CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034361
Posebne gradbene uzance (1977) člen 62. OZ člen 637, 639, 649. ZPP člen 7, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1, 356. URS člen 25.
gradbena pogodba - plačilo za opravljena dela - posebne gradbene uzance - začasne situacije - potrditev situacije - končna situacija - gradbena knjiga - dokazovanje z izvedencem - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju - kršitev pravice stranke do izjave - manjvrednost izvedenih del - neustrezna kakovost dela - trditvena podlaga strank - obseg tožbenega zahtevka - pobotni ugovor v pravdi - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na račun podjemnika - znižanje plačila zaradi napak - pravica izbire - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - procesna kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti - pravica do pritožbe
Vsekakor je tožeča stranka v spis vložila pomanjkljive začasne gradbene situacije, ki niso vsebovale vsega potrebnega - podatkov o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del in prej izplačanih zneskih. Vendar pa je pravilno stališče tožeče stranke, da so predmet njenega vtoževanja opravljena dela. Začasna situacija z izstavitvijo končne gradbene situacije tako ali tako izgubi svojo moč; na koncu dela pa je pomembno, da se opravi poračun vsega opravljenega in že plačanega, pa tudi pregled kakovosti in popis pomanjkljivosti opravljenega dela, da se torej opravi dokončni obračun del.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034264
ZPP člen 7, 7/2, 8, 212, 214, 214/2, 339, 339/1. OZ člen 9, 15, 20.
plačilo storitev - pisna pogodba - ustni dogovor - pogajanja - sklenitev pogodbe - trditvena podlaga - siceršnje navedbe, iz katerih izhaja namen zanikanja dejstev - substancirano prerekanje navedb - dokazno breme - ocena dokazov - neposredno zaslišanje - verodostojnost priče - dokazovanje priznanih dejstev - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Glede zaslišanih je sodišče prve stopnje jasno in popolno pojasnilo, kaj so priče in stranki izpovedale, prav tako pa je tudi pojasnilo, komu je verjelo in zakaj. S tem je dokaze ocenilo, tako kot mu nalaga 8. člen ZPP, torej vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. O verodostojnosti prič in strank se je seznanilo tudi iz neposrednega vtisa ob zaslišanju, čemur je neposredna izvedba dokazov tudi namenjena.
Višje sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Iz izpovedi prič in strank ugotavlja, da so te bile pravilno upoštevane, pri čemer je pomembna celotna izpoved in tudi vse izpovedi skupaj, ne le iztrgani delčki, predvsem pa oseben vtis, ki si ga je ustvarilo sodišče prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih in pritožba tega prepričanja ni uspela omajati.
Iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da stališče sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen dolžnik, predstavlja oviro za odpust obveznosti, temelji na šifri po klasifikaciji EU: 0704 00 Proizvodnja ali izdelovanje prepovedanih drog, ki niso izključno za osebno uporabo. Sodišče prve stopnje sicer res ni konkretneje pojasnilo te klasifikacije. Vendar pa je bila ta objavljena v Uradnem listu Evropske unije, št. L 93/33 z dne 7.4.2009 v okviru Sklepa Sveta 2008/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ.
Ne gre pa za presojo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj gre za absolutno oviro, ne glede na subjektivni kriterij dolžnika – storilca kaznivega dejanja.
To pa pomeni, da niti v najdaljšem preizkusnem obdobju iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP (pet let od dneva začetka postopka odpusta obveznosti) kazenska obsodba še ne bo izbrisana na podlagi zakonske rehabilitacije.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - državno tožilstvo - nedovoljeno pravno sredstvo - nedovoljeno izredno pravno sredstvo
Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.
ZSPDSLS-1 člen 49, 54, 64, 65. OZ člen 618. ZGD-1 člen 72.
stvarno premoženje lokalne skupnosti - zakup nepremičnine - smrt zakupnika - prenos podjetja - prevzem dejavnosti - nasprotje med zakonom in podzakonskim aktom - dolžnost opredelitve do navedb - obrazloženost odločbe
Nepremično premoženje v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti se lahko odda v najem na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) po metodi javnega zbiranja ponudb na način in pod pogoji, ki jih določa ZSPDSLS-1 (prim. 64., 49., 54. in 65. člen ZSPDSLS-1). Kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve, določba 21. člena Pravilnika, na katero se sklicuje toženec in ki določa, da je tožnica dolžna pozvati k sklenitvi najemne pogodbe osebo, za katero se ugotovi, da uporablja nepremičnino v njeni lasti (pa z njim ni sklenjena najemna pogodba), navedenih pravil in pogojev ne upošteva oziroma je z njimi v nasprotju. Zato je sodišče pravilno ni uporabilo in se nanjo pri odločanju ni oprlo.
spor o pristojnosti - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji - subjektivni kriterij za gospodarski spor - pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka ni gospodarski subjekt. Po jasnem stališču sodne prakse nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. V zadevi tudi ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.
V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - odvzem poslovne sposobnosti - dejansko stanje - dokazna ocena - začasni skrbnik - zaslišanje stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opustitev zaslišanja
V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep, je sodišče nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje. Na ta način si gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca.
postopek prisilne poravnave - aktivna legitimacija upnika - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - finančne terjatve
Ob upoštevanju revizorskega mnenja se tako izkaže za napačno sklepanje sodišča prve stopnje, „da bi moral biti upnik imetnik terjatve do dolžnika v znesku najmanj v višini 266.994,20 EUR, da bi bil aktivno legitimiran za vložitev predloga upniške prisilne poravnave.“ Do navedenega nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil ZFPPIPP in ni upoštevalo razlikovanja med finančnimi in poslovnimi terjatvami (oziroma obveznostmi, 20a. člen ZFPPIPP).
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-3, 403, 403/1.
ustavitev odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - vestnost in poštenost
Upnika v ugovorih nista uveljavljala kršitve obveznosti med postopkom osebnega stečaja, temveč obstoj ovire za odpust obveznosti. Gre za popolnoma različne ugovorne razloge, s spoštovanjem obveznosti, ki jih ima dolžnik med postopkom osebnega stečaja, pa ni mogoče izpodbiti obstoja ovire za odpust obveznosti iz četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP.
Zaradi posega v ustavno pravico upnikov je treba strogo presojati ravnanje dolžnika, tako pred uvedbo postopka osebnega stečaja, kot tudi med tem postopkom.
Dokazano je, da dolžnica pred uvedbo postopka osebnega stečaja ni ravnala vestno in pošteno že z najetjem več kreditov, nesorazmernih z njenim premoženjskim položajem. Zato je pravilen zaključek, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega in četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Pri tem ni šlo za kak splet okoliščin, temveč za njeno zavestno ravnanje, ko bankam niti ni razkrila vseh relevantnih podatkov. Novo priložnost v življenju v obliki pravne dobrote odpusta obveznosti pa si glede na zakon zasluži le tisti, ki je ravnal vestno in pošteno pred uvedbo postopka osebnega stečaja in tudi med njegovim tekom izpolnjuje vse svoje obveznosti.
Presojo dopustnosti tožničine tožbe (tudi v delu, v katerem se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019 ter s tem povezane zahtevke), ki je bila vložena dne 13. 9. 2019 priporočeno na sodišče, se opravi (tudi) glede na določbo tretjega (ne le prvega in drugega) odstavka 200. člena ZDR-1, kot utemeljeno opozarja pritožba. Za to presojo pa je bistveno, ali je razmerje, za katero tožnica uveljavlja priznanje delovnega razmerja, prenehalo in ali je bila tožba vložena v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, je do prenehanja razmerja med pravdnima strankama prišlo dne 16. 8. 2019, ko je tožnica prenehala z delom. Tožba, vložena dne 13. 9. 2019, je pravočasna in s to tožbo lahko tožnica uveljavlja zahtevke tudi za čas, na katerega se je nanašala predhodna zahteva za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic (čas od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2019), glede katere po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 tožnica sodnega varstva ni uveljavljala.
študent - študentsko delo - dolžnost izpolnitve obveznosti - plača
Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice za plačilo študentskega dela, ki ga je opravila za toženko, ko je poslovala kot samostojna podjetnica utemeljeno ugodilo. Pri odločitvi je izhajalo iz neprerekanih trditev tožnice o opravljenem delu v spornem času, katerih resničnost potrjujejo predložene listine, za katerega ni prejela plačila. Kot pravno podlago za odločitev je pravilno upoštevalo obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - aktivna legitimacija upnika - navodila sodišča upravitelju
Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
Razpolaganja s prejeto odškodnino višje sodišče ni ocenilo kot kršitve, ki bi utemeljevala ustavitev postopka odpusta obveznosti, ker jo je dolžnica porabila v dobri veri, ko se je zanesla na nasvet pooblaščenca. To pa še ne pomeni, da že zato ta znesek ne spada v stečajno maso.
ZFPPIPP člen 224, 226, 226/4-5, 226/5, 371, 374, 374/13, 378.
razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški stečajnega postopka
Peti odstavek 226. člena ZFPPIPP jasno določa, da se pri razdelitvi stroškov upošteva delež ocenjene vrednosti premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti splošne in vseh posebnih stečajnih mas. 378. člen ZFPPIPP se uporabi le, ko je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. V obravnavani zadevi stečajna masa nikakor ni neznatna in zadošča za stroške stečajnega postopka. Tega določila nikakor ni mogoče razlagati tako, da bi se to posebej preverjalo za vsako posebno stečajno maso.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00033895
OZ člen 335, 336, 336/1, 337, 352, 352/1, 352/2.. ZOZP člen 18, 18/4, 26, 27.. ZZVZZ člen 86.. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 339, 339/1, 339/2-8.
povračilo gmotne škode - povračilo stroškov zdravljenja - povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti - vozilo, zavarovano pri tuji zavarovalnici - pavšalna odškodnina - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - slovensko zavarovalno združenje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni rok za zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - vedenje o obstoju in obsegu škode - uporaba izvedenskega mnenja iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - nasprotje med izvedenskimi mnenji - bistvena kršitev določb postopka
Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode.
Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8. ZIZ člen 9. ZPP člen 116, 116/1.
dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za vložitev pravnega sredstva
Neutemeljene so pritožbene navedbe pritožnika, da dolžniku sklep o izvršbi ni bil vročen pravilno in zakonito. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopno sodišče sklep o izvršbi z dne 25. 10. 2019 vročilo dolžniku - pravni osebi, ki ima sedež na ozemlju druge države članice Evropske unije, to je na ozemlju R Avstrije, po določbah Uredbe (ES št. 1393/2007) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj"), povsem pravilno, saj je bil sklepu o izvršbi priložen tudi obrazec po 8. členu navedene Uredbe iz Priloge II, v katerem je bil dolžnik poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če pisanje ni bilo sestavljeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku zaprošene države članice.
Določba prvega odstavka 116. člena ZPP predpisuje, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Iz tega sledi, da dolžnik kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more uveljavljati trditve, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, ker sodišče pri vročanju ni ravnalo tako, kot mu to narekujejo določbe ZPP oziroma že navedena Uredba ES št. 1393/2007, to je napak, ki da jih zagrešilo sodišče. Zato se inštitut vrnitve v prejšnje stanje v obravnavni zadevi sploh ne more uporabiti glede na to, da ni šlo za zamujeno pravno dejanje iz razloga na strani dolžnika (116. člen v zvezi s 15. členom ZIZ).
Ker je tožena stranka pritožbo umaknila in ker višje sodišče o njej še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe po drugem odstavku 334. člena ZPP dopusten. Višje sodišče zato o pritožbi ne bo odločalo, izdalo pa je ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.
Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.