Tožnik si zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta glede podrejenega tožbenega zahtevka ni zagotovil pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev o tem (edinem še aktualnem) zahtevku, zaradi česar je Vrhovno sodišče nedovoljeno revizijo zavrglo.
S primarnim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe med tožencema, s podrejenim oblikovalnim zahtevkom pa zahteva razveljavitev te pogodbe. Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Zahtevka se razlikujeta tudi v krogu oseb, ki ga lahko uveljavljajo, poleg tega zahtevek za razveljavitev pravnega posla zastara, ničnostni zahtevek pa ne. Revident utemeljeno opozarja, da mu je sodišče druge stopnje s tem, ko je napačno odločilo, da je bilo o primarnem zahtevku že pravnomočno razsojeno, onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.