Pri lastninski tožbi za izročitev stanovanja mora lastnik dokazati, da ima lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Toženčeve pritožbene trditve, da stanovanja ne zaseda, niso podprte z dokazi, zato jih ni mogoče upoštevati.
Vsak solidarni dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost. Njeno izpolnitev lahko upnik zahteva od vsakega od solidarnih dolžnikov vse dotlej, dokler ni izpolnjena.
Izvršilno sodišče ni pooblaščeno presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Zatrjevana nepravilnost izvršilnega naslova ni ugovorni razlog, ki lahko preprečuje izvršbo.
Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožničina lastna sredstva zadoščajo za njeno preživljanje, ne more vplivati dejstvo, ki ga navaja pritožba, da bo tožnica v kratkem sprejeta v dom ostarelih občanov in njena lastna sredstva za plačilo oskrbnine ne zadoščajo. Pritožba namreč za tožničin skorajšnji odhod v dom ostarelih občanov ne ponudi nobenih dokazov in je zato to dejstvo, ki ga navaja pritožba, negotovo in kot tako neupoštevno.
Dolžnost plačila zakonitih zamudnih obresti je posledica dolžnikove zamude. Dokler o povračilu stroškov postopka še ni odločeno, ni mogoče govoriti o dolžnikovi zamudi. Šele tedaj, ko sodišče s sklepom o povračilu stroškov odloči, kdo in v kakšni višini jih je dolžan plačati, stroški zapadejo v plačilo.
Če je tožeča stranka ponudila dokaze za svoje trditve, sodišče ne more zavrniti tožbenega zahtevka samo zato, ker je tožena stranka v navedbah "odločno" zanika trditve tožeče stranke, za svoje navedbe pa ni ponudilo nobenega dokaza.
vsebina tožbe - določenost zahtevka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini
Nedoločenost zahtevka narekuje sodišču prve stopnje postopanje po določilu 109. čl. ZPP. Ker tega ni storilo, je ostal izrek sodbe nedoločen, to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka 13.tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče moralo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti (1. odst. 369. čl. ZPP). Ni mogoče določiti deleža zgolj na hiši in kozolcu brez (vsaj funkcionalnega) zemljišča - to namreč deli usodo stavbe, kar izhaja iz materialnopravnih predpisov, ki urejajo nepremičnine oziroma promet z njimi. Stavba in zemljišče se obravnavata enotno in odločanje o (so)lastninski pravici le na stavbi neodvisno od zemljišča ni mogoče.
Po določilu 19. člena ZGD mora družba pri svojem poslovanju uporabljati firmo v obliki, v kakršni je vpisana v register, pri čemer se v register vpiše tudi skrajšana firma. Tožena stranka, ki se je ves čas postopka predstavljala s pomanjkljivo firmo (kakršna v sodni register ni vpisana) in s tem povzročila pri tožeči stranki pomanjkljivo popravo tožbe s firmo v skrajšani obliki, zgolj zaradi take pomanjkljive navedbe njene firme ne more uživati pravnega varstva.
Ker je sodišče pravilno izdalo sklep, da se po pravnomočnosti sklepa o izvršbi nadaljuje izvršba z rubežem na sredstvih dolžnika na računu, na katerega je upnik sporočil, ne more dolžnik preprečiti nadaljevanja z izvršbe z ugovorom, da novote v tem delu niso dovoljene. Ker o zatrjevani invalidnini ni predložil dokazov, je ugovor tudi neutemeljen.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor dolžnika
Glede na to, da dolžnik svojih ugovornih navedb, kljub opozorilu v pravnem pouku izpodbijanega sklepa, ni podkrepil z dokazi, drugih pravno pomembnih dejstev pa ni navedel, ugovora ni moč šteti za obrazloženega. Zato je ugovor neutemeljen.
Iz vtoževanih obračunov obresti (v prilogah A21 - A24) so razvidni vsi potrebni podatki o številki in zneskih ter zapadlosti računov, datumih plačil in obrestni meri tako, da je bilo navedene obračune mogoče preizkusiti. Tožena stranka se do njih ni opredelila, čeprav je to napovedala na naroku za glavno obravnavo dne 3.11.1998. Glede na to prvostopno sodišče tudi ni imelo razloga za dvom v pravilnost obračunanih obresti, tožeči stranki pa tudi ni bilo potrebno z računi in datumi njihovih plačil dokazovati pravilnost obračunanih obresti, kot to zmotno meni pritožnik. Predmet dokazovanja so v pravdnem postopku skladno s 1. in 2. odst. 7. člena ZPP namreč le sporna dejstva.
Tako si je v obravnavani pravdni zadevi, v kateri je tožnik zahteval izločitev razpravljajoče sodnice, o kateri bi moral odločiti predsednik sodišča po 1. odst. 74. čl. ZPP/77, le ta po ugotovitvi, da njegov sin odvetnik I. S. iz Novega mesta zastopa eno izmed toženih strank, kar za predsednika sodišča po analogiji 71. čl. ZPP/77 (ki določa izločitev sodnika pri sojenju) predstavlja izločitveni razlog iz njegove 3. tč., pravilno za svojega namestnika po 1. odst. 72. čl. ZPP/77 določil podpredsednika sodišča. Predsednika sodišča namreč tožnik kot stranka ni izločal, da bi o njegovi zahtevi moralo po 2. odst. 74. čl. ZPP/77 odločati neposredno višje sodišče, kot zmotno opozarja pritožnik, pač pa gre za izključitev po predlogu oziroma presoji samega predsednika zaradi tako imenovanega izključitvenega razloga (1. do 5. tč. 71. čl. ZPP/99), ko je predsednik sodišča (kot tudi sodnik) izključen po zakonu samem, zaradi česar mora takoj prenehati z delom oz. ne sme odločiti o predlagani izključitvi razpravljajoče sodnice. Ravno za takšen primer, kot je obravnavani, torej ZPP določa, da si predsednik sodišča določi namestnika, pri čemer je predsednik ravnal pravilno, ko si je za namestnika določil podpredsednika sodišča (ki je seveda tudi sodnik) in ne kateregakoli drugega sodnika, kar pritožba spet prezre, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča edino podpredsednik pooblaščen predsednika nadomeščati pri odločanju o tistih sodnih zadevah, pri katerih po ZPP-ju odloča v vlogi predsednika in ne zgolj kot sodnik (smiselna uporaba čl. 61/1 in 2 v zvezi z čl. 60/1 Zakona o sodiščih (Ur.list RS št. 19/94 s spremembami)).