in Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb. Slednji sicer v 22. členu ureditev za stanovanja širi tudi na poslovne prostore, vendar le, če gre za poslovne prostore v stanovanjsko-poslovnih stavbah. Zato uporaba SZ-1 in Pravilnika v konkretnem primeru ne pride v poštev. Uporabiti je treba SPZ, ki v 115. členu določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače.
spor o obsegu zapustnikovega premoženja - sklep o prekinitvi postopka - napotitev dedičev na pravdo
Ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja in domneve lastninske pravice iz 11. člena SPZ ter nasprotovanja preostalih dveh dedičev je ugotovitev prvega sodišča, da je pritožničina pravica manj verjetna, pravilna.
ZOZP člen 41. OZ člen 365. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
regresni zahtevek zavarovalnega združenja - nezavarovano vozilo - pravica do izjave - lastnik vozila - povzročitelj prometne nesreče - splošni zastaralni rok - pretrganje zastaranja s tožbo
Pravno podlago regresnega zahtevka Slovenskega zavarovalnega združenja predstavljajo določbe 41. člena ZOZP in ne določbe OZ o subrogaciji, torej prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico. Zato ne pride v poštev določba šestega odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določbe OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Za zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnega združenja zato velja splošni petletni zastaralni rok.
odškodninska odgovornost - grožnja drugi osebi - poseg v osebnostne pravice posameznika - več oškodovancev - stanje nerazsodnosti v času škodnega dogodka - obsodilna kazenska sodba - vezanost na obsodilno kazensko sodbo - nastanek škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izvedensko mnenje - prosti preudarek - določitev višine odškodnine po prostem preudarku
Kadar identično dejansko stanje obravnavata tako pravdno kot kazensko sodišče, je pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitve o vseh konstitutivnih elementih kaznivega dejanja, torej na ugotovitve o protipravnosti, obstoju vzročne zveze, nastanku prepovedane posledice ter storilčevi krivdi. Sodišče prve stopnje je bilo tako vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženec resno zagrozil prvemu tožniku. Ostali trije tožniki svoje odškodninske terjatve niso utemeljevali z drugim dogodkom, ki bi se zgodil istega dne, temveč so navajali, da je v istem dogodku škoda nastala tudi njim, saj so bili pri dogajanju prisotni in so se ravno zaradi toženčevih groženj, izrečenih prvemu tožniku, ustrašili za lastno varnost. Škoda (strah zaradi lastne ogroženosti) je torej vsem nastala iz istega toženčevega ravnanja, ki ga po naravi stvari ni mogoče presojati različno v razmerju do posameznih oškodovancev.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotavljalo, kakšen vpliv je imelo toženčevo ravnanje na mladoletna otroka (v času dogodka stara 4 in 6 let) in ali je privedlo do porušenja njunega duševnega ravnovesja.
Grožnje in vznemirjanja toženca so se večkrat ponavljale, zaradi česar ni bilo mogoče jasno razmejiti škode, ki jo je posamezen tožnik utrpel zgolj zaradi tožnikovega ravnanja 6. 7. 2013. Tako je v skladu s 216. členom ZPP odškodnino tožnikom odmerilo po prostem preudarku.
Stroški začasnega skrbnika zapuščine predstavljajo skupne stroške zapuščinskega postopka, ki jih glede na okoliščine primera ni dolžna nositi dedinja, saj je začasni skrbnik zapuščine deloval v interesu zgoraj navedenih ločitvenih upnikov, ne pa dedinje. Zato jih krije ločitveni upnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00007910
ZPP člen 224, 224/4. ZOR člen 25, 25/2, 379, 379/1, 997, 1004, 1004/1, 1004/4. OZ člen 1060. ZN člen 49, 49/1.
solidarno poroštvo - notarski zapis - izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve vročitve - vsebina poštne pošiljke
V prvem členu sporazuma se ugotavlja vsebina obveznosti glavnega dolžnika do upnika na podlagi kreditne pogodbe, torej se v tem delu z dokazno močjo javne listine izkazuje nastanek obveznosti glavnega dolžnika. V četrtem členu sporazuma prva dolžnica kot porokinja tej listini priznava pravno naravo izvršilnega naslova za izterjavo neplačanega dolga v višini 1.050.000,00 ATS, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z vsemi pripadki, iz kateregakoli njenega premoženja, za primer, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti iz sporazuma ali kreditne pogodbe. V tem členu je torej prva dolžnica kot porokinja dovolila poplačilo določljivih obveznosti glavnega dolžnika iz vsega svojega premoženja neposredno v izvršilnem postopku, za primer, če jih ne bo izpolnil glavni dolžnik, torej je podala poroštveno izjavo v smislu 997. člena ZOR ter tudi soglasje z neposredno izvršljivostjo te svoje obveznosti. S tem so izpolnjene vse predpostavke, da sporazum, ob izkazani zapadlosti obveznosti, predstavlja tudi izvršilni naslov zoper prvo dolžnico kot porokinjo.
Za zastaranje terjatve, ki je ugotovljena z izvršljivim notarskim zapisom velja desetletni zastaralni rok.
Od povprečno skrbne osebe, ki prejme ovojnico z vročilnico, se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje res ujema z navedbo vsebine pošiljke na ovojnici in v primeru neskladja to nemudoma sporočila sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004360
ZD člen 32, 103. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72. SZ člen 118. ZPP člen 8, 154, 155, 337, 337/1. Odvetniška tarifa člen 7, 7/3.
pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom - odkup stanovanja po SZ - kupoprodajna pogodba - ustni dogovor - navidezni kupec - obljuba - dedna pogodba - neveljavnost dedne pogodbe - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - redno priposestvovanje - izredno priposestvovanje - dobrovernost posesti - izločitve iz zapustnikovega premoženja - izločitev v korist potomcev - izločitev dela zapuščine - skupnost življenja z zapustnikom - potni stroški pooblaščenca odvetnika - kriterij potrebnosti stroškov
Dva toženca imata prebivališče v K. in od njiju ni mogoče zahtevati, da si poiščeta odvetnika v L., zato so stroški prihoda tega odvetnika na sodišče na glavno obravnavno potrebni v smislu določila 155. člena ZPP. Z zastopanjem tretjega toženca po istem odvetniku pa so nastali manjši pravdni stroški, kot bi jih bil v nasprotnem primeru dolžan povrniti tožnik tožencu, če bi pooblastil drugega odvetnika iz kraja sedeža sodišča oziroma svojega prebivališča.
podpis pritožbe - narok - dokaz z zaslišanjem strank
Podpis (in žig) ni sam sebi namen. Njegova funkcija je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja. Na pritožbi dolžnikov je podpis - parafa, za katerega ni mogoče reči, da ni lastnoročni podpis pooblaščenca. Glede na to, da ima pritožba enako "glavo" odvetnika kot vsa njegova pisanja sodišču, ni dvoma v identifikacijo vlagatelja pritožbe.
Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ker ta ni namenjen dopolnjevanju nekonkretiziranih trditev.
OZ člen 9, 366, 367, 367/1, 421, 421/1. ZFPPIPP člen 440. ZPP člen 81, 81/5.
dolžnost izpolnitve obveznosti - zastaranje - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - umaknjena, zavržena ali zavrnjena tožba - tožba, zavržena zaradi nepristojnosti - izbris pravne osebe iz sodnega registra - prevzem terjatve - odstop terjatve (cesija) - pobot - trditvena podlaga - dokazno breme
Tožnica je tožbo vložila znotraj trimesečnega roka od pravnomočnega sklepa, s katerim je bila tožba zaradi izbrisa odstopnice zavržena, zato se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvotnim postopkom in torej zastaralni rok ni potekel. Ni mogoče slediti pritožniku, da tožnica kot prevzemnica terjatve ne more uveljavljati pretrganja zastaranja, ki je nastalo z vložitvijo predloga za izvršbo odstopnika. S prevzemom terjatve je namreč vstopila v njegov pravni položaj in pridobila nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ). Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zastaranja, ki sankcionira pasivnost upnika in s tem varuje pravno varnost. V obravnavani zadevi, ko je upnik pred odstopom terjatve pravočasno sprožil postopek za izterjavo, nato o odstopu terjatve obvestil dolžnika, prevzemnik pa je poskušal nadaljevati postopek namesto odstopnika, kar mu prav zaradi dolžnikovega nesoglasja ni uspelo, o pasivnosti pri izterjavi terjatve ni mogoče govoriti. Drži sicer, da bi v danem primeru ob prevzemu terjatve prevzemnik še lahko sam vložil novo tožbo v triletnem zastaralnem roku, vendar bi bila situacija lahko tudi drugačna in bi bil ta rok zamujen. Nedosledno bi bilo, če bi upravičenec izgubil svoje pravice tudi v primeru, kadar bi želel uveljavljati zahtevek, pa ga ne bi mogel zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani, kar velja tudi za prenehanje pravne subjektivitete odstopnika. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen.
OZ člen 25, 28. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 437. ZIZ člen 23.
odstop od kreditne pogodbe - odstopna pravica - način vročanja pisanj - pravica do izjave stranke - dokazi in dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga - sklep o izvršbi - verodostojna listina
S pogodbeno določbo, ki velja tudi za vročanje opominov oziroma izjave o odstopu od pogodbe, sta se pogodbeni stranki (drugače kot to sicer ureja dispozitivno pravilo OZ) sporazumeli, da začne izjava o uresničitvi odstopne pravice učinkovati že, ko banka izjavo pošlje na določen način (na naslov določen v pogodbi in ko poteče v tem členu določen čas od oddaje na pošto).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAPOSLOVANJE
VSL00004128
ZUTD člen 48, 141, 141/1, 141/2, 141/3, 142, 143. ZPP člen 237, 237/1.
pogodba o dodelitvi subvencije za samozaposlitev - pridobitev koncesije - pogoji za pridobitev subvencije - vrnitev subvencije - nenamenska poraba sredstev - zmota - obročno vračilo - odpis dolga
Ker subvencija in pridobitev koncesije nista bili povezani, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljala v okviru samozaposlitve, ne vpliva na njeno obveznost, da (zaradi predčasnega prenehanja opravljanja dejavnosti) vrne sorazmerni del subvencije.
Sodišče prve stopnje se je oprlo le na 9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev, v katerem je določeno, kaj se šteje za nenamensko porabo sredstev in da je posledica takšne porabe obveznost vračila sorazmernega dela subvencije. Pojasnilo je, da gre za nenamensko porabo sredstev vedno, ko pride do prenehanja samozaposlitve pred s pogodbo dogovorjenim časom, razen v primeru odjave zaradi uveljavljanja pravice do starševskega dopusta in nadomestila. V obravnavanem primeru navedena izjema ni bila zatrjevana, nesporno pa je bilo, da je samozaposlitev prenehala pred časom, dogovorjenim s pogodbo. Odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči vrniti sorazmeren del subvencije, je zato pravilna.
Vprašanje, ali bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o dodelitvi subvencije morala vedeti kakšni so pogoji za opravljanje dejavnosti, ki jo je želela opravljati, ali pa bi jo o tem morala poučiti tožeča stranka, na zgornjo odločitev ne more vplivati. Prav tako ne vprašanje, kaj je bil vzrok za neuspešno poslovanje tožene stranke in kdaj ter za kaj je ta porabila sredstva, pridobljena s subvencijo. V kolikor ocenjuje, da je bila s strani tožeče stranke zavedena in ji je zaradi njenega protipravnega ravnanja nastala škoda, bi to morala uveljavljati v posebnem postopku. Četudi bi se namreč izkazalo za resnično, da je tožena stranka pogodbo sklenila na podlagi napačnih podatkov, ki ji jih je posredovala tožeča stranka (torej v zmoti), to ne bi pomenilo, da lahko obdrži kar je s pogodbo prejela. V takšnih primerih lahko pride le do razveljavitve pogodbe, v posledici katere mora vsaka stranka vrniti vse, kar je s takšno pogodbo prejela.
Prav tako je za odločitev v predmetnem sporu irelevantno zakaj tožena stranka ni izpolnjevala prevzete obveznosti obročnega vračila dolga in da je večkrat predlagala odpis dolga. Nesporno je, da takšnemu predlogu ni bilo ugodeno (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni predložila dokumentacije, na podlagi katere bi ta predlogu lahko ugodila). Samo to pa bi lahko bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku
pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - res iudicata kot procesna ovira - identiteta spora - identiteta tožbenega zahtevka - subjektivna istovetnost tožbenega zahtevka - objektivna istovetnost tožbenega zahtevka - procesna ekvivalenčna teorija - meje pravnomočnosti - nova dejanska podlaga - dejstva nastala po izdaji prvostopenjske sodbe - predlog za izvršbo na podlagi priložene menice - nasprotna izvršba - objektivne meje pravnomočnosti - časovne meje pravnomočnosti
Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava. V dejansko podlago sodbe spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja identitete tožbenega zahtevka ukvarjalo zgolj s presojo identitete tožbenega zahtevka z vidika presojane pravne podlage zahtevka, spregledalo pa je, da tožeča stranka v sedaj obravnavani tožbi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na historičnem dogodku, ki je drugačen kot historični dogodek, ki je zaobsežen s pravnomočno sodbo IX Pg 724/2014.
terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - izvajanje dokazov
Izostanek izrecne zavrnitve predlaganih dokazov še ne pomeni, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, kar bi utemeljevalo obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zadostuje, da so razlogi vključeni v ostale razloge sklepa. Ker za izdajo začasne odredbe zadostuje verjeten obstoj zahtevka, tudi ni podana kršitev pravice do izvajanja dokazov že zgolj zato, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, četudi se ti nanašajo na odločilna dejstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00004168
OZ člen 619, 649. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - gradbena pogodba - podizvajalska pogodba - situacija - končni obračun - zamuda stranke - pogodbena garancija - posebne gradbene uzance
Določba Podizvajalske pogodbe, da naročnik (tožena stranka) pri vsaki situaciji zadrži 10% vrednosti, kot garancijo za dobro in pravočasno izvedbo del, je v gradbenih pogodbah precej običajna in sama po sebi ni v nasprotju ne s prisilnimi predpisi ne z moralo.
Ali bi pravica tožeče stranke do zamudnih obresti sploh lahko nastala, je odvisno od tega, ali je tožena stranka prišla v zamudo. Če je plačila zadrževala upravičeno (ker tožeča stranka svojih obveznosti ni pravilno in pravočasno opravila), o zamudi ne more biti govora.
PGU v 1. uzanci določajo, da se z njimi urejajo razmerja med naročniki in izvajalci del pri izvajanju del na gradbenih objektih. To pomeni, da za njihovo uporabo ni bistvena prav sklenitev gradbene pogodbe. Ključno je, da gre za opravljanje del na gradbenih objektih.
ZFPPIPP člen 61, 61/1, 61/3, 69, 69/2, 69/2-2, 69/2-4.
priznanje terjatev - osnovni seznam preizkušenih terjatev - sklep o preizkusu terjatev - izrek sklepa o preizkusu terjatev - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - izjava stečajnega upravitelja - pogojno priznanje terjatev - določnost izjave
Upravitelj se mora o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi in ločitveni pravici določno izreči, ali jo priznava ali prereka. Izjava upravitelja mora biti torej določna in nepogojna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODZ - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00005091
ZPP člen 184, 184/2, 184/3, 185, 185/1, 285, 339, 339/1. ODZ člen 1460 - 1477. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2, 72/3. ZD člen 221, 221/1.
pridobitev lastninske pravice - ugotovitev obstoja lastninske pravice - objektivna sprememba tožbe - označba nepremičnine - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neodpravljiva nesklepčnost zahtevka - priposestvovanje - dobrovernost - dobroverna in zakonita posest - vpis v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Dejstvo, da so tožniki nepremičnino z ID znakom 000-1151/0-0 tekom postopka popravili na način, da so jo opredelili z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0 ne pomeni, da so zahtevali drugo stvar. Ker so z navedenim popravkom v naravi zahtevali isto stvar, poprava (očitne) pomote, ki se je nanašala na označbo nepremičnine z ID znakom 000-1151/0-0, ni predstavljala objektivne spremembe tožbe. Prav tako spremembe v zahtevku, ki so se nanašale na dovolitev geodetske odmere, niso predstavljale objektivne spremembe tožbe. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 184. člena ZPP takšne popravke dopustiti in vsebinsko odločiti o zahtevku glede nepremičnin z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0.
Nepremičnina s parc. št. *49/2 tvori ozemeljsko celoto s spornimi deli nepremičnin s parc. št. 1052 in 1151/16, tožbeni zahtevek glede nepremičnine s parc. št. *49/2 pa temelji na enaki dejanski in pravni podlagi kot glede ostalih delov nepremičnin. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje lahko pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede nepremičnine s parc. št. *49/2 uporabilo že zbrano procesno gradivo. Ker bi se na ta način celotno sporno pravno razmerje med pravdnimi strankami dokončno uredilo, je bilo v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu in načelom ekonomičnosti postopka sodišče dolžno takšno objektivno spremembo tožbe dopustiti.
V okoliščinah konkretnega primera je upoštevaje tožbeno naracijo očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom iz primarnega tožbenega zahtevka objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku.
Stališče izpodbijane sodbe, da A. A. ni mogel biti v dobri veri, ker mu je bilo znano, da v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot lastnik spornega dela nepremičnine, je materialnopravno zmotno. Če je imel A. A. od leta 1972 sporni del nepremičnine s parc. št. 1052 v posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, to pomeni, da je bil lahko upravičeno prepričan, da je navedeni del nepremičnine njegova last na podlagi veljavnega pravnega naslova. Ker v spornem obdobju zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, ni mogoče reči, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da na spornem delu nepremičnine ni pridobil lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72. Čeprav se je na podlagi sklepa O 1458/72 kot lastnik vknjižil B. B., bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bil B. B. na podlagi istega sklepa dolžan A. A. izdati odpisno dovoljenje. Dejstvo, da sklep o dedovanju O 1458/72 ni bil izvršen s parcelacijo, ne pomeni, da bi A. A. tekom priposestvovalne dobe moral imeti razloge za dvom v obstoj svoje lastninske pravice in da ni bil dobroverni ter zakoniti posestnik.