Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico. Oblika lastnine na posameznem delu premoženja lovske družine je odvisna od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na status pravne osebe in glede na vrsto premoženja.

Kmetijska zemljišča so lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato so bila kmetijska zemljišča lahko le v družbeni lastnini. Zato ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporab, in ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe. V vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino, ker je ta zemljišča lovska družina lahko pridobivala le kot kmetijska organizacija. Toženka torej v času uveljavitve ZSKZ na nepremičninah ni imela lastninske pravice, saj lovske družine niso organizacije, za katere je zakon predvidel izjemo pri lastninjenju kmetijskih zemljišč.

Lovske družine so imele v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva. Lovske družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 57. člena ZVGLD), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Meja med družbenimi organizacijami in društvi ni bila jasno določena niti v teoriji niti v praksi.

Lovske družine so kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.

S primarnim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe med tožencema, s podrejenim oblikovalnim zahtevkom pa zahteva razveljavitev te pogodbe. Gre za dve različni obliki neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja. Zahtevka se razlikujeta tudi v krogu oseb, ki ga lahko uveljavljajo, poleg tega zahtevek za razveljavitev pravnega posla zastara, ničnostni zahtevek pa ne. Revident utemeljeno opozarja, da mu je sodišče druge stopnje s tem, ko je napačno odločilo, da je bilo o primarnem zahtevku že pravnomočno razsojeno, onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovno sodišče je v več zadevah, v katerih sta bili odločbi sodišč prve in druge stopnje izdani še pred sprejemom načelnega pravnega mnenja, odločilo, da se zaradi pravne varnosti kot pravilno obravnava do tedaj uveljavljeno stališče sodne prakse in prakse upravnih organov, da mora v primerih, ko je ponudnik odklonil sestavo pisne listine o sklenjeni pogodbi, predkupni upravičenec pred vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla najprej iztožiti sklenitev pogodbe v pravdnem postopku, pristojna upravna enota pa je v tem primeru štela, da rok za vložitev zahteve za odobritev začne teči šele od pravnomočnosti sodbe. Če je bilo v teh zadevah na prvi in drugi stopnji ugodeno tudi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je v izrek dodalo, da se prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe opravi šele po tem, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri pristojna upravna enota.

Vrhovno sodišče poudarja, da je tudi v obravnavani zadevi zaradi zagotavljanja pravne varnosti treba šteti, da ni pomembno, ali je tožnik v zakonskem roku zahteval odobritev pogodbe, saj mu je to možnost treba dati še v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugodeno zahtevku za sklenitev pogodbe. Ker pa je sodišče druge stopnje to dejstvo štelo kot pravno odločilno, pa ima tožnik prav, ko opozarja, da je glede tega dejstva nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami v spisu.