delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - trajni presežek
Revizijsko sodišče sodi, da se v primeru, če so izdelana vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko ugotavlja tudi v različnih časovnih obdobjih. Pogoj pa je, da so delovna mesta podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki, saj je le tako možna objektivna ocena uspešnosti na tem delu. Če niso izpolnjeni ti pogoji, pa je ugotavljanje uspešnosti v različnih časovnih obdobjih res nemogoče, ker ni bistvenega elementa primerljivosti.
Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopnega sklepa v mejah razlogov iz drugega odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vsaj v marcu 1993 zvedela za domnevno kršitev svoje pravice, je imelo pritožbeno sodišča za svojo pravno pravilno presojo oporo tudi v določbi drugega odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja.
delovno razmerje pri delodajalcu - odgovornost za delovne obveznosti - disciplinska odgovornost
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in je odločbi disciplinskih organov tako spremenilo, da je tožnici na podlagi drugače ugotovljene kvalifikacije kršitve delovnih obveznosti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v ukrep javni opomin. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca sodbo spremenilo in zavrnilo zahtevek. Odločitev je obrazložilo s tem, da so disciplinski organi preklicali pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa za eno od prejšnjih kršitev. Ker je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi, je prepuščeno disciplinskim organom ali bodo pogojno odložitev ukrepa preklicali ali bodo izrekli drug ukrep.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti - nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi
Očitek revizije, da v ravnanju tožnika - ki denarja ni odnesel iz prostorov tožene stranke - ni zaznati elementov dejanskega stanu prilastitve, ne drži. Za prilastitev stvari je odločujoče, da delavec z odvzemom onemogoči razpolaganje prejšnjemu imetniku, saj preide stvar v storilčevo dejansko razpolaganje. Pri tem ni pomembno, da je stvar odnešena iz prostora, kjer je bila vzeta, zadošča, da jo delavec spravi v žep, v skrinjico ali podobno oziroma da jo sicer loči od drugih stvari.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - hujša kršitev delovne obveznosti
Poskus storitve kaznivega dejanja majhne tatvine ni kaziv, zato niso podani elementi hujše kršitve delovne obveznosti, ki se stori z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje.
Sklicevanje na četrti odstavek 382. člena ZPP, da je revizija dovoljena tudi zoper sklep o izdaji začasne odredbe ni utemeljeno, ker je treba upoštevati tudi prvi odstavek 400. člena ZPP, po katerem je dovoljena revizija le zoper sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Z izdajo sklepa o začasni odredbi pa postopek ni pravnomočno končan.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za sodno varstvo - kazen - dejansko stanje
1) Zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti kaznovani ali njegov zagovornik. 2) Z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazni in tudi ne uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
denacionalizacijski upravičenec - pridobitev z odplačnim pravnim poslom - odškodnina
Če gre za zemljišče, ki ni bilo podržavljeno, ampak pridobljeno na podlagi odplačnega pravnega posla, s katerim pa je upravičenec pridobil nazaj podržavljene nepremičnine, gre za posebno situacijo iz 6. odstavka 42. člena ZDen, po kateri ima upravičenec pravico do odškodnine, ne more pa zahtevati vrnitve nepremičnin, ki so bile z istim pravnim poslom prenešene na občino.
ZZKat člen 13.ZUP člen 49, 246, 246/2, 256, 256/2.
parcelacija - obnova postopka - položaj stranke v postopku
V postopku parcelacije parcele je mejni ugotovitveni postopek sestavni del tega postopka, ki se izvede na kraju samem v sodelovanju s prizadetimi lastniki oz. uporabniki zemljišč, ki mejijo na parcelo, ki se deli.
ZIS člen 53. ZPD člen 20, 21, 24, 24/1-7, 35, 35/1, 35/4, 36, 36/1, 36/2.ZPPDPIS člen 5.
davčna osnova za storitve posebnih iger na srečo
1. Davčna osnova je vrednost vplačil, prejetih za udeležbo pri konkretni vrsti posebne igre na srečo, od katere se odbije vrednost dobitkov pri tej vrsti posebne igre na srečo.
2. Vrednosti dobitkov od žrebanja vstopnic ni mogoče odbiti od davčne osnove (posebnega) davka od prometa storitev posebnih iger na srečo. 3. Vstopninski žetoni so izkaz plačila vstopnine in ne izkaz plačila za udeležbo pri posameznih igrah na srečo. Zato njihove vrednosti ni mogoče upoštevati pri oblikovanju davčne osnove za posamezno vrsto igre na srečo.
V postopku o uvedbi obnove postopka se ne presoja, ali v resnici obstajajo okoliščine, ugotovljene ob inšpekcijskem pregledu o previsoko prikazanih stroških poslovanja in nenapovedanem prihodku, ampak gre samo za presojo, ali bi te okoliščine, če bi bile znane in uporabljene v postopku odmere davka, lahko pripeljale do drugačne odločbe.
Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (1973) člen 1.
zaščitena kmetija - dedovanje
V Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev ni podlage za odločanje o predlogu za povečanje obsega zaščitene kmetije z zemljišči, ki niso last predlagatelja.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Tožena stranka ima na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS pravico po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva RS zavrniti tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDRS, če so podani pogoji iz 8. točke 1. odst. 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Če se nevarnost za javni red ne ugotavlja na podlagi pravnomočnih neizbrisanih sodb, ampak na podlagi drugih ravnanj osebe, za katere državljanstvo gre (takih, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška), morajo biti taka ravnanja (obnašanja ali osebne lastnosti osebe) ugotovljena z dokazi, izvedenimi v upravnem postopku (159. člen ZUP).
plačilo carine - upravni spor - postopek s tožbo - nepopolna ugotovitev dejanskih okoliščin - odprava izpodbijanega upravnega akta
Sodišče ne more presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe, če upravni organ ni obrazložil, zakaj šteje pritožbene navedbe za neutemeljene in tudi ne navaja konkretnih številk UCD, ki naj bi bile z dvema ICD pokrite.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODZ - POGODBENO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VS03438
KONVENCIJA O SOCIALNEM ZAVAROVANJU MED SFRJ IN AVSTRIJO člen 38. ZDE člen 2. ZBS člen 71. ZDP (1989) člen 16, 16/1. ZDP (1991) člen 53, 53/1.ZOR člen 190, 277, 277/1, 320, 377, 377/1, 395. ODZ paragraf 905.
prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (zakonita subrogacija) - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - uporaba tujega (avstrijskega) prava - monetarni nominalizem - čista denarna terjatev kot prinosnina - valuta obveznosti - tuja valuta - kraj nastanka obveznosti (v tujini)
Po pridobitvi podatkov preko takratnega zunanjega ministrstva o vsebini avstrijskega prava v takih zadevah je ob uporabi 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med takratno Jugoslavijo in Avstrijo (Ul. SFRJ, mednarodne pogodbe št. 1/67) sodišče ugotovilo, da je tako po naših kot po avstrijskih predpisih z izplačilom navedenega zneska prišlo do zakonite subrogacije.
Toženec v reviziji neutemeljeno ugovarja prisoji plačila v tuji valuti in tej valuti ustreznih zakonskih zamudnih obresti.
Sklicevanje na v prejšnji in sedanji državi edino zakonito plačilno sredstvo je pravno zmotno, tako pa je tudi sklicevanje na 395. člen ZOR. Tolar je zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (2. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije - Ul. RS št. 17/91-I, 33/92), ne velja pa ta določba za plačila v tujini. Tudi 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ul. RS št. 1/91-I) določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med domačimi pravnimi osebami ter med občani in tujimi osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije. Zato je prvo sodišče pravilno ugotavljalo, kje je obveznost med tujo osebo in tožencem nastala. Njegova ugotovitev, da je ta obveznost nastala v Avstriji, je materialnopravno pravilna.
Ker je terjatev tožeče stranke izvirno nastala v avstrijskih šilingih in ker gre za čisto denarno terjatev, je ta tako po določbi prvega odstavka 320. člena ZOR kot po drugem odstavku 905. paragrafa Občnega državljanjskega zakonika prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa naši monetarni predpisi ne prepovedujejo.
Toženec se pravno zmotno sklicuje na določbo 395. člena ZOR, saj ta določa civilno sankcijo le za primer, ko se denarna obveznost v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti. Navedena zakonska določba torej napotuje na druge zakone, predvsem na monetarne predpise, zato že prej po večinski teoriji in tudi pretežni sodni praksi ni bila prisilne, temveč dispozitivne narave. Naši monetarni predpisi pa ne prepovedujejo plačila v tuji valuti v tujini. Tega niso prepovedovali niti nekateri že v prejšnji državi veljavni predpisi, saj je na primer Zakon o deviznem poslovanju (Ul. SFRJ št. 66/85 do 85/89) v prvem odstavku 16. člena prepoved plačila v tuji valuti vezal le na domači teritorij takratne države. Taka zakonska ureditev je povsem razumljiva, saj ena država s svojimi predpisi ne more posegati v monetarne predpise druge države. Tudi sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ul. RS št. 1/91-I, 71/93, 63/95), ne prepoveduje plačila v tuji valuti v tujini, saj po določbi prvega odstavka 53. člena navedenega zakona domače fizične osebe pridobivajo devize v skladu s tem zakonom, z njimi prosto razpolagajo ter jih v skladu s tem zakonom lahko prenašajo in vršijo plačila v tujino.
Določbo 395. člena ZOR je po vsem obrazloženem treba razlagati v okvirih, ki jih določajo sedanji predpisi, saj se bo tudi plačilo izvršilo šele sedaj.
ZPP (1977) člen 186, 186/2, 382, 382/2.ZOR člen 154, 154/1. ODZ paragraf 1191, 1215.
revizija - dovoljenost revizije - sprememba tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka - opredelitev vrednosti spornega predmeta pri nedenarnem zahtevku - povrnitev škode - krivdna odgovornost - element protipravnosti
Tožbeni zahtevek za izročitev predmetov, ki naj bi jih toženec neupravičeno odpeljal pred razdružitvijo premoženja družbe, je premoženjskopravne narave.
Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Po tej določbi je v takih sporih navedba vrednosti spornega predmeta posebna sestavina tožbe in način, s katerim si tožnik zagotovi pravico do revizije. Ker tožnica ob spremembi tožbe z razširitvijo na tožbeni zahtevek za izročitev predmetov vrednosti spora glede razširjenega dela tožbenega zahtevka ni ocenila, si glede tega dela ni zagotovila pravice do revizije.
Tožnica je svoj odškodninski zahtevek za izpad najemnine kasneje le za šest mesecev, ki bi jo prejemala, če bi lahko opremljene poslovne prostore oddala v najem, utemeljevala s trditvijo, da je toženec po njeni odpovedi družabniške pogodbe neupravičeno odpeljal opremo, zlasti kuhinjo. Za nekatere predmete, med njimi prav za kuhinjo, pa sta sodišči ugotovili, da gre za toženčeve stvari in da zato v njegovem ravnanju ni protipravnosti, torej enega od štirih osnovnih elementov za obstoj odškodninskega delikta iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.
vrnitev zaplenjenega premoženja - povrnitev dejanske vrednosti - zavezanec za vrnitev - lokalna samouprava
Ob vložitvi predloga (12. 10. 1992), v času izdaje prvostopnega sklepa (7. 12. 1993) in v času, ko je bil izdan izpodbijani pravnomočni sklep drugostopnega sodišča (17. 11. 1994) nove občine kot samoupravne lokalne skupnosti še niso bile ustanovljene.
Odločitvi sodišč druge in prve stopnje, ki sta ob upoštevanju dejstva, da je zaplenjeno premoženje prevzela nasprotna udeleženka, plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje naložili v breme nasprotne udeleženke, zato materialnopravno nista bili nepravilni.
S 1.januarjem 1995 in uveljavitvijo zakona o ustanovitvi novih občin ter določitvi njihovih območij - Ur. list RS, št. 60/94, pa je nastala pravna situacija, ki jo razrešuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U - I - 43/96 z dne 16. 10. 1997, ki je objavljena v Uradnem listu RS, št. 67/97. V obravnavanem primeru je namreč postopek odločanja o odškodnini zaradi zaplembe premoženja že pravnomočno končan, kar pomeni, da že obstoji tudi izvršilni naslov. Zato je v skladu z drugo alineo izreka odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U - I - 43/96 z dne 16. 10. 1997, Ur. l. RS, št. 67/97 obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.