Prav tako niso utemeljene pritožnikove navedbe, da bi bilo potrebno dejanje okvalificirati po 4. odst. 249. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da se je obtoženec zavedal, da je denar, ki ga poseduje ponarejen. Tako ni podlage za sklep, da je obtoženec spravljal v obtok denar, ki ga je prijel kot pravega, kar v pritožbi navaja pritožnik. Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 4. odst. 249. čl. KZ namreč lahko stori le tisti, ki ponarejen denar prejeme kot pravi in kasneje po ugotovitvi, da poseduje ponarejen denar, takšen ponarejen denar skuša spraviti v obtok in se ga znebiti. Za zaključek, da je obtoženec denar prejel kot pravega in da je šele kasneje ugotovil, da je denar ponarejen in se ga hotel znebiti, pa ni opore niti v obtoženčevem zagovoru, ki ves čas zatrjuje, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, da mu sploh ni bilo znano, da ima pri sebi ponarejen denar. Sodišče prve stopnje je tako pravilno po oceni tako obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov lahko z vso zanesljivostjo zaključilo, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in ne po 4. odst. 249. čl. Kazenskega zakonika.
KZ člen 302, 302/4, 302, 302/4. Zakon o notranjih zadevah člen 2, 2/2, 2, 2/2. ZPol člen 3, 3.
preprečitev uradnega dejanja uradni osebi
Čeprav sedaj veljavni Zakon o policiji v 3. čl. eksplicitno ne določa, da je nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, naloga javne varnosti, kot je to določila 2. točka 2. člena prej veljavnega Zakona o notranjih zadevah, je to nalogo policije prav zaradi vsebine dela policistov nedvomno šteti kot nalogo javne varnosti. Zaradi tega je potrebno preprečitev uradnega dejanja uradnim osebam pri opravljanju te naloge (nadzora javnega prometa) sankcionirati po IV. odst. 302. čl. Kazenskega zakonika (kvalificirana oblika).
Sodišče je pri izdaji sklepa o izvršbi vezano na izrek pravnomočne sodne odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov in se zato ni upravičeno spuščati v vsebino obveznosti, o kateri je bilo pravnomočno odločeno v pravdi.
V primeru, da je izrek sodbe sam v seboj v nasprotju, o delu izreka pa prvostopna sodba tudi nima razlogov, pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. To pa pomeni, da je potrebno prvostopno sodbo že iz tega razloga razveljaviti.
Navedbi o plačilnih pogojih in plačilih sta novi dejstvi, za kateri tožena stranka ni izkazala, da ju brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Preplačilo v višini 100.000,00 SIT je tožena stranka v postopku sicer že zatrjevala, vendar je s tem navedla in dokazala le, da je glavnico po obeh vtoževanih računih plačala, ne pa tudi, da jo je plačala pravočasno.
Odločanje o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, da je tožnik lastnik nepremičnine, ker niso bile podane predpostavke za nacionalizacijo, ne spada v sodno pristojnost.
VII. odstavek 32. člena Zakona o kazenskem postopku po načelu ekonomičnosti omogoča sodišču, da izvede enotni postopek in izda eno samo sodbo, če pred njim tečejo ločeno postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj. V tem odstavku zakon v nasprotju s VI. odstavkom istega člena ne zahteva nobenih dodatnih pogojev (iste dokaze oz. medsebojno zvezo med kaznivimi dejanji).
sodba na podlagi izostanka - preizkus po uradni dolžnosti
Tožbeni zahtevek je v obrestnem delu nesklepčen, saj tožeča stranka zahteva plačilo "zakonskih" zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ki pa so (deloma) že zajete v vtoževani glavnici.
Določba 1. odst. 255. člena ZIP jasno določa, da lahko sodišče dovoli zavarovanje v bodoče dospelih zneskov preživnine samo za tiste obroke, ki bodo zapadli v roku enega leta. V kolikor sodišče te omejitve ne spoštuje in v sklepu o predhodni odredbi zavarovanja ne omeji, zmotno uporabi materialno pravo.
Z navedbama, da od upnika ni prejel pnevmatik ter da podpis na dobavnici ni njegov, dolžnik oporeka dobavi blaga; zatrjuje torej tim. negativno dejstvo, za katerega pa ne more predložiti dokazov.
utemeljen ugovor - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Dolžnik je v ugovoru (med drugim) navedel, da je bil račun zavrnjen in za to navedbo predložil tudi listino (dokaz); tak (obrazložen) ugovor je zato potrebno šteti za utemeljen v skladu z 2. odst. 53. člena in 1. odst. 61. člena ZIZ.
Ker je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje oglas objavljen v reviji, katere izdajatelj je tožeča stranka, medtem ko tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da je to storitev plačala "neposredno" oz.
komurkoli, njena obveznost plačila objave navedenega oglasa ni prenehala.
delni umik predloga za izvršbo - dolžnik brez pravnega interesa
Sklep o delni ustavitvi izvršbe za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe, saj se bo po tem sklepu izvršba nadaljevala za nižji znesek, kot je bila dovoljena s sklepom o izvršbi, zato dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo.
ZOR člen 1020, 1026, 1026/1, 1026/2, 1020, 1026, 1026/1, 1026/2.
asignacija - izpolnitev obveznosti
Samo s sklenitvijo pogodbe o asignaciji še ne pride do izpolnitve obveznosti, ampak šele z asignatovo izpolnitvijo. Šele takrat je asignatar prost svoje obveznosti.
Toženec, ki ni vedel, da je overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi do točno določenega dne za tožnico bistvena, ker se je tako dogovorila v predpogodbi z novim kupcem, tožnici ni odškodninsko odgovoren za to škodo, saj za toženca to ni škoda, ki bi jo moral pričakovati.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo pobeg obeh obtožencev s kraja kaznivega dejanja kot poskus kaznivega dejanja, ne pa kot prostovoljni odstop. Menjalnici se je namreč približala mati oškodovanca, ki je nato vstopila v menjalnico in v njej kričala ter mahala z metlo. Zato sta se oba obtoženca, tako tisti zunaj menjalnice kot tisti v notranjosti, prestrašila in s kraja dejanja odšla potem, ko sta že začela izvrševati kaznivo dejanje.
delni umik predloga za izvršbo - dolžnik brez pravnega interesa
Sklep o delni ustavitvi izvršbe za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe, saj se bo po tem sklepu izvršba nadaljevala za nižji znesek, kot je bila dovoljena s sklepom o izvršbi, zato dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo.
Tožena stranka ni banka. Zato je potrebno njeno zavezo, ki jo je podala v izjavi, presojati izključno v skladu z njeno vsebino, ne pa po pravilih, ki veljajo za bančne garancije o 1083. do 1088. člena ZOR-a. V primeru, da se veže garancija na osnovni posel pomeni to kavzalno garancijo, ne pa abstraktno.