Na podlagi izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da ne izpolnjuje pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku.
razlastitev - dejanska razlastitev - plačilo odškodnine - pravno priznana škoda - plačilo odškodnine za razlaščena zemljišča - povrnitev nepremoženjske škode - nepremoženjska škoda za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice - plačilo zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - dejanski odvzem iz posesti - pravica do zasebne lastnine - osebnostna pravica
Tožnik zahteva plačilo zamudnih obresti od dejanskega odvzema posesti dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja, s čimer se je odločil za nadomestitev njegovega prikrajšanja kot lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti.
Pravica do zasebne lastnine je sicer ustavno varovana pravica, vendar ne sodi med osebnostne pravice. Tudi pravica do zaupanja v pravo, pravica do mirnega uživanja lastnine in pravica do mirnega reševanja sporov, zaradi kršitve katerih naj bi tožnik tudi utemeljeval duševne bolečine, niso osebnostne pravice, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ.
KZ-1 člen 235, 235/2. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1, 383, 383/1. ZFPPIPP člen 291, 292, 292/2, 491, 491/1. ZR člen 7, 30. ZDDV-1 člen 81.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - opis dejanja - konkretne okoliščine - izvršitveno dejanje - zakonski znak kaznivega dejanja - poslovna listina - stečajni postopek - preizkus materialnega prava po uradni dolžnosti - oprostilna kazenska sodba
V kolikor se pri kaznivem dejanju ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1 zatrjuje izvršitveni način dejanja, da je storilec poslovne listine skril, mora biti takšno njegovo ravnanje, ki predstavlja odločilno dejstvo, v opisu dejanja določno opredeljeno.
OZ člen 79, 909, 911, 919. Posebne uzance v gostinstvu (1995) uzanca 67.
pravna narava pogodbe - alotmajska pogodba - pisna oblika - pogodba o hotelskih storitvah - opustitev odpovedi rezervacije - pravica do odstopa od najetih nastanitvenih zmogljivosti - denarna odškodnina - omejitev odškodnine - dobri poslovnimi običaji - gostinstvo - uporaba uzanc
Kolikor bi se za razmerje med pravdnima strankama (smiselno) uporabljala določila alotmajske pogodbe, bi opustitev odpovedi rezervacije s strani tožeče stranke lahko imela za posledico plačilo celotnih najetih nastanitvenih zmogljivosti ne glede na to, ali so bile dejansko izkoriščene s strani gostov, za katere so bile rezervirane. V skladu z 911. členom OZ je namreč agencija (tožeča stranka) dolžna obveščati gostinca (toženo stranko) o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti. Če tega ne stori, če hotelirja (vnaprej) ne obvesti, da ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, ali, če od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti začasno ne odstopi v skladu z 919. členom OZ, bi gostincu - hotelirju dejansko lahko nastala škoda zaradi neizkoriščenih nastanitvenih zmogljivosti v polni višini cene nastanitve. Bistveno za alotmajsko pogodbo je namreč, da agencija prevzame popoln nadzor nad najetimi zmogljivostmi in da z njimi upravlja, zato se temu ustrezno zmanjša skrb hotelirja za zmogljivosti, ki jih je oddal z alotmajsko pogodbo.
Obravnavanemu razmerju je po mnenju pritožbenega sodišča mnogo bližja pogodba o hotelskih storitvah, ki je sicer urejena v Posebnih uzancah v gostinstvu. Četudi v obravnavanem primeru njihova uporaba med strankama ni bila dogovorjena niti ne izhaja iz okoliščin primera, da sta jih imeli v mislih, so v uzancah zapisani dobri poslovni običaji in pravila poštenih praks, ki naj veljajo na obravnavanem področju. Zato pritožbeno sodišče kljub temu opozarja na pravilo omejitve odškodnine, zapisano v 67. določilu PUG, ki se ne sklada s stališčem tožene stranke v tem postopku, da je že zgolj z rezervacijo nastanitve, t.j z nudenjem rezerviranih hotelskih zmogljivosti na razpolago tožeči stranki, izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke. Citirana določba namreč določa, da je gostinec, če se rezervacija odpove z zamudo ali sploh ne, upravičen (le) do odškodnine v višini cene pogodbenih storitev za tri dni, če gre za več kot tridnevno bivanje v glavni sezoni. Hotelir/gostinec bi torej lahko v primeru, ko se stranki za uporabo uzanc nista dogovorili, kvečjemu uveljavljal višjo odškodnino, vendar pa zgolj zaradi opustitve odpovedi rezervacije nikakor ni (avtomatično) upravičen do plačila vseh naročenih, vendar neopravljenih storitev. Hotelir je torej dolžan sam skrbeti za ustrezno zasedenost svojih kapacitet, kar med drugim pomeni, da mora spremljati tudi izvrševanje rezervacij ter v najkrajšem možnem času ustrezno ukrepati, če se gostje ob času ne pojavijo.
Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dožan vedeti, da je pooblastilo preklicano.
Kavza prodajne pogodbe je v vzajemnih izpolnitvah, po katerih ena pogodbena stranka na drugo prenese lastninsko pravico na stvari, druga pa za to izroči dogovorjeno kupnino. V konkretnem primeru prodajna pogodba obstoja vzajemnih izpolnitev ni imela, saj je bila v času sklepanja sporne prodajne pogodbe tožnica že lastnica nepremičnine, zaradi česar toženka svoje pogodbene obveznosti ne more izvršiti, zato je navedena pogodba nična. Namen kupca pri kupoprodajni pogodbi že po naravi stvari ni v tem, da kupi lastno stvar.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo mnenju izvedenskega organa ter da naj bi zanemarilo ostale dokazne predloge. Sodišče je tožnico zaslišalo in v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno povzelo njeno izpovedbo. Gre za enega od dokazov, ki vpliva na odločitev v zadevi, nikakor pa ne za odločilnega. Tožnica je namreč izpovedala o svojem subjektivnem doživljanju zdravstvenega stanja, dolžnost izvedenskega organa pa je bila, da ugotovi tožničine zdravstvene težave ter da poda mnenje, kako te težave vplivajo na njeno delovno zmožnost. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - kršitev pravic osebnosti - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - plačilo odškodnine - odločba, izdana v upravnem postopku - delno plačilo odškodnine za strah - podlage odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - vzročna zveza - dokazovanje - dokaz z izvedencem medicinske stroke - vpogled v zdravstveno dokumentacijo - dokaz z izvedencem finančne stroke - trditveno in dokazno breme - substanciranost dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - obseg in višina škode
Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazni predlog ni bil substanciran v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva. Tožnik je dokazovanje z izvedencema predlagal z namenom ugotovitve obsega in zlasti višine vtoževane škode, kar pride v poštev le ob izkazanem temelju odškodninske odgovornosti. Ta v konkretnem primeru ni podan. Ker je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, ni pogojev za presojanje višine zahtevka in izvajanje s tem povezanih dokazov. Glede vtoževane nepremoženjske škode iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in ocenilo na 4.000 EUR, pa tožnik pravilnosti te odločitve ne izpodbija.
Neutemljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk zahtevane odškodnine. Glavnina obrazložitve izpodbijane sodbe je namenjena ravno presoji vsake posamezne vtoževane škode. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo glede tožnikove nezmožnosti zaposlitve v času izbrisa, njegovega izvrševanja kaznivih dejanj, materialne škode zaradi plačevanja zdravnika in zdravil, nezmožnosti koriščenja socialnih transferjev, telesnih in duševnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati nastanka posamezne zatrjevane škode, ali vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom iz registra prebivalstva. Delno mu je priznalo zgolj škodo iz naslova strahu (ki se zaradi drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP na koncu sicer ni izrazila v delni ugoditvi zahtevku), kar pa tožnik v pritožbi popolnoma prezre. S presojo sodišča prve stopnje, ki je tudi dokazno podprta, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.
odvzem otroka staršem - odvzem otrok staršem in namestitev v rejniško družino - prenehanje ukrepa - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v družinskih sporih - otrokova korist - ogroženost otroka - pravni standard - tehtanje okoliščin - sposobnosti in zmožnosti staršev - potrebnost in sorazmernost ukrepa - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti - pravica do stikov otroka s starši
Med postopkom odločanja o potrebnosti izrečenega ukrepa za varstvo otrokove koristi trajnejšega značaja lahko sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej. Za njegovo izpolnjenost daje DZ napotilo v drugem odstavku 157. člena. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.
V otrokovo korist je zmerno povečevanje stikov z obema staršema in da se stiki, ki so bili določeni do sedaj enkrat mesečno pod nadzorom CSD, določijo prav tako na CSD, vendar brez nadzora.
Predlog za prenehanje ukrepa odvzema otroka staršem in namestitev v rejništvo ni utemeljen.
Ni izkazan temeljni pogoj (nevarnost odtujitve otroka in s tem njegova ogroženost) za izdajo začasne odredbe, s katero bi prenehal izrečen ukrep.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00033014
ZFPPIPP člen 390, 390/2. SPZ člen 70, 70/1, 70/2. ZPP člen 145, 145/1, 365, 365/2, 365/3. ZIZ člen 181, 181/7, 192.
sklep o izročitvi - nepremičnina v solastnini - izpraznitev in izročitev nepremičnin - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - terjatev iz naslova zakonite preživnine - nadaljevanje izvršilnega postopka - izselitev iz nerazdeljene nepremičnine - nepravilna vročitev odredbe o prodaji - vročanje na naslovu stalnega prebivališča - sprememba izpodbijane odločbe - predkupna pravica solastnika nepremičnine
Pritrditi pa je pritožbeni trditvi, da kupka ne more zahtevati izselitve iz solastne nepremičnine dokler ta ni razdeljena tako, da je točno določeno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžnikov delež, iz katerega se je dolžnik dolžan izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti kupcu.
Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari. Posamezni solastnik tako denimo ni upravičen do stanovanja v pritličju, drugi solastnik pa do stanovanja v nadstropju, temveč sta oba upravičena do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem. Razdeljena ni stvar, temveč lastninska pravica.
Sodna praksa je zavzela stališče, da za substanciranje dokaznega predloga ne zadošča, da stranka zgolj navede sodni spis in listine, v katere naj sodišče vpogleda, brez da bi pri tem natančno navedla, katero dejstvo naj se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotovi in kako bi to vplivalo na končno odločitev. Takšen dokazni predlog ni ustrezno substanciran, strankine neaktivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z višino stroškov za odpravo novo ugotovljenih napak. Tožena stranka je stroške natančno opredelila in predložila račune za odpravo napak s specifikacijami ter dokazila o njihovem plačilu. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj višina stroškov ni ustrezna. Zgolj dvom tožeče stranke v višino stroškov ne zadošča niti standardu specificiranega prerekanja niti s takšnimi pavšalnimi trditvami ne more omajati predloženih dokazov tožene stranke.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, da navržena navedba tožeče stranke, da vzrok za napake ni slaba izvedba hidroizolacijskih del, kljub pravilu, da se negativnih dejstev ne dokazuje, ne zadošča za njen uspeh v pravdi. Tožeča stranka bi kot gradbenica in strokovnjak na svojem področju morala podrobneje pojasniti, zakaj zamakanje oziroma zatekanje vode s stropa v prostorih neposredno pod oziroma v bližini strehe ni posledica izvedbenih del gradbinca, čeprav je to po naravi stvari običajno vzročno povezano. Upoštevati je namreč treba, da tožena stranka kot naročnik ni strokovnjak na tem področju, zato od nje ni mogoče pričakovati poglobljenih odgovorov na strokovna vprašanja s področja gradbene stroke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00034524
OZ člen 86. ZFPPIPP člen 34, 151, 221i.
odpravnina za predčasno razrešitev direktorja - pogoji za izplačilo - neizpolnitev pogoja - postopek prisilne poravnave - premoženje - omejitev ali prepoved razpolaganja s premoženjem - nedovoljeno razpolaganje - ničnost
Upravni odbor tožene stranke je ravnal v nasprotju z omejitvami iz 34. člena ZFPPIPP, saj je v času, ko je bila družba insolventna, sprejel sklep, s katerim je prevzel novo obveznost v obliki nagrade nasproti tožeči stranki kot glavnemu izvršnemu direktorju, ki pa ni imela zveze z rednim poslovanjem družbe. Tak sklep je zato ničen (86. člen OZ).
ZSKZDČEU-1 člen 196. ZS člen 61. ZP-1 člen 161, 161/2, 163, 163/1.
dovoljenost pritožbe - predsednik sodišča
Predlog oz. pobudo za priznanje in izvrševanje sodbe o prekršku, ki jo je izdalo pristojno sodišče Republike Slovenije v zadevi o prekršku, se državi članici EU, v kateri naj bo sodba izvršena, posreduje preko Okrajnega sodišča v Celju, pri čemer je predlagatelj oz. pobudnik sodišče, ki je izdalo sodbo o prekršku, da je predlagatelj oz. pobudnik posredovanja v izvrševanje drugi državi članici EU sodišče in ne sodnik, ki je izdal sodbo o prekršku. Pritožbo lahko v imenu sodišča, ki je dalo pobudo za posredovanje v izvrševanje, vloži le njegov zakoniti zastopnik.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika - bolniški stalež - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
ZDR-1 v osmi alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitna dela, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožnica je imela odobritev osebne zdravnice za odhod na morje v trajanju 5 dni in, kot je izpovedala osebna zdravnica, svojega dovoljenja za odhod na morje ni omejila na slovensko obalo in da tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila njenih navodil, kot ji to očita tožena stranka. Kot je izpovedala zdravnica, s tožnico nista govorili o tem, kam bo odšla na morje, ali na Hrvaško ali v Slovenijo in da je bilo njej važno predvsem, da se bo tožnica razgibavala v vodi, kar je tožnici koristilo za izboljšanje zdravstvenega stanja. Zato tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila navodil zdravnice.
Dolžnik zahteva izločitev sodnice v skladu s 6. točko 70. člena ZPP, po kateri se sodnika izloči takrat, ko obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Predsednik okrožnega sodišča je moral zato oceniti, ali so v zadevi res podane takšne okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom v sodničino nepristranskost.
Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.
V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.
Priči morata skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZD izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čimprej izročiti sodišču ali jo ustno reproducirati pred sodiščem. Namen zapisa in izročitve izjave sodišču je, da se ustvari in ohrani dokaz o obstoju in vsebini ustne oporoke in v tem kontekstu je sodišče pravilno štelo, da neizpolnitev te obveznosti ne vpliva na veljavnost oporoke.
vožnja pod vplivom alkohola - preizkus alkoholiziranosti - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je javna listina
Neutemeljene so tudi trditve, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nezakonit, da ga ni mogoče šteti kot zakonit dokaz in da bi ga sodišče v postopku odločanja moralo izločiti iz spisa. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, kjer je pravilno poudarilo, da se postopek preizkusa alkoholiziranosti in iz njega izvirajoči zapisnik vodita po pravilih upravnega postopka, prekrškovni postopek pa se začne šele, če je ugotovljeno, da ima obdolženec v organizmu več alkohola, kot je z zakonom dovoljeno.
Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - dokazna ocena - podatek o telefonskih klicih
Uspeha tudi ni priznati pritožbenemu naziranju, da tudi sam izpis telefonskega prometa med obtožencem in T. G. ne potrjuje zaključkov prvega sodišča. V točki 12) izpodbijane sodbe se nahaja natančen povzetek telefonskega prometa med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G., nato pa je na podlagi pravilne dokazne ocene obtoženčevega zagovora in izpovedi priče T.G. prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da je v obdobju med 11. 2. 2015 do 11. 3. 2015 med obtoženčevo telefonsko številko in telefonsko številko T. G. bilo osem kontaktov, v nekaterih primerih so bili ti kontakti tudi večkrat zapored in dnevno, bili so kratki in prvi kontakt je bil vsakič vzpostavljen s telefonske številke T. G., kot klicoče številke
Zato zgolj dejstvo, da od 12. 2. 2015 pa do 3. 3. 2015 med obema ni bilo telefonskih kontaktov, takih prepričljivih zaključkov pritožba ne more omajati, saj so od 3. 3. 2015 pa do 11. 3. 2015 bili kontakti med obema pogosti in skoraj dnevni, kar je glede na obtoženčevo odsotnost zaradi dela v tujini tudi povsem logično. Takšen izpis telefonskih klicev pa zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati pravilne dokazne ocene izpovedi T. G. o tem, kolikokrat je drogo v inkriminiranem obdobju pri obtožencu nabavljal, kajti pritožba skuša podkrepiti svojo tezo le s slabim spominom T. G. zaradi preteklega uživanja drog, vendar je v tem delu neutemeljena, saj je njegova izpoved prvo sodišče prepričala, da je drogo na opisan način kupoval oziroma dobil pri obtožencu takrat, ko se je le-ta vračal z dela domov.