OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00033913
ZGJS člen 76. ZFPPIPP-UPB8 člen 330, 342, 342/5.
lastninjenje družbene lastnine - izločitvena pravica - pasivna legitimacija - pravni interes za pritožbo - tožba na ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe v stečaju
Določba 76. člena ZGJS namreč ureja lastninjenje objektov in naprav, ki so bili do takrat v družbeni lastnini. Zakon je določil, da zaradi namembnosti in pomena teh sredstev (šlo je za objekte javne infrastrukture), pa tudi zaradi načina financiranja izgradnje javne infrastrukture v času prejšnje družbene ureditve, ta sredstva postanejo last občine, oziroma republike, ne glede na to, na koga je bila vpisana pravica uporabe. V tem se položaj razlikuje od primerov, na katere se sklicuje pritožnik. V teh primerih je namreč šlo za lastninsko pravico fizičnih in pravnih oseb, v katero dejansko ni mogoče poseči brez ustreznega postopka in brez ustrezne odmene. V zadevah po 76. členu ZGJS pa je šlo šele za spremembo družbene lastnine v zasebno in za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice.
telesna okvara - invalidnina - poškodba pri delu in poklicna bolezen
Glede na 19. 4. 2018 vloženega predloga za oceno telesne okvare, pravno podlago za rešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/82 in št. 66/89, v nadaljevanju Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.
Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo varovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
ZZVZZ člen 26, 44c.. URS člen 51.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 177, 177/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - ambulantno zdravljenje - napotnica
Pravica do zdravljenja v tujini je v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljena le v mejah z zakonom in podzakonskimi predpisi določenih standardov, potrebno pa jo je uveljavljati po predpisanem postopku. Šele uveljavitev Direktive 2011/24/EU je omogočila slovenskemu zavarovancu gibanje in iskanje zdravstvenih storitev v tujini tudi v zasebnem sektorju pod določenimi pogoji, pri čemer direktiva ne posega v organizacijo javnih sistemov. Zakonodajalec ostro loči med upravičenjem zasebnega in socialno zavarovanega pacienta. To se odraža v številnih določenih omejitvah za socialno zavarovanega pacienta. Neomejeno uveljavljanje pravic ima zgolj zasebni pacient, če je seveda pripravljen plačati. Bistvo je, da socialno zavarovan pacient ne more po lastni presoji uveljavljati zdravljenja na način kot si ga želi. V primerih načrtovanega zdravljenja v tujini je vedno potrebna napotitev na zdravljenje v tujino v skladu z določbami nacionalnega prava. Sodišče EU je že ugotovilo, da je dopustno, da nacionalna zakonodaja, predpisuje za zdravljenje v drugi državi članici izdajo predhodnega dovoljenja, ko je mogoče to oviro objektivno utemeljiti in s tem upravičiti. V slovenskem sistemu zdravstvenega zavarovanja se slednje odraža v vezanosti na napotnico, ki jo izda izbrani osebni zdravnik ali napotni zdravnik. Le-ta je časovno omejena, pri čemer je časovna veljavnost odvisna od vrste storitve, za katero je bila izdana.
Ob dejstvu, da je bila napotnica uporabljena 5. 10. 2016 in da je bila izdana za obdobje treh mesecev, je tožeča stranka dne 19. 4. 2018 poseg opravila v vlogi zasebnika samoplačnika, saj ni imela veljavne napotnice, da bi lahko zahtevala tudi povračilo stroškov na podlagi 44. c člena ZZVZZ.
ZFPPIPP člen 292, 292/1, 292/2, 292/5, 443, 443/2.
stečajni postopek nad pravno osebo - izbrisana pravna oseba - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - posledice začetka stečajnega postopka - prenos pravic in obveznosti izbrisane pravne osebe - prevzem pooblastil s strani stečajnega upravitelja - predaja poslov - nemožnost izpolnitve
Ko gre za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe, je povsem logično, da ob začetku tega stečajnega postopka izbrisana pravna oseba poslovodje ni imela več. To pa še ne pomeni, da ni več zavezanca za posredovanje poslovne in druge dokumentacije izbrisane pravne osebe upravitelju. Ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 292. člena ZFPPIPP je to poslovodja, ki je to svojo funkcijo opravljal v pravni osebi pred njenim izbrisom iz sodnega registra.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034828
SPZ člen 154, 154/2. OZ člen 50. ZPP člen 313, 313/3.
navidezna (simulirana) pogodba - navidezna prodajna pogodba - prava pogodbena volja - dokazno breme - prenos lastninske pravice - hipoteka - zavarovanje kredita - sprememba lastništva nepremičnine - denarni tok - delna neizpolnitev - soglasje volj - dogovorjena kupnina - vrednost nepremičnine - rok za izpolnitev obveznosti
Sprememba lastništva nepremičnine, na kateri je ustanovljena hipoteka zaradi zavarovanja kredita, ne vpliva na obstoj hipoteke oziroma nima za posledico njenega prenehanja. Preneha pa hipoteka v primeru poplačila terjatve, ki je zavarovana s hipoteko.
Tožnik je sam trdil, da je bila obveznost pokojnega sina na podlagi sklenjenih pravnih poslov, da pomaga tožniku pri odplačevanju kredita, iz tega pa ob predpostavki, da je bil dolg družbe oziroma denarna pomoč, ki jo je potreboval tožnik, nižja od v pogodbah določene kupnine, izhaja, da je bilo (delno) navidezno le pogodbeno določilo glede višine kupnine, kar pa ne pomeni, da pravna posla v celoti ne veljata oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnika, da na zapustnika prenese lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah. Tudi sicer pa (delna) neizpolnitev pogodbe ne pomeni, da je pogodba navidezna.
Ker je dogovorjena kupnina oziroma odmena za prenos lastninske pravice na nepremičnini na pogodbeno stranko (kupca) lahko nižja od dejanske vrednosti nepremičnine, tožnik navideznosti prodajnih pogodb prav tako ne more utemeljiti z navedbami, da ni bilo ekvivalence med pogodbenimi obveznostmi tožnika in zapustnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033395
OZ člen 299. ZPP člen 22. ZIZ člen 62, 62/2.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek zavarovalnice - plačilo zakonskih zamudnih obresti - zamuda s plačilom - dolžnikova zamuda - nastop zamude - rok za izpolnitev obveznosti - poziv upnika na plačilo - ugovor krajevne pristojnosti - uveljavljanje ugovora krajevne pristojnosti
Predmet tožbenega zahtevka so bile zakonske zamudne obresti od po višini nespornega regresnega zneska 3.344,98 EUR zaradi izgube zavarovalnih pravic po zavarovalni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama.
Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, kot to velja za uveljavljanje regresnih zahtevkov, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je tožnica dokazala, da je prvič pozvala toženko k izpolnitvi obveznosti z regresnim zahtevkom, toženka na drugi strani pa ni niti zatrjevala, da bi ji bil dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti v sklenjenem dogovoru o načinu plačila odpuščen, je sprejeta odločitev pravno pravilna.
Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor krajevne pristojnosti (drugi odstavek 62. člena ZIZ), a se ni pritožila zoper sklep, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.
Tožnik mora razumeti, da pravdni postopek, v katerem lahko uveljavlja svoje pravice, predpisuje tako formalne kot vsebinske zahteve, ki jih ne s tožbo ne z njeno popravo ni izpolnil. Tožnik sploh ni opisal konkretnega življenjskega primera, iz katerega naj bi izhajala odškodninska obveznost tožencev, ki jo je opredelil v dopolnitvi tožbe na 100.000,00 EUR za prvega in na 150.000,00 EUR in 20.000,00 EUR za drugega in tretjega; ne tožba ne njena dopolnitev nista docela razumljivi, obe skupaj in vsaka zase sta nepopolni in ne ustrezata vlogi, ki bi bila sposobna obravnavanja. V tožbi navaja zgolj to, da naj bi ga prvi toženec 21. 8. 2019 fizično napadel, v dopolnitvi tožbe pa, da so toženci na sodišču lagali in da je bil sam obsojen na 4 in pol leta zapora. Na podlagi tega se tožnikovega tožbenega zahtevka se ne da individualizirati – ni jasno, kakšna oz. katera škoda naj bi mu bila storjena, s čim konkretno, kaj predstavlja zahtevani znesek, predloženih ni nobenih dokazov, vlogi nista v zadostnem številu izvodov.
V tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva glede sestankov - da se jih je tožnik moral udeležiti, da jih je sklical nadrejeni, da so se na njih izmenjale informacije o nalogah za naslednji dan, ki so bile za pripadnike pomembne, in da so sestanki trajali vsaj 20 minut (ni šlo za kratke, neobvezne in neorganizirane "sestanke", kot prikazuje toženka v pritožbi; kot tudi ni bistveno, da tožnik ni bil tisti, ki je bil zadolžen za prenos informacij). Na podlagi teh dejstev kot tudi ob upoštevanjem priprav za delo naslednjega dne je utemeljeno razsodilo, da toženka tožniku tedenskega počitka kot počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur ni zagotovila (saj na dan, ki je bil previden kot prost, ni bil 24 neprekinjenih ur prost). Zato je zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, kot ga je postavil tožnik, utemeljeno ugodilo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00033753
ZSKZDČEU-1 člen 3, 190, 190/1.
vezanost na odločitev tujega organa - vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb - dejansko stanje prekrška
Pritožbene navedbe, da vozila ni vozil on, da tudi ni in v času storitve prekrška ni bil odgovorna oseba družbe S. d. o. o., temveč je to B. S., ki tudi sprejema pošto in da od začetka leta 2018 v tej družbi ni več aktiven (čeprav je po podatkih iz Poslovnega registra pri AJPES bil do 23. 9. 2019 vpisan kot direktor in tudi sam navaja, da ni več odgovorna oseba od 13. 9. 2019), so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne. To je namreč stvar dejanskega stanja v postopku odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek
krajevna pristojnost - odgovor na tožbo - ugovor krajevne pristojnosti - sporazum o krajevni pristojnosti - relativni učinek pogodbe - pristojnost za sospornike - sedež tožene stranke - izbirna krajevna pristojnost - izključna krajevna pristojnost - atrakcija pristojnosti - pravni interes za pritožbo - izboljšanje pravnega položaja - procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe - nedovoljena pritožba - solidarni dolžniki - navadni materialni sosporniki - učinek pravdnih dejanj drugih sospornikov
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je podala prvo tožena stranka. Drugo tožena stranka takšnega ugovora ni podala, zato s pritožbo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, saj z njo zasleduje kvečjemu interes prvo tožene stranke.
Posebna krajevna pristojnost za sospornike je elektivna. Tožnik lahko izbira, pri katerem sodišču, ki bi bilo krajevno pristojno za posameznega sospornika, bo vložil tožbo.
Tožnik lahko vloži tožbo, s katero zajame več tožencev (sospornikov), pri sodišču, ki je krajevno pristojno za enega od njih, kljub temu, da ima morda z drugim tožencem sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti.
obstoj delovnega razmerja - neto - davki - prispevki - obračun plače - delo študentov
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da ima tožnik pravico do bruto plače po določbah ZDR-1 in drugih predpisov. Odločanje o tem je v pristojnosti delovnega sodišča (po določbah prvega odstavka, točka b) 5. člena ZDSS-1. V sodni praksi VSRS do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev (niti ni bila v zvezi s temi vprašanji dopuščena revizija), iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice, pa tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je tožnik zahteval v višini "obrutenega" neto zneska, pri čemer je bil le neto znesek določen po višini, bruto pa ni bil opredeljen po višini) tak zaključek ne izhaja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da s tem, ko sodišče v delovnem sporu ugotovi višino bruto plače in delodajalcu naloži obračun bruto plače (in izplačilo plače v neto zneskih, če je tak tožbeni zahtevek postavljen), ne posega v pristojnost davčnih organov, ker s tem ne odloči o višini davkov in prispevkov, ki jih je dolžan delodajalec odvesti za delavca v skladu z zakonskimi predpisi, ki urejajo to področje.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00033755
KZ-1 člen 47, 47/5. ZKP člen 129, 129/2.
obročno plačilo denarne kazni - poziv na plačilo - izvršitev denarne kazni
Zagovornik tako utemeljeno izpostavlja, da je bil poziv za plačilo stranske denarne kazni z dne 29. 8. 2019, izdan in obsojencu poslan preuranjeno, saj se v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZKP sodba izvrši šele, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Pri tem ne zadošča, da je pravnomočna sodba vročena zgolj tožilstvu in obsojenčevemu zagovorniku, temveč mora biti vročena tudi oz. predvsem obsojencu, kar pomeni, da bi v predmetni zadevi obsojenec lahko bil pozvan za plačilo denarne kazni šele po 22. 11. 2019. Tako poziv z dne 29. 8. 2019ne more biti podlaga za ugotavljanje, ali je obsojenec v zamudi s plačilom obrokov
ZFPPIPP člen 327, 332, 332/1, 332/2, 345, 395, 395/2.
ocena vrednosti premoženja - izklicna ali izhodiščna cena - posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine
Stečajni postopek se ne vodi v korist stečajnega dolžnika, temveč v korist upnikov. Upravitelj mora ravnati v njihovo največjo korist in poskrbeti, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. V konkretnem primeru bi pridobivanje ponovnih ocen vrednosti premoženja na željo dolžnice – zgolj zaradi določitve morebitnega drugačnega izhodišča pri prodaji – povzročilo zgolj dodatne stroške v breme upnikov in stečajne mase ter podaljševalo postopek prodaje, kar pa bi bilo v nasprotju z načeli stečajnega postopka.
zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - novo sojenje pred drugim sodnikom - kaznivo dejanje velike tatvine - sostorilstvo - pogojna obsodba - seja senata sodišča druge stopnje - prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji
Glede na zgoraj povzeta pritožbena izvajanja se tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede celokupnega prispevka obdolžene k storitvi kaznivega dejanja in zanesljivost ugotovljene identitete obdolženega.
Po očitku obtožbe predstavlja odločilen pogoj za neposredno izvršitev kaznivega dejanja tudi obdolženkino opazovanje okolice in preprečevanje, da ju s storilcem vlomne tatvine kdo ne zasači. Tega odločilnega dejstva, in s tem zanesljivega odgovora na vprašanje ali je obdolženkino sodelovanje pri kaznivem dejanju treba šteti za sostorilstvo ali zgolj za pomoč, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
Priča Z.P. je v preiskavi in na glavni obravnavi določno trdil, da je na policiji prepoznal osumljenca po fotografijah, vendar v sodnem postopku obdolženca ni prepoznal. Da se odstranijo dvomi bo zato potrebno pričo podrobneje in natančneje kot do sedaj izprašati o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - kriterij uspeha strank - sosporništvo na pasivni strani - različen uspeh zoper več toženih strank z istim pooblaščencem - delni uspeh v pravdi - pravnomočna odločitev - vsebina odločitve - izrek sodbe - poseg v pravnomočno odločbo - sprememba odločitve
V postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti odločitve o stroških postopka je sporno, ali in v kakšnem delu je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo poseglo v stroškovno odločitev prvostopne sodbe glede stroškov, ki jih je tožnik tožencema dolžan povrniti.
Po določilu prvega odstavka 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih, pri čemer sodna praksa to določbo analogno uporablja tudi v primerih sosporništva na pasivni strani, kadar tožeča stranka proti enemu tožencu uspe, proti drugemu pa ne. S tem ko je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev zaradi soodvisnosti od uspeha v glavni stvari razveljavilo v delu, ki se nanaša na prvega toženca, je ostala v veljavi stroškovna odločitev zoper drugo toženko, ki pa je kot upnica upravičena le do polovice dosojenih skupnih stroškov obeh tožencev. Njeno nasprotno stališče, da je sodišče spremenilo prvostopno odločitev, tako da je postala edina upravičenka do celotnega zneska stroškov, ki se je nanašal na oba toženca, v sklepu sodišča druge stopnje nima podlage.
ZPP člen 214, 214/2, 214/3. OZ člen 353. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 63, 63/2.
gradbena pogodba - obračun del - končna situacija - plačilo na podlagi začasnih situacij - gradbena knjiga - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja - neprerekane navedbe - obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke
V 14. točki obrazložitve je sodišče zapisalo ugotovitev, da tožeča stranka ni konkretno prerekala trditve tožene stranke, da sporna končna situacija vsebuje vsa dela, vtoževana v tem postopku. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka to prerekala, pri čemer se sklicuje na navedbo, da je prerekala "vse navedbe, s katerimi se ni izrecno strinjala", ne spremeni pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje. Že iz določbe 212. člena ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP) izhaja, da mora stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (oziroma ugovore) in zanje predložiti dokaze. Iz določbe drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Upoštevajoč navedeno ureditev v ZPP v povezavi z ustaljenim stališčem sodne prakse zgolj pavšalna navedba (praviloma na začetku vsake vloge), da stranka "prereka vse navedbe nasprotne stranke, s katerimi se ne strinja", ne pomeni, da je stranka (konkretno) prerekala takšno navedbo, ter se zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP to dejstvo lahko štejejo za priznano.
ZDR-1 člen 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Sodišče prve stopnje je glede na sodno prakso v podobnih primerih pravilno štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje na naroku ni sprejelo nobene odločitve glede druge pripravljalne vloge tožnice, glede te pripravljalne vloge oziroma navedb in dokaznih predlogov, ki jih vsebuje, v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo nobenih razlogov (ali je pripravljalna vloga dopustna, ali so navedbe v njej bistvene, ali so utemeljene, ali so podani razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jim ni ugodilo, saj predlaganih dokazov ni izvedlo). S tem je poseglo v tožničino pravico do izjavljanja, določeno v prvem odstavku 5. člena ZPP, in zagrešilo uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 139, 139/3, 142, , 142/6, 318, 318/1, 338, 338/2.. ZDR-1 člen 144.
zamudna sodba - nadurno delo
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da četudi 144. člen ZDR-1 predvideva pisno odreditev nadurnega dela, to ne pomeni, da delavec za ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa na podlagi ustne odreditve delodajalca, z njegovim vedenjem ali zaradi narave dela, ne bi bil upravičen do plačila. Kolikor pa pritožba z navedbami, da tožniku delo ni bilo odrejeno oziroma da ga ni zahtevala narava dela, oporeka dejstvom, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega se zamudna sodba ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).