Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje in terjatve tretjih, ki so nastale zaradi povečanja ali vzdrževanja obstoječega premoženja, predstavljajo dolg, ki bremeni skupno premoženje. Za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, pa odgovarjata zakonca nerazdelno s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.
Če sodišče v sporu majhne vrednosti razpiše glavno obravnavo in tožeča stranka ne pride na narok, čeprav je bila v redu povabljena, izda sodišče sodbo zaradi odpovedi.
Ker je oškodovanec kot tožilec v svojem obtožnem predlogu zgolj navajal določena dejstva in kaznivega dejanja oz. njegovih zak. znakov ni razmejil od obrazložitve stanja stvari, ga je sodišče prve stopnje z dopisom pozvalo, da svojo vlogo (obtožni predlog) popravi v skladu s 434. členom Zakona o kazenskem postopku tako,da bo sposobna za obravnavanje. Hkrati ga je še poučilo o posledicah, če tudi popravljena vloga ne bi vsebovala vseh v zakonu zahtevanih sestavin.
neobrazložen ugovor - sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova
Vse navedbe, s katerimi dolžnik prereka obstoj terjatve upnika, so neupoštevne; dolžnik bi jih namreč moral uveljavljati v pravdnem postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov.
ZGD člen 580, 580/1, 580/2, 580/6, 580, 580/1, 580/2, 580/6.
odgovornost družbenika za dolg družbe - odgovornost družbenikov
V primeru, da se obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini ne uskladijo z določbami ZGD v predpisanih rokih, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetniki. Vzpostavlja se dodatna neomejena subsidiarna odgovornost družbenikov napram upnikom.
Upnikom, ki so terjatve pravočasno prijavili v postopku prisilne poravnave, teh terjatev ni treba ponovno prijavljati v stečajnem postopku, saj se šteje, da so že prijavljene.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo obsojenčevo pritožbo kot prepozno, saj je sklep, proti kateremu se je pritožil, obsojenec sprejel dne 31.1.2000, pritožbo pa je vložil šele dne 22.2.2000.
Oškodovanec kot tožilec je zaradi zavrženja ovadbe s strani ODT na sodišče naslovil zahtevo za nadaljevanje kazenskega pregona proti obdolžencu. Ta zahteva (obtožni predlog) ni bila sestavljena v skladu s 434. čl. ZKP, zato ga je sodišče pozvalo, da jo ustrezno dopolni, hkrati pa ga je tudi poučilo o tem, katere sestavine mora imeti obtožni predlog in o posledicah, če vloge v danem roku ne bi popravil. Oškodovanec je sodišču poslal novo vlogo, ki prav tako ni bila sestavljena v skladu z zakonom, zato jo je zavrglo (III. odst. 76. čl. ZKP). Rok za pritožbo proti takšni odločbi je bil 3 dni, ker pa je oškodovanec kot tožilec vložil pritožbo šele 7 dan, s pošto, nepriporočeno, jo je pritožbeno sodišče zavrglo kot prepozno.
Sorodstveno in zunajzakonsko razmerje obeh obremenilnih prič z zasebnim tožilcem še ni utemeljen razlog za odvzem verodostojnosti izpovedb takšnih prič, če ni drugih tehtnih razlogov. Pritožba zagovornice zoper obsodilno sodbo ne more biti uspešna.
pogojna obsodba - poseben pogoj - preklic - neizpolnitev obveznosti
Če je višina neizpolnjene obveznosti kot posebnega pogoja za preklic pogojne obsodbe nesorazmerna višini izrečene kazni, obsojeni pa je dokazano slabega premoženjskega stanja, je primerneje podaljšati rok za izpolnitev obveznosti, še zlasti, če je rok za preklic pogojne obsodbe odprt tudi po preteku podaljšanega roka za izpolnitev obveznosti.
ZTLR člen 33, 33. ZPP (1977) člen 195, 195. ZZK člen 45, 45.
odtujitev stvari med pravdo
Čeprav je bila kupoprodajna pogodba za parcelo med tožencem in tretjim sklenjena pred vložitvijo tožbe tožnika zaradi priznanja lastninske pravice na tej parceli, se šteje, da je bila parcela odtujena med pravdo, saj je bila lastninska pravica tretjega vknjižena v zemljiško knjigo po vložitvi tožbe (33. člen ZTLR), zato ni ovire, da se pravda med strankama ne dokonča.
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter oprostilo obdolženca obtožbe, ocena nekaterih prič pa ni prepričljiva ali pa je celo izostala iz obrazložitve sodbe. Zato je bila odločba sodišča prve stopnje razveljavljena.
Če bi stranka v novem predlogu za začasno odredbo lahko navajala dejstva, ki so obstajala že v času prvega predloga, bi to pomenilo obid pravnomočnosti sklepa o prvem predlogu. Dejstva, na katera se opira prvi sklep o začasni odredbi, morajo biti namreč zavarovana zoper nove (drugačne) navedbe v novem predlogu, ki pomenijo zgolj uveljavljanje subjektivnih novot, ne pa objektivnih.
Dolžnik je navedel, da sta dva računa plačana, in predložil dokaz za to navedbo; delu terjatve (v skupnem znesku 7.590,00 SIT) je torej ugovarjal obrazloženo, skladno z 2. odst. 53. člena v zvezi z 1. odst. 61. člena ZIZ.
Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP, če je opis prekoračenega silobrana naveden samo v razlogih, v krivdoreku pa o tem ni navedeno ničesar. V krivdorek spada opis oškodovankinega napada, opis obdolženčeve obrambe in opis prekoračitve dovoljene obrambe.
Ker sodišču do konca glavne obravnave niso bile znane okoliščine, pomembne za določitev višine dnevnega zneska denarne kazni je višje sodišče na pritožbo državnega tožilca, ki se zavzama za izrek stranske denarne kazni (2. odst. 39. čl. KZ), smelo izpodbijano sodbo spremeniti in obdolžencu v pogojni obsodbi izreči še stransko denarno kazen v določenem znesku na podlagi splošnih pravil za odmero kazni.
Iz pogodbe jasno izhaja volja pogodbenih strank o tem, katere nepremičnine so s pogodbo dane v najem, ter za katere izmed njih je tožena stranka dolžna plačevati najemnino. Ugotavljanje volje pogodbenih strank glede predmeta najema in dolžnosti plačevanja najemnine z izvajanjem drugih dokazov je zato nepotrebno, saj se jasna pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo.
zavrženje - zasebna tožba - opozorilo na posledice
Če je zasebni tožilec obveščen, v čem je napaka v zasebni tožbi in opozorjen na posledico nepoprave, pa te napake kljub vložitvi popravka ne popravi, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju takšne zasebne tožbe pravilna.
Dejstva, da se obdolženec "za dejanje ne čuti niti najmanj krivega", ni mogoče razlagati v njegovo škodo. Obdolženec namreč po ustavi in zakonu ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Zato bi upoštevanje zanikanja kaznivega dejanja kot obteževalne okoliščine pomenilo kršitev pravice do obrambe.