Ker se je 60 dnevni rok iz tretjega odstavka odločbe Ustavnega sodišča RS iztekel 29. 6. 2015 so zahteve, vložene po tem datumu, vložene prepozno. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi, ko je tožnica svojo zahtevo vložila na zapisnik pri tožencu dne 27. 7. 2015. Takšno zahtevo je toženec pravilno s sklepom z dne 2. 11. 2015 zavrgel.
Tožnica je res že v letu 1995 vložila zahtevo za ponovno odmero svoje pokojnine, vendar je bila njena zahteva zavrnjena, ne pa zavržena. Ni pa imela odprtega sodnega postopka ali da o njeni zadevi ne bi bilo z dokončno odločbo že pravnomočno odločeno. Tako je potrebno upoštevati njeno zahtevo, ki jo je dala k toženi stranki dne 29. 4. 2015. Upoštevajoč dano zahtevo se ji ponovna odmera pokojnine odmeri s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, torej s 1. 5. 2015.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo, da naloge, ki so predmet spornih dogovorov, ne sodijo med naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog torej ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 43.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - invalidnost
Terjatev tožnika v tem socialnem sporu se veže na izdani odločbi tožene stranke, tožnik v tožbi zatrjuje, da pri njemu ni podana invalidnost. Prvostopenjsko sodišče pri presoji terjatve pravilno izhaja iz definicije invalidnosti, kakor je ta opredeljena v 43. členu ZPIZ-2. Invalidnost ne pomeni neke pravice, temveč gre za pravno dejstvo, na katero pa so vezane pravice, med drugim tudi pravica do premestitve. Kakšni so pogoji za pridobitev pravice do premestitve določa 81. člen. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz definicije invalidnosti, kategorije invalidnosti in ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika za svoj poklic.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sedanji fazi sodnega postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev preverjalo sposobnost plačila institucionalnega varstva upravičenke in vsakega od zavezancev z upoštevanjem njihove plačilne sposobnosti, ugotovljene na podlagi njihovega premoženjskega stanja, ki v tem postopku ni sporen. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014. Na podlagi skladno z Uredbo ugotovljene plačilne sposobnosti in prispevka, določenega za vsakega od zavezancev, je sodišče prve stopnje štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.
Ne da bi bila formalno ugotovljena ničnost sklenjenega pravnega posla, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da notarski zapis z dne 3. 7. 2014 predstavlja nedopustno podlago. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, dokler se ne dokaže nasprotno.
URS člen 158.. ZUP člen 129, 260, 263, 267, 267/2.
pravnomočnost - obnova postopka - rok za vložitev predloga - vdovska pokojnina
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004192
ZASP člen 4, 4/2, 157, 157/4, 168, 168/3.
nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - civilna kazen zaradi neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov - imetnik pravice proizvajalca fonogramov - plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov - odstop od sodne prakse - avtorske in sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - exceptio illegalis
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (tretji odstavek 168. člena ZASP).
Četudi je od sklenitve sodne poravnave, s katero je bila določena višina preživnine za mladoletne otroke, do vložitve tožbe za zvišanje te preživnine, minilo zgolj dva meseca, ni mogoče vnaprej zavzeti stališča, da se okoliščine, ki upravičujejo dvig preživnine, niso bistveno spremenile.
ZDR-1 člen 47, 111, 111/1, 111/1-8, 111/3.. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu - varovanje dostojanstva delavca - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Dejstvo je, da je bilo v postopku izkazano, da je prav direktor tožene stranke (sedaj prokurist) B.B. bil obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (tožnice) po II. v zvezi s I. odstavkom 197. člena KZ-1, kar pomeni, da tožena stranka ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem tožnici na delovnem mestu, saj si ni mogoče predstavljati dejanske situacije, da bi tožena stranka sicer formalno zagotovila varstvo pred trpinčenjem in nadlegovanjem, istočasno pa bi njen zakoniti zastopnik bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja prav tožnice na delovnem mestu po določilih 197. člena KZ-1, pri čemer so se dejanja izvrševala prav na tem delovnem mestu. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
stroški izvršilnega postopka - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov - subjektivni in objektivni rok - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - ravnanje izvršitelja
Vsako izvršiteljevo dejanje (premičninski rubež) je samostojno (ločeno) dejanje, na kar kaže tudi okoliščina, da je izvršitelj v obravnavani zadevi za vsako izvršilno dejanje (rubeži so se vršili tudi na različnih naslovih dolžnika) posebej upniku tudi izstavil obračun stroškov. Upnik je bil torej z višino stroškov po obračunu izvršitelja z dne 11.1.2017 in 27.2.2017 seznanjen v mesecu januarju in februarju 2017. Zahteva upnika za priglasitev teh stroškov (vloga z dne 30.5.2017) je bila torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prepozna in je sodišče prve stopnje takšen predlog upravičeno zavrglo kot prepozen.
trpinčenje na delovnem mestu - prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu
Pomočnik direktorja ni imel namena prizadeti tožnikovo dostojanstvo, niti ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč je z izjavo želel razmejiti med delovno in sindikalno vsebino sestanka, kar pomeni, da ni bila kršena prepoved nadlegovanja v smislu določb 7. člena ZDR-1 in 15.a člena ZJU. Ne gre niti za trpinčenje, saj vedenje pomočnika direktorja, za katerega je bilo v postopku pri delodajalcu sicer ugotovljeno, da je bilo v povezavi z osebno okoliščino nezaželeno, ni ponavljajoče se ali sistematično. Enkraten dogodek (ali pa dva takšna dogodka) ne more(ta) predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006937
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 179.. OZ člen 131.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - vmesna sodba
Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zaposlen je bil na delovnem mestu bančni komercialist IV v poslovalnici, kjer je v spornem obdobju postala vodja E.E., ki je nad tožnikom začela izvajati trpinčenje na delovnem mestu (ni mu omogočila koriščenja odmora za malico, želela se ga je znebiti, zato je bil tožnik premeščen v drugo poslovalnico...). Sodišče prve stopnje je praviolno ugotovilo, da ima ravnanje tožnikove neposredno nadrejene vse znake trpinčenja na delovnem mestu, ki ga opredeljuje in prepoveduje 7. člen ZDR-1 v 4. odstavku, tožena stranka kot delodajalec pa ima po 47. členu ZDR-1 dolžnost varovanja delavčevega dostojanstva pri delu. Zato je tožberni zahtevek po temelju utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004696
ZZZDR člen 105, 105/2, 105/3. ZPP člen 408, 408/1, 408/3, 410.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - začasna odredba o stikih - nujnost izdaje začasne odredbe - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - otrokova korist - mnenje otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - neformalni razgovor z otrokom - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi
Sodišče mora, ne glede na to, da so spori o vzgoji in varstvu otrok v sodni pristojnosti, preden odloči o varstvu in vzgoji otrok, pridobiti mnenje CSD (drugi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Kljub temu sta stranki v pravdni zadevi odgovorni, da podata ustrezno trditveno podlago in ponudita dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP) in kljub širokim preiskovalnim pooblastilom sodišča v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki (prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP), obstaja nevarnost, da sodišče ne bo izvedelo za dejanske okoliščine oziroma ne bo zmoglo preveriti njihove resnične vrednosti, kar bi mu onemogočilo pravilno odločitev. Zato morebitni manjko dejstev, ki jih stranke niso navedle, pa bi bila pomembna pri odločanju o tem, kaj je v interesu otroka, nadomesti CSD s svojim poročilom in mnenjem, ki vsebuje dejstva in ugotovitve o obeh starših, njunih osebnih značilnostih in njunem odnosu do otrok, o njunih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o premoženjskem stanju, o stanovanjskih prilikah, o potrebah otroka, o njihovem odnosu do vsakega od staršev ...
Selitev otroka je vprašanje izvrševanja roditeljske pravice, ki pripada obema udeležencema postopka in ne zgolj upnici. Roditeljska pravica tudi ni vsebinsko vpeta v sfero varstva in vzgoje nad otrokom, ki je v konkretnem primeru zaupana upnici.
Selitev otroka v tujino zanj ne predstavlja le spremembe šolskega, temveč celotnega socialnega okolja. Ob odsotnosti otrokove ogroženosti v okolju, kjer trenutno biva, zato ni razlogov, da bi o tem vprašanju sodišče hipno odločilo z začasno odredbo.
Če tožeča stranka tožbo umakne, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Izjema velja le, če tožeča stranka tožbo umakne zato, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek, in če to stori takoj. Ta izjema od pravila v tej zadevi ni bila podana. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka med pravdo, temveč že pred pravdo.
Tudi če je I podal poroštveno izjavo še pred sklenitvijo kreditne pogodbe, to na veljavnost poroštva namreč ne vpliva. Porok se namreč lahko zaveže tudi za prihodnjo obveznost, če je le dovolj določena.
V obravnavani zadevi gre za primer, ko so pristojni organi (policija, tožilstvo) države Republike Češke v postopku zoper drugo ovadeno osebo (poljskega voznika) le vsebinsko presojali zadevo in niso začeli kazenskega pregona zoper zahtevano osebo, ampak zoper poljskega voznika, zato je bil ta kazenski postopek odstopljen Republiki Poljski (ker je bil tudi oškodovanec, ki je v obravnavani prometni nesreči umrl, poljski državljan). Glede na navedeno ne gre za uporabo načela ne bis in idem (podobno situacijo je obravnavalo sodišče Evropske unije v zadevi C-491/07 proti V. T., sodba sodišča z dne 22.12.2008).
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 41, 42, 396, 396/1, 396/3.
I. kategorija invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice od invalidske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odmeri denarnega povračila dalo preveliko težo tožničini starosti ter težki zaposljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica težko zaposljiva glede na starost (56 let) in izobrazbo (trgovka). Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni izkazala dovolj truda in volje, da bi našla drugo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji zaposljivosti ustrezno upoštevalo okoliščino, da tožnica že sodi v kategorijo varovanih delavcev pred odpovedjo, kar je bil nenazadnje tudi razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v predmetni zadevi.
postopek za delitev skupnega premoženja - nepravdni postopek - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - nadaljevanje prekinjenega postopka - razlogi za prekinitev postopka
Če sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku sklene, da se zaradi rešitve predhodnega vprašanja postopek prekine, se ta nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. To velja tudi za postopek delitve skupnega premoženja (118. člen ZNP). V kolikor je bilo na matičnem področju o takšnem vprašanju odločeno z učinki pravnomočnosti, razlogov za prekinitev ni več. Z drugimi besedami to pomeni, da vloženo izredno pravno sredstvo (revizija) ni (zakonski) razlog za (nadaljnjo) prekinitev postopka. Enako velja za okoliščino smotrnosti čakanja odločitve o reviziji v pravdi zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007072
ZDR člen 184.. OZ člen 149, 150, 153, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - vojaško urjenje - objektivna in krivdna odgovornost - soprispevek delavca - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnik je v obravnavani zadevi vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu na začasnem delovnem mestu v šoli, ko se je spornega dne kot sopotnik v vojaškem letalu katapultiral z zadnjega sedeža in se poškodoval tako, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je letenje z zmogljivim vojaškim letalom, opremljenim s katapultnimi sedeži, nevarna dejavnost, saj je ročica za aktiviranje katapultnega sedeža lahko dostopna, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal v tem času, nevarna dejavnost.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ne bi smel sprejeti predloga pilota za izvedbo spornega manevra, ker bi se moral zavedati, da nima izkušenj s tovrstnim letalom, da ni pilotiral več kot tri leta, da ni imel več veljavne licence, da je bilo njegovo izobraževanje za častnika v tem obdobju prekinjeno in da je v letalu le sopotnik oziroma opazovalec. Tožnik zaradi želje po nadaljevanju izobraževanja in usposabljanja za častnika ter v želji dokazati, da je dober pilot, ni kritično ocenil svojih zmožnosti in sposobnosti upravljanja letala in predlog pilota sprejel, namesto, da bi ga zavrnil. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine soprispevka (60 %) premalo upoštevalo dejstvo, da bi se morala tožena stranka oziroma njen pilot, glede na lastne izkušnje s pilotiranjem letala, ob poznavanju navedenih okoliščin na strani tožnika, zavedati, da izvedba tega manevra, kljub temu, da ga tožnik ni v celoti izvajal sam, za tožnika ni primerna. Ne glede na to, da pilot tožniku ni ukazal izvedbe manevra, ampak ga je le predlagal, pa je dejansko potrebno upoštevati vojaško hierarhijo, željo tožnika po nadaljevanju šolanja in ugotoviti, da bi moral kritično in objektivno oceniti zmožnosti in sposobnosti tožnika za upravljanje s tem letalom pilot. Tožniku takega predloga ne bi smel podati, saj ga je na tak način spravil v položaj, v katerem se je moral tožnik odločiti, ali bo predlog sprejel in s tem dokazal, da je primeren za vojaškega pilota, ali pa ne in s tem, po svojem prepričanju, postavil pod vprašaj njegovo nadaljnje šolanje. Zaradi tega je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je posledično nastala, soodgovoren 30 %.