Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo enotno pravo stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up 1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004592
ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/2, 123/2-c, 123/7.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pravice iz znamke - Nicejska klasifikacija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka za to, da bi verjetno izkazala obstoj predpostavke iz a. točke prvega odstavka 123. člena ZIL-1, morala podati še natančen opis znaka, ki je registriran kot znamka (npr. besedni, v grafizmu, slikovni znak itd.) ter citirati razrede po Nicejskem sporazumu o mednarodni klasifikaciji, za katere je registrirala svojo znamko. Kaj takega iz zakona ne izhaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004218
ZOR člen 1087, 1087/2. ZPP člen 81, 81/5, 105, 105/3, 105a, 105a/1, 105a/2, 335, 335-4, 336, 343, 343/3, 352.
nebančna garancija - neodvisna garancija - zloraba garancije - regresni zahtevek - garant - naročitelj - abstraktna narava - restriktivna razlaga izjem - temeljni posel - upravičenec - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - sposobnost biti stranka - obvezne sestavine pritožbe
Naročitelj garancije je dolžan garantu povrniti znesek, ki ga je garant plačal upravičencu na podlagi garancije. Povračilo celotnega zneska pa je upravičen zahtevati od naročitelja garancije ne glede na to, ali je bilo izplačilo upravičencu glede na temeljni posel utemeljeno ali ne.
dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti
Ker tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno, je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, utemeljeno zavrnila tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna dodatek za pomoč in postrežbo. V primeru, da se mu bo zdravstveno stanje slabšalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje omenjene pravice.
ZFPPIPP člen 224, 224/2, 224/2-1, 389, 399, 399/4, 399/4-3.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - obseg stečajne mase - poslovni delež
Tudi poslovni delež, katerega lastnik je dolžnik v postopku osebnega stečaja, spada v stečajno maso. Višina vrednosti poslovnega deleža je odvisna od vrednosti družbe.
S tem, ko je dolžnica garažo, katere lastnica je bila, vložila v svojo družbo, je le spremenila obliko svojega premoženja. Za vrednost garaže je zmanjšala svoje osebno premoženje in istočasno za isto vrednost povečala premoženje družbe, v kateri je imela 100 % poslovni delež.
denarno nadomestilo za brezposelnost - povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je z odpravo odločbe po določbah ZUP z dne 22. 2. 2013 glede denarnega nadomestila med brezposelnostjo izplačanega tožencu za obdobje od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013 odpadla pravna podlaga za njegovo izplačilo. S tem je bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega vračila izplačanih denarnih nadomestil.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - razlog nesposobnosti
Z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je ključna ugotovitev, da je bilo tožnikovo delo dejansko prerazporejeno na druge zaposlene.
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je dela, ki jih je tožnik opravljal na delovnem mestu vodja oddelkov, v resnici prerazporedila na drugi dve vodji. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih pri toženi stranki še vedno obstoji, jih pa opravljajo drugi zaposleni.
določitev stikov - naknadno spremenjene okoliščine - namen stikov - vodilo za odločanje v družinskopravnih sporih - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom
Materino odtujevanje deklic od očeta je bistveno okrnilo odnos obeh deklic z očetom. Posledica procesa odtujevanja je neizvajanje stikov, odtegnitev stikov pa predstavlja tveganje, da deklici ne bosta mogli z očetom vzpostaviti ustreznega odnosa, kar lahko pripelje do njune popolne odtujitve od očeta, kar za njun razvoj ni ugodno.
Glavno vodilo za odločitev o določitvi stikov je otrokova največja korist. Korist otroka se izkazuje skozi njegov interes, da odrašča ob obeh starših. Ti morajo skrbeti za otroka skupaj tudi v primeru, če živijo ločeno. Prav upoštevaje otrokovo korist sta zato oba starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršem otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka (zavednim ali nezavednim), ki povzroča njegov odpor do stikov. Dolžan je tudi aktivno ravnati: v okviru svoje vzgojne naloge mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku ustrezen pozitiven odnos do stikov. Pri tem je treba poudariti, da je namen stikov v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v zdravo in samostojno odraslo osebo. Slediti je treba torej otrokovo dolgoročno korist, tudi na račun žrtvovanja njegove kratkoročne koristi.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev preverjalo sposobnost plačila institucionalnega varstva upravičenke in vsakega od zavezancev z upoštevanjem njihove plačilne sposobnosti, ugotovljene na podlagi njihovega premoženjskega stanja, ki v tem postopku ni sporen. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014. Na podlagi skladno z Uredbo ugotovljene plačilne sposobnosti in prispevka, določenega za vsakega od zavezancev, je sodišče prve stopnje štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.
Ne da bi bila formalno ugotovljena ničnost sklenjenega pravnega posla, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da notarski zapis z dne 3. 7. 2014 predstavlja nedopustno podlago. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, dokler se ne dokaže nasprotno.
III. kategorija invalidnosti - odločitev o pravdnih stroških - materialni stroški - stroški za prevoz
V konkretnem primeru dejanski izdatki niso izkazani, zato je mogoče stroške priznati v pavšalnem znesku. Višina teh pa je odvisna od vrednosti storitev. Pri vrednosti storitev 830 točk, ki jih je določilo sodišče prve stopnje in te vrednosti pritožba ne izpodbija, tako materialni stroški skladno z 11. členom OT znašajo 7,62 EUR in ne 20,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje zmotno priznalo materialnih stroškov.
pogodba o naročilu avtorskega dela - računalniški program - avtorsko delo - materialne avtorske pravice - vsebinske omejitve avtorskih pravic - pravica do distribuiranja, predelave in reproduciranja avtorskega dela - uporaba računalniškega programa
Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.
odmera nagrade in stroškov izvedencu - ustno zaslišanje izvedenca - dodatno izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje - dva zaporedna naroka - stroški v breme stranke
Okoliščina, da je bilo treba dokaz z zaslišanjem izvedenca izvesti na dveh narokih in ne na enem, ne more iti v breme izvedenca, ampak v breme stranke, ki je dokaz predlagala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006111
ZDR-1 člen 88, 88/4, 177.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nastanka vtoževane škode zaradi neddelovanja kamiona, saj le navajanja, da vsak kamion, ki stoji oziroma ne dela, stane 250,00 EUR na dan, ne zadošča za zaključek, da je škoda tožeči stranki tudi dejansko nastala.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.
URS člen 158.. ZUP člen 129, 260, 263, 267, 267/2.
pravnomočnost - obnova postopka - rok za vložitev predloga - vdovska pokojnina
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonitega razloga. Pravilno je upoštevalo podlago iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1, ki kot eno od izjem, ko se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, določa pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, ter podlago iz 17. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, ki določa, da se za projektno delo šteje (le tisti) delovni proces, v katerem se izvajajo naloge oziroma programi z določenim ciljem, ki niso del trajnega opravljanja dejavnosti. Na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka tožnico zaposlila z namenom povečati prodajo določenih izdelkov za 40 %, prodaja in trženje teh izdelkov pa sodita v okvir redne dejavnosti tožene stranke, je sodišče prve stopnje naredilo pravilen zaključek, da tožnica pri toženi stranki ni izvajala projektno organiziranega dela.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal tako imenovane neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Ur. l. RS, zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka). Citirana odločba US je bila objavljena v Ur. l. RS 30. 4. 2015. 60-dnevni rok se je tako iztekel 29. 6. 2015. Navedeni rok je materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebiti ponovno, višjo odmero pokojnine.
postopek za izročitev obdolženca tuji državi - pogoji za izročitev tujca - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - obstoj utemeljenega suma - precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev
Prezidij M. mestnega sodišča je sklep o odreditvi pripora razveljavil zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (R.), ker sodišče v izreku sklepa ni navedlo podatka o trajanju pripora zoper obdolženca, niti od katerega trenutka dalje začne teči ta rok. Čeprav je torej sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca bil razveljavljen zaradi bistvenih kršitev postopka in ne neposredno zaradi napačne presoje o obstoju utemeljenega suma oziroma izpolnjevanju pogojev v skladu z ZKP R. za odreditev pripora je potrebno upoštevati, da je edina sodna odločba, na katero je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu oprlo svojo presojo o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, razveljavljena in torej neobstoječa. To vzbuja precejšen dvom o pravilnosti ugotovitve odločilnih dejstev za sprejem izpodbijane odločitve, in sicer glede obstoja utemeljenega suma, zlasti ker je v sklepu prezidija M. mestnega sodišča navedeno, da bo moralo prvostopenjsko sodišče ob ponovnem odločanju o odreditvi pripora zoper obdolženca preveriti in upoštevati tudi druge navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da se lahko v ponovljenem postopku ponovno izpostavi tudi vprašanje izpolnjevanja drugih pogojev za odreditev pripora zoper obdolženca s tem pa tudi vprašanje obstoja zadostnih dokazov za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ki se ga očita obdolžencu.
V obravnavani zadevi gre za primer, ko so pristojni organi (policija, tožilstvo) države Republike Češke v postopku zoper drugo ovadeno osebo (poljskega voznika) le vsebinsko presojali zadevo in niso začeli kazenskega pregona zoper zahtevano osebo, ampak zoper poljskega voznika, zato je bil ta kazenski postopek odstopljen Republiki Poljski (ker je bil tudi oškodovanec, ki je v obravnavani prometni nesreči umrl, poljski državljan). Glede na navedeno ne gre za uporabo načela ne bis in idem (podobno situacijo je obravnavalo sodišče Evropske unije v zadevi C-491/07 proti V. T., sodba sodišča z dne 22.12.2008).