Pojem življenja v skupnem gospodinjstvu je širši od pojma zakonske skupnosti, kot je opredeljena v 6. odst. 126. čl. KZ, zato za zaključek, ali je storilec živel z oškodovanko v skupnem gospodinjstvu, ni potrebno ugotavljati, ali je šlo za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pač pa le, ali glede na objektivne (ekonomska skupnost, skupno bivanje, delitev stroškov) in subjektivne (namen obeh živeti v skupnem gospodinjstvu) okoliščine mogoče sklepati, da je šlo za skupno gospodinjstvo.
Neupoštevna je navedba tožeče stranke, da po določbi 2. odst. 372. člena ZOR triletni zastaralni rok ne velja za obročna odplačila, saj tožeča stranka ne vtožuje obročnega odplačila, temveč plačilo v enkratnem znesku obračunanih obresti. Za obresti kot akcesorno terjatev pa ne more veljati daljši zastaralni rok kot za glavno terjatev - v danem primeru torej pravilno upoštevan triletni zastaralni rok.
ZGD člen 580, 580/2, 580/5, 580/6, 580, 580/2, 580/5, 580/6.
osnovni kapital in osnovni vložki
Navedeni člen določa za primer neuskladitve odgovornost družbe za obveznosti do upnikov. Vendar ima glede na določbo 5. odst. odgovornostna določba iz 6. odst. pomen le za relativno kratko časovno obdobje, kajti kapitalske družbe, ki uskladitve ne opravijo, se morajo likvidirati. Odgovornost družbenikov pa je seveda vezana le na čas, ki ga zakon postavlja za zadnji rok uskladitve, torej za obveznosti, ki bodo za družbo nastale od izteka roka do likvidacije, ne pa za obveznosti, nastale pred prisilnim rokom uskladitve 31.12.1994, kakršne so obravnavane, ko upniki uveljavljajo iz naslova toženčeve odgovornosti svoje terjatve, katere so jim bile sodno pravnomočno prisojene že v letu 1992 oziroma s pogodbo prevzete v letu 1991. Tako se izkaže toženčeva pritožba za utemeljeno.
Neobrazloženo pritožbo zoper sodbo pritožbeno sodišče preizkuša le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnikova obveznost (dolgovani znesek) je navedena v upnikovem predlogu za izvršbo, zato zadostuje, da se sodišče v sklepu o izvršbi (2. točka izreka) na upnikov predlog le sklicuje (dovoli predlagano izvršbo).
Dolžnikove ponudbe v ugovoru zoper sklep, izdan po tretjem odst. 34. člena ZIZ, o drugih načinih poplačila upničine terjatve ne predstavljajo nikakršne upoštevne ovire za izdajo prvostopnega sklepa in so lahko kvečjemu podlaga morebitnemu dolžnikovemu predlogu po četrtem odstavku 34. člena ZIZ (o katerem odloča sodišče prve stopnje), ni pa jih mogoče v danem primeru presojati kot upoštevne ugovorne razloge.
Po uradni dolžnosti ustavi izvršilno sodišče izvršbo tudi, če je po dovolitvi izvršbe prišlo do spremembe v samem izvršilnem naslovu, bodisi, da je bil ta razveljavljen ali izrečen za neutemeljenega oziroma, če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti.
V postopku v gospodarskih sporih v pritožbi ni več mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze v primeru, da pritožnik ni tudi izkazal za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave.
Dolžnik zatrjuje, da je račun, za katerega je prevzel material, delno plačal, vendar ni predložil nobenega dokaza o tem; ne predloži oz. ne predlaga pa tudi (sicer) posrednega dokaza, tj. zaslišanja strank glede navedbe o ustni zavrnitvi višine računa.
Če vsi sodniki sodišča, ki bi sicer morali soditi v konkretni zadevi, izjavijo, da zasebnega tožilca osebno poznajo in zato ne želijo odločati v zadevi, je to tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Zato postopek za njihovo izločitev ni potreben.
Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev terjatve, ki pa jih upnik lahko (uspešno) uveljavlja le zoper osebo s katero je v dolžniško-upniškem razmerju, čemur pa dolžnik (smiselno) tudi ugovarja, zato je tak ugovor potrebno šteti za obrazložen.
Z navedbo, da prispevki niso bili plačani, ker niso bile izplačane plače, dolžnik ugovarja svoji obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pa v izvršilnem postopku ni (več) mogoče.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali razliko med zneskom uveljavljane terjatve 31.032.220,90 SIT na dan 31.05.1998 in zneskom terjatve, za katero je sodišče dovolilo izvršbo - glavnico 25.000.000,00 SIT z obrestmi po kreditni pogodbi z dne 19.10.1995, predstavljajo pravilno obračunane obresti (revalorizacijske, pogodbene in zamudne) do katerih je upnik upravičen na podlagi izvršilnega naslova.
Ker je dolžnik navedel, da ne zanika svojega dolga, je treba šteti, da izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo in postopek nadaljevati kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (3. odst. 62. člena ZIZ). Slabo finačno stanje oziroma nelikvidnost dolžnika ne more biti razlog, da upnik ne bi smel z izvršbo uveljaviti svoje terjatve.
Kazenska odgovornost je pogoj za izrek denarne kazni ali mladoletniškega zapora pri starejšem mladoletniku. Pri mlajšem mladoletniku, kot je obravnavani mladoletnik, pa se kazenska odgovornost ne ugotavlja, pač pa je po čl. 75 KZ treba pri izbiri vzgojnega ukrepa upoštevati mladoletnikovo starost in njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti in nagnjenja ter nagibe, iz katerih je dejanje storil, pa tudi težo in naravo kaznivega dejanja ter še ostale okoliščine, navedene v tem zakonitem določilu.
Pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.
Račun izstavljen s strani tožeče stranke je enostranska listina, zato ne zadostuje za dokaz poslovnega razmerja strank. Zato je ugovor nasprotne stranke o pomanjkanju legitimacije ob tako ugotovljenem dejanskem stanju utemeljen.