postopek ugovora zoper plačilni nalog - odmera sodne takse po zst1 - končni uspeh strank v postopku - postopek o glavni stvari
Tožeča stranka ni zanikala, da bi v postopku ne pridobila dela premoženja, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati. Sicer pa je to tudi očitno, saj je uspela v znesku 36.382,66 EUR. Vsota vseh sodnih taks, ki naj bi jih plačala po izpodbijanem sklepu, pa znaša skupaj 7.250,40 EUR. Poleg tega je celoten postopek končan in je uspeh tožeče stranke sedaj poznan. Isto velja tudi za uspeh toženk. Če je bila stranka oproščena plačila sodne takse, jo po zaključenem postopku zadene plačilo po četrtem odstavku 15. člena ZST-1.
Tako postopek v zvezi s predlogom za oprostitev pri plačilu sodne takse kot tudi postopek v zvezi s plačilnim nalogom se nanašata na razmerje med prvim tožnikom in Republiko Slovenijo. V glavni zadevi odloča sodišče o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko. Republika Slovenija v tem postopku ni bila tožena stranka. Ker ni pravnega temelja za povrnitev stroškov postopka v postopkih v zvezi s sodnimi taksami, jih mora v vsakem primeru nositi prvi tožnik sam.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - umik predloga za izvršbo - umik tožbe - začetek pravde - ugovor zoper plačilni nalog - izvršilni postopek - pravdni postopek - nastanek obveznosti plačila sodne takse
Umik tožbe je sodišče prve stopnje prejelo po nastanku taksne obveznosti, zato na obveznost plačila sodne takse, v znesku iz plačilnega naloga, ne vpliva.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - nastanek obveznosti plačila sodne takse - premoženjsko stanje predlagatelja v času vložitve predloga - pogoji za delno oz. popolno taksno oprostitev - spremenjene okoliščine - stanje ob vložitvi predloga
V času, ko je taksna obveznost nastopila, tožnik še ni bil na prestajanju zaporne kazni. Pritožnikovi dohodki so v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe in predloga za taksno oprostitev presegli dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka in zato pritožnik skladno z določbami 11. člena ZST-1 ob vložitvi tožbe ni izpolnjeval pogojev za oprostitev plačila sodne takse.
Sklicevanje na spremenjene okoliščine, ki so nastopile v času, ko je obveznost plačati sodno takso že nastopila, pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse, ni upoštevno.
ZFPPIPP člen 216, 216/1, 216/1-1, 221b, 221b/2, 221b/4, 221d, 221d/4.
vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - poenostavljena prisilna poravnava - nadaljevanje izvršilnega postopka - učinek potrjene poenostavljene prisilne poravnave - utesnitev izvršbe v skladu s pogoji prisilne poravnave - posodobljen seznam terjatev - ločitvena pravica
Če pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava na izterjevano terjatev nima nobenega učinka, ni pravno pomembno, ali je upnik v izvršilnem postopku že pridobil ločitveno pravico na kakšnem predmetu izvršbe.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - pogoji za nadzorovano obravnavo - podaljšanje zdravljenja v nadzorovani obravnavi
Dokazni postopek ni potrdil subjektivnega prepričanja udeleženke, da nadzorovane obravnave ne potrebuje.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12a, 12a/1, 12a/7. ZPP člen 108.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - navedba podatka o emšu - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks - ugotavljanje materialnega položaja družine
Tožnica je v dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse navedla EMŠO (njeno in njenih družinskih članov) in predložila (s strani nje in njenih družinskih članov) podpisano soglasje, da sodišče z namenom pridobivanja podatkov o premoženjskem stanju pridobi podatke, ki so davčna tajnost. Tožničina opustitev navedbe davčnih številk (njene in družinskih članov) ne onemogoča vsebinskega odločanja o predlagani oprostitvi plačila sodnih taks.
izrek sodbe - nerazumljiv izrek sodbe - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - kondemnatorni del sklepa o izvršbi
Izrek sodbe je nerazumljiv (in neizvršljiv), saj iz njega ni razvidno, kakšna je odločitev sodišča o tožbenem zahtevku oziroma o kondemnatornem delu sklepa o izvršbi, glede na tretji odstavek 436. člena ZPP, veljavnega v času izdaje izpodbijane sodbe, v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ. Razen tega je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. Iz izreka ni razvidno, ali je prvo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku oziroma ohranilo v veljavi kondemnatorni del sklepa o izvršbi, ali pa ga je razveljavilo, v obrazložitvi pa je prvo sodišče navedlo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku
motenje reda na glavni obravnavi - disciplinsko kaznovanje odvetnika - denarna kazen za pooblaščenca - neustavnost zakonske ureditve
Okoliščina, da odvetnik nikoli prej ni bil denarno kaznovan, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, saj je odvetnikovo ravnanje na glavni obravnavi pravilno ocenilo kot kršitev reda na glavni obravnavi, s tem, ko je posegal v besedo tožilke, izvedenke in po tem, ko so mu bili izrečeni že vsi drugi disciplinski ukrepi. Ker se je glavna obravnava nadaljevala, okoliščina, da odvetniku na glavni obravnavi dne 6. 9. 2017 ni bil izrečen opomin, ni odločilna, saj iz zapisnika o navedeni glavni obravnavi izhaja, da je zagovornik kršil red na glavni obravnavi, ko je posegal v besedo izvedenke, ne da bi mu pri tem sodišče dalo besedo. Pritožnica namreč prezre, da je sodnica na glavni obravnavi dne 6. 9. 2017 zagovornika posebej opozorila, da mu ne dovoli posegati v besedo izvedenke in ga opozorila na disciplinsko sankcijo, pa je s poseganjem v navajanje izvedenke nadaljeval, kot to izhaja iz navedenega zapisnika.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - trditvena podlaga
Sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve ni navedlo, da tožena stranka ni podala trditev in dokazov, da bi storitve predhodno opravljala, ampak, da njene trditve o tem, da je šlo za trajno pogodbeno razmerje na podlagi naročila etažnih lastnikov, niso bile konkretizirane. Sodišče je navedlo razloge tudi glede zatrjevanega konkludentnega soglasja volj in navedlo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je opravljene storitve izpolnila. Sodišče je zato štelo, da so njene navedbe o obstoju pogodbenega razmerja neutemeljene in nedokazane.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - neogibna potrebnost pripora - opis kaznivega dejanja
S pritožbenimi navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 oziroma, da zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso konkretizirani kakor tudi, da bi se odprava ponovitvene nevarnosti lahko dosegla s hišnim priporom, zagovornik dobesedno ponavlja svoja stališča, ki jih je podal na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi.
Predložitev računov konkretnih dobaviteljev ni bila potrebna. Že iz računov upravnika je razvidno, katere storitve so bile opravljene s strani katerih dobaviteljev. Tožena stranka oprave teh storitev ni prerekala. Šele če bi to storila, pa bi tožeča stranka morala dejstvo, da so bile opravljene, izkazati (npr. s predložitvijo računov konkretnih izvajalcev).
Samo dejstvo, da je določeno plačilo sporno in da o njem teče (sodni) postopek, ne pomeni, da s takšnim plačilom ni mogoče zamujati oziroma, da lahko do zamude pride šele, ko je zahtevku ugodeno.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dokazna ocena vseh dokazov - izvedensko mnenje - dokaz z zaslišanjem strank - zavrnitev dokaza - kršitev pravice do izjave
V zadevah, kot je ta, torej pri odločanju o tem, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka oz. kje je otrokova korist tu največja, ter o stikih med otrokom in roditeljem, ki mu otrok ne bo zaupan, je izvedenec psihološke stroke včasih neizogiben dokaz, nikakor pa ni ne edini primeren ne prvenstven.
plačilo razlike plače - slovenska vojska - položajni dodatek - dežurstva - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.
ZPIZ-2 člen 27.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 57, 57/2.
starostna pokojnina
Glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa je potrebno uporabiti določbe Uredbe (ES), št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Nemški nosilec socialnega zavarovanja je toženi stranki posredoval zahtevo za ugotovitev pravice do pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2. Kot to ugotavlja tožena stranka ima tožnik tudi v drugih članicah ES dopolnjeno zavarovalno dobo, in sicer naj bi tako v Nemčiji dopolnil 25 let in 8 mesecev, v Franciji pa 6 let. Tožnik je bil zaposlen tudi v Republiki Hrvaški (od 3. 6. 1977 do 19. 7. 1977) in Republiki Srbiji (od 11. 11. 1976 do 6. 5. 1977). Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi tožnik lahko pridobil le, če bi v Republiki Sloveniji dopolnil več kot 1 leto zavarovalne dobe. Skladno s 57. členom Uredbe namreč nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatve za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upošteva pri nastopu zavarovalnega primera, če je navedena doba krajša od enega leta, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. V tem primeru to zavarovalno dobo upoštevajo nosilci drugih držav članic, kjer je zavarovanec dopolnil vsaj 12 mesec zavarovalne dobe (drugi odstavek 57. člena Uredbe).
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
vračilo stroškov izobraževanja - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sodbe ni mogoče preizkusiti
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.
Tožnica v letu 2014 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje ocene zadovoljivo. Sodišče namreč ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja, ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena objektivna in nepristranska, zato je tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - dokazni standard verjetnosti - skrivanje in odtujevanje premoženja - prenos premoženja - prenos dela poslovanja na novoustanovljeno pravno osebo - fiktivnost pravnega posla - stroški storitev - trditveno in dokazno breme
Tudi za predlagatelja začasne odredbe veljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu: če katera od potrebnih dejanskih okoliščin v predlogu ni navedena ali verjetno izkazana, predlog ne more biti utemeljen.
Zgolj iz podatkov, ki izhajajo iz letnih poročil, ni mogoče sklepati tudi na verjeten obstoj drugih dejstev, na podlagi katerih je tožeča stranka utemeljevala subjektivno nevarnost in za katere ni predložila nobenih drugih dokazov. Bilančni podatki sicer kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, subjektivne nevarnosti pa v konkretnem primeru ne izkazujejo.
Subjektivna nevarnost ni podana takrat, kadar se utemeljuje zgolj na okoliščini, da ima tožena stranka by-pass družbo, v kateri so vodilni ljudje isti kot pri toženi stranki, brez izkaza prenašanja poslov.
III. kategorija invalidnosti - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.
ZDR-1 člen 32, 73, 157.. ZDR člen 30, 72, 126, 128.
dodatki k plači
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede vtoževanih dodatkov ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači. Te dodatke je bilo treba tožniku izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za zakonsko pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati. Tožena stranka glede na določbe ZDR oz. ZDR-1 torej ni imela podlage, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določila, da so dodatki na posebne obremenitve zajeti v osnovni plači tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna pogodbena določba nasprotuje tako zakonu kot KP, zato je potrebno skladno z 32. členom ZDR-1 oz. 30. členom ZDR neposredno uporabiti določbo zakona ali KP.