Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal v času sprejetja ponudbe v obravnavani zadevi (1. 4. 2014), je omogočal sklenitev pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije tudi po izteku roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, če je bil sprejem ponudbe v tem roku posredovan upravni enoti, čeprav ni bil ob tem posredovan tudi prodajalcu. V takem primeru je bil pravni posel sklenjen, ko je informacijo o sprejemu ponudbe prejel prodajalec od upravne enote skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih.
V primeru prometa z gozdnimi zemljišči je za ugotavljanje vrstnega reda predkupnih upravičencev ZG lex specialis.
Uporaba 60. člena Uredbe 1306/2013 je izrecno vezana na odobritev ugodnosti „fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)“. Ne zadostuje torej ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti. Ker je revident po nespornih ugotovitvah Upravnega sodišča po predmetnem prenosu parcel v postopku za odobritev plačila OMD prijavil manjšo in ne večje površine svojega KMG, kar smiselno pomeni tudi nižje izplačilo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja kot pred prenosom.
Po presoji Vrhovnega sodišča je subjektivna prvina kavze v obravnavani zadevi tako močna, da posel ni združljiv s postopkom varovanja predkupne pravice po ZKZ. Tak posel je bila odsvojiteljica pripravljena skleniti le s pridobiteljico. Velik razkorak med konkretno kupnino in tržno vrednostjo izključuje sklep, da je šlo v tem primeru za obid kogentnih določb. Če bi bila primorana odsvojiteljica po tej ceni prodati svoj solastninski delež nekemu drugemu predkupnemu upravičencu, tedaj bi bila premoženjsko prikrajšana (vse do višine tržne vrednosti), obenem pa nepremoženjskega cilja, odsvojiti delež sestri dvojčici, tudi ne bi dosegla. Če bi ji pravni red dopuščal zgolj to, da delež odsvoji sestri dvojčici v celoti neodplačno (kar bi bilo z vidika ZKZ dopustno in z vidika predkupnih upravičencev nepreprečljivo), pa znova ne bi dosegla svojega ekonomskega (in pravno zavarovanega) interesa, da na rovaš svojega deleža tudi sama užije za desetino zvrhan milijon dolarjev.
Vsak odstop od sodne prakse (Vrhovnega sodišča) ni nedopusten. Sodišča nižjih stopenj lahko od nje odstopijo zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pretehtanja (outweighing), v obeh primerih pa morajo za to navesti utemeljene razloge.
Sodišči nižjih stopenj nista ponudili prepričljivih razlogov za odstop od ustaljene prakse.
Kljub pritrditvi načelnemu izhodišču, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, je v okoliščinah konkretnega primera treba amortizacijo priznati kot strošek (odhodek), ki se odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička. Posebnost tu obravnavanega primera namreč je, da je bila tožniku s sodbo že pravnomočno prisojena vrednost trajnih nasadov na nepremičninah, v obliki vrnjene kupnine pa tudi vrednost objektov na nepremičninah. S tem je bilo tožniku priznano to, kar z vidika presoje izgubljenega dobička kot bodoče škode predstavlja bodoče fiksne stroške.
V 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ, ki določa vrstni red prednostnih upravičencev pri zakupu kmetijskega zemljišča, opredelitev "kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup," ne meri na opredelitev njegovega mejnega zemljišča po namembnosti kot kmetijskega zemljišča.