določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz razlogov smotrnosti - pogoji
Okoliščine, ki jih čutijo predlagatelji kot motnje v postopkih, so takšne, da jih je mogoče odpraviti, če res obstajajo, z drugimi instituti pravdnega, kazenskega in sploh sodnega postopka (po dveh so že posegli - izločitev in nadzorstvena pritožba). Če pa se kakšen med njimi izkaže kot neutemeljen, pa to seveda ni razlog za smotrno delegacijo. Ta je utemeljena, denimo, kadar to narekujejo posebni oziri javnega reda ali varnosti ali če bi sojenje pred pristojnim sodiščem utegnilo ogroziti neodvisnost ali nepristranskost sodnika glede razpoloženja okolja, v katerem se nahaja sodišče, nikakor pa ne, če je ena izmed strank eden izmed direktorjev nekega podjetja z območja sodišča.
Carinski zakon (1976) člen 370, 370/1-11, 389, 389/1.
carinski prekršek - prijava blaga prevzemni carinarnici - uvedba carinskega postopka po pravnomočnosti odločbe o carinskem prekršku
Določba 1. odst. 389. čl. CZ nalaga uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če se z odločbo o prekršku ne vzame blago. Carinske dajatve se izterjajo od storilca prekrška. Če se od slednjega ne morejo izterjati, se lahko izterjajo od nepoštenega posestnika blaga.
Določba 72. člena Zakona o gradnji objektov (ZGO) ne izključuje, da bi upravni organ ne mogel priznati lastnosti stranke osebi, ki izkaže, da v tem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi.
upravni postopek - obrazložitev odločbe - napredovanje v naziv
Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odst. 209. čl. ZUP) obrazložiti. Tožena stranka je to določbo kršila, ker ne navaja, katerih izmed v tožnikovi zahtevi za napredovanje naštetih drugih strokovnih del in naknadno predloženih dokazil ni upoštevala in iz katerih razlogov.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (tekoče stopnice)- domneva vzročnosti - objektivna odgovornost - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti zaradi dejanja tretjega
Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da v danem primeru ne pride v poštev splošno pravilo o odgovornosti po načelu krivde, ker gre za izjemo po določilih 173. in 174. člena ZOR, ko za škodo, ki nastane zaradi nevarne stvari, objektivno odgovarja njen imetnik. Tudi revizijsko sodišče se strinja z opredelitvijo, da tekoče stopnice v trgovini glede na konkretne okoliščine ustrezajo pravnemu standardu nevarne stvari, saj sta sodišči ugotovili, da so ob vhodu na stopnice opozorila o pravilni vožnji, ker premikajoča se tla očitno vplivajo na ravnotežje.
Tožena stranka bi bila oproščena objektivne odgovornosti, če bi ovrgla domnevo vzročnosti po 173. členu ZOR s tem, da bi dokazala, da tekoče stopnice niso bile vzrok za nastanek škode. Dokazati bi morala višjo silo po prvem odstavku 177. člena ZOR, ali pa bi morala dokazati, da so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti po določilu drugega odstavka 177. člena ZOR, po katerem je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je:
- škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega,
- da takega dejanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.
Ker oškodovancema nihče ne očita krivde, bi morala tožena stranka dokazati izključno krivdo tretjega, to je starejše gospe, močnejše postave, obložene z vrečkami.
odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - delna oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca (sokrivda oškodovanca) - krivdna odgovornost - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega
Nakladanje in razkladanje ter odprema proizvodov tožene stranke z vagoni ali tovornjaki na omejenem prostoru (skladišču) je nevarna dejavnost. Nevarna dejavnost zato, ker se v enem prostoru srečujejo vagoni na industrijskem tiru s tovornjaki, ki ta tir prečkajo, na obe vrsti vozil pa se naklada in razklada težak tovor, kar vse onemogoča popolno varnost delavcev, ki tam delajo. Če pa gre za nevarno dejavnost, je odgovornost tožene stranke objektivna (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Svoje odgovornosti se lahko v celoti ali delno oprosti le, če dokaže, da je oškodovanec izključno ali delno kriv za nastalo škodo (2. in 3.
odstavek 177. člena ZOR).
Prepoved opravljanja dela na določen način ali z določenim sredstvom obenem zavezuje tistega, ki delo organizira, da takšen pristop k delu tudi v resnici prepreči. Tožena stranka pa ni poskrbela za pravilno organiziran odvoz blaga. S tem je posegla v ostale faze delovnega procesa v tem skladišču. Da bi delavci lahko pravočasno nakladali in razkladali, in s tem izvrševali svojo delovno dolžnost, bi morali imeti na razpolago tudi ustrezen delovni prostor in zagotovljen pravočasen odvoz že naloženih vozil. V času nezgode pa v skladišču ni bilo ne premikalnega vodje, ne lokomotive, in tudi ne E. K.
nadrejenega delavca (med postopkom nesporna dejstva). Slednji je namreč sprožil verigo poznejših dejanj, ki so povzročila škodo.
Sodišči sta ugotovili, da je prav on pred začetkom nakladanja na tovornjak na nedovoljen način (z viličarjem) organiziral potiskanje vagonov, da je omogočil prihod tovornjaka, ki pa potem (zaradi neočiščene kopice snega in večje teže) ni mogel odpeljati iz skladišča.
Določba 2. odstavka 54. člena ZVoD o izjemni odložitvi vojaške vaje vojaškemu obvezniku v rezervnem sestavu, ki je obrtnik, pooblašča pristojni upravni organ, da ob izpolnjenih formalnih pogojih o tem odloči po prostem preudarku.
Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven. Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom M. in imenom R. Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.
privatizacija stanovanj - nezakonita vselitev - pravica do odkupa stanovanja po 149. členu SZ
Obveznost tožene stranke, da proda stanovanje tožniku, izhaja iz 149. člena v povezavi s 117. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96). Navedena določba SZ izhaja iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij in upošteva določena dejanska in pravna razmerja, ki so po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 13/84) lahko pripeljala do enakega varstva, kot jo je nudila odločba po 10. členu ZSR. To ureditev je zakonodajalec upošteval tudi v SZ. Upošteval tako, da je določeni kategoriji oseb, ki je v času uveljavitve SZ v stanovanjih v družbeni lastnini bivala brez predpisane odločbe, pod določenim pogojem vendarle omogočil odkup stanovanja. S tem je zasledoval namen privatizacije, to pa je prodaja zasedenih stanovanj. Zanjo je v 149. členu SZ predpisal le še dodatni pogoj, in sicer potek dveh let pred uveljavitvijo SZ (poleg pogojev iz 117. člena).
Odločba o priglasitvi starega orožja po 18. členu Zakona o orožju se izda lahko le osebi, ki je tako orožje nabavila na zakonit način od osebe, ki je tako orožje zakonito posedovala, torej je imela zanj odločbo, izdano na podlagi že navedene zakonske določbe (listino za posest tega orožja).
Res mora za presojo, ali ima po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen) kdo status upravičenca do denacionalizacije, predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev darilne pogodbe, za kar gre v tej zadevi. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa vodijo k pravnemu sklepu, da je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. Do darilne pogodbe pride zaradi neke vezi med darovalcem in obdarjencem, pa naj bo ta sorodstvena, čustvena ali kakšna druga, kot na primer hvaležnost ipd. Darovalčev namen je obdarjenca za nekaj poplačati, ga osrečiti, izpolniti neko moralno dolžnost. Darovalec mora darovati prostovoljno, če naj bo darilni posel veljaven. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed naštetih okoliščin. Še več, prav vse na nižjih stopnjah ugotovljene pričajo prav o nasprotnem:
upravičenčevo ženo je vojaško sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic (avgusta 1945), upravičenca so za en dan zaprli (oktobra 1945) in mu potem odvzeli stanovanje z vsemi, tudi najdrobnejšimi predmeti (februarja 1946), nakar je podpisal obravnavano darilno izjavo (5.3.1946) torej res, kot poudarja revizija, upravičenec ni mogel čutiti do takratne oblasti ne le nobene naklonjenosti marveč, skozi življenjske izkušnje gledano, le odpor. Spričo teh okoliščin je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno sklepati, da je upravičenec iz utemeljenega strahu, povzročenega z ravnanjem druge pogodbene stranke oziroma njenih organov sklenil pogodbo.
Ko že načenja izpodbijana odločba vprašanje nagiba in zavzema stališče, da sam nagib za sklenitev pogodbe ne vpliva na njeno veljavnost (očitno mišljen prvi odstavek 53. člena ZOR), je potrebno povedati, da to pač ne velja, ko gre za nedopusten nagib. Ugotovljeno je bilo, da je bil eden izmed motivov, ki so pripeljali upravičenca do odločitve o daritvi, da bi dobil dovoljenje za prehod čez mejo cone A in B in da bi tako prišel do svoje družine, kar se je po obravnavani daritvi tudi zgodilo. Darovati tolikšno premoženje državi za to, da bi se dosegli pravica prostega gibanja in pravica otroka, da ni ločen od svojih staršev kot temeljni človekovi pravici - priča o nedopustnosti takšnega nagiba. Za nedopusten nagib pa je šlo tudi na drugi pogodbeni strani - državi, ki se je po prej opisanih dejanjih zoper upravičenca in njegovo družino, pa naj je šlo za takrat legalna ali ne, pustila nagraditi še z darilom - rudnikom. Nedopusten, nemoralen nagib pri neodplačnih pogodbah povzroči ne le izpodbojnost posla temveč tudi njegovo pravno neučinkovitost oziroma ničnost (pravno pravilo paragrafa 879 ODZ oziroma tretji odstavek 53. člena ZOR).
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS03467
ZD člen 106, 111.ZOR člen 210, 210/3.
izročitev in razdelitev premoženja za življenja (izročilna pogodba) - pridržanje pravic ob izročitvi - preužitkarska pogodba - neupravičena pridobitev
210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage ali če je pravna podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu ZOR.
Preužitkarske pogodbe sodna praksa zaradi pomanjkanja oblike in zaradi njihove vsebine ponavadi obravnava kot preužitkarske pogodbe obligacijskega prava. Toda to velja le za pogodbe med strankami, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Preužitkarske pogodbe, ki jo sklenejo zapustnik in potomci, pa ni mogoče presojati le po obligacijskem pravu, temveč je zanjo treba analogno uporabiti tudi določbe o pravi izročilni pogodbi iz 106. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD).
Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in toženko, zaradi pomanjkanja obličnosti ni prava izročilna pogodba, zato ne sme poslabšati tožnikovega položaja.
SZ člen 50, 50/2. ZUN člen 50, 50/2.ZUP člen 263, 263/1-1.
odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - odločba, ki jo izda stvarno nepristojen organ - dovoljenje za opravljanje dejavnosti v stanovanju
Višji organ mora po nadzorstveni pravici odpraviti odločbo nižjega organa, če ugotovi, da jo je izdal stvarno nepristojni organ (namesto po členu 50/II SZ organ, pristojen za stanovanjske zadeve, bi jo moral izdati organ, pristojen po čl. 50/II ZUN).
Preseganje cenzusa, ki ga za podelitev republiške priznavalnine določa zakon, ne more biti podlaga za ukinitev republiške priznavalnine, ki je bila podeljena po 2. odstavku 6. člena Zakona o republiških priznavalninah, torej ne glede na cenzus iz 1. odst. 6. čl. tega zakona.
Sklicevanje na četrti odstavek 382. člena ZPP, da je revizija dovoljena tudi zoper sklep o izdaji začasne odredbe ni utemeljeno, ker je treba upoštevati tudi prvi odstavek 400. člena ZPP, po katerem je dovoljena revizija le zoper sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Z izdajo sklepa o začasni odredbi pa postopek ni pravnomočno končan.
delovno razmerje pri delodajalcu - odgovornost za delovne obveznosti - disciplinska odgovornost
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in je odločbi disciplinskih organov tako spremenilo, da je tožnici na podlagi drugače ugotovljene kvalifikacije kršitve delovnih obveznosti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v ukrep javni opomin. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca sodbo spremenilo in zavrnilo zahtevek. Odločitev je obrazložilo s tem, da so disciplinski organi preklicali pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa za eno od prejšnjih kršitev. Ker je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi, je prepuščeno disciplinskim organom ali bodo pogojno odložitev ukrepa preklicali ali bodo izrekli drug ukrep.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti - nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi
Očitek revizije, da v ravnanju tožnika - ki denarja ni odnesel iz prostorov tožene stranke - ni zaznati elementov dejanskega stanu prilastitve, ne drži. Za prilastitev stvari je odločujoče, da delavec z odvzemom onemogoči razpolaganje prejšnjemu imetniku, saj preide stvar v storilčevo dejansko razpolaganje. Pri tem ni pomembno, da je stvar odnešena iz prostora, kjer je bila vzeta, zadošča, da jo delavec spravi v žep, v skrinjico ali podobno oziroma da jo sicer loči od drugih stvari.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - hujša kršitev delovne obveznosti
Poskus storitve kaznivega dejanja majhne tatvine ni kaziv, zato niso podani elementi hujše kršitve delovne obveznosti, ki se stori z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - trajni presežek
Revizijsko sodišče sodi, da se v primeru, če so izdelana vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko ugotavlja tudi v različnih časovnih obdobjih. Pogoj pa je, da so delovna mesta podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki, saj je le tako možna objektivna ocena uspešnosti na tem delu. Če niso izpolnjeni ti pogoji, pa je ugotavljanje uspešnosti v različnih časovnih obdobjih res nemogoče, ker ni bistvenega elementa primerljivosti.